| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 33
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Inšpekcijski nadzor na državni in lokalni ravni ter njegov prispevek k varnosti v občinah
Iztok Rakar, Ester Doljak, Bojan Tičar, 2016, izvirni znanstveni članek

Opis: Namen prispevka: Namen prispevka je prikaz pravne ureditve inšpekcijskega nadzora na državni in lokalni ravni in umestitev inšpekcijskega nadzora v proces modernizacije in razvoja slovenske javne uprave. Prispevek je namenjen tudi razumevanju pravnega položaja inšpektorjev in strank ter inšpekcijskih postopkov z vidika državne in občinske regulative ter z vidika prispevka k varnosti v občinah. Metode: Raziskovalni pristop je kombinacija pravnih metod deskriptivne, primerjalne (komparativne) jezikovne in teleološke razlage s študijami šestih primerov ureditve v treh večjih in treh manjših oz. srednje velikih občinah. S teleološko razlago avtorji prikažejo ratio legis zakonodajalca v zakonski ureditvi pravnega položaja inšpektorjev, njihovih pooblastil ter pravnega položaja strank v teh postopkih. Ugotovitve: Inšpekcijski nadzor prispeva k večji varnosti v občinah, če so s predpisi ustrezno zajete in urejene situacije, ki predstavljajo varnostno tveganje, in če je učinkovit. Učinkovitost inšpekcijskega nadzora se praviloma obravnava parcialno, in sicer kvantitativno, kar ni skladno s kompleksnostjo upravnega, političnega in družbenega sistema. Učinkovitost inšpekcijskega nadzora in večja varnost v občinah torej nista odvisna samo od inšpekcij, ampak tudi od številnih drugih dejavnikov. Dosedanji razvoj na tem področju v Sloveniji kaže na težavnost uvajanja sistemskih sprememb na državni ravni, zlasti na organizacijskem področju, na občinski ravni pa na uspešnost v obliki ustanavljanja medobčinskih inšpektoratov in redarstev. Izvirnost/pomembnost prispevka: Članek bralcu predstavi veljavno pravno ureditev inšpekcijskega nadzora v Republiki Sloveniji in njegovo umestitev v kontekst modernizacije in reforme slovenske javne uprave. Izpostavlja dobre in slabe strani dosedanjega razvoja in predlaga rešitve. Na primeru izbranih občinskih aktov in sodne prakse prikaže prispevek inšpekcijskega nadzora k varnosti v občinah.
Ključne besede: inšpekcija, inšpekcijski postopek, inšpektorat, upravni postopek, lokalna samouprava, medobčinsko sodelovanje
Objavljeno: 20.04.2020; Ogledov: 172; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (712,71 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

2.
Raba jezika v upravnih postopkih
Polonca Kovač, 2018, pregledni znanstveni članek

Opis: Jezik je pomembna prvina tudi za varstvo pravic strank, saj je že ustavno zagotovljeno posebno varstvo pripadnikov italijanske in madžarske manjšine, invalidov in tujcev oziroma vseh strank v upravnih razmerjih. Prispevek je osredotočen na študijo razsežnosti regulacije rabe jezika v upravnih postopkih kot temeljnem procesu dela v javni upravi. Rezultati analize upravne prakse po različnih virih (judikatura, analize Ministrstva za javno upravo /MJU/, portal Upravna svetovalnica in anketa med načelniki upravnih enot) kažejo, da pri izvajanju splošne (zlasti Zakon o splošnem upravnem postopku /ZUP/) in področne zakonodaje pretežno ne prihaja do težav, razen na področju tujcev. Zato za v prihodnje predlagam le nomotehnične izboljšave, v ostalem pa usmerjeno in sistemsko skrb za jezikovne pravice z ozaveščanjem uradnih oseb in splošne javnosti.
Ključne besede: upravni postopek, jezik, človekove pravice, jezik, varstvo pravic, procesno pravo, upravna praksa
Objavljeno: 11.10.2018; Ogledov: 310; Prenosov: 58
.pdf Celotno besedilo (483,92 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Pravna vprašanja državnega štipendiranja
Barbara Ploj, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava pravna vprašanja državnega štipendiranja. Primarna zakona, ki posegata na področje državnega štipendiranja sta Zakon o štipendiranju in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. V prvem delu diplomske naloge so opredeljeni splošni pojmi, ki se nanašajo na državno štipendijo, kot sta štipendist in štipenditor. Sledi umestitev državne štipendije v sistem socialne varnosti ter razvoj politike državnega štipendiranja v Republiki Sloveniji. Diplomsko delo se nadaljuje z navedbo ostalih možnosti, ki jih imajo dijaki in študentje, da pridobijo katero drugo obliko štipendije ter podrobnejšim opisom namena in funkcije štipendiranja. Osrednji del naloge se nanaša na državno štipendijo, kjer jo podrobneje opisujem in opredeljujem. Obrazložen je postopek, vir financiranja, upravičenci, pogoji za mirovanje štipendijskega razmerja, prenehanje, odvisnost pridobitve od materialnega položaja oseb ter organi, ki sodelujejo v postopku pri uveljavljanju pravice. Ker se v Republiki Sloveniji pripravlja nekaj novosti na področju štipendiranja, sem predstavila tudi ključne novosti, ki jih bo prinesla reorganizacija Centrov za socialno delo ter novela Zakona o štipendiranju, ki bo v veljavo stopila v študijskem letu 2018/2019.
Ključne besede: štipendija, štipendist, sodna praksa, Center za socialno delo, upravni postopek, pravice iz javnih sredstev, socialna varnost
Objavljeno: 06.08.2018; Ogledov: 706; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (1,29 MB)

4.
Analiza nekaterih vidikov postopkovnih pravil iz upravnega postopka zaradi kršitev pravil konkurence pred Evropsko komisijo
Jorg Sladič, 2012, izvirni znanstveni članek

Opis: Za razliko od slovenskega prava upravni postopek pred Evropsko komisijo ni kodificiran. Zaradi tega ima sodna praksa Sodišča EU izreden pomen pri uveljavljanju klasičnih institutov upravnega postopka. Avtor ugotavlja, da se v upravnem postopku pred Evropsko komisijo upoštevajo številni elementi, ki so vsebovani tudi v slovenskem Zakonu o splošnem upravnem postopku, kot so npr. pogoji za uvedbo postopka, preiskovalno načelo, načelo materialne resnice, pravica stranke do izjave, neodložilni učinek pravnih sredstev idr. Ker se postopek pred Evropsko komisijo na področju konkurenčnega prava lahko konča tudi s sankcijami, je sodna praksa v upravni postopek uvedla posamezna načela kazenskega prava (načela nullum crimen sine lege, ne bis in idem, nemo tenetur, domneva nedolžnosti).
Ključne besede: konkurenčno pravo, upravni postopek pred Evropsko komisijo, postopek zaradi kršitev konkurenčnega prava, splošna pravna načela
Objavljeno: 01.08.2018; Ogledov: 266; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (255,59 KB)

5.
Posebni instituti davčnega postopka v razmerju do varstva javnega interesa in varstva pravic zavezancev
Marjan Špilar, 2018, doktorska disertacija

Opis: Doktorska naloga z naslovom »Posebni instituti davčnega postopka v razmerju do varstva javnega interesa in varstva pravic zavezancev« obravnava pravno ureditev davčnega postopka s poudarkom na posebnih institutih davčnega postopka, s katerimi se pri pobiranju davkov posega v zelo občutljivo razmerje med zasebno in javno koristjo in s tem kolizijo interesov, pri čemer slednja ni absolutna in neomejena. V uvodnih poglavjih (drugem in tretjem) doktorske disertacije, je prikazan naš upravno postopkovni sistem, ki temelji na pravilih splošnega upravnega postopka in pravilih posebnih upravnih postopkov, med katerimi je eden najzahtevnejših in najobsežnejših prav gotovo davčni postopek. V tem delu disertacije je obravnavanih vrsto vprašanj in dilem glede preglednosti, sistematičnosti in popolnosti naše davčno postopkovne oziroma splošne davčne zakonodaje, kot tudi njene primerljivosti s tujimi pravnimi ureditvami. V osrednjem delu doktorske disertacije (četrto poglavje) so podrobno obravnavani in analizirani nekateri izbrani posebni instituti davčnega postopka in sicer zavezujoča informacija, samoprijava ter odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe. Navedeni instituti so obravnavani z vidika namena normiranja v zakonu, ki se lahko odraža v nesorazmernem varovanju javne koristi pri pobiranju davkov oziroma nezadostnem varovanju pravic davčnih zavezancev pri izpolnjevanju njihovih davčnih obveznosti. Pri nekaterih posebnih institutih pa se pojavljajo tudi vprašanja in dileme glede njihove skladnosti z načelom pravne države in drugimi ustavnimi načeli, oziroma prekomernega poseganja v temeljne ustavne pravice zavezancev za davek. V zadnjem poglavju vsebinskega dela doktorske disertacije, so na kratko prikazani nekateri tuji instituti davčnega postopka, s katerimi se še dodatno krepi transparenten in enakopraven odnos do zavezancev pri pobiranju davkov, vendar jih naša davčna zakonodaja ne pozna. Celotna tematika je v doktorski disertaciji obravnavana s pravno teoretičnega in praktičnega vidika ter vidika domače in tuje sodne prakse. Pravno primerjalno pa je prikazana ureditev davčnega postopka in posebnih institutov v sosednji Republiki Avstriji, kot tudi v nekaterih drugih državah Evropske unije.
Ključne besede: splošni upravni postopek, davčni postopek, davčni zavezanec, posebni instituti davčnega postopka, zavezujoča informacija, samoprijava, odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe.
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 1711; Prenosov: 221
.pdf Celotno besedilo (2,29 MB)

6.
Javna pooblastila centrov za socialno delo in upravni postopek oddaje otroka v rejništvo
Špela Havle, 2017, diplomsko delo

Opis: Centrom za socialno delo so z vrsto zakonov podeljena javna pooblastila iz državne pristojnosti – izvajajo vrsto del in nalog, pri čemer so v ospredju socialnovarstvene storitve; določene aktivnosti, s katerimi se odloča o pravicah in obveznostih ter pravnih koristih v upravnih zadevah, pa so vodene po upravnem postopku. Zakon o splošnem upravnem postopku se v upravnih postopkih pred centri za socialno delo uporablja subsidiarno, ko v področnih zakonih ni urejen poseben upravni postopek. Zaradi narave socialnega dela nastaja konflikt med oblastno funkcijo centrov za socialno delo in osnovnimi nalogami svetovanja in pomoči ljudem, saj se prepletata servisna in izvršilna funkcija centrov za socialno delo. Že vrsto let obstaja soglasje, da odločanje centrov za socialno delo z upravnimi odločbami ni najprimernejše, saj so centri za socialno delo postavljeni v več različnih vlog, ki so si med seboj lahko tudi kontradiktorne, zato se bo tovrstno odločanje prestavilo na pristojna sodišča. Potem ko se je v letu 2016 v splošni in strokovni javnosti zgodil odmeven primer 'koroških dečkov', so se v različnih medijskih nastopih starih staršev dečkov in njunih pravnih predstavnikov na eni strani ter predstavnikov ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, centrov za socialno delo in strokovnjakov s področja socialne stroke na drugi strani, so se javno pokazala velika razhajanja v razumevanju in uporabi pravnih predpisov. Izhajajoč iz tega primera smo si zastavili osnovni cilj naše naloge, da proučimo pravno ureditev in prakso pristojnih organov s področja rejništva v Sloveniji ter da opravimo pregled primera 'koroških dečkov'. V raziskavi smo ugotovili, da veljavna zakonodaja na področju rejništva pušča preveč odprtih vprašanj in pravnih praznin, zato v postopkih izvajanja rejniške dejavnosti oziroma izdajanja dovoljenj za izvajanje rejniške dejavnosti prihaja do nezakonite prakse in nejasne ločnice med strokovnim delom in izvajanjem upravnega postopka.
Ključne besede: javno pooblastilo, center za socialno delo, upravni postopek, rejništvo.
Objavljeno: 21.11.2017; Ogledov: 1244; Prenosov: 123
.pdf Celotno besedilo (530,40 KB)

7.
NEPRIŠTEVNOST KOT IZKLJUČITVENI RAZLOG ODGOVORNOSTI ZA PREKRŠEK
Mojmir Šafarič, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga obravnava področje prekrškov v okviru upravnega prava, konkretno v policiji. Razdeljena je na teoretični in na empirični del. V teoretičnem delu so uvodoma opredeljene temeljne zakonske ureditve ter področje obravnavanja prekrškov, predvsem z vidika delovanja policije. Opisan je tudi institut neprištevnosti, ki poleg institutov silobrana, skrajne sile, pravne in dejanske zmote ter prisiljenosti izključuje odgovornost za kazniva dejanja in za prekršek. Nadalje sledi obravnava organov za odločanje v postopkih o prekrških, opis postopkov o prekrških in povezane sankcije ter obravnava področja neprištevnosti. V empiričnem delu naloge je predstavljenih dvajset ilustrativnih primerov situacij, katere obravnavajo policisti na kraju dogodka in policisti z ustrezno izobrazbo za izdajo odločbe o prekršku. Za vsak ilustrativni primer so opisani ustaljeni postopki ravnanja policistov in analiza ter predlog za dosledno zakonito obravnavo, ki odstopa od ustaljene prakse. Podani so tudi argumenti za spremembo ustaljene prakse. V zaključku naloge ugotavljamo, da praksa ne sledi zakonskim zahtevam in navodilom vrhovnega sodišča, pač pa navodilom nadrejenih in učnim pripomočkom. Na podlagi analize ocenjujemo, da bi bilo potrebno prakso spremeniti. Spremembe zahtevajo sledenje zakonskim predpisom in ne navodilom nadrejenih ter učnim pripomočkom. Poleg prej navedenih sprememb pa je potrebno ustrezno usposabljanje policistov in priprava ustreznih učnih gradiv.
Ključne besede: Postopek o prekršku, upravni postopek, neprištevnost, policija, prekrškovni organ.
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 1720; Prenosov: 130
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

8.
VROČANJE PO ZUP: AKTUALNA UREDITEV IN ANALIZA ZAVRNJENEGA PREDLOGA ZUP-I (2015)
Sarah Gumilar, 2016, diplomsko delo

Opis: Sistem vročanja, ki je urejen v Zakonu o splošnem upravnem (v nadaljevanju: ZUP), je celovit sistem pravil, ki predvideva rešitve za marsikatero situacijo, do katere bi pri vročanju dokumentov utegnilo priti. Po določbah ZUP se vročajo tisti dokumenti, ki se morajo zaradi začetka teka rokov vročiti osebno, v roke tistemu, komur so namenjeni. Čedalje pogosteje se uporablja tudi vročanje po elektronski poti. Ta način vročanja se na podlagi 87. člena ZUP šteje za osebno vročanje, če so izpolnjeni določeni pogoji. Naslovnik mora namreč imeti varen elektronski predal, kamor mu organ pošlje dokument, ter varen elektronski podpis, ki mora biti za potrebe elektronskega vročanja overjen s kvalificiranim potrdilom. S slednjim naslovnik ob prevzemu dokumenta potrdi svojo identiteto. ZUP ureja tudi številne posebne primere vročanja. Kljub temu pa zaradi raznolikih upravnih postopkov še vedno prihaja do situacij, zaradi katerih se razvijajo težnje po tem, da bi se sedanji sistem vročanja izboljšal. Stremi se predvsem k temu, da bi se sistem vročanja poenostavil in poenotil s posebnimi pravili o vročanju, ki jih določajo drugi zakoni. Takšen poskus izboljšave dosedanje ureditve vročanja je bil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-I), ki je predvideval nov način vročitve, vročitev z seznanitvijo.
Ključne besede: ZUP, upravni postopek, osebno vročanje, elektronsko vročanje, vročilnica, novela I, vročanje z seznanitvijo
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 1975; Prenosov: 210
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

9.
Evropski upravni postopek
David Grabnar, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava področje upravnega prava Evropske unije, natančneje upravni postopek Evropske unije. V prvem delu naloge je predstavljen upravni prostor Evropske unije na sploh, razvoj upravnega prava Evropske unije, viri upravnega prava ter splošne karakteristike Evropskega upravnega prava. Bistven del diplomskega dela pa povezama projekt »Research Network on European Union Administrative Law«, namen ter cilje projekta, dosežke ter usodo samega vzorčnega zakona, ki je bil izdan v okviru delovanja projekta, kot morebitnega temelja za enoten Evropski upravni postopek.
Ključne besede: Evropski upravni postopek, Evropsko upravno pravo, Projekt ReNEUAL
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 1101; Prenosov: 189
.pdf Celotno besedilo (879,29 KB)

10.
STRANSKA UDELEŽBA V UPRAVNEM IN PRAVDNEM POSTOPKU
Tomaž Hromc, 2016, diplomsko delo

Opis: Upravni in pravdni postopek sta dva bistveno različna postopka. Upravni poteka v okviru javne uprave in ga izvajajo »organi«, s katerimi so mišljeni organi državne uprave in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, pa tudi pristojni nosilci javnih pooblastil. Bistvo upravnega postopka je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni zadevi. Po drugi strani civilni pravdni postopek poteka znotraj sodne veje oblasti, v njegovem okviru pa redna sodišča razrešujejo civilne spore, to je odločajo o spornih pravnih razmerjih oziroma o spornih civilnih pravicah. Temeljne značilnosti obeh postopkov, pa tudi upravnega spora, sem povzel v II. poglavju naloge. V obeh postopkih je (poleg organa oziroma sodišča) nujni subjekt stranka, v upravnem postopku najmanj ena (aktivna ali pasivna), v pravdnem pa vsaj dve (aktivna in pasivna). Poleg strank(e) se lahko tako enega kot drugega postopka udeležujejo tudi stranski udeleženci. Stranski udeleženec upravnega postopka pridobi položaj stranke, ne pa tudi lastnosti stranke. V pravdnem postopku pa je intervencija lahko dveh vrst, navadna ali enostavna in sosporniška. Pri sosporniški intervenciji intervenient dobi položaj enotnega sospornika (in s tem položaj stranke), stranski intervenient pa z vstopom v postopek postane pomočnik stranke, za katere uspeh v pravdi je pravno zainteresiran – ne pridobi pa položaja stranke. Prav razmerjem na relaciji stranka – stranski udeleženec/intervenient – sosporniški intervenient – enotni sospornik – nujni sospornik je posvečena vsebina te diplomske naloge, s tem, da je osrednja pozornost namenjena stranski udeležbi v obeh postopkih. V III. poglavju naloge (podpoglavja 1. – 6.) sem stransko udeležbo v obeh postopkih proučil predvsem z naslednjih vidikov: • Opredelitev stranske udeležbe. • Namen stranske udeležbe. • Procesne in materialne predpostavke stranske udeležbe. • Vstop stranskega udeleženca v postopek. • Pravni položaj stranskega udeleženca v postopku ter njegovo pravno razmerje s stranko, kateri se je v postopku pridružil, oziroma za katere uspeh v pravdi je pravno zainteresan. • Specifične značilnosti posameznega postopka. Na področju upravnega postopka sem bolj podrobno prikazal tudi pravna sredstva stranskega udeleženca ter stroške stranske udeležbe. Na podlagi ugotovljenih značilnosti stranske udeležbe v obeh postopkih sem nato v 7. podpoglavju analiziral podobnosti in razlike stranske udeležbe v obeh postopkih ter opravil krajšo primerjavo med stransko udeležbo v slovenskem in nemškem upravnem in pravdnem postopku. V IV. poglavju sem povzel ugotovitve predhodnih poglavij naloge ter se osredotočil na razloge ugotovljenih podobnosti in razlik stranske udeležbe, pri čemer sem izhajal predvsem iz ciljev, ki jih zasledujeta Zakon o splošnem upravnem postopku in Zakon o pravdnem postopku, iz temeljnih načel obeh postopkov, pa tudi iz načel Ustave, povezanih z obravnavanima postopkoma. Dotaknil pa sem se tudi vprašanj, ki v zvezi s stransko udeležbo ostajajo odprta v strokovni javnosti. Menim, da sem cilje naloge, navedene v »Opredelitvi problema«, dosegel, saj so se v okviru njene vsebine dovolj jasno pokazali odgovori na vprašanja, ki sem si jih zastavil kot problem naloge.
Ključne besede: stranska udeležba, stranski udeleženec, intervenient, stranska intervencija, sosporniška intervencija, stranka, lastnost stranke, položaj stranke, upravni organ, sodišče, pravni interes, javni interes, upravni postopek, splošni upravni postopek, posebni upravni postopek, civilni pravdni postopek
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 3341; Prenosov: 560
.pdf Celotno besedilo (704,87 KB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici