| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 99
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Tehtanje temeljnih pravic v okviru regulacije verskega zakola živali v EU
Lina Lajlar, 2021, magistrsko delo

Opis: Določene verske skupnosti (zlasti muslimani in judje) morajo žival, da jo lahko uživajo, usmrtiti v skladu z verskimi zapovedmi. Bistveno za tak verski zakol je, da žival pred zakolom ne sme biti predhodno omamljena. Po drugi strani pa imamo (tudi zaradi razvoja sodobne tehnologije) možnost predhodnega omamljanja živali pred zakolom. Veterinarji in nekateri drugi strokovnjaki na področju dobrobiti živali ugotavljajo, da je omamljanje pred zakolom tehnika, ki živalim nudi največjo zaščito ob usmrtitvi (čeprav je vsaka usmrtitev problematična z vidika dobrega počutja živali). Pri tem so možni različni načini omamljanja, med drugim tudi reverzibilno omamljanje. Številne DČ, med drugim tudi Slovenija, so z nacionalno zakonodajo določile, da mora biti omamljenje živali izvedeno tudi pri verskem zakolu. Pripadniki verskih skupnosti so mnenja, da se s takšno zapovedjo pretirano posega v njihovo pravico do svobode veroizpovedi in da po eni strani tudi pravilno izveden verski zakol ne povzroči več trpljenja živalim oz. po drugi strani, da ima tudi metoda omamljanja živali pred zakolom številne pomanjkljivosti. Tukaj vidimo konflikt dveh vrednot: dobrobit živali na eni strani in pravico do svobode misli, vesti in vere na drugi. Svoboda misli, vesti in vere je zagotovljena tako na ravni Sveta Evrope in EU kot tudi na nacionalni ravni. Urejena je v 10. členu Listine ter v 9. členu EKČP, v Ustavi RS pa je ta pravica zagotovljena v 41. členu. Pomembno je, da ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in vere, ki vključuje tudi izražanje vere pri obredih. Na drugi strani govorimo o dobrobiti živali. Živali v dandanašnji družbi niso subjekti prava in kot take ne morejo biti nosilke pravic in obveznosti. Pa vendar vemo, da se pogled na njihov status v družbi spreminja. Tem spremembam pa sledijo spremembe v zakonodaji, saj je pravo vedno odraz stanja v družbi. Pomembni zakonodajni akt EU na tem področju je Uredba 1099/2009. Ta uredba po eni strani v 4(1). členu določa, da se lahko živali usmrtijo šele potem, ko so bile omamljene. Že v istem členu, in sicer v 4(4). členu Uredbe 1099/2009 pa je določena tudi izjema od te načelne zapovedi predhodnega omamljanja ravno za zakol v skladu z zahtevami določenih verskih obredov (če je zakol opravljen v klavnici). Uredba 1099/2009 pa v 26(2)(c). členu določa tudi, da lahko DČ sprejmejo nacionalne predpise, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi kot predpisi iz te uredbe, in to ravno na področju zakola živali v skladu z zahtevami verskih obredov (torej ravno v povezavi s 4(4). členom Uredbe 1099/2009). Zato se moramo vprašati, do kam sodi pristojnost DČ, da sprejemajo strožja pravila za zaščito živali ob usmrtitvi in ali res lahko popolnoma prepovejo verski zakol. S tem vprašanjem in to tematiko so se ukvarjali tako USRS kot ESČP in SEU, izbrane relevantne sodbe pa bodo podrobneje predstavljene v tej magistrski nalogi.
Ključne besede: dobrobit živali, svoboda misli, vesti in vere, verski zakol, Uredba 1099/2009, test sorazmernosti, Zadeva U-I-140/14-21, Zakon o zaščiti živali.
Objavljeno: 24.09.2021; Ogledov: 0; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

2.
Seznanjenost komitentov finančnih institucij s Splošno uredbo EU o varstvu podatkov
Ana Šimenko, 2021, magistrsko delo

Opis: Živimo v tehnološko hitro razvijajočem se svetu, kjer so naši osebni podatki postali zelo ogroženi. Zaradi te problematike je Evropska unija sprejela Uredbo (EU) 2016/679, bolje poznano pod imenom Splošna uredba. Vsakodnevno prihaja do različnih zlorab osebnih podatkov, kar pa lahko izboljšamo na način, da se z zakonodajo in s svojimi pravicami dobro seznanimo. To lahko dosežemo predvsem s pomočjo informiranja in marketinškega komuniciranja na to temo. Boljša informiranost in posledično seznanjenost lahko privedeta tudi do večjega zaupanja podjetju, s katerim poslujemo. Kljub pomembnosti tematike veliko ljudi ne pozna vsebine Uredbe in posledično tudi svojih pravic. Naloga je razdeljena na dva dela, teoretičnega in empiričnega. V teoretičnem delu smo najprej predstavili ključne pojme za našo nalogo, nato smo iz teoretičnega vidika obravnavali področja Splošne uredbe ter Zakon o varstvu osebnih podatkov. V nadaljevanju smo predstavili še informiranje in z njim tesno povezano marketinško komuniciranje. Po pregledu strokovne literature s področja raziskovanja in zaključenemu prvemu delu naloge, smo se lotili še empiričnega dela. V tem delu smo se osredotočili predvsem na lastno raziskavo z zbiranjem primarnih podatkov, kjer nas je zanimalo, kako dobro so komitenti finančnih institucij v slovenskem prostoru seznanjeni s Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov. Raziskavo smo izvedli s pomočjo spletnega vprašalnika, ki smo ga delili na družbenih omrežjih. Vključenih je bilo 146 polnoletnih posameznikov iz različnih starostnih skupin. Z nalogo smo želeli preveriti, ali je bilo dovolj informiranja in marketinškega komuniciranja na področju Splošne uredbe ter kakšno mnenje imajo komitenti o svojem znanju na tem področju. Zanimalo pa nas je tudi, ali bi želeli biti še bolje obveščeni o obravnavani tematiki ter na kakšen način.
Ključne besede: Splošna uredba, informiranje, marketinško komuniciranje, finančna institucija, osebni podatek
Objavljeno: 14.04.2021; Ogledov: 133; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

3.
ANALIZA MINIMALNIH STANDARDOV ZA OBVEŠČENOST DOLŽNIKA O POSTOPKIH V NESPORNIH ZADEVAH PO UREDBI ŠT. 805/2004
Sara Žolger, 2021, magistrsko delo

Opis: Evropsko civilno procesno pravo je z razvojem prineslo veliko sprememb in izboljšav v ureditvi določenih procesnih pravil znotraj območja EU ter predvsem omogočilo enostavnejše, enotnejše in hitrejše postopke izvršbe v drugi državi članici z zagotovitvijo polnega načela prostega pretoka sodnih odločb med državami članicami. Uredba št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov je še posebej pomembna, saj je bil s slednjo uveden postopek evropskega naloga za izvršbo za nesporne zahtevke in hkrati odprava eksekvature, ki pomeni prosti pretok sodb, sodnih poravnav in javnih listin med državami članicami brez vmesnih postopkov. Odprava eksekvature torej pomeni ukinitev kakršnegakoli postopka v državi izvršbe, kjer bi se opravil preizkus ali sodba iz druge države izpolnjuje pogoje za učinkovanje v državi izvršbe in je močno povezana z načelom medsebojnega zaupanja med različnimi pravnimi redi držav članic. Glede na navedeno je potrebno dodati, da se postopek izdaje sodbe v celoti opravi skladno z nacionalnim pravnim redom države članice. Šele kasneje v primeru postopka za izdajo potrdila o evropskem izvršilnem naslovu se opravi presoja, ali postopek, ki je tekel po nacionalnih pravilih, ustreza vsem zahtevam Uredbe 805/2004. Slednja tako ne vzpostavlja enotnega postopka izvršbe za vse države članice EU in tudi ne pomeni obveznosti za države članice, da prilagodijo svojo nacionalno zakonodajo minimalnim postopkovnim standardom, ki jih določa. Pomeni le možnost za upnika, da lahko zoper dolžnika uveljavlja izvršbo za svojo terjatev v drugi državi članici na podlagi potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. Obenem je potrebno poudariti, da morajo za izdajo le-tega biti izpolnjeni določeni pogoji skladno z Uredbo 805/2004. Posebna pozornost je namenjena pojmu nespornih zahtevkov, saj je v primeru, ko gre za pasivno nesporni zahtevek v nasprotju z aktivno nespornim zahtevkom, za katerega je toženec aktivno izrazil soglasje, potreben še preizkus skladnosti postopka z minimalnimi standardi za postopke o nespornih zahtevkih po Uredbi 805/2004. Minimalni standardi se nanašajo na vročanje listin dolžniku ali zastopnikom dolžnika, zagotovitev ustreznih informacij dolžniku o zahtevku in postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku, popravek neskladnosti z minimalnimi standardi in pravno sredstvo v izjemnih primerih. Našteti minimalni standardi so pomembni predvsem z vidika zagotovitve obveščenosti dolžnika o postopkih, ki jih je sodišče uvedlo proti njemu ter zagotavljanju ustrezne procesne garancije v postopku.
Ključne besede: Uredba št. 805/2004, nesporni zahtevek, evropski nalog za izvršbo, minimalni standardi
Objavljeno: 10.03.2021; Ogledov: 156; Prenosov: 26
.pdf Celotno besedilo (589,74 KB)

4.
Novosti, ki jih prinaša GDPR na področju računovodenja
Nina Majer, 2020, diplomsko delo

Opis: Varstvo osebnih podatkov in spoštovanje zasebnega življenja sta pomembni temeljni človekovi pravici. Zaradi uporabe informacijske tehnologije svoje podatke večkrat razkrivamo tretjim osebam, pri tem pa ne pomislimo na njihovo zlorabo. Nova pravila o varstvu podatkov, ki krepijo pravice državljanov in poenostavljajo pravila za podjetja v digitalni dobi, so začela veljati maja 2018 s Splošno uredbo o varstvu podatkov. Ta je prinesla spremembe v smislu večjega nadzora nad obdelavo posameznikovih osebnih podatkov. Splošna uredba o varstvu podatkov je splošno veljavna in neposredno zavezujoča za vse članice Evropske unije se pa znotraj uredbe najdejo določbe, ki jih je treba specifično urediti v nacionalnih zakonih. V diplomskem projektu bomo za lažje razumevanje uredbe najprej opredelili splošne pojme s področja varstva osebnih podatkov ter predstavili določbe, ki so bile določene v Zakonu o varstvu osebnih podatkov v povezavi s tistimi, ki jih je prinesla Splošna uredba o varstvu podatkov. V nadaljevanju se bomo osredotočili na računovodsko dejavnost, s poudarkom na obdelavi osebnih podatkov in presojo skladnosti z veljavno zakonodajo.
Ključne besede: Splošna uredba o varstvu podatkov, varstvo osebnih podatkov, računovodstvo, upravljavec, obdelovalec.
Objavljeno: 18.11.2020; Ogledov: 214; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

5.
Meje dopustnega nadzora delavca z in pri uporabi sredstev informacijsko komunikacijske tehnologije na delovnem mestu: izbrani vidiki
Aljoša Polajžar, 2020, magistrsko delo

Opis: Razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) je prinesel nove možnosti nadzora nad delavcem. Delodajalec ima kot organizator delovnega procesa in lastnik delovnih sredstev interes, da se njegova sredstva IKT uporabljajo v službene namene. Ker obstaja možnost, da delavec uporablja službeni računalnik, internet, e-pošto ipd. v zasebne namene, je v interesu delodajalca, da spremlja delavčevo uporabo teh sredstev. Pri tem je problematično iskanje pravnih meja dopustnega nadzora. Primeri in pogoji v katerih se tovrstni nadzor lahko uvede niso konkretneje zakonsko urejeni. Meje dopustnega nadzora začrtuje tehtanje neposredno učinkujočih temeljnih pravic delavca in legitimnih interesov delodajalca s pomočjo metode praktične konkordance. Nadzor predstavlja poseg v (komunikacijsko, informacijsko) zasebnost in varstvo osebnih podatkov delavca. Predmetne temeljne pravice so varovane v okviru različnih sistemov varstva temeljnih pravic (URS, Listine EU, EKČP). V okviru prava EU meje dopustnega nadzora začrtuje Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov (GDPR), ki jo je treba razlagati v luči Listine EU. Tudi iz smernic Delovne skupine 29 izhaja, da se nadzor lahko izvaja le ob upoštevanju temeljnih načel GDPR, in sicer transparentnosti, sorazmernosti in zakonitosti obdelave. Zaradi delavčevega položaja kot šibkejše stranke v delovnem razmerju pa njegova privolitev praviloma ne bo mogla služiti kot podlaga za izvajanje nadzora. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je za določanje meja dopustnega nadzora bistvena presoja, ali je delavec pri uporabi sredstev IKT lahko utemeljeno pričakoval zasebnost in ali je imel delodajalec zadostno utemeljene interese za izvajanje nadzora. Tudi iz analize slovenske sodne prakse in smernic Informacijskega pooblaščenca izhaja, da je nadzor dopusten le v izjemnih primerih, v katerih delavec ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti in ko prevladajo interesi delodajalca. Nadzor naj se izvaja le kot ultima ratio. V zvezi s sprejemom specialnih zakonskih pravil GDPR izrecno navaja možnost, da se nadzor na delovnem mestu uredi s specialnimi zakonskimi pravili ali z dvostranskimi avtonomnimi pravili. Ugotavljamo, da bi se v okviru slovenskega pravnega sistema pogoji, razlogi oz. meje dopustnega nadzora nad delavcem z in pri uporabi sredstev IKT lahko uredile predvsem s kolektivnimi pogodbami (na različnih ravneh). S splošnimi akti pa bi bilo primerno, da bi delodajalci določili podrobnejša organizacijska pravila, s katerimi se konkretizirajo obveznosti delavcev in določijo meje dopustne uporabe službene IKT opreme v zasebne namene. Nadalje, ugotavljamo, da bi bilo meje dopustnega nadzora primerno urediti tudi z zakonskimi pravili. V določeni meri bi se lahko zgledovali po finski in nemški ureditvi. Pri tem se zavzemamo za sprejem ureditve skladne z URS in pravom EU, ki ne bi bila nujno podrobna. Korak v pravo smer bi bila že uvedba ustreznih »postopkovnih« varovalk (npr. obveznega sodelovanja delavskih predstavnikov), s katerimi bi preprečili, da bi do neutemeljenega izvajanja nadzora oz. posega v pravico do zasebnosti delavca sploh prišlo.
Ključne besede: Delovno razmerje, temeljne pravice, nadzor na delovnem mestu, informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), zasebnost delavca, varstvo osebnih podatkov, Informacijski pooblaščenec, komunikacijska zasebnost, Uredba 2016/679 (GDPR), Barbulescu proti Romuniji.
Objavljeno: 15.07.2020; Ogledov: 675; Prenosov: 319
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

6.
Zasebnost v pametnih mestih ali zasebnost za pametne ljudi?
Damjan Fujs, Blaž Markelj, 2018, izvirni znanstveni članek

Opis: Namen prispevka: Mesta postajajo tehnološko naprednejša, zlasti, da bi zadostila potrebam vedno večjega števila ljudi. Tehnologija, predvsem »pametna« tehnologija, daje posamezniku udobje v zameno za njegovo zasebnost. Dostop do storitev je mogoč s pomočjo številnih programskih rešitev, tudi aplikacij na mobilnih napravah. Ob nevestni uporabi aplikacij ter nepoznavanju pomena varovanja zasebnosti je tveganje za poseg v zasebnost veliko. Namen prispevka je izpostaviti stališče ljudi do zasebnosti v pametnih mestih ter predstaviti, kaj so tehnologije, ki sestavljajo pametno mesto. Metode: Predstavljene ugotovitve so podprte z deskriptivnimi dognanji, ki temeljijo na virih in literaturi ter izvedeni raziskavi, ki smo jo analizirali s pomočjo statističnih metod. Ugotovitve: Poznavanje koncepta pametnih mest je na slovenskem področju izjemno slabo. Glavne ugotovitve raziskave kažejo, da ljudje niso pripravljeni bivati v pametnih mestih. Skrbi jih nivo potrebnega računalniškega znanja, ki izhaja iz posameznikovega nepoznavanja pametnih mest. Podatke, pridobljene v pametnih mestih, bi morala upravljati država in ne zasebna podjetja. Omejitve/uporabnost raziskave Znanstvenih objav na temo zasebnosti v pametnih mestih je malo. Omejitev predstavlja tudi ciljna skupina, ki ni na družabnih omrežjih (predvsem starejša populacija), zato bi bilo smiselno izvesti raziskavo tudi med starejšo populacijo. Praktična uporabnost: Izsledki raziskave nam pokažejo posameznikovo poznavanje pomena zasebnosti v pametnih mestih, kar predstavlja izhodišče za nadaljnje aplikativno in znanstveno delo na omenjenem področju. Izvirnost/pomembnost prispevka: Prispevek na izviren način obravnava aktualno tematiko, katere pomembnost bo v prihodnosti še naraščala.
Ključne besede: zasebnost, pametna mesta, Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, pametna tehnologija, pametna skupnost
Objavljeno: 15.04.2020; Ogledov: 280; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (434,61 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

7.
Pomen uredbe o dokazovanju v civilnih in gospodarskih zadevah v teoriji in praksi in analiza predloga sprememb uredbe 1206/2001
Špela Ocvirk, 2019, magistrsko delo

Opis: V prvem delu magistrske naloge se posvetim pojmu dokazovanju in nadalje ureditvi dokazovanja v Sloveniji. Učinkovitost reševanja civilnih sporov temelji na organiziranem, a vendar pravičnem iskanju dejstev. Nemalokrat je potrebno v tekoči pravdi opraviti uradna dejanja pridobivanja dokazov na območju sodišča v drugi državi članici, zato je potrebno zaprositi za mednarodno pravno pomoč. Sama nacionalna sodišča namreč uradnih dejanj na ozemlju tuje države ne morejo opraviti brez pomoči njenih sodišč oziroma drugih njenih organov. Pravno pomoč urejajo nacionalni predpisi, za države članice Evropske unije pa je na voljo Haaška konvencija o pridobivanju dokazov (1970). Kot njena nadgradnja je bila 28. maja 2001 sprejeta Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah, ki se ji podrobneje posvetim v drugem delu magistrskega dela. S sprejetjem Uredbe 1206/2001 je postalo jasno, da sodno izvajanje dokazov ni več predvsem oblastveni akt države, ki mora biti pridržan njenim sodiščem, ampak se v imenu učinkovitega sodnega varstva na ta način odpira možnost neposrednega izvajanja dokazov na ozemlju druge države članice. Sprejeti pravni akt Evropske unije tako določa poenoten sistem pridobivanja dokazov v tujini za vse države članice in z neposredno komunikacijo med sodišči omogoča najhitrejši način posredovanja dokazov. Cilj evropskega zakonodajalca je namreč, da se doseže čim večja koordinacija jamstev v postopku dokazovanja, vendar ne s poenotenjem pravic, temveč s spodbujanjem sodelovanja pri pridobivanju dokazov v državah članicah. Uredba ureja način pridobivanja dokazov v tujini, kadar sodišče zaprosi za pomoč, medtem ko odgovor na vprašanje, katere procesne predpostavke morajo biti izpolnjene, da to lahko stori, prepušča nacionalnemu pravu vsake države članice. Po Uredbi 1206/2001 sta sicer možna dva načina pridobivanja dokazov, pridobivanje dokazov s pomočjo zaprošenega sodišča, kot aktivna pravna pomoč, in neposredno pridobivanje dokazov sodišča, ki je zaprosilo, kot pasivna pravna pomoč. V letu 2018 je Komisija predlagala Predlog sprememb Uredbe 1206/2001, v kateri se obravnava potreba po posodobitvi, zlasti pa digitalizaciji in uporabi sodobne tehnologije pri čezmejnem pridobivanju dokazov. Cilj predloga je izboljšati nemoteno delovanje območja svobode, varnosti in pravice ter notranjega trga s krepitvijo učinkovitosti in hitrosti čezmejnega pridobivanja dokazov.
Ključne besede: Uredba o dokazovanju št. 1206/2001, dokazovanje s čezmejnim elementom, razmerje med Uredbo 1206/2001 in ZPP, aktivna pravna pomoč, pasivna pravna pomoč, uporaba sredstev komunikacijske tehnologije.
Objavljeno: 19.12.2019; Ogledov: 472; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

8.
Analiza učinkovitosti instituta seznama dolžnikovega premoženja in možnosti upnika v primeru terjatve s čezmejnim elementom
Tadeja Špolarič, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava institut seznama dolžnikovega premoženja, ki je eno izmed področij, ki je bilo z zadnjo novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) spremenjeno oziroma dopolnjeno. Sam institut je sicer svojo podobo že večkrat spremenil, saj zakonodajalec teži k temu, da bi bil urejen na način, da bi v postopku izvršbe dosegal svoj cilj, ki pa je v čim lažjem in čim hitrejšem poplačilu upnika. V začetnem poglavju je tako predstavljen institut seznama dolžnikovega premoženja skozi novele ZIZ, z namenom predstavitve postopnega izoblikovanja instituta in njegovega spreminjanja skozi čas. V nadaljnjem poglavju je opredeljena novost, sprejeta z novelo ZIZ-L, in sicer informativni seznam dolžnikovega premoženja, sam zaključek predstavitve predmetnega instituta pa se v nadaljevanju zaključi s celovitim pregledom instituta kot takega s poudarkom na sodni praksi. V nadaljevanju je predstavljena primerjalno pravna ureditev seznama dolžnikovega premoženja, z ureditvijo v Avstriji in na Hrvaškem. Drugi del predmetnega magistrskega dela pa je namenjen obravnavanju Uredbe o čezmejni zamrznitvi bančnih računov, s katero lahko upnik doseže zamrznitev bančnega računa v drugi državi članici, ki jo uredba zavezuje, ter tako lažje pride do poplačila njegove terjatve in do izpolnitve cilja izvršilnega postopka. Magistro delo tako prikaže nekatere rešitve in težave, ki jih prinašajo omenjene možnosti, ki so na voljo upniku.
Ključne besede: izvršba, izvršilni postopek, izvršilna sredstva, seznam dolžnikovega premoženja, informativni seznam dolžnikovega premoženja, novela ZIZ-L, Uredba o zamrznitvi bančnih računov, transakcijski račun.
Objavljeno: 19.12.2019; Ogledov: 518; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (694,99 KB)

9.
Obvladovanje tveganj v gospodarski družbi z vidika varstva osebnih podatkov
Aljaž Lep, 2019, magistrsko delo

Opis: Varstvo osebnih podatkov predstavlja institut, ki z razvojem informacijske tehnologije in posledično težjem nadzoru nad širjenjem informacij pridobiva na svojem pomenu. Sprejem Splošne uredbe (Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ang. General Data Protection Regulation) je povzročil, da morajo organizacije ureditev varovanja osebnih podatkov ponovno preveriti in ji nameniti več pozornosti kot doslej. Zakonodaja na področju varstva osebnih podatkov zahteva od vseh organizacij določene obveznosti, pri čemer je večina obveznosti, ki jih uvaja nova Splošna uredba obstajala že pred njenim sprejemom. Magistrska naloga obravnava obveznosti in aktivnosti, ki jih morajo organizacije zasebnega sektorja urediti, da se uspešno izognejo tveganjem, ki jih nespoštovanje zakonodaje na tem področju prinaša. Poudarek je na pripravi dokumentacije, ki jo morajo organizacije sprejeti oziroma urediti in aktivnostih ter ukrepih, ki jih je potrebno izvrševati v praksi. Predstavljena je večina novosti, ki jih uvaja Splošna uredba, kot so: institut pooblaščene osebe za varstvo osebnih podatkov, evidenca dejavnosti obdelave, politika varstva osebnih podatkov, obveznost uradnega obveščanja o kršitvah (obveznost samoprijave). V Sloveniji je zaradi nesprejetja novega področnega Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-2), nastala »pravna praznina«, zaradi katere nastaja dvom, ali ima informacijski pooblaščenec kot nadzorni organ sploh ustrezna pooblastila za sankcioniranje nespoštovanja določb Splošne uredbe. Zaenkrat se sankcije za kršitve namreč še vedno izrekajo po obstoječem Zakonu o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1), kljub temu pa ima nadzorni organ določena pooblastila tudi po Splošni uredbi. Omenjenega področnega zakona ZVOP-1 oziroma prihajajočega ZVOP-2 nikakor ne gre zanemariti, saj se določbe ZVOP-1 še vedno uporabljajo za tista področja, ki jih Splošna uredba ne ureja oziroma jih področni zakon lahko uredi drugače. Tako bo tudi bodoči ZVOP-2 urejal določene institute, ki jih Splošna uredba ne ureja, med drugim tudi področje videonadzora in neposrednega trženja, ki sta oba zelo pogosti praksi večine organizacij. V številnih državah članicah EU so nadzorni organi že izrekali sankcije zaradi kršitve določb Splošne uredbe. Med najpogostejšimi kršitvami so predvsem pomanjkljivosti na področju zavarovanja osebnih podatkov, (nezadostne) informacijske varnosti in nepooblaščenih vpogledov. Najvišje sankcije za kršitve so pričakovano prejele multinacionalne organizacije, vendar niti srednje velike in majhne gospodarske družbe, ki v svojih sistemih hranijo podatke o zgolj par 100 strankah, niso imune za tveganja, ki jim grozijo na področju varstva osebnih podatkov. Upoštevanje veljavne zakonodaje na področju varstva osebnih podatkov nedvomno pripomore k omejevanju možnih tveganj, sočasno pa povečuje tudi ugled organizacije v očeh posameznikov, konkurence in drugih subjektov.
Ključne besede: varstvo osebnih podatkov, Splošna uredba (GDPR), dokumentacija, ZVOP-1, ZVOP-2, varnostni incident, samoprijava, odgovornost za kršitve.
Objavljeno: 19.12.2019; Ogledov: 491; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (955,74 KB)

10.
Politika zasebnosti v finančnih institucijah
Mia Jecelj, 2019, diplomsko delo

Opis: Varstvo osebnih podatkov je danes temeljna pravica, ki se je razvijala vse od neobstoječe pravice pa do pravice, za katero velja danes in sicer z izjemno širokim področjem uporabe. Zaradi tehnološkega napredka, je v zadnjem času vedno bolj ogrožena pravica posameznika o varstvu osebnih podatkov. Predpisi o varstvu osebnih podatkov ne sledijo napredku in zaradi tega ne nudijo več odgovorov na določene dileme. Uredba o varstvu osebnih podatkov (GDPR) in novi predlog Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) poskušata slediti napredku ter s tem povezano po potrebi spreminjati zakone glede varstva osebnih podatkov, da bi bilo varstvo čim bolj sigurno. V prvem delu diplomskega dela bomo opisali splošne pojme s tega področja, prav tako bomo vključili veljavno zakonodajo na tem področju. V nadaljevanju pa se bomo osredotočili na varstvo osebnih podatkov v finančnih institucijah, s poudarkom na vrstah osebnih podatkov, ki jih obdelujejo, ter splošnimi pogoji, ki so predpisani za vsako izmed izbranih aktivnosti. Zaključili bomo z ugotovitvami, ali se obdelava osebnih podatkov v finančnih institucijah razlikuje od obdelave v podjetjih in ali je v skladu z veljavno zakonodajo.
Ključne besede: osebni podatki, varstvo osebnih podatkov, finančne institucije, Splošna uredba EU, Nova KBM d.d.
Objavljeno: 18.12.2019; Ogledov: 446; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (833,05 KB)

Iskanje izvedeno v 0.22 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici