| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 22
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
VPLIV SOLVENTNOSTI II NA ZAVAROVALNIŠKI SEKTOR V EU
Marjan Inkret, 2010, delo diplomskega seminarja/zaključno seminarsko delo/naloga

Opis: Zavarovalništvo je pomemben člen finančnega sistema, saj nudi razne oblike zavarovanja pred določenimi tveganji. Pri svojem poslovanju zavarovalnice izrabljajo učinek diverzifikacije in vsote velikih števil, kar občutno zmanjša tveganja. Njihove naložbe, še posebej pa dolgoročne, so izrednega pomena za narodno gospodarstvo in prispevajo velik delež k velikosti BDP. Razvoj na vseh področjih je s seboj prinesel tudi nova tveganja. Star sistem Solventnosti I je tako prišel do faze zastarelosti, zato so inštitucije Evropske unije začele priprave na uvedbo posodobljenega sistema, imenovanega Solventnost II. Solventnost II temelji deloma na prejšnji uredbi poslovanja zavarovalnic, prav tako pa tudi na modernejšem pristopu, ki določa poslovanje bank (imenovanem Basel II). Še največja podobnost z bančno direktivo je struktura treh stebrov, ki skrbi za celostni pristop pri upravljanju s tveganji. Pri vpeljavi Solventnosti II se uporablja Lamfalussyjev proces, pri katerem sodelujejo evropske institucije kot so Evropska komisija, Evropski svet in Evropski parlament pri pripravah, predlogih in potrditvah. Pričakovani vplivi vpeljave Solventnosti II so večja povezanost evropskega zavarovalniškega trga, večja varnost potrošnikov, večja medsebojna konkurenca, novi in inovativni produkti, večja transparentnost poslovanja in boljši nadzor. Negativne posledice vpeljave pa bi lahko bili visoki administrativni stroški ter dajanje prednosti večjim zavarovalnicam.
Ključne besede: Ključne besede: diverzifikacija, vsota velikih števil, upravljanje tveganj, zavarovalno tveganje, tržno tveganje, kreditno tveganje, likvidnostno tveganje, operativno tveganje, Solventnost I, Solventnost II, Basel II, Lamfalussyjev proces, Evropska komisija, Odbor evropskih nadzornikov za zavarovanje in poklicne pokojnine - CEIOPS, Odbor za zavarovanja in poklicne pokojnine - EIOPC, zahtevani solventnostni kapital – SCR, minimalni zahtevani kapital – MCR, interni model, standardni model, pozavarovanj
Objavljeno: 03.12.2010; Ogledov: 3259; Prenosov: 479
.pdf Celotno besedilo (975,04 KB)

2.
OBVLADOVANJE KREDITNEGA TVEGANJA
Tjaša Ružič, 2010, delo diplomskega seminarja/zaključno seminarsko delo/naloga

Opis: Kreditno tveganje je tveganje finančne izgube, ki je predvsem posledica dolžnikove nezmožnosti, da zaradi katerega koli vzroka ne izpolni svoje pogodbene ali finančne obveznosti. Tveganje ima dve razsežnosti, ali bodo sredstva vrnjena ali ne, ter ali bodo vrnjena v roku kot je dogovorjeno med kreditodajalcem in kreditojemalcem. Kreditno tveganje je z vidika nastanka potencialnih izgub najpomembnejše bančno tveganje, zato je njegovo učinkovito obvladovanje in upravljanje za poslovanje bank zelo pomembno. Poleg kreditnega tveganja poznamo še vrsto drugih tveganj kot so: deželno, likvidnostno, obrestno, pravno, operativno in druga. Dejavniki kreditnega tveganja, so podlaga na kateri lahko pričnemo ocenjevati kreditojemalčevo sposobnost vračila izposojenih sredstev in meriti kreditno tveganje. Dejavniki, ki vplivajo na kreditno tveganje so podjetje, okolje in panoga. Kreditno tveganje lahko razvrstimo na tri vrste podtveganj: tveganje izpostavljenosti banke, tveganje izterjave neplačanega dolga ter tveganje neizpolnjevanja obveznosti. Vse tri vrste podtveganj smo podrobneje pojasnili v 3 poglavju. Banke poskušajo na različne načine obvladovati kreditno tveganje, ki jih lahko delimo na obvladovanje in merjenje kreditnega tveganja. Ugotavljanje, merjenje in spremljanje kreditnega tveganja ter bančni nadzor je marsikje tudi že računalniško podprt. Banka z merjenjem tveganja določi mejo še sprejemljivega tveganja, ki ga je pripravljena prevzeti. Poznamo več načinov za obvladovanje in upravljanje omenjenega tveganja. To so: ugotavljanje bonitete in kreditne sposobnosti kreditojemalca, razvrščanje aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk, izpostavljenost banke, kreditne mape, pomen informacij v kreditnih poslih, kreditna analiza ter ocenjevanje in merjenje kreditnega tveganja. Zaradi treh osnovnih motivov banke je ocenjevanje omenjenega tveganja ključno, in sicer zaradi pravilnega zaračunavanja cene kredita, pravilnega določanja višine kredita in dobe kreditiranja ter pravilne ocene potencialne izgube. Bistven dejavnik za obvladovanje omenjenega tveganja je ugotavljanje bonitete kreditojemalca. Komitente banke razvrščajo v bonitetne razrede in predvsem na podlagi razreda določajo tudi zavarovanje kreditne naložbe. Kvaliteto svojega kreditnega portfelja in kreditna tveganja banke ocenjujejo na podlagi bonitetnih ocen komitenta. Z bonitetno oceno banka naredi oceno kvalitete komitenta in njegove sposobnosti, da bo izpolnjeval svoje obveznosti. Modeli za merjenje kreditnega tveganja se delijo na kvantitativni model ter kvalitativni model. Kvalitativni modeli so v primerjavi s kvantitativnimi modeli subjektivnega značaja, vendar kljub temu uporabno orodje za ocenjevanje kreditnega tveganja. Tveganje ocenjujejo z vidika faktorjev, ki so značilni za posamezne kreditojemalce (finančni vzvod, variabilnost dobička, ugled kreditojemalca,..) ter z vidika tržnih faktorjev, ki zadevajo vse kreditojemalce (višina obrestnih mer, poslovni cikel). Katero vrsto zavarovanja kredita bo zahtevala banka od komitenta je odvisno od številnih dejavnikov kot so stroški zavarovanja, kvalitete zavarovanja, namena in ročnosti kredita, vrste kreditojemalca ter drugih dejavnikov. Poznamo različne oblike zavarovanja kredita kot so bančna garancija, poroštvo, hipoteka, patronatska izjava, prenos v zavarovanje ter pristop k dolgu. Več kazalnikov opozarja, da se kreditno tveganje razmeroma hitro povečuje tudi v slovenskem bančnem sektorju. En od kazalnikov je naraščanje zamud komitentov pri poravnavanju obveznosti do bank, povečanje deleža nedonosnih terjatev, višja pokritost terjatev z oslabitvami ter prehajanje iz najvišjih bonitetnih skupin A in B v skupino C. Kreditno tveganje je naraslo tudi na podlagi izpostavljenosti tujcem, pri katerih je delež zamud nad 90 dni v vseh zamudah te skupine komitentov v primerjavi z drugimi skupinami komitentov najvišja. Visok finančni vzvod imajo dejavnosti kot so gradbeništvo, promet, skladiščenje in poslovanje z nepremičninami. V letu 2009
Ključne besede: tveganje, kreditno tveganje, obvladovanje tveganj, kreditna analiza, zavarovanje tveganj, stabilnost bančnega sektorja, upravljanje s tveganji
Objavljeno: 09.11.2011; Ogledov: 3610; Prenosov: 432
.pdf Celotno besedilo (575,08 KB)

3.
PERCEPCIJA VLOGE IN UČINKOVITOSTI NOTRANJE REVIZIJE PRI UPORABNIKIH V FARMACEVTSKI DEJAVNOSTI
Mira Rataj Siročić, 2011, magistrsko delo

Opis: Notranja reviyija je danes v poslovnem svetu prepoznana kot ključna aktivnost, ki je prešla že različne faze. Če je včasih delovala v smislu naknadnega odkrivanja nepravilnosti in napak v sistemu notranjih kontrol ter skladnosti s pravili, pa se v sedanjih globalnih in kriznih časih njena vloga spreminja v smer proaktivnega delovanja in partnerskih odnosov med vsemi deležniki (poslovodstvom, revidiranci, revizijskimi komisijami/odbori itd.). S tem se povečuje tudi njena učinkovitost ter dodajanje vrednosti organiyaciji.
Ključne besede: notranje revidiranje, vloga notranje revizije, učinkovitost, dodana vrednost, sistem notranjih kontrol, uprava, računovodja, revidiranci, upravljanje, revizijska komisija, obvladovanje tveganj, tveganje prevar, mednarodni standardi strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju, kodeks strokovnih načel, kodeks poklicnoetičnih načel, podajanje zagotovil, svetovanje, farmacevtska dejavnost
Objavljeno: 12.10.2011; Ogledov: 2114; Prenosov: 301
.pdf Celotno besedilo (1,94 MB)

4.
OBVLADOVANJE TVEGANJ V DOBAVNI VERIGI V SLOVENSKI ŽIVILSKOPREDELOVALNI INDUSTRIJI
Primož Bauman, magistrsko delo

Opis: Vsaka organizacija se pri svojem delovanju sooča z različnimi tveganji, ne glede na to, ali se tveganj zaveda in jih sistematično obvladuje ali pa jih v celoti ignorira. Tveganje razumemo kot vsak neugoden dogodek ali okoliščino, ki ima vpliv na doseganje ciljev podjetja in lahko vpliva na kakovost ali dostopnost dobrin in storitev ter ovira zmožnost zadovoljevanja potreb kupcev. Sodobno poslovno okolje, ki je zaradi naraščajoče internacionalizacije in globalizacije vedno bolj nepredvidljivo, zahteva prenovo procesov v podjetju in celotni dobavni verigi. Pri tem je ključno obvladovanje hitrih sprememb in negotovosti, zato v tej nalogi dajemo velik poudarek predstavitvi dobavne verige, ključnih izzivov, ki jih negotovo okolje prinaša podjetjem, ter obvladovanju tveganj v dobavni verigi. Razumevanje koncepta tveganj je namreč nujno za uspešno obvladovanje tveganj, ki postaja eno najpomembnejših načel doseganja konkurenčnosti in učinkovitosti celotne dobavne verige. V našem okolju gre za relativno nov pojav in tudi slovenska proizvodna podjetja se v primerjavi s tujimi premalo zavedajo pomembnosti proaktivnega pristopa k obvladovanju tveganj. Glavni namen magistrske naloge je bil opozoriti na problematiko nezadostnega obvladovanja tveganj v slovenski živilskopredelovalni industriji in predstaviti možne korake uspešnega obvladovanja tveganj. Raziskava je pokazala, da je koncept obvladovanja tveganj relativno slabo poznan, čeprav nekatera slovenska podjetja že izvajajo nekatere bolj strukturirane korake obvladovanja tveganj, predvsem prepoznavanje in ocenjevanje tveganj.
Ključne besede: dobavna veriga, upravljanje dobavne verige, učinek biča, tveganje, agencijska teorija, ekonomika transakcijskih stroškov, dejavniki tveganja, ranljivost dobavne verige, proces obvladovanja tveganj, aktivnosti obvladovanja tveganj, živilskopredelovalna industrija
Objavljeno: 04.04.2012; Ogledov: 2170; Prenosov: 458
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

5.
METODA ZA UVEDBO IN VZDRŽEVANJE SISTEMA ZA UPRAVLJANJE INFORMACIJSKE VARNOSTI V PODJETJU
Jernej Bravc, 2012, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo poudarili pomembnost ustreznega nivoja informacijske varnosti, ki ga podjetjem zagotavlja sistem za upravljanje informacijske varnosti. Za njegovo uvedbo in učinkovito vzdrževanje lahko podjetje uporabi priporočila obstoječih standardov in primerov dobre prakse, ki so zaradi njihove splošnosti pogosto kompleksna in nejasna. Problem, ki smo ga zaznali, je, da podjetja zaradi pomanjkanja sistematičnosti uvedbe in nejasnosti priporočil standardov teh pogosto ne uvedejo. V magistrskem delu smo preučili pomembnejše okvirje in modele za upravljanje IT, storitev IT in informacijske varnosti. Izvedli smo raziskavo s področja informacijske varnosti, katere namen je bil ugotoviti nivo in pomen informacijske varnosti v podjetjih finančne in zavarovalniške dejavnosti. Na osnovi ugotovitev iz teoretičnega dela magistrskega dela, rezultatov raziskave in izkušenj iz delovnega okolja smo izdelali metodo, ki bo pripomogla k uvajanju sistema za upravljanje informacijske varnosti na preprost, sistematičen in učinkovit način.
Ključne besede: upravljanje IT, informacijska varnost, sistem za upravljanje informacijske varnosti (SUIV), informacijska varnostna politika, upravljanje IT tveganj
Objavljeno: 23.05.2012; Ogledov: 1945; Prenosov: 222
.pdf Celotno besedilo (1,82 MB)

6.
OBVLADOVANJE KREDITNEGA TVEGANJA S POUDARKOM NA ZAVAROVANJU KREDITOV
Vesna Eichmeier, 2012, magistrsko delo

Opis: Okolje, v katerem poslujejo banke, je izredno dinamično in hiter razvoj spremljajo številna tveganja. Tveganju se v poslovni banki ni mogoče popolnoma izogniti, zato se mora vsaka banka zavedati učinkovitega upravljanja s tveganji, ki vključuje prvine prepoznavanja, merjenja in ocenjevanja, spremljanja in poročanja. Banka, ki aktivno upravlja s tveganji, ima pred konkurenco odločilno prednost. Osrednje mesto med bančnimi tveganji, zavzema nedvomno kreditno tveganje in ga lahko opredelimo kot tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke. Cilj upravljanja s kreditnim tveganjem je maksimiranje tveganja prilagojene donosnosti in hkrati obdržati nivo tveganja v sprejemljivih okvirjih. Pri obvladovanju tveganja mora banka upoštevati ne samo tveganja v celotnem kreditnem portfelju ampak tudi tveganja pri sklepanju individualnih kreditnih poslov. Obvladovanje s kreditnim tveganjem je ključna komponenta celovitega upravljanje s tveganji in bistveno vpliva na dolgoročno uspešnost vsakega bančnega poslovanja. Obvladovanje ključnih tveganj, ki jih najpogosteje delimo na kreditno, obrestno, valutno, likvidnostno, tržno in operativno tveganje, je temeljito regulirano tudi z bančnimi predpisi, med katerimi je najpomembnejši Zakon o bančništvu s podzakonskimi akti. Banke poskušajo obvladovati kreditno tveganje na različne načine, ki jih delimo na merjenje in obvladovanje kreditnega tveganj. Z merjenjem tveganja banka določi mejo še sprejemljivega tveganja, ki ga je pripravljena prevzeti. Za merjenje kreditnega tveganja obstajajo različni modeli, ki segajo od kvantitativnih do kvalitativnih. Kreditno tveganje banka obvladuje na več načinov kot na primer z izpolnjevanjem zakonskih zahtev, razpršenostjo naložb po sektorjih, uporabo ustreznih modelov in zavarovanje kreditov. Ugotavljanje bonitete kreditojemalca je bistven dejavnik za obvladovanje kreditnega tveganja. Banke komitente razvrščajo v bonitetne razrede in na podlagi razreda določajo tudi zavarovanje kreditne naložbe. Banke ocenjujejo kvaliteto svojega kreditnega portfelja in kreditna tveganja na podlagi bonitetnih ocen komitentov. Pri tem banka z bonitetno oceno naredi oceno kvalitete komitenta in njegove sposobnosti, da bo izpolnil svoje obveznosti. Merila, na podlagi katerih banke ocenjujejo boniteto, delimo na objektivna in subjektivna. Pomembno oceno odigra tudi oblika kreditnega zavarovanja in to že na začetku postopka odobritve kredita. Na podlagi tega, kaj je kreditojemalec pripravljen ponuditi za zavarovanje kredita. Namen naloge je predstaviti različne metode merjenja, ocenjevanja in obvladovanja kreditnega tveganja ter njihovo upravljanje v Abanki Vipi d.d. in predstaviti nove možnosti za obvladovanje tveganj v bančnem sektorju.
Ključne besede: banke, tveganja, upravljanje s tveganji, kreditno tveganje, obrestno tveganje, valutno tveganje, likvidnostno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje, metodologije, merjenje, kreditna analiza, zavarovanje tveganj
Objavljeno: 31.01.2013; Ogledov: 2028; Prenosov: 314
.pdf Celotno besedilo (1,36 MB)

7.
VLOGA NOTRANJE REVIZIJE PRI OBVLADOVANJU OPERATIVNIH TVEGANJ IN NJENA NAVZOČNOST V SLOVENSKIH PODJETJIH
Jure Vezjak, 2013, diplomsko delo

Opis: V poslovnem svetu obstaja veliko vrst tveganj, med drugimi operativna tveganja, ki se pojavljajo v vseh sferah poslovanja in v najrazličnejših podjetjih. Operativno tveganje pomeni, da so ljudje, procesi in sistemi znotraj podjetja nepopolni in da napake pri izvajanju teh procesov in funkcij lahko povzročijo izgubo in se hkrati nanaša tudi na dejavnike zunaj podjetja, ki lahko negativno vplivajo na izvajanje teh notranjih procesov in funkcij. Obvladovanje operativnih tveganj pomeni, da lahko s postavljenimi in delujočimi ukrepi (predvsem notranjimi kontrolami) zmanjšamo, po možnosti tudi izničimo, verjetnost in vpliv neželenih dogodkov. Notranje revidiranje je neodvisna in nepristranska dejavnost dajanja zagotovil in svetovanja, zasnovana za dodajanje vrednosti in izboljševanje delovanja podjetja. Poslovodstvo in nadzorni organ od notranjega revizorja pričakujeta zagotovila, da je ureditev upravljanja tveganj ustrezna, da omogoča pravočasno prepoznavanje tveganj, pravilno ocenjevanje tveganj in primerno odzivanje na tveganja ter da pretok informacij o tveganjih in njihovo spremljanje omogočata uspešno delovanje te ureditve in njeno izboljševanje. Cilj diplomskega dela je bil ugotoviti, kakšna je praksa upravljanja operativnih tveganj v slovenskih podjetjih (velikih in srednjih podjetjih, kjer notranja revizija ni zakonsko predpisana), zastopanost notranje revizije v teh podjetjih ter povezava med obema področjema. Rezultati raziskave razkrivajo, da sta formaliziran sistem upravljanja tveganj in notranja revizija vzpostavljena v približno polovici takšnih podjetij, v velikem številu podjetij pa imajo oblikovan poseben sistem za obvladovanje operativnih tveganj. Ker gre za podjetja, ki imajo notranjerevizijsko dejavnost vzpostavljeno brez zakonske obveze, je takšna zastopanost zelo dobra. Menimo, da bo v prihodnje še boljša, notranji revizor in notranji revizor specialist za revizije informacijskih sistemov pa bosta v podjetju predstavljala še pomembnejšo vlogo.
Ključne besede: tveganje, poslovno tveganje, operativno tveganje, obvladovanje/upravljanje tveganj, notranje kontrole, notranja revizija, notranjerevizijska služba
Objavljeno: 31.03.2014; Ogledov: 1855; Prenosov: 528
.pdf Celotno besedilo (1,47 MB)

8.
TVEGANJA V PLAČILNIH SISTEMIH
Mira Malnar, 2014, magistrsko delo

Opis: Okolje, v katerem delujejo plačilni sistemi, se nenehno spreminja in predstavlja pojav novih tveganj. Zaradi kompleksnosti plačilnih sistemov in podvrženosti številnim virom tveganj, je potrebno opredeliti celosten proces upravljanja tveganj ter ustrezno obvladovanje tveganj. V prvem delu magistrskega dela smo opredelili tveganja v plačilnih sistemih ter predstavili ukrepe za obvladovanje operativnih in finančnih tveganj v plačilnih sistemih. V nadaljevanju smo podrobneje predstavili elemente procesa upravljanja tveganj v plačilnih sistemih in metodologijo izvajanja analize tveganj ter preučili izvajanje analiz tveganj na večih nivojih. Ker pomembno vlogo pri procesu upravljanja tveganj predstavlja analiza tveganj, smo opredelili ključne elemente in korake izvajanja analize tveganj. Podrobneje smo proučili tudi ostale elemente upravljanja s tveganji, in sicer obvladovanje tveganj, dokumentiranje in poročanje o izvedeni analizi tveganj. Ne nazadnje smo predstavili spremljanje realizacije ukrepov ter zagotavljanje učinkovitosti procesa upravljanja tveganj. Drugi del magistrskega dela vključuje predstavitev elementov procesa upravljanja tveganj v okviru metodologij oziroma mednarodnih standardnih okvirov za upravljanje tveganj. S pomočjo primerjalne analize smo glede na izbrane kriterije predstavili podobnosti oziroma razlike izbranih metodologij in mednarodnih standardnih okvirov za upravljanje tveganj. V nadaljevanju smo podali predlog za izvajanje analize tveganj v plačilnem sistemu X na različnih nivojih, pri čemer smo izhajali iz pridobljenih ugotovitev o prednostih oziroma pomanjkljivostih izbranih metodologij in mednarodnih standardnih okvirov za upravljanje tveganj. Tekom magistrskega dela smo poudarili pomembnost vlog in odgovornosti vseh udeležencev pri upravljanju tveganj v plačilnih sistemih, saj proces upravljanja tveganj ni zgolj v domeni lastnikov poslovnih procesov v organizaciji. Dodatno smo predstavili medsebojno odvisnost obravnavanih tveganj in izpostavljenost poslovnih ciljev, procesov ter sistemov v primeru nastopa operativnega tveganja. Ob predpostavki, da je metodologija upravljanja tveganj odvisna od kulture upravljanja v organizaciji, smo podali ugotovitve o pomembnosti rezultatov izvedene analize tveganj in ustrezno opredeljeni metodologiji izvajanja analize tveganj.
Ključne besede: plačilni sistem, tveganje, upravljanje tveganj, proces upravljanja tveganj, analiza tveganj.
Objavljeno: 15.05.2014; Ogledov: 1237; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

9.
Upravljanje tveganj distribucijskega elektroenergetskega sistema RS
Darja Kukovič, 2015, magistrsko delo/naloga

Opis: Pojmovanje kritične infrastrukture zajema vse tiste sisteme, katerih nedelovanje ali omejeno delovanje povzroča družbene krizne situacije. Med njih štejemo tudi sektor energetike, kamor spada elektroenergetski sistem (EES). Distribucijski elektroenergetski sistem (DEES), ki je sicer del EES, lahko zaradi njegove kompleksnosti v nekaterih segmentih obravnavamo kot samostojen sistem. Infrastruktura DEES je zelo izpostavljena atmosferskim in drugim zunanjim vplivom, vse pa kaže, da se bo ta izpostavljenost zaradi podnebnih sprememb, katerih posledica je vse večja prisotnost vremenskih ujm, še povečala. Z vidika zaščite kritične infrastrukture to pomeni, da sodoben DEES potrebuje celovit in zadosten sistem upravljanja tveganj, znotraj tega pa predvsem upravljanje naravnih tveganj, ki jih elektroenergetski sektor večinoma opredeljuje kot produkt višje sile. Zaradi razvoja oskrbovalne verige EES, katerega produkt je med drugim razpršenost DEES, lahko pričakujemo nove zahteve do kakovosti električne energije. Osnovna naloga DEES je dobava električne energije predpisane ali dogovorjene kakovosti odjemalcem. V EES se pojem kakovost med drugim nanaša na kakovost oskrbe z električno energijo in je v neki meri odraz zanesljivosti (neprekinjenosti) napajanja, ki jo merimo s sistemskimi kazalci za število prekinitev in trajanje prekinitev. Rezultati raziskave so pokazali, da vzroki višje sile na kazalce zanesljivosti negativno vplivajo, med tem ko uporaba ISO standardov za upravljanje tveganj nanje vpliva pozitivno.
Ključne besede: distribucijski elektroenergetski sistem (DEES), kritična infrastruktura (D)EES, upravljanje naravnih tveganj, zanesljivost (neprekinjenost) napajanja
Objavljeno: 13.05.2015; Ogledov: 1055; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (2,23 MB)

10.
UPRAVLJANJE NEPREKINJENEGA POSLOVANJA IT V PODJETJU BSH HIŠNI APARATI D.O.O.
Tomaž Skaza, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljeno teoretično ozadje neprekinjenega poslovanja ter standardi in dobre prakse na tem področju. Predstavljena je družba BSH Hišni aparati, d. o. o., ter njeni ključni IT procesi, v katerih smo na praktičnem primeru upravljali neprekinjeno poslovanje informacijske tehnologije. Vpeljano rešitev smo nato ovrednotili s priporočili COBIT 5.
Ključne besede: upravljanje, neprekinjeno poslovanje, informacijska tehnologija, COBIT, analiza vpliva na poslovanje, analiza tveganj
Objavljeno: 01.06.2015; Ogledov: 1205; Prenosov: 163
.pdf Celotno besedilo (1,98 MB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici