Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Varstvo okolja je vse bolj popularna in pereča tema v medijih, politiki in civilni družbi. Mnogi bi se strinjali s trditvijo, da imajo Slovenci danes mnogo bolj okrepljeno ekocentrično zavest kot pred leti. Pa vendar, koliko Slovencev, po sprehodu v gozdu, ko naleti na divje odlagališče, poda ovadbo kaznivega dejanja obremenjevanja in uničevanja okolja? Koliko Slovencev, ki gredo vsak dan mimo sosedovega psa, za katerega vedo, da je skoraj vse življenje pripet na verigi in več dni brez pitne vode, poda ovadbo kaznivega dejanja mučenja živali? Takih Slovencev je malo. In to potrjujejo statistike o številu podanih ovadb kaznivih dejanj zoper okolje, prostor in naravne dobrine. V primerjavi z ovadbami vseh kaznivih dejanj, je letno tovrstnih ovadb podanih le okoli 0,5 odstotka. Analiza kaže, da je dejanske kriminalitete mnogo več, torej je problem v zatiskanju oči očividcev, ki se ne odločijo za prijavo. Pa vendar v okoljski kriminaliteti vendar le ni vse tako črno. Namreč, ko je enkrat ovadba podana, obstaja velika verjetnost, da bo dobila sodni epilog. Statistika vloženih obtožb kaže, da so državni tožilci v predkazenskem postopku uspešni, saj dobro polovico primerov ovadb privedejo do vložitve obtožbe. Tudi v nadaljnjem, sodnem postopku se iz odstotka obsodb v primerjavi z obtožbami, kaže njihova učinkovitost, saj ta, po letu 2010, presega 60 odstotkov in še vedno raste. Državni tožilci kažejo svojo aktivnost tudi v vlaganju pritožb, saj statistika kaže, da se pritožijo ob skoraj vsaki oprostilni sodbi. Za visoko število obsodilnih sodb pa niso zaslužni le tožilci, ampak tudi sodstvo, saj je slednje tisto, ki na koncu odloči, ali bo sodba obsodilna ali zavrnilna. Iz izdajanja vse več obsodilnih sodb, z vse večjimi kaznimi, ki zadnja leta niso le denarne, ampak tudi zaporne, je mogoče sodstvu priznati vse večjo kritičnost do okoljske kriminalitete. Poleg ovaditeljev, državnih tožilcev in sodstva, pa imajo svojo vlogo tudi mediji, ki s šokantno predstavitvijo tovrstnih kaznivih dejanj, dosežejo ogorčenje splošne javnosti, in imajo tako funkcijo zastraševanja in s tem prevencijski učinek za potencialne storilce. Sklepna ugotovitev je torej, da državni tožilci in sodstvo delajo dobro. Morda bi lahko bili še bolj učinkoviti ob ustreznejši zakonodaji, saj je obstoječi, mogoče očitati pretirano blanketnost kazenskopravnih norm, težko določljivo terminologijo ter razdrobljenost in številčnost zakonskih in podzakonskih okoljevarstvenih določb. Iz uvodnih vprašanj, je mogoče razbrati namig na največji problem okoljske kriminalitete, to je podajanje ovadb. S še večjo angažiranostjo in ozaveščanjem slovenske javnosti je potrebno doseči tako stopnjo ekocentrične zavesti Slovencev, da ovadba okoljske kriminalitete ne bo več vprašanje, ampak pravilo.
Ključne besede: kazenskopravno varstvo okolja, kazniva dejanja zoper okolje, ekocentrizem, obremenjevanje in uničevanje okolja, onesnaženje morja in voda s plovili, protipravno ravnanje z jedrskimi ali drugimi nevarnimi radioaktivnimi snovmi, onesnaženje pitne vode, onesnaženje živil ali krme, protipravno zavzetje nepremičnine, uničenje nasadov s škodljivo snovjo, uničevanje gozdov, mučenje živali, nezakonit lov, nezakoniti ribolov, nezakonito ravnanje z zaščitenimi živalmi in rastlinami, prenašanje kužnih bolezni pri živalih in rastlinah, izdelovanje škodljivih zdravil za zdravljenje živali, nevestna veterinarska pomoč
Objavljeno v DKUM: 16.07.2015; Ogledov: 2186; Prenosov: 373
Celotno besedilo (910,07 KB)