| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 1 / 1
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Utemeljevanje simbolov in pragmatika v umetni inteligenci
Niko Šetar, 2020, magistrsko delo

Opis: Problem utemeljevanja simbolov se prvič pojavi leta 1990, njegova osnovna formulacija pa temelji na starejšem miselnem eksperimentu imenovanem kitajska soba. Slednji govori o tem, da lahko nek inteligentni akter obravnava nepoznane simbole na podlagi prepoznave vzorcev, brez da bi razumel pomen simbolov, ki jih obravnava, ali pomen rezultatov njegovih operacij s simboli. Za razumevanje tega, kar počne, bi moral biti zmožen te simbole utemeljiti, se pravi povezati abstraktni simbol z referentom, ki ga ta simbol predstavlja. Prvotni poskusi reševanja tega problema so se osredotočali predvsem na tako imenovane reprezentacionalistične pristope, ki poskušajo utemeljiti simbole v predstavah, ki jih ti simboli v akterju sprožijo na podlagi zaznav in izkušenj akterja. Kmalu se je pokazalo, da reprezentacija ni nujna za utemeljevanje, medtem ko je smiselno obdržati zaznave in izkušnje kot osnovo za utemeljevanje simbolov s konkretnimi, zaznavno dostopnimi referenti. Dodatni, univerzalno sprejet pogoj je tudi, da mora biti umetni akter, ki želi doseči tovrstno utemeljevanje utelešen, saj mu to omogoča interakcijo z okoljem. V letu 2005 avtorja Taddeo in Floridi izdata prelomen članek, v katerem izpostavita, da mora uspešen pristop k utemeljevanju zadostiti pogoju, ki zahteva, da umetni akter ob začetku postopka utemeljevanja simbolov ne sme vsebovati nikakršnih semantičnih virov, lahko pa vsebuje orodja, ki mu pomagajo pri razvoju semantike skozi utemeljevanje. Kasneje Bringsjord (2014) predstavi pogoj, da mora vsak teoretični poskus utemeljevanja simbolov voditi v akterjevo zmožnost razumevanja in sodelovanja v naravni komunikaciji, kar predpostavlja razumevanje pragmatike in ostalih jezikovnih sredstev višjega reda. Ob sprejetju teh pogojev lahko poskusimo orisati koherenten teoretični mehanizem za vzpostavitev utemeljevanja simbolov v umetnih akterjih, ki se sklicuje tudi na razvoj razumevanja in utemeljevanja materinega jezika pri otrocih, ter predvideva večfazno utemeljevanje, se pravi utemeljevanje kompleksnejših simbolov v že utemeljenih, enostavnejših simbolih. V končnem delu naloge poskušamo pokazati, da lahko takšen mehanizem utemeljevanja simbolov privede do razumevanja izbranih pragmatičnih sredstev: govornih dejanj, metafor in metonimij. V ta namen pregledamo sodobno teorijo govornih dejanj in človeško razumevanje metafor in metonimij. Pokažemo tudi, da so nižja sredstva, s pomočjo katerih lahko umetni akter razume pragmatično izražanje bodisi slovnična ali sintaktična, torej so lahko vnaprej vsebovana v umetnem akterju, ali pa semantično monosemijska, kar pomeni, da jih lahko akter utemelji enoznačno brez semantičnih dvoumnosti.
Ključne besede: Utemeljevanje simbolov, umetna inteligenca, semiotika, semantika, pragmatika, umetno učenje, reprezentacionalizem, utelešena teorija, utemeljevanja pragmatike, govorna dejanja, metafora, metonimija, monosemija
Objavljeno v DKUM: 16.09.2020; Ogledov: 721; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (401,33 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici