SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 11
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Vloga odvetnika v izvršilnem postopku : diplomsko delo
Niko Grgurevič, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: izvršilni postopek, upniki, dolžniki, odvetniki, diplomske naloge
Objavljeno: 24.07.2009; Ogledov: 2575; Prenosov: 277
.pdf Polno besedilo (245,28 KB)

2.
POMEN IN POSTOPEK STATUSNIH PREOBLIKOVANJ Z DELITVIJO IN IZČLENITVIJO
Nataša Hergamas, 2010, diplomsko delo

Opis: V današnjih ekonomskih razmerah se pojavlja veliko razlogov, zaradi katerih se družbe odločajo za statusna preoblikovanja. Zakonodajalec je zato oblikoval posebna pravila, ki ne le zagotavljajo zaščito interesov imetnikov deležev in upnikov, temveč tudi pravila, ki družbam omogočajo preprosto, hitro in celovito spreminjanje premoženjske strukture ter s tem lažje doseganje njihovih interesov. Pravila, ki to omogočajo, so pravila za statusna preoblikovanja. Zakonska ureditev pa ni bila lahka, saj je morala zagotoviti kompromis različnih interesov: voljo večinskih imetnikov deležev po preoblikovanju, interesa upnikov, da bo družba tudi po preoblikovanju izpolnila vsebino njihovih terjatev, ter interesa manjšinskih imetnikov deležev, da se njihov premoženjsko-upravljavski položaj ne spremeni, oziroma da se vsaj ne poslabša. Za problematiko statusnih preoblikovanj smo se odločili zato, ker se zaradi aktualnih ekonomskih razmer vedno več gospodarskih družb odloča za podjetniška prestrukturiranja in s tem spremembo premoženjske strukture. Pravila podjetniškega prestrukturiranja pa so odlična rešitev za vse, ki se želijo preoblikovati, brez da bi morali prej likvidirati družbo in jo na novo ustanoviti, pod pogoji, ki ustrezajo njihovim interesom. Prav tako pa pravila varujejo interese imetnikov deležev in upnikov, ki zaradi tega ne ovirajo postopka delitve.
Ključne besede: Statusna preoblikovanja, delitev, razdelitev, oddelitev, izčlenitev, univerzalno pravno nasledstvo, prenos premoženja, imetniki deležev, upniki, davčno nevtralno obravnavanje.
Objavljeno: 05.11.2010; Ogledov: 1847; Prenosov: 557
.pdf Polno besedilo (613,66 KB)

3.
OSEBNI STEČAJ
Nina Arlič, 2010, diplomsko delo

Opis: Institut osebnega stečaja je nov pravni institut, ki je z letom 2008 našel svoje mesto v slovenskem pravnem redu. Zakonodajalec ga je uvedel zato, da bi pomagal številnim prezadolženim posameznikom, ki zaradi velikih dolgov niso mogli ubežati pritiskom upnikov, po drugi strani pa je želel zagotoviti proces, v katerem bi bili vsi upniki poplačani istočasno in v enakih deležih. Postopek osebnega stečaja se vodi nad fizičnimi osebami, pogoj za začetek pa je dolžnikova insolventnost. Nov zakon je prinesel kar nekaj novosti tudi za samostojne podjetnike, saj se sedaj stečajni postopek nad njimi vodi v sklopu osebnega stečaja. Z dolžnikovim premoženjem v tem postopku upravlja stečajni upravitelj, ki v prvi vrsti ščiti interese upnikov. Začetek postopka osebnega stečaja nima pravnih posledic le za dolžnika, temveč tudi za upnike in druge finančne institucije, predvsem banke kot izvajalke plačilnega prometa. Ob koncu postopka lahko dolžnik zaprosi za odpust dolgov in če mu sodišče ugodi, je po končanem stečajnem postopku prost finančnih obveznosti, zaradi katerih je bil začet osebni stečaj. V tujini je stečaj nad prezadolženim potrošnikom poznan že dolgo. Diplomsko delo primerja ureditev potrošniškega stečaja v angloameriškem in kontinentalnem pravnem sistemu, znotraj slednjega pa primerja rešitve v germanskih, romanskih in skandinavskih državah. Znotraj vsake skupine je podrobneje predstavljena po ena država, ki najbolj odraža značilnosti posamezne pravne družine.
Ključne besede: osebni stečaj, insolventnost, dolžnik, fizična oseba, samostojni podjetnik, upniki, stečajni upravitelj, banke, odpust dolgov, angloameriški pravni sistem, kontinentalni pravni sistem, germanske države, romanske države, skandinavske države.
Objavljeno: 28.01.2011; Ogledov: 3393; Prenosov: 605
.pdf Polno besedilo (480,96 KB)

4.
PRIMERJAVA PRAVNIH IN FINANČNIH POSLEDIC PRISILNE PORAVNAVE IN STEČAJA
Špela Jager, 2011, diplomsko delo

Opis: Kriza v podjetju pripelje podjetje do insolventnih postopkov. Prav prezadolženost oziroma insolventnost je tista, ki pripelje do finančne krize v podjetju in posledično do nujnosti izvedbe insolventnih postopkov. Podjetje navadno najprej uvede postopek prisilne poravnave, kajti želi ohraniti poslovanje podjetja. Prisilna poravnava je torej postopek, kjer se izvede finančno prestrukturiranje. Načrt finančnega prestrukturiranja namreč vsebuje metode, s katerimi poskušamo izboljšati finančno stanje podjetja ter nadaljevati z njegovim poslovanjem. Stečaj pa je postopek, ki se uvede po tem, ko ni nikakršnega upanja več za poslovanje podjetja. Torej celotno premoženje insolventnega dolžnika se pretvori v stečajno maso iz katere se kasneje poplačajo terjatve upnikov in pa stroški celotnega postopka. Ob koncu diplomske naloge lahko potrdimo tudi trditev iz uvoda, da se posledice prisilne poravnave in stečaja res razlikujejo. Sicer gre za precej več podobnosti pri pravnih posledicah. Tukaj lahko opazimo iste pravne posledice glede terjatev upnikov, ki se spremenijo iz nedenarnih v denarne, občasne v enkratne, iz tuje v domačo valuto. V obeh primerih gre tudi za možnost pobota terjatev. Precej drugače pa je pri finančnih posledicah. Pri prisilni poravnavi je bistvo finančno prestrukturiranje, ki ima različne metode. Najpogostejša je zmanjšanje in odlog plačila. Medtem ko gre pri stečaju za preoblikovanje celotnega premoženja insolventnega dolžnika v stečajno maso, iz katere se najprej poravnajo stroški stečaja nato pa terjatve upnikov. Pri poravnanju terjatev upnikov imajo pri obeh postopkih prednost tisti upniki, katerih terjatve so zavarovane. Vse te pravne in finančne posledice pa vplivajo na izbor postopka. Pomembno je namreč analizirati koristi in povzročeno škodo za udeležence v postopku prisilne poravnave in v postopku stečaja. Vendar smo ugotovili, da ima vsak udeleženec tako pri enem kot tudi pri drugem postopku nekaj koristi, hkrati pa tudi ogromno povzročene škode. Pri upnikih je to predvsem izguba velikega dela terjatev, pri zaposlenih izguba zaposlitve, pri insolventnem dolžniku pa je glavna negativna posledica pri stečaju izguba premoženja. Medtem ko pri prisilni poravnavi poskuša ohraniti poslovanje, vendar je le to velikokrat neuspešno, saj zaradi finančne krize in prezadolženosti podjetju javnost in poslovni partnerji ne zaupajo več.
Ključne besede: finančna kriza, insolventni dolžnik, prisilna poravnava, finančno prestrukturiranja, upniki, terjatve, stečaj, stečajna masa, pravne posledice, finančne posledice
Objavljeno: 06.07.2011; Ogledov: 5169; Prenosov: 769
.pdf Polno besedilo (408,13 KB)

5.
PRISILNA PORAVNAVA IN STEČAJNI POSTOPEK S PRAVNEGA IN RAČUNOVODSKEGA VIDIKA V SLOVENIJI TER PRIMERJAVA Z AVSTRIJO
Rene Šrumpf, 2012, diplomsko delo

Opis: Postopek prisilne poravnave in stečajni postopek lahko nastopita, ko dolžnik postane plačilno nesposoben ali prezadolžen. Oba postopka imata svoj specifičen potek ter nosita tudi različne posledice, slabosti in prednosti. Tako je postopek prisilne poravnave hitrejši, stroškovno ugodnejši in ohranja delovanje družbe, medtem ko pa stečajni postopek pomeni dokončno prenehanje obstoja družbe. Dolžnik predlaga postopek prisilne poravnave zaradi izvedbe finančnega prestrukturiranja, s katerim bi rad izboljšal svoje finančno stanje in nadaljeval s poslovanjem oziroma se izognil morebitnem stečajnem postopku. Stečajni postopek pa predlagajo predvsem upniki, ko ugotovijo za dolžnikovo insolventnost in je njihovo poplačilo terjatev ogroženo. O tem, kateri postopek je pri dolžniku primernejši, odločajo upniki glede na ugodnejšo poplačilo njihovih terjatev. Postopek prisilne poravnave nastopi le, če upniki glasujejo za sprejetje prisilne poravnave. Po slovenski zakonodaji je to vsaj 60 % vseh upnikov z glasovalno pravico, ki je ponderirana glede na razrede njihovih terjatev, po avstrijski pa vsaj 50 % upnikov z glasovalno pravico, katerih skupni znesek prijavljenih terjatev presega ¾ zneska celotnih terjatev upnikov z glasovalno pravico prisotnih na obravnavi. Glasovalnih pravic nimajo upniki z izločitvenimi in ločitvenimi pravicami ter upniki s prednostnimi terjatvami. Če ne pride do sprejetja predlagane prisilne poravnave, se takoj začne stečajni postopek, v Avstriji pa le, če tako odloči sodišče. Poplačilo upnikov pri postopku prisilne poravnave se vrednostno in časovno izvede, kot je zastavljeno v načrtu o finančnem prestrukturiranju. Če ne pride do ustreznega poplačila terjatev, se prisilna poravnava razveljavi. Pri stečajnem postopku pa se poplačilo upnikov izvede z razdelitvijo stečajne mase. Razdelitev temelji na razredih prijavljenih terjatev upnikov. Pomeni, da so najprej poplačani ločitveni upniki, nato upniki s prednostnimi terjatvami ter na koncu upniki z navadnimi in podrejenimi terjatvami.
Ključne besede:  insolvetnost,  postopek prisilne poravnave,  stečajni postopek,  dolžnik,  upnik/upniki,  družba,  plačilna nesposobnost,  prezadolženost,  finančno prestrukturiranje,  terjatve,  poplačilo/poravnava,  sprejetje  zakonodaja,  glasovalna pravica,  obravnava na sodišču,  izločitvena pravica,  ločitvena pravica,  prednostne terjatve,  razdelitev,  stečajna masa.
Objavljeno: 07.12.2012; Ogledov: 3489; Prenosov: 415
.pdf Polno besedilo (498,11 KB)

6.
7.
8.
IZJEMA OD OBVEZNOSTI DATI PREVZEMNO PONUDBO V ZVEZI S FINANČNIM PRESTRUKTURIRANJEM OZIROMA SANACIJO CILJNE DRUŽBE V SLOVENIJI, NEMČIJI IN AVSTRIJI
Jernej Trapečar, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je obravnavana ena od pravnih možnosti reševanja podjetja, ki je zašlo v težave. Predstavljena in analizirana je ureditev izjeme od oddaje prevzemne ponudbe v zvezi s finančnim prestrukturiranjem oziroma sanacijo ciljne družbe. Obravnavana tema predstavlja stično točko med prevzemno zakonodajo in insolvenčno zakonodajo. Interesi lastnikov se umaknejo interesom družbe in interesom upnikov, ki s svojimi vložki omogočajo nadaljnje poslovanje ciljne družbe. Zato mora biti prevzemnik, ki v ciljno družbo vloži kapital, oziroma se odpove plačilu s strani ciljne družbe in na ta način omogoči nadaljnje poslovanje, oproščen obveznosti dati prevzemno ponudbo. Diplomska naloga je razdeljena na tri sklope. V prvem sklopu je predstavljena domača, slovenska ureditev izjeme od obveznosti dati prevzemno ponudbo v zvezi s finančnim prestrukturiranjem. V primeru doseganja prevzemnega praga pri pridobitvi delnic v okviru izvedbe ukrepov finančnega prestrukturiranja ponuja slovenski zakon o prevzemih oprostitev podaje sicer obvezne prevzemne ponudbe. Nemška pravna ureditev sanacijske izjeme je analizirana v drugem sklopu. Če se nahaja delniška družba v gospodarski krizi in jo je potrebno sanirati, lahko zvezni finančno – nadzorni urad (BaFin) oprosti prevzemnika, ki izvaja sanacijo ciljne družbe, podaje obvezne ponudbe za prevzem, če je pri izvajanju sanacije dosegel kontrolno udeležbo. V zadnjem, tretjem sklopu je predstavljena avstrijska ureditev sanacijske izjeme. Sanacijski privilegij je namenjen oprostitvi podaje obvezne ponudbe, ob dosegu kontrolne udeležbe v ciljni družbi v sanacijske namene. Zakonodajalec je s tem uzakonil privilegirano doseganje kontrolne udeležbe v ciljni družbi, z namenom varovanja interesov vlagateljev. Izjema od podaje prevzemne ponudbe v zvezi s finančnim prestrukturiranjem oziroma sanacijski privilegij predstavlja v vseh treh obravnavanih državah korekcijo togega instituta obvezne ponudbe za vse vrednostne papirje ciljne družbe, z namenom omogočanja pogojev za enostavnejšo sanacijo družbe.
Ključne besede: Ključne besede: finančno prestrukturiranje, sanacija, izjema od obvezne ponudbe, delničarji, upniki
Objavljeno: 07.08.2012; Ogledov: 925; Prenosov: 167
.pdf Polno besedilo (278,02 KB)

9.
Človekove pravice dolžnika in upnika v postopku civilne izvršbe : "študija primera Vaskrsić"
Gregor Kos, 2014, diplomsko delo

Opis: Izvršilni postopek definiramo kot tisto procesno delovanje, ki naj ob pomoči državnih prisilnih sredstev med dolžnikom in upnikom vzpostavi takšno zunanje stanje, kakršno ima upnik pravico zahtevati na podlagi izvršilnega naslova, oziroma omogoči izterjavo upnikove terjatve. V diplomski nalogi bo predstavljen izvršilni postopek, ki ga v Sloveniji ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zakon in celoten izvršilni postopek bo precej podrobno predstavljen zaradi lažjega razumevanja tematike. Bistvo naloge in to kar nas je pritegnilo k pisanju, pa je predstaviti položaj upnika in dolžnika v izvršilnem postopku. Eden temeljnih interesov dolžnika v takšnem postopku je ohranitev dostojnega življenja, upnikov interes pa čimprejšnje poplačilo dolga. Ob pravico do učinkovitega sodnega varstva v konkretnih situacijah izvršbe tako trči pravica do osebnega dostojanstva v tesni povezavi s pravico do socialne varnosti. Predvsem je to vprašanje še toliko bolj pereče, ko gre za izterjavo bagatelnih zneskov. Tako v laični kot tudi v strokovni javnosti je v zadnjem obdobju veliko odzivov sprožil primer Vaskrsić, kjer je bila dolžniku v postopku izvršbe odvzeta nepremičnina zaradi izterjave zelo nizkega zneska. Z dovoljenjem Okrožnega sodišča v Ljubljani in kasneje še Okrajnega sodišča v Litiji smo pridobili pravico do vpogleda v celoten spis o tej zadevi. V diplomskem delu smo primer podrobno razčlenili in med drugim ugotovili, da trenutno veljaven zakon v Sloveniji dovolj ščiti interese tako upnika kot tudi dolžnika v postopku civilne izvršbe.
Ključne besede: upniki, dolžniki, izvršbe, človekove pravice, nepremičnine, diplomske naloge
Objavljeno: 05.08.2014; Ogledov: 607; Prenosov: 234
.pdf Polno besedilo (262,33 KB)

10.
VARSTVO DELNIČARJEV IN UPNIKOV PRI SPREMEMBAH OSNOVNEGA KAPITALA DELNIŠKE DRUŽBE
Gregor Drnovšek, 2015, doktorska disertacija

Opis: V premoženje družbe se stekajo denar in raznovrstne premoženjske pravice, katerih bistvena značilnost je, da jih je mogoče gospodarsko (ekonomsko) ovrednotiti in njihovo vrednost izraziti v denarju. Tem na drugi strani prikaza finančnega stanja družbe (bilance stanja) stoji nasproti v sumiranih zneskih prikazana dodelitev tega premoženja oziroma njegove vrednosti posameznim njegovim virom. Med dolgoročne vire financiranja lahko v grobem uvrstimo lastni kapital, kot lastni vir financiranja, in (primerni) tuji kapital, med katerega sodijo obveznosti. Med tema dvema je prvi posebej dragocen, saj ni zvezan z nobenim časovnim kriterijem, medtem ko bo morala družba svoje obveznosti nekoč izpolniti s svojim premoženjem. Lastni kapital sestavljajo predvsem tisti kapital (tiste vrednosti premoženja), ki so ga delničarji prispevali kot vložek v družbo, in kapital, ki ga je družba sama prigospodarila (dobiček). Vložki, ki za delničarje pomenijo sodelovanje v podjetniškem podvigu na tvegani podlagi, gradijo osnovno in eksistenčno glavnico (predpostavko) delniške družbe in ob njeni ustanovitvi največkrat edini vir premoženja. Iz delnice, ki jo prejmejo v zameno za prispevani vložek, delničarji črpajo svoj položaj člana delniške družbe. Zato tudi zakon določa, da je delniška družba tista družba, ki ima osnovni kapital, ta mora biti razdeljen na delnice (prvi odstavek 168. člena ZGD-1), družba je upnikom odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem (drugi odstavek 168. člena ZGD-1), medtem ko se vložki ne smejo vrniti (prvi odstavek 227. člena ZGD-1). Ta elementarna podstat kapitalskega ustroja delniške družbe hkrati razodene ključne vidike sprememb osnovnega kapitala, relevantne za položaj delničarjev in upnikov. Sprememba osnovnega kapitala lahko vpliva na vrednost družbinega premoženja, iz katerega družba poplačuje terjatve svojih upnikov, prav tako lahko vpliva na delnice, ki so vir pravic delničarjev. Medtem ko povečanje osnovnega kapitala nosi potencial povečanja družbinega premoženja, zaradi česar je za upnike dobrodošel ukrep, zmanjšanje osnovnega kapitala prizadene družbino osnovno glavnico in kot posledico domala predpostavlja ogrožanje terjatev upnikov. Ker se vložki praviloma ne smejo vrniti, so upniki varovani preden se opravijo morebitna izplačila sproščenega premoženja, ki je bilo pred tem vezano z osnovnim kapitalom. Vendarle tudi povečanje osnovnega kapitala za upnike ni brez nevarnosti, saj je treba zagotoviti, da je obljubljeni vložek pravilno prenesen na družbo in da dosega tisto vrednost, ki sta mu jo pripisala družba in inferent. Tudi za delničarje je kapitalska krepitev »njihove« družbe dobrodošla in uspešen plasma novih delnic hkrati signalizira gospodarsko atraktivnost za nove investitorje. Vendar pa prav ti vstopajo v »druščino« obstoječih delničarjev, katerih deleži se zaradi tega spremenijo, s tem pa tudi moč njihovih glavnih članskih pravic. Ta učinek povečanja osnovnega kapitala obstoječi delničarji praviloma neradi pozdravijo in če nočejo, jim ga načeloma tudi ni treba. Zakon jim priznava prednost pri dodeljevanju novih delnic, odmik od tega zakonskega izhodišča, pa je podvržen posebni odločitvi obstoječih delničarjev. Dosledno izpeljan ukrep spremembe osnovnega kapitala pomeni, da je bilo več manjših zaokroženih korakov pravilno opravljenih: od odločanja na skupščini, do vpisa v sodni register. Čeprav organi vodenja ali nadzora pravilno izvedejo odločitev delničarjev o spremembi osnovnega kapitala, se lahko pozneje izkaže, da je bila prav ta (prvotna) odločitev neveljavna. Nastale učinke spremembe osnovnega kapitala je sicer treba odpraviti, vendar se »vrtenje časa nazaj« izkaže za preveč »zastrašujoče«. Zato je takšen način sanacije neuspelega ukrepa potrebno premisliti in pretehtati, ali ni na mestu drugačna rešitev.
Ključne besede: osnovni kapital, delničarji, upniki, spremembe osnovnega kapitala, neveljavna sprememba osnovnega kapitala
Objavljeno: 19.02.2015; Ogledov: 1386; Prenosov: 438
.pdf Polno besedilo (3,01 MB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici