Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V diplomskem projektu smo se posvetlili agencijski teoriji firme, zlasti agencijskim odnosom, ki se vzpostavijo med principalom (lastnikom podjetja), ki delegira svoje odločitve, in agentom (managerjem podjetja), ki v njegovem imenu sprejema te odločitve. Podrobno smo raziskali agencijske stroške in predstavili njihov izvor ter možnosti za njihovo znižanje. Posebno pozornost smo namenili agencijskemu problemu, ki smo ga razložili in analizirali, da bi razumeli vzroke zanj. Poglobili smo se tudi v naravo odnosov med lastniki in upniki. Vključili smo tudi tematiko managerskega odkupa podjetja, tako od znotraj kot tudi od zunaj, ter podali analizo tega procesa. V okviru diplomskega projekta smo prav tako obravnavali konkreten primer podjetja, ki se je soočilo z agencijskim problemom, ki je nastal predvsem zaradi ločitve lastništva in upravljanja. Podrobno smo raziskali, kako so se podjetje, lastniki, delničarji, upniki, banke, zaposleni ter gospodarstvo spopadli s posledicami tega problema, pa tudi z ukrepi in s sankcijami, ki so bili uvedeni za odgovorne osebe. Poleg tega smo se osredotočili na različne načine, s katerimi se lahko v podjetju zagotovi, da bodo upravljalci podjetja delovali v skladu z interesi lastnikov. Naša analiza je vključevala predpostavke, ki temeljijo predvsem na uvedbi sistema nagrajevanja in sankcioniranja, ki bi lahko učinkovito preprečevali pojav konflikta interesov med lastniki in managerji ter med lastniki in upniki, kar bi zmanjšalo tveganje za nastanek agencijskega problema v podjetju. Naša ugotovitev je, da ima ta sistem neposreden vpliv na zmanjšanje agencijskih stroškov, ki so posledica agencijskega problema.
Ključne besede: Agencijska teorija firme, agencijski odnosi, agencijski stroški, agencijski problem, lastniki, managerji, principal, agent, upniki, managerski odkup podjetja
Objavljeno v DKUM: 10.11.2023; Ogledov: 421; Prenosov: 26
Celotno besedilo (1,24 MB)

Opis: Članek obravnava problematiko osebnega stečaja potrošnikov v slovenskem pravu. Avtor najprej analizira namen pravnega instituta in cilje, ki jih ta v družbi zasleduje. Pri tem upošteva tudi primerjalno-pravno metodo in ureditve v primerljivih pravnih redih. V drugem delu prispevka avtor prikaže delovanje postopka osebnega stečaja potrošnika in odpusta obveznosti v slovenski pravni uredirvi. V tretjem delu prispevka pa sledi ekonomska analiza spodbud dolžniku, da skuša v postopku odpusta obveznosti prispevati h kar največjemu poplačilu dolžnika. Ta analiza kaže, da upniki maksimirajo svoje poplačilo v sistemu, kjer ni odpusta dolga, tako dolgo, dokler skupna višina dolžnikovega dolga ne doseže stopnje, ko dolžnik več ni motiviran za sodelovanje in začne aktivno ovirati poplačilo upnikov. Takrat upniki poleg obstoječega dolžnikovega premoženja ne dobijo ničesar. Zato je boljša pravna ureditev, kjer se dolžniku pusti možnost delnega poplačila in primernega obnašanja v določenem obdobju, po tem pa je dolžnik prost večine obveznosti, kar mu omogoči novi začetek. Vendar tudi v tem primeru ne moremo računati na to, da bo dolžnik v delno poplačilo upnikov vlagal maksimalne napore. Zato bi bila še bolj primerna ureditev, kjer bi se dolžniku postavilo jasen in njegovim sposobnostim prilagojen ciljni znesek delnega poplačila dolga, ki je pogoj za odpust preostanka obveznosti (podobno kot v avstrijski ureditvi).
Ključne besede: stečajni postopki, osebni stečaji, potrošniki, odpust dolga, upniki, dolžniki, ekonomska analiza
Objavljeno v DKUM: 23.07.2018; Ogledov: 1638; Prenosov: 98
Celotno besedilo (217,50 KB)

Opis: V premoženje družbe se stekajo denar in raznovrstne premoženjske pravice, katerih bistvena značilnost je, da jih je mogoče gospodarsko (ekonomsko) ovrednotiti in njihovo vrednost izraziti v denarju. Tem na drugi strani prikaza finančnega stanja družbe (bilance stanja) stoji nasproti v sumiranih zneskih prikazana dodelitev tega premoženja oziroma njegove vrednosti posameznim njegovim virom. Med dolgoročne vire financiranja lahko v grobem uvrstimo lastni kapital, kot lastni vir financiranja, in (primerni) tuji kapital, med katerega sodijo obveznosti. Med tema dvema je prvi posebej dragocen, saj ni zvezan z nobenim časovnim kriterijem, medtem ko bo morala družba svoje obveznosti nekoč izpolniti s svojim premoženjem. Lastni kapital sestavljajo predvsem tisti kapital (tiste vrednosti premoženja), ki so ga delničarji prispevali kot vložek v družbo, in kapital, ki ga je družba sama prigospodarila (dobiček). Vložki, ki za delničarje pomenijo sodelovanje v podjetniškem podvigu na tvegani podlagi, gradijo osnovno in eksistenčno glavnico (predpostavko) delniške družbe in ob njeni ustanovitvi največkrat edini vir premoženja. Iz delnice, ki jo prejmejo v zameno za prispevani vložek, delničarji črpajo svoj položaj člana delniške družbe. Zato tudi zakon določa, da je delniška družba tista družba, ki ima osnovni kapital, ta mora biti razdeljen na delnice (prvi odstavek 168. člena ZGD-1), družba je upnikom odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem (drugi odstavek 168. člena ZGD-1), medtem ko se vložki ne smejo vrniti (prvi odstavek 227. člena ZGD-1). Ta elementarna podstat kapitalskega ustroja delniške družbe hkrati razodene ključne vidike sprememb osnovnega kapitala, relevantne za položaj delničarjev in upnikov. Sprememba osnovnega kapitala lahko vpliva na vrednost družbinega premoženja, iz katerega družba poplačuje terjatve svojih upnikov, prav tako lahko vpliva na delnice, ki so vir pravic delničarjev. Medtem ko povečanje osnovnega kapitala nosi potencial povečanja družbinega premoženja, zaradi česar je za upnike dobrodošel ukrep, zmanjšanje osnovnega kapitala prizadene družbino osnovno glavnico in kot posledico domala predpostavlja ogrožanje terjatev upnikov. Ker se vložki praviloma ne smejo vrniti, so upniki varovani preden se opravijo morebitna izplačila sproščenega premoženja, ki je bilo pred tem vezano z osnovnim kapitalom. Vendarle tudi povečanje osnovnega kapitala za upnike ni brez nevarnosti, saj je treba zagotoviti, da je obljubljeni vložek pravilno prenesen na družbo in da dosega tisto vrednost, ki sta mu jo pripisala družba in inferent. Tudi za delničarje je kapitalska krepitev »njihove« družbe dobrodošla in uspešen plasma novih delnic hkrati signalizira gospodarsko atraktivnost za nove investitorje. Vendar pa prav ti vstopajo v »druščino« obstoječih delničarjev, katerih deleži se zaradi tega spremenijo, s tem pa tudi moč njihovih glavnih članskih pravic. Ta učinek povečanja osnovnega kapitala obstoječi delničarji praviloma neradi pozdravijo in če nočejo, jim ga načeloma tudi ni treba. Zakon jim priznava prednost pri dodeljevanju novih delnic, odmik od tega zakonskega izhodišča, pa je podvržen posebni odločitvi obstoječih delničarjev. Dosledno izpeljan ukrep spremembe osnovnega kapitala pomeni, da je bilo več manjših zaokroženih korakov pravilno opravljenih: od odločanja na skupščini, do vpisa v sodni register. Čeprav organi vodenja ali nadzora pravilno izvedejo odločitev delničarjev o spremembi osnovnega kapitala, se lahko pozneje izkaže, da je bila prav ta (prvotna) odločitev neveljavna. Nastale učinke spremembe osnovnega kapitala je sicer treba odpraviti, vendar se »vrtenje časa nazaj« izkaže za preveč »zastrašujoče«. Zato je takšen način sanacije neuspelega ukrepa potrebno premisliti in pretehtati, ali ni na mestu drugačna rešitev.
Ključne besede: osnovni kapital, delničarji, upniki, spremembe osnovnega kapitala, neveljavna sprememba osnovnega kapitala
Objavljeno v DKUM: 19.02.2015; Ogledov: 3529; Prenosov: 781
Celotno besedilo (3,01 MB)

Opis: Postopek prisilne poravnave in stečajni postopek lahko nastopita, ko dolžnik postane plačilno nesposoben ali prezadolžen. Oba postopka imata svoj specifičen potek ter nosita tudi različne posledice, slabosti in prednosti. Tako je postopek prisilne poravnave hitrejši, stroškovno ugodnejši in ohranja delovanje družbe, medtem ko pa stečajni postopek pomeni dokončno prenehanje obstoja družbe. Dolžnik predlaga postopek prisilne poravnave zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja, s katerim bi rad izboljšal svoje finančno stanje in nadaljeval s poslovanjem oziroma se izognil morebitnem stečajnem postopku. Stečajni postopek pa predlagajo predvsem upniki, ko ugotovijo za dolžnikovo insolventnost in je njihovo poplačilo terjatev ogroženo. O tem, kateri postopek je pri dolžniku primernejši, odločajo upniki glede na ugodnejšo poplačilo njihovih terjatev. Postopek prisilne poravnave nastopi le, če upniki glasujejo za sprejetje prisilne poravnave. Po slovenski zakonodaji je to vsaj 60 % vseh upnikov z glasovalno pravico, ki je ponderirana glede na razrede njihovih terjatev, po avstrijski pa vsaj 50 % upnikov z glasovalno pravico, katerih skupni znesek prijavljenih terjatev presega ¾ zneska celotnih terjatev upnikov z glasovalno pravico prisotnih na obravnavi. Glasovalnih pravic nimajo upniki z izločitvenimi in ločitvenimi pravicami ter upniki s prednostnimi terjatvami. Če ne pride do sprejetja predlagane prisilne poravnave, se takoj začne stečajni postopek, v Avstriji pa le, če tako odloči sodišče. Poplačilo upnikov pri postopku prisilne poravnave se vrednostno in časovno izvede, kot je zastavljeno v načrtu o finančnem prestrukturiranju. Če ne pride do ustreznega poplačila terjatev, se prisilna poravnava razveljavi. Pri stečajnem postopku pa se poplačilo upnikov izvede z razdelitvijo stečajne mase. Razdelitev temelji na razredih prijavljenih terjatev upnikov. Pomeni, da so najprej poplačani ločitveni upniki, nato upniki s prednostnimi terjatvami ter na koncu upniki z navadnimi in podrejenimi terjatvami.
Ključne besede:  insolvetnost,  postopek prisilne poravnave,  stečajni postopek,  dolžnik,  upnik/upniki,  družba,  plačilna nesposobnost,  prezadolženost,  finančno prestrukturiranje,  terjatve,  poplačilo/poravnava,  sprejetje  zakonodaja,  glasovalna pravica,  obravnava na sodišču,  izločitvena pravica,  ločitvena pravica,  prednostne terjatve,  razdelitev,  stečajna masa.
Objavljeno v DKUM: 07.12.2012; Ogledov: 5912; Prenosov: 671
Celotno besedilo (498,11 KB)

Ključne besede: delniške družbe, delničarstvo, družbe, ustanavljanje, pripojitve podjetij, prestrukturiranje, oblikovanje, statusno pravo, prevzemi podjetij, povezanost, upniki, davčni sistemi, računovodstvo, računovodski standardi, združitve podjetij, organizacijske strukture, harmonizacija, pravna ureditev, Slovenija, gospodarsko pravo, pravo družb, organiziranost, davek na dodano vrednost, zakonodaja, dohodnina, obračuni, regulacija, poslovno sodelovanje, davki, integracija
Objavljeno v DKUM: 28.05.2012; Ogledov: 1979; Prenosov: 128
Celotno besedilo (4,06 MB)