Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V teoretičnem delu smo najprej predstavili razvoj otroka in nato dejavnike, ki nanj vplivajo. To so dednost, okolje in lastna aktivnost. Predstavili smo gibanje, gibalni razvoj in otrokov gibalni razvoj. Opisali smo temeljne gibalne spretnosti, kamor spadajo pedipulacije oziroma lokomocije, manipulacije in sestavljena gibanja. Vse tri smo podrobneje opisali. Na koncu smo opisali, kaj so didaktični pristopi in dva predstavili, in sicer neposredno usmerjanje otroka in usmerjanje preko igre, ki sta bila ključna v raziskavi diplomske naloge. Otroci so se preko teh dveh didaktičnih pristopov učili lokomotornih spretnosti (tek, prisunski poskoki naprej, poskoki po eni nogi, hopsanje, skok v daljino z mesta in prisunski poskoki v stran). Vse tri skupine otrok (eksperimentalna skupina 1, eksperimentalna skupina 2 in kontrolna skupina) smo posneli, ko so te naloge izvajali, in gibanja otrok ocenili s pomočjo merskega postopka TGMD-3. Snemanje smo ponovili trikrat, saj smo posneli začetno, vmesno in končno stanje. Rezultate smo nato analizirali in jih interpretirali. Glavni cilj diplomske naloge je bil ugotoviti, s katerim didaktičnim pristopom (neposredno usmerjanje ali usmerjanje preko igre) se otroci bolje naučijo ciljnega gibanja in kateri didaktični pristop jih je bolj motiviral. Skozi celotno raziskavo smo prišli do ugotovitve, da se otroci ciljnega gibanja bolje naučijo skozi igro, saj jih le-ta bolj motivira in je zanje bolj zanimiva.
Ključne besede: predšolski otroci, gibanje, temeljne gibalne spretnosti, lokomotorne spretnosti, didaktični pristopi, neposredno usmerjanje otrok, usmerjanje preko igre, TGMD-3
Objavljeno v DKUM: 21.05.2024; Ogledov: 248; Prenosov: 46
Celotno besedilo (2,21 MB)

Opis: Če želimo zavarovati določena območja narave zaradi izjemnih naravnih lepot in hkrati omogočiti dolgoročno upravljanje turizma na teh območjih, je treba oblikovati celovit strateški načrt, zakonsko zaščititi zavarovano območje, postopno izvajati številne ukrepe, postopke in aktivnosti naravovarstvenega in obiskovalnega upravljanja ter ovrednotiti vse načrtovane procese. Dandanes se počasi zavedamo, da turizem in naravovarstvo ne smeta biti na nasprotnih straneh, ampak je treba razvijati globalno zavest človeštva o ohranjanju narave kot primarnem cilju ohranjanja narave. Za zmanjšanje negativnih vplivov na gospodarstvo, okolje in družbo ter ohranjanje vrednot zavarovanih območij, ki imajo tudi turistični potencial, je treba razvijati trajnostni in družbeno odgovorni turizem z modelom upravljanja obiska. Ta model je predstavljen v magistrskem delu na primeru Posebnega botaničnega rezervata Dubravica. Model smo oblikovali s sekundarnimi podatki in kvalitativno raziskavo, to je mnenjem strokovnjakov, ter ga potrdili s kvantitativno raziskavo, natančneje z mnenjem lokalnega prebivalstva, torej uporabnikov. Poleg potrditve modela smo s spletno anketo ugotovili, da se lokalna skupnost zaveda pomena ohranjanja narave in zavarovanih območij, kar je vsekakor pozitivna novica in daje upanje v boljšo prihodnost.
Ključne besede: zavarovana območja, trajnostni turizem, usmerjanje obiska, posebni botanični rezervat.
Objavljeno v DKUM: 08.01.2024; Ogledov: 425; Prenosov: 60
Celotno besedilo (3,63 MB)

Opis: V diplomskem delu rešujemo problem optimizacije, s katerim se na dnevni ravni srečuje vedno več logističnih podjetij in ostalih prevoznikov. Ustrezna rešitev problema usmerjanja vozil pomeni za podjetje precejšen prihranek na gorivu in s tem znižanje vsakodnevnih stroškov. Reševanje problema smo izvedli s pomočjo naravno-navdihnjenih algoritmov, ki v svojem delovanju opisujejo principe biološke evolucije. Za izvedbo eksperimenta smo razvili sistem, ki omogoča aplikacijo poljubnega evolucijskega algoritma na problem usmerjanja vozil. Eksperiment sestoji iz testiranja uporabe petih evolucijskih tehnik na petih primerih problema. Analiza rezultatov je sestavljena iz pregleda različnih nastavitev, uporabljenih za reševanje in opisa pridobljenih rezultatov, ločenega na primerjavo pridobljenih fitnes vrednosti in časov reševanja algoritmov.
Ključne besede: usmerjanje vozil, evolucijski algoritmi, genetski algoritmi, algoritmi po vzoru iz narave, optimizacija
Objavljeno v DKUM: 11.11.2019; Ogledov: 1606; Prenosov: 124
Celotno besedilo (1,25 MB)

Opis: Funkciji odkrivanja in pregona kaznivih dejanj sta v pristojnosti dveh različnih, samostojnih organov – policije kot organa odkrivanja in državnega tožilstva kot organa pregona kaznivih dejanj. Oba delujeta z istim ciljem uspešnega boja proti kriminaliteti, kar jima omogočajo zakonsko natančno določena pooblastila, na podlagi katerih opravljata vsak svoje aktivnosti. Stičišče obeh funkcij je t. i. predkazenski postopek, katerega subjekt je poleg policije in državnega tožilstva tudi preiskovalni sodnik. Predkazenski postopek kot prva faza predhodnega postopka se začne, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Subjekti predkazenskega postopka pri tem opravljajo t. i. predprocesna dejanja. Policija, ki največkrat prva izve za storjeno kaznivo dejanje, opravlja v predkazenskem postopku operativno˗taktično dejavnost, z namenom, da bi odkrila kaznivo dejanje in njenega storilca ter zbrala dovolj informacij, ki so državnemu tožilcu potrebne za odločitev ali bo sprožil kazenski pregon ali da kaznivega dejanja ne bo preganjal. Poleg neformalnih dejanj opravlja policija tudi nekatera formalna dejanja, ki lahko imajo dokazno vrednost v kazenskem postopku. Dominus litis predkazenskega postopka je državni tožilec, saj mora biti obveščen o vseh kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, policijsko preiskovanje pa sme usmerjati z navodili, mnenji in predlogi. Preiskovalni sodnik v predkazenskem postopku vse bolj nastopa kot sodnik garant in ne kot aktiven preiskovalni organ. Odloča o izvedbi preiskovalnih dejanj policije ali o uporabi ukrepov, s katerimi policija posega v človekove pravice in svoboščine. Končni izid predkazenskega postopka je tako odvisen od skupnega dela vseh njegovih subjektov. Medsebojni odnos med policijo in državnim tožilcem se vzpostavi v predkazenskem postopku, predvsem pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, pri organiziranem kriminalu in pri težjih kaznivih dejanjih splošne kriminalitete. Zakon o kazenskem postopku ga ureja kot usmerjanje predkazenskega postopka, vendar ima širši pomen. Je zbir vseh možnih interakcij med policijo in državnim tožilcem v predkazenskem postopku. Policisti in državni tožilci se pri njihovem skupnem delu soočajo z nekaterimi težavami, ki med drugim izhajajo iz raziskave Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in ki vplivajo na uspešnost policijskega preiskovanja kaznivih dejanj, kot so npr. slabo obrazloženi predlogi policistov, slabo obrazložene tožilčeve zahteve, nezadostno povratno informiranje policistov o zadevah, ki jih usmerja državni tožilec, slaba komunikacija med policisti in tožilci. Predkazenski postopek kot ga poznamo danes, je bil vzpostavljen leta 1967. Številne spremembe prvega slovenskega Zakona o kazenskem postopku iz leta 1994 so počasi rušile idejno zasnovo kazenskega in s tem tudi predkazenskega postopka, zaradi česar kazenski postopek naj ne bi bil več konsistenten, saj so ga novele potiskale v bolj akuzatorno smer, medtem ko naše kazensko procesno pravo temelji na modelu mešanega kazenskega postopka. Posledično obstajajo težnje po novem modelu kazenskega postopka in tako Ministrstvo za pravosodje že dalj časa pripravlja osnutek novega Zakona o kazenskem postopku. Z vidika predkazenskega postopka bi predlagani model pomenil odpravo preiskovalnega sodnika in uvedbo policijsko˗tožilske preiskave. V literaturi obstajajo stališča za in stališča proti uvedbi takšne preiskave.
Ključne besede: predkazenski postopek, policija, državno tožilstvo, predprocesna dejanja, medsebojni odnos med policijo in državnim tožilcem, usmerjanje predkazenskega postopka, Zakon o kazenskem postopku, osnutek Zakona o kazenskem postopku, policijsko˗tožilska preiskava
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2122; Prenosov: 161
Celotno besedilo (870,22 KB)

Opis: V sodobni družbi je obravnava drugačnosti še vedno predmet polemik. Kljub kulturno-socialnemu napredku na področju hendikepa v slovenskem šolskem sistemu še nismo dosegli popolnega konsenza. V preteklosti smo zavzeli stališče popolnega zanikanja obstoja problema, čez čas smo realizirali razne oblike institucionalne segregacije in danes smo zaradi procesov integracije prišli do popolne vključitve in celostnega priznanja enakovrednega družbenega statusa osebam s posebnimi potrebami. Če so se nekoč posamezniki prilagajali skupini, se danes vrši proces prilagajanja elementov znotraj družbe in izobraževalnega procesa tistemu posamezniku, ki prilagoditve potrebuje. Problem diplomske naloge so sociološki dejavniki, ki vplivajo na razvoj družbe. Ta razvoj je pripomogel k pogledu, ki ga imamo na populacijo oseb s posebnimi potrebami danes. V teoretičnem delu diplomskega dela smo predstavili osnovne pojme, ki določajo naše raziskovano področje: definicije in različne opredelitve termina osebe s posebnimi potrebami. Povzeli smo mnenja različnih strokovnjakov in predstavili veljavne predpise in zakone, ki določajo obravnavo oseb s posebnimi potrebami. Nadalje smo se osredotočili na zgodovinski pregled hendikepa in predstavili razvojno os obravnave od segregacije in razvrščanja nekoč do integracije in usmerjanja danes. Predstavili smo prilagojeno obravnavo oseb s posebnimi potrebami znotraj slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema ter se dotaknili kadrovskih težav in odnosov med starši in strokovnjaki znotraj obravnave. V empiričnem delu pa smo proučevali mnenje širše javnosti o problematiki oseb s posebnimi potrebami v slovenskem družbenem prostoru. Zanimalo nas je, kakšno je mnenje posameznikov o integrativnem izobraževanju in vplivu tovrstnega izobraževanja tako na sam proces kot na učeče se. Najpomembnejše, kar nas je v raziskavi zanimalo, sta odnos in splošna opredelitev posameznikov do problematike drugačnosti v današnji družbi in šolskem sistemu.
Ključne besede: Otroci s posebnimi potrebami, usmerjanje, zgodnja obravnava, segregacija, institucionalizacija, individualizacija, integracija, odnosi.
Objavljeno v DKUM: 13.04.2016; Ogledov: 2415; Prenosov: 291
Celotno besedilo (571,17 KB)