| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 10
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
4.
VPIS FISKALNEGA PRAVILA V USTAVO REPUBLIKE SLOVENIJE
Tine Janežič, 2013, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je predstaviti fiskalno pravilo, ki je zapisano v slovenski ustavi. Vpis fiskalnega pravila na ustavno raven je v strokovni in splošni javnosti sprožil veliko polemik o potrebi in nujnosti vpisa, politična večina in konsenz pa sta omogočili, da je bilo 24. maja 2013, s spremembo 148. člena Ustave RS, fiskalno pravilo vpisano v Ustavo RS. Diplomsko delo na osnovi pridobljenih teoretičnih znanj predstavlja fiskalno pravilo, potrebo po njegovem vpisu, pravne podlage vpisa, vključno z razvojem fiskalnih pravil v Evropski uniji. Prav tako podaja mednarodni pregled ureditve vpisa fiskalnega pravila, predstavlja spremembo 148. člena ustave RS in izpostavlja nekatere verjetne institucionalne posledice vpisa fiskalnega pravila v Ustavo RS na delovanje različnih institucij v Sloveniji in Evropski uniji.
Ključne besede: fiskalno pravilo, EU, fiskalni pakt, Ustava RS, sprememba 148. člena Ustave RS, posledice vpisa fiskalnega pravila
Objavljeno: 06.02.2014; Ogledov: 1701; Prenosov: 186
.pdf Celotno besedilo (719,54 KB)

5.
Načelo pravne države v sodni praksi ustavnega sodišča
Gianluca Holderjan, 2017, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem pojasnil pojem pravne države, ustavnega sodišča, ter njegove pristojnosti, ustavo, kasneje skozi sodno prakso sem prikazal, kako je Ustavno sodišče RS s svojimi odločbami razvijalo načelo pravne države in vsa zelo pomembna pravna podnačela. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojimi odločbami odločilno vplivalo na potek razvoja slovenskega pravnega reda. Z ustavno določenim načelom pravne države je postavilo pravno določen okvir, katerega so se zakonodajalec, ter ostali državni organi primorani držati za zagotavljanje temeljnih ustavnih pravic. Načela sorazmernosti, prepovedi retroaktivnosti, pravne varnosti in jasnosti pravnih norm, varstva zaupanja v pravo ter zakonitosti delovanja državnih organov so načela, katera je Ustavno sodišče Republike Slovenije razvilo neposredno iz načela pravne države. Predstavljajo uresničevanje ter zagotavljanje pravne pravičnosti, enakega pravnega oziroma sodnega obravnavanja, zakonito in legitimno izvrševanje predpisov državnih oblasti in notranjo usklajenost pravnih aktov. Iz načela pravne države je Ustavno sodišče RS tako razvilo nekatera najpomembnejša ustavnopravna načela.
Ključne besede: Pravna država, Ustavno sodišče Republike Slovenije, Ustava Republike Slovenije, načelo pravne države, odločbe ustavnega sodišča, 2. člen Ustave RS.
Objavljeno: 20.09.2017; Ogledov: 2663; Prenosov: 465
.pdf Celotno besedilo (221,02 KB)

6.
Primerjava ureditve zakonodajnega organa ter zakonodajnega postopka v ustavah Slovenije, Avstrije, Belgije, Danske, Finske, Francije in Nemčije
Bor Rotar, 2015, diplomsko delo

Opis: V tej diplomski nalogi smo predstavili temeljne značilnosti zakonodajnih organov in ustav Slovenije, Belgije, Danske, Finske, Francije in Nemčije. Pregledali smo zgodovinski razvoj ustav in zakonodajnih organov teh držav. Pri tem smo preučili pomembnejše dogodke, ki so vplivali na razvoj posamezne ustave. Ugotavljali smo razlike med sprejetjem zakona v predsedniškem sistemu in sistemu ustavne monarhije. Pri omenjenih državah smo pregledali sestavo, pristojnosti, volilni sistem, funkcije, nosilce zakonodajne pobude, postopke sprejetja zakona, razglasitev zakona in zahteve za razpis referenduma pri omenjenih državah. Pri sestavi smo opazovali razlike med posameznimi državami in strukturo njihovega zakonodajnega organa. Pri volilnem sistemu smo pregledali postopek, po katerem so člani voljeni v zakonodajno telo, in ugotavljali razlike med državami. Preučevali smo razlike med volilnimi sistemi, pri čemer je bil pomemben volilni sistem v Zvezni republiki Nemčiji, ki uporablja tako proporcionalni kakor tudi večinski volilni sistem. V zadnjem delu smo naredili še stavčno analizo ustav s programom Simple Concordance Program. Preučevali smo Ustavo Združenih držav Amerike in Ustavo Kraljevine Belgije ter ugotavljali, ali so razlike v uporabi besedišča. Najprej smo izpisali besede, ki se pojavljajo v posamezni ustavi, nato pa smo jih primerjali z besedami, ki se pojavijo v drugi ustavi. Ugotovili smo, da je večinski volilni sistem učinkovitejši od proporcionalnega volilnega sistema glede stabilnosti vlade. Ugotovili smo tudi, da ni bistvenih razlik pri sprejemanju zakona, ki bi določile, kateri sistem je boljši, predsedniški ali ustavna monarhija, ter da primerjava besedišča Ustave Združenih držav Amerike in Ustave Kraljevine Belgije ni zadostno merilo za ugotavljanje razlik v ureditvi zakonodajnega organa teh dveh držav.
Ključne besede: ustave, zakonodaja, zakonodajna telesa, volilni sistemi, Slovenija, Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, primerjave, diplomske naloge
Objavljeno: 22.04.2015; Ogledov: 752; Prenosov: 245
.pdf Celotno besedilo (481,62 KB)

7.
Sindikalno organiziranje v osnutku slovenske ustave
Viktor Lednik, 1991, strokovni članek

Ključne besede: Republika Slovenija, ustave, sindikati
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 283; Prenosov: 16
URL Povezava na celotno besedilo

8.
MEDNARODNO OBIČAJNO PRAVO KOT VIR MEDNARODNEGA PRAVA
Maja Dukarić, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom Mednarodno običajno pravo kot vir mednarodnega prava obravnava običajno pravo kot najstarejši mednarodnopravni vir ter ga uvršča med ostale pomembne vire mednarodnega prava. Na mednarodnem področju sodijo običaji med formalne vire. Pri razvoju običajnega prava je pomemben tako čas kot tudi neko dejanje, katero se ponavlja v določenem časovnem obdobju. Za nastanek norme običajnega prava morata biti izpolnjena dva pogoja hkrati. To sta objektivni pogoj, tako imenovan splošna praksa, ter subjektivni pogoj oziroma pravna zavest, s katero so subjekti mednarodnega prava sprejeli to prakso za obvezujočo. Običajno pravo kot vir mednarodnega prava najdemo v 38. členu Statuta Meddržavnega sodišča ter v 8. členu Ustave Republike Slovenije , kjer je posredno naveden v besedni zvezi »splošno veljavna načela mednarodnega prava«. Pri uporabi in dokazu obstoja mednarodnih običajev pa lahko naletimo na nekatere ovire.
Ključne besede: mednarodno običajno pravo, vir mednarodnega prava, formalni vir, razvoj običajnega prava, objektivni pogoj, subjektivni pogoj, praksa, 38. člen Statuta Meddržavnega sodišča, 8. člen Ustave Republike Slovenije, ovire uporabe mednarodnih običajev
Objavljeno: 16.05.2016; Ogledov: 1448; Prenosov: 197
.pdf Celotno besedilo (446,05 KB)

9.
Mednarodno kazensko pravo, njegov razvoj in odnos do nacionalnih kazenskih sistemov
Andreja Breškon, 2018, diplomsko delo

Opis: Glavni cilj mojega diplomskega dela je opredeliti razmerje med slovenskim kazenskimi sodišči in stalnim Mednarodnim kazenskim sodiščem ter ugotoviti, kako to vpliva na sam odnos med mednarodnim kazenskim in nacionalnim kazenskim pravom. Kljub letom prizadevanj za enotno Mednarodno sodišče, ki trenutno predstavlja vrh mednarodnega kazenskega prava, pa težko govorimo, da je bil sam cilj, ki so si ga zadale države članice celotnega sveta, dosežen. »Ali bi lahko rekli, da imamo danes skupno mednarodno kazensko sodišče?« »Ali obstajajo možnosti, da bi imele mednarodne pogodbe veljavo pred Ustavo Republike Slovenije?« Mednarodno kazensko pravo je zaenkrat še preveč širok ter tudi spremenljiv pojem, da bi lahko govorili o poenotenju ali celo nadvladi samega mednarodnega prava. Prvi del diplomskega dela bo osredotočen na vpliv mednarodnega prava na slovensko pravo ter kakšne posledice to povzroči za slovensko zakonodajo. V zadnjem delu, pa bo poudarek na zgodovini in razvoju mednarodnega kazenskega prava. Skozi zgodovino vidimo postopen napredek mednarodnih sodišč in vzporedno z njimi napredek kazenskega prava. Zapisi mednarodnega kazenskega prava segajo v konec 18. stoletja s Haaškimi konvencijami. Razvoj se nadaljuje po drugi svetovni vojni, pomembne so Ženevske konvencije in razvoj humanitarnega prava. Lahko rečemo, da se vse do danes mednarodno kazensko pravo ni prenehalo razvijati. Kljub ustanovitvi številnih mednarodnih sodišč, ki jih bom opisala v diplomski nalogi, pa je najpomembnejše za mendarodno kazenskego pravo stalno Mednarodno kazensko sodišče s svojim Rimskim statutom. Implementacija Rimskega statuta povzroči spremembo na področju slovenskega kazenskega zakonika, Mednarodni sodišči za Jugoslavijo in Ruando pa povzročita spremembo Ustave republike Slovenije. Lahko torej rečemo, da mednarodno kazensko pravo vpliva na zakonski in ustavni pravni red Republike Slovenije. Slovenska jurisdikcija se posledično seznani s pojmi in definicijami mednarodnih hudodelstev ter nekatere tudi implementira in opredeli v kazenski zakonik.
Ključne besede: mednarodno kazensko pravo, mednarodno pravo, kazensko pravo, Mednarodno kazensko sodišče, nacionalno sodišče, Rimski statut, načelo ne bis in idem, 47. člen Ustave Republike Slovenije, 8.člen Ustave Republike Slovenije, mednarodno običajno pravo
Objavljeno: 26.11.2018; Ogledov: 263; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (464,57 KB)

10.
Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom)
Eva Radanović, 2019, magistrsko delo

Opis: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Ključne besede: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Objavljeno: 12.09.2019; Ogledov: 87; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici