| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 18
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
BANČNE GARANCIJE
Mirela Sadiković, 2009, diplomsko delo

Opis: Podjetja so pri vsakodnevnem poslovanju izpostavljena številnim poslovnim tveganjem. Če se želi podjetje pri svojem poslovanju izogniti tveganjem, se mora proti njim ustrezno zavarovati. Najzanesljivejši in najenostavnejši instrument zavarovanja je bančna garancija. Bančna garancija pogodbenim partnerjem zagotavlja večjo varnost, obema zmanjšuje tveganje pred morebitnim neizpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Banka z izdajo garancije jamči, da bo uporabniku garancije plačala znesek, če kupec oziroma nalogodajalec ne bo izpolnil svojih pogodbenih obveznosti kot je dogovorjeno v osnovni pogodbi, ki je glavni temelj za izdajo garancije. Bančne garancije so zelo varen instrument zavarovanja, obenem pa tudi zelo drag instrument zavarovanja, saj spadajo med bančne storitve, za katere si banke obračunavajo razmeroma visoke provizije.
Ključne besede: Bančna garancija, banka, storitvene garancije, plačilne garancije, naročnik garancije, upravičenec (koristnik), izdaja garancije.
Objavljeno: 26.01.2010; Ogledov: 2733; Prenosov: 698
.pdf Celotno besedilo (236,64 KB)

2.
AKREDITIVNI DOKUMENTI
Petra Šušterič, 2009, diplomsko delo

Opis: Začetki enotne ureditve dokumentarnega akreditiva segajo v leto 1933, ko so bila na zasedanju Mednarodne trgovinske zbornice na Dunaju sprejeta prva Enotna pravila in običaji za dokumentarne akreditive, trenutno pa je v veljavi že njihova šesta revizija iz leta 2006 (EPO 600), ki se uporablja od 1. julija 2007. V mednarodnem poslovanju se za plačilo največkrat uporablja dokumentarni akreditiv. Definiramo ga kot nalog kupca oziroma nalogodajalca svoji banki (akreditivni banki), da naj ob predložitvi dokumentov, ki dokazujejo, da je prodajalec, ki je upravičenec iz akreditiva, izpolnil s pogodbo dogovorjene obveznosti, izplača prodajalcu (upravičencu) znesek, ki je naveden v akreditivu. Poslovanje z dokumentarnim akreditivom zahteva dobro poznavanje veljavnih pravil EPO in njihovih temeljnih načel ter tudi samega poteka akreditivnega posla. Temeljna načela, na katerih sloni celotni akreditivni posel so štiri in sicer načelo poslovanja z dokumenti in ne z blagom; načelo avtonomnosti, ki je imenovano tudi načelo ločenosti akreditiva od temeljnega posla; načelo ločenosti notranjih akreditivnih razmerij; ter načelo pregledovanje in bančne strogosti pri pregledovanju dokumentov. Poznavanje teh načel je nujno potrebno pri razumevanju akreditiva in pri problematiki z dokumenti. Za pravilno in nemoteno odvijanje akreditivnega posla je bistvenega pomena točna navedba vrste, števila in vsebine posameznih dokumentov, ki jih mora upravičenec predložiti banki, da mu ta izplača akreditivni znesek. Dokumenti, ki jih je pred izplačilom potrebno predložiti, so navedeni v akreditivu. Stranke same določijo, kateri so ti dokumenti, morajo pa biti natančno določeni. V praksi se največkrat zahtevajo transportne listine, zavarovalne police, certifikati o količini in kakovosti blaga ter trgovske fakture. To so tudi štiri glavne skupine akreditivnih dokumentov, katere pa še spremljajo razna potrdila. Banka, ki izplača akreditivni znesek, mora po predložitvi dokumentov le te skrbno pregledat in honorirat. Pri pregledu dokumentov ne sme preverjati ali je temeljni posel izvršen v skladu z dogovorom med strankama. Njena naloga je samo, da ugotovi formalno pravilnost dokumentov, to je njihovo striktno ujemanje s pogoji iz akreditiva. Nalaga se jim, da dokumente pregledajo z razumno skrbnostjo, da ugotovijo, če so ali niso po svojem izgledu skladni z akreditivnimi določili in pogoji. Skladnost dokumentov z določili in pogoji pa se ugotavlja po mednarodni standardni bančni praksi. Dokumenti morajo biti predloženi pravočasno in morajo biti skladni z roki in pogoji iz akreditiva, če to ni izpolnjeno, obveza banke ugasne. Upravičenec predloži dokumente akreditivni, potrdilni banki ali banki, ki je v akreditivu navedena kot pooblaščena banka. Rok za predložitev dokumentov se običajno navede v akreditivu. Če predložitveni rok v akreditivu ni naveden, znaša ta rok 21 dni od datuma prevoznega dokumenta. Če akreditiv ne zahteva prevoznega dokumenta pa je predložitveni rok enak roku veljavnosti akreditiva. Banka je dolžna zavrniti dokumente, ki niso skladni z roki in pogoji iz dokumentarnega akreditiva. Če dokumente zavrne mora o tem obvestiti predlagatelja z enim samim obvestilom, ki mora vsebovati določila, ki jih navaja čl. 16/c EPO 600. Če banka ne bo opravila vseh dejanj glede zavrnitve ki so določeni v imenovanem členu, ji kasneje, če bo prišlo do spora, ne bo dovoljeno trditi, da dokumenti ne pomenijo ustrezne predložitve. Akreditivne banke oziroma potrdilne banke pa imajo pravico, da od izplačilne banke, ki je predložene dokumente honorirala in se za izplačani znesek reimbursirala, da zahtevajo vračilo reimbursnega zneska, če je akreditivna ali potrdilna banka predložene dokumente izplačilni banki utemeljeno reklamirala. Izplačilna banka, ki ugotovi, da dokumenti v določenih podrobnostih niso popolnoma skladni z določili akreditiva lahko take dokumente kljub vsemu honorira s pridržkom ali proti predložitvi garancije upravičenca, ki krije morebitno
Ključne besede: • Dokumentarni akreditiv • Akreditivni dokumenti • Enotna pravila in običaji za dokumentarne akreditive • Akreditivni posel • Akreditivni znesek • Nalogodajalec • Upravičenec • Akreditivna banka
Objavljeno: 16.09.2009; Ogledov: 3055; Prenosov: 359
.pdf Celotno besedilo (594,98 KB)

3.
PRAVNA RAZMERJA MED ZAVAROVALNICO, ZAVAROVALNIM ZASTOPNIKOM - POSREDNIKOM IN ZAVAROVALCEM OZIROMA UPRAVIČENCEM
Mojca Vetrih, 2009, diplomsko delo

Opis: Zavarovalništvo dejansko posega v vsa področja našega življenja in je izjemno pomembna gospodarska panoga v razvitih gospodarstvih. Na zavarovalnem trgu, tako slovenskem kot evropskem in drugih, nastopajo različni subjekti, ki so med seboj v različnih pravnih razmerjih in imajo različne pravice in obveznosti, ki so odraz zakonskih ali pogodbenih določil. Osrednja tema diplomskega dela so pravna razmerja med zavarovalnico, zavarovalnim zastopnikom - posrednikom in zavarovalcem oziroma upravičencem, pri čemer najprej za posamezne udeležence zavarovalnega razmerja navajam statusne značilnosti, nato pa skozi posamezna poglavja in podpoglavja predstavljam njihove medsebojne pravice in dolžnosti, kot izvirajo iz pravnih razmerij tekom trajanja zavarovalne pogodbe. Načini, kako pride do sklenitve zavarovalne pogodbe, so različni. Zakon o zavarovalništvu natančno določa pogoje trženja zavarovalnih storitev, zlasti kdo lahko opravlja dejavnost in posle zavarovalnega zastopanja in posredovanja. Zavarovalec potrebuje različne vrste zavarovanj, pri tem pa zaradi zapletenih zavarovalnih produktov pogosto potrebuje pomoč ustrezno strokovno usposobljene osebe, kot so npr. zavarovalni zastopniki ali zavarovalni posredniki. Čeprav imata tako zavarovalni zastopnik kot zavarovalni posrednik interes, da zavarovalec z zavarovalnico sklene zavarovalno pogodbo, med njima obstaja več razlik. Namen življenjskega zavarovanja je zagotavljanje ekonomske varnosti, bodisi samega zavarovalca bodisi varnosti drugih. Zavarovalec lahko s pogodbo o življenjskem zavarovanju, s kakšnim poznejšim pravnim poslom, tudi z oporoko, določi osebo, ki bo imela pravice iz pogodbe. Število sklenjenih polic življenjskih zavarovanj se iz leta v leto povečuje, zato v diplomskem delu predstavljam tudi pravna razmerja upravičenca ter njegove pravice in obveznosti iz take pogodbe.
Ključne besede: Pravice in dolžnosti, pravna razmerja, slovenski zavarovalniški trg, upravičenec, zavarovalec, zavarovalna pogodba, zavarovalnica, zavarovalništvo, zavarovalni posrednik, zavarovalni zastopnik.
Objavljeno: 15.12.2009; Ogledov: 2646; Prenosov: 375
.pdf Celotno besedilo (790,88 KB)

4.
PRAKTIČNI VIDIKI IZVAJANJA ZAKONODAJNIH OBVEZ NA PODROČJU DOSTOPA DO INFORMACIJ JAVNEGA ZNAČAJA
Žiga Berložnik, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo s teoretičnega vidika opredelili informacije javnega značaja, jim določili zakonodajni okvir, opozorili na praktične vidike teh informacij ter izpostavili pomen teh informacij za dobro funkcioniranje državnega aparata. Ožje smo se opredelili na kataloge informacij javnega značaja, ki jih morajo imeti vsi neposredni in posredni proračunski uporabniki, znotraj tega področja pa smo se osredotočili na sektor srednjega, višjega in visokega šolstva. V empiričnem delu smo preverjali, kakšna je kakovost spletnih strani izbranih izobraževalnih ustanov ter v kolikšni meri ti zavezanci izpolnjujejo zakonska določila, ki se navezujejo na objavo informacij javnega značaja in na objavo katalogov informacij javnega značaja na svetovnem spletu. Vzorec raziskave je zajemal 273 spletnih strani ter 81 katalogov informacij javnega značaja. Med drugim smo ugotovili, da se določila Zakona o dostopu do informacij javnega značaja ter Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja slabo izvajajo.
Ključne besede: pravica dostopa do informacij javnega značaja, katalog informacij javnega značaja, zavezanec, upravičenec, šolski sektor, svetovni splet
Objavljeno: 30.06.2010; Ogledov: 2429; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (384,74 KB)

5.
IZLOČANJE TVEGANJ V MEDNARODNEM POSLOVANJU Z BANČNIMI GARANCIJAMI
Drago Vaupotič, 2010, diplomsko delo

Opis: Da bi podjetje v današnjih zaostrenih pogojih poslovanja dolgoročno preživelo, se mora tega zavedati in z aktivnim upravljanjem tveganj obvladovati in sprejemati ukrepe za njihovo zmanjševanje. Čeprav ne obstaja način, ki bi v celoti odpravil vsa tveganja, je ta mogoče v veliki meri omiliti z uporabo določenih finančnih instrumentov. Eden najpomembnejših je bančna garancija, ki v poslovnem svetu velja za enega najzanesljivejših instrumentov zavarovanja, predvsem pri večjih in zahtevnejših transakcijah. V nalogi so predstavljena plačilna tveganja in njihovo obvladovanje, podrobneje pa je opisana bančna garancija, njen pravni okvir, prednosti in slabosti, primerjava z drugimi instrumenti ter vrste bančnih garancij. V empiričnem delu naloge sem predstavil Poštno banko Slovenije, d.d. — bančna skupina Nove Kreditne banke Maribor d.d., kot enega od ponudnikov tovrstnih finančnih storitev v Sloveniji, in postopek pridobitve bančne garancije.
Ključne besede: plačilna tveganja, bančna garancija, banka, naročnik garancije, upravičenec garancije, storitvene garancije, plačilne garancije, Poštna banka Slovenije, izdaja garancije
Objavljeno: 18.02.2011; Ogledov: 1903; Prenosov: 260
.pdf Celotno besedilo (3,74 MB)

6.
PREDKUPNA PRAVICA NA NEPREMIČNINAH
Nadja Kranjc, 2010, diplomsko delo

Opis: Predkupna pravica predstavlja eno izmed oblik omejitve lastninske pravice podobno kot razlastitev, služnost v javno korist, pravni režim javnega dobrega in podobno. Predstavlja omejitev pogodbene avtonomije za predkupnega zavezanca s kom bo sklenil pravni posel. Poseg v pogodbeno avtonomijo lastnika nepremičnine je deloma skompenziran vsaj z dejstvom, da ima predkupni upravičenec možnost, da kupi nepremičnino pod enakimi pogoji kot 3. oseba in posledično ne more vplivati na druge pogodbene pogoje (npr. ceno, način plačila, izročitev nepremičnine…). Predkupna pravica na nepremičnini lahko nastane na podlagi pravnega posla (pogodbena predkupna pravica) ali na podlagi zakona (zakonita predkupna pravica). Čeprav gre za razmeroma majhen poseg v lastninsko pravico, so lahko take omejitve zaradi svoje številčnosti, deloma pa tudi neusklajenosti, v praksi precejšnja ovira. Do tega lahko pride zlasti, ko obstaja glede iste nepremičnine več zakonitih predkupnih pravic v korist različnih upravičencev, ki jih predvidevajo različni zakoni, pri čemer njihovo razmerje ni dovolj jasno opredeljeno. Tako se stranke, hkrati z njimi pa tudi notar, lahko znajdejo v dilemi, po katerem vrstnem redu je treba upoštevati posamezne zakonite predkupne pravice.
Ključne besede: Ključne besede: nepremičnine, predkupna pravica, predkupni upravičenec, predkupni zavezanec, pogodbena predkupna pravica, zakonita predkupna pravica, kolizija predkupnih pravic.
Objavljeno: 24.12.2010; Ogledov: 4124; Prenosov: 2972
.pdf Celotno besedilo (589,33 KB)

7.
Stavbna pravica v slovenskem, avstrijskem in nemškem pravu
Martina Knechtl, 2011, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo sestavljajo trije sklopi – tri poglavja: stavbna pravica bo obravnavana najprej z vidika slovenskega, nato pa še z vidika avstrijskega in nemškega prava. V prvem poglavju bo predstavljena stavbna pravica v domačem, slovenskem pravu, njena narava in funkcija, njen nastanek, pravice strank v razmerju in prenehanje ter posledice prenehanja stavbne pravice. V enakem smislu bo obravnavana tudi stavbna pravica in njene posebnosti v avstrijskem pravu (v sklopu drugega poglavja). V tretjem poglavju se bomo po enakem ključu seznanili še s stavbno pravico in njenimi posebnostmi v nemškem pravu . V zaključku bodo povzete temeljne karakteristike in bistvene razlike med ureditvami stavbnih pravic v vseh treh pravnih sistemih. Namen diplomskega dela je prikazati razlike med (sorodnimi) pravnimi sistemi in njihove posebnosti v zakonodaji glede stavbne pravice.
Ključne besede: Stavbna pravica, lastnik zemljišča, imetnik stavbne pravice ali stavbni upravičenec, lastništvo zemljišča, lastništvo zgradbe, lastninska pravica, nadomestilo - odškodnina.
Objavljeno: 06.09.2011; Ogledov: 2011; Prenosov: 424
.pdf Celotno besedilo (476,50 KB)

8.
DOKUMENTARNI AKREDITIV
Katja Šumak, 2011, delo diplomskega seminarja/zaključno seminarsko delo/naloga

Opis: Skozi diplomski seminar smo ugotovili, da je poslovanje z dokumentarnim akreditivom urejeno z mednarodnimi enotnimi pravili. Akreditiv je najvarnejša in učinkovita oblika plačilnega instrumenta, zato ker predstavlja nepreklicno obvezo banke, da bo akreditivnemu upravičencu izplačala pravočasno določen znesek. Akreditiv je dokument oziroma vsak pismeni dogovor, ki ga banka izstavi na zahtevo uvoznika. Da akreditivna banka izpolni svojo obveznost mora akreditivni upravičenec izpolniti določene pogoje v akreditivu in predložiti dogovorjene listine. Funkcija akreditiva je zmanjšanje raznih tveganj tako za kupca (nalogodajalca) kot za prodajalca. Prav tako smo izvedeli, da v dokumentarnem akreditivu nastopajo štirje udeleženci, in ti so: nalogodajalec (kupec), akreditivna banka (nalogodajalčeva banka), korespondenčna banka (prodajalčeva banka) in akreditivni upravičenec (prodajalec). Ne glede na to kakšne vrste je dokumentarni akreditiv, mora vsak vsebovati del v katerem je zapisano ali je akreditiv preklicen ali nepreklicen, ali je akreditiv vplačljiv na vpogled, z akceptiranjem, z odloženim rokom plačila in podobno. Banka lahko zavrne dokumente, če niso predloženi pravočasno, če niso pravilno izpolnjeni (napačna navedba podatkov) ali če prodajalec prepozno odpremi blago. Zakasnitev (akreditiv je pretekel) pa je večkrat tudi najpogostejši vzrok, da banka dokumente zavrne. Ker je zavrnitev odvisna od prodajalca ter tudi od tega ali ima na voljo prostor (na primer prosto na ladji za prevoz), je zelo pomembno, da prodajalec načrtuje vsak korak, ki je potreben za izpolnitev akreditivnih obveznosti (pravočasno rezerviranje prostora na ladji, pravočasna predaja dokumentov in podobno).
Ključne besede: dokumentarni akreditiv, mednarodno poslovanje, plačilni instrumenti, akreditivna banka, akreditivni upravičenec
Objavljeno: 01.12.2011; Ogledov: 1644; Prenosov: 307
.pdf Celotno besedilo (6,02 MB)

9.
PREDKUPNE PRAVICE NA NEPREMIČNINAH V JAVNEM INTERESU
Andreja Jeza, 2012, diplomsko delo

Opis: Predkupna pravica je pravica do nakupa stvari, pred drugimi interesenti. Poznamo pogodbeno in zakonito predkupno pravico. Ena najšibkejših oblik omejevanja lastninske pravice na nepremičninah je zakonita predkupna pravica. Pri tej omejitvi se v javnem interesu omejuje promet oziroma razpolaganje z nepremičninami. Javni interes je regularna splošna korist. Zakonita predkupna pravica ne posega bistveno v svobodo lastnikovega razpolaganja, temveč usmerja pravni promet na osebo, ki se glede na javni interes šteje za najprimernejšega lastnika nepremičnine. Zakonita predkupna pravica ne ovira lastnika nepremičnine pri odločitvi, ali bo nepremičnino prodal, temveč vpliva samo na odločitev, komu jo bo prodal. Zakonita predkupna pravica obstaja, dokler velja zakon, ki jo ureja. Pri prodaji nepremičnine mora lastnik nepremičnine (predkupni zavezanec) najprej preveriti, če njegova nepremičnina leži na območju predkupne pravice. Če nepremičnina leži na območju predkupne pravice, je prodajalec dolžan nepremičnino najprej ponuditi predkupnemu upravičencu. Predkupni upravičenec pa se mora v določenem roku izjaviti, ali bo nepremičnino kupil ali ne. Če se odloči, da je ne bo kupil, lahko lastnik nepremičnino proda drugi osebi, vendar pod enakimi ali zase ugodnejšimi pogoji, kot jih je ponudil predkupnemu upravičencu.
Ključne besede: Ključne besede: predkupna pravica, zavezanec, upravičenec, nepremičnina, občina, država, lokalna skupnost.
Objavljeno: 16.05.2012; Ogledov: 1567; Prenosov: 199
.pdf Celotno besedilo (434,83 KB)

10.
DOKUMENTARNI AKREDITIV
Marko Vlah, 2013, diplomsko delo

Opis: Predstavili smo področje akreditivov, ki se nanaša na mednarodno trgovanje z zavarovanjem plačila. Kot prednost akreditiva je najpogosteje izpostavljeno zavarovanje tveganja, medtem ko med slabostmi najpogosteje najdemo stroškovni vidik. Poznamo več vrst akreditivov, ki jih prav tako delimo po različnih kriterijih, pomembno je, da se pogodbeni stranki predhodno dogovorita glede vrste akreditiva, kot tudi glede načina plačila. Udeleženci, ki nastopajo v akreditivu so lahko različni, vedno pa so prisotni nalogodajalec in upravičenec ter akreditivna in avizirna banka. Pomembno je prav tako dejstvo, da banke poslujejo le z dokumenti, ter se v osnovni posel ne vmešavajo. Dokumenti, ki jih je potrebno predložiti akreditivu, morajo prav tako biti opredeljeni v osnovni pogodbi. Akreditivno poslovanje poteka na osnovi pogodbe iz osnovnega posla med nalogodajalcem in upravičencem. Na osnovi te pogodbe se v posel vključujejo še druge stranke ter izvedejo naloge, ki so jim bile naložene. Gre za celovit pristop k zavarovanju posla pri mednarodnem trgovanju. S tem se doseže stabilnost in zaščitijo pogodbeni interesi strank v poslu. Poslovanje z akreditivom vsebuje več faz, ki jih na kratko lahko opredelimo kot otvoritev akreditiva, aviziranje akreditiva, sprememba akreditiva ter predložitev in pregled dokumentov. Praktičen primer poteka akreditiva smo predstavili na osnovi Nove KBM d.d., kjer je predstavljeno delovanje s stališča akreditivne banke, od otvoritve akreditiva, aviziranja, predložitve in pregleda dokumentov pa do plačila.
Ključne besede: dokumentarni akreditiv, Nova KBM d.d., akreditivna banka, avizirna banka, potek akreditiva, nalogodajalec, upravičenec
Objavljeno: 21.06.2013; Ogledov: 2828; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (2,79 MB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici