Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pristopi k oživljanju se lahko razlikujejo glede na reševalca, žrtev ter razpoložljive vire. Razmerje med stisi prsnega koša in vpihi je 30 : 2. V zadnjih 20 letih se je pokazalo, da so vpihi pomembni za zagotavljanje kisika in odstranjevanje ogljikovega dioksida, a ne tako kot stisi prsnega koša. Menimo, da je potrebno raziskati, kar se da veliko virov, da bi lahko dobili odgovor glede pomembnosti oživljanja brez umetnega dihanja in njegovega vpliva na možnosti preživetje bolnika.
Ključne besede: umetno dihanje, preživetje, osebe brez znakov življenja
Objavljeno v DKUM: 18.05.2023; Ogledov: 445; Prenosov: 89
Celotno besedilo (638,02 KB)

Opis: Problem utemeljevanja simbolov se prvič pojavi leta 1990, njegova osnovna formulacija pa temelji na starejšem miselnem eksperimentu imenovanem kitajska soba. Slednji govori o tem, da lahko nek inteligentni akter obravnava nepoznane simbole na podlagi prepoznave vzorcev, brez da bi razumel pomen simbolov, ki jih obravnava, ali pomen rezultatov njegovih operacij s simboli. Za razumevanje tega, kar počne, bi moral biti zmožen te simbole utemeljiti, se pravi povezati abstraktni simbol z referentom, ki ga ta simbol predstavlja. Prvotni poskusi reševanja tega problema so se osredotočali predvsem na tako imenovane reprezentacionalistične pristope, ki poskušajo utemeljiti simbole v predstavah, ki jih ti simboli v akterju sprožijo na podlagi zaznav in izkušenj akterja. Kmalu se je pokazalo, da reprezentacija ni nujna za utemeljevanje, medtem ko je smiselno obdržati zaznave in izkušnje kot osnovo za utemeljevanje simbolov s konkretnimi, zaznavno dostopnimi referenti. Dodatni, univerzalno sprejet pogoj je tudi, da mora biti umetni akter, ki želi doseči tovrstno utemeljevanje utelešen, saj mu to omogoča interakcijo z okoljem. V letu 2005 avtorja Taddeo in Floridi izdata prelomen članek, v katerem izpostavita, da mora uspešen pristop k utemeljevanju zadostiti pogoju, ki zahteva, da umetni akter ob začetku postopka utemeljevanja simbolov ne sme vsebovati nikakršnih semantičnih virov, lahko pa vsebuje orodja, ki mu pomagajo pri razvoju semantike skozi utemeljevanje. Kasneje Bringsjord (2014) predstavi pogoj, da mora vsak teoretični poskus utemeljevanja simbolov voditi v akterjevo zmožnost razumevanja in sodelovanja v naravni komunikaciji, kar predpostavlja razumevanje pragmatike in ostalih jezikovnih sredstev višjega reda. Ob sprejetju teh pogojev lahko poskusimo orisati koherenten teoretični mehanizem za vzpostavitev utemeljevanja simbolov v umetnih akterjih, ki se sklicuje tudi na razvoj razumevanja in utemeljevanja materinega jezika pri otrocih, ter predvideva večfazno utemeljevanje, se pravi utemeljevanje kompleksnejših simbolov v že utemeljenih, enostavnejših simbolih. V končnem delu naloge poskušamo pokazati, da lahko takšen mehanizem utemeljevanja simbolov privede do razumevanja izbranih pragmatičnih sredstev: govornih dejanj, metafor in metonimij. V ta namen pregledamo sodobno teorijo govornih dejanj in človeško razumevanje metafor in metonimij. Pokažemo tudi, da so nižja sredstva, s pomočjo katerih lahko umetni akter razume pragmatično izražanje bodisi slovnična ali sintaktična, torej so lahko vnaprej vsebovana v umetnem akterju, ali pa semantično monosemijska, kar pomeni, da jih lahko akter utemelji enoznačno brez semantičnih dvoumnosti.
Ključne besede: Utemeljevanje simbolov, umetna inteligenca, semiotika, semantika, pragmatika, umetno učenje, reprezentacionalizem, utelešena teorija, utemeljevanja pragmatike, govorna dejanja, metafora, metonimija, monosemija
Objavljeno v DKUM: 16.09.2020; Ogledov: 889; Prenosov: 106
Celotno besedilo (401,33 KB)

Opis: Cilj magistrskega dela je bil raziskati možnost zmanjšanja hidravlične obremenitve bioplinske naprave s tekočim digestatom v zimskih mesecih s tehniko dvostopenjskega vakuumskega uparjanja. V prvi stopnji je bil cilj iz digestata v čim večji meri odstraniti vodno raztopino amonijevih ionov (NH4+) in slednjo nevtralizirati z žveplovo(VI) kislino (H2SO4). Amonijev sulfat ((NH4)2SO4), označen tudi kot AS, ki nastane kot produkt nevtralizacije, je anorganska sol, ki je uporabna kot umetno gnojilo. Ker je vsebnost amonijevih ionov v (NH4)2SO4 nizka in volumen raztopine velik, so stroški transporta visoki. Zato je bila potrebna tudi druga stopnja uparjanja, s katero smo zmanjšali volumen vode in sol koncentrirali do sprejemljive meje, določene z masnim deležem AS, to je, 35 %. S spreminjanjem parametrov (temperature, tlaka, vrednosti pH) smo si prizadevali najti najboljše pogoje uparjanja in v skladu z zakonodajo določiti, ali se lahko AS uspešno uporabi kot gnojilo. Na podlagi eksperimentalnega dela smo izračunali masne in energijske bilance vakuumskega uparjanja. Med karakterizacijo digestata, vzorčenega v različnih časovnih obdobjih, je bilo ugotovljeno, da fizikalne in kemijske vrednosti nihajo, predvsem vsebnost amonijaka. S tem smo potrdili visoko odvisnost digestata od pogojev fermentacije. Med prvo stopnjo uparjanja, ki je potekala pri 40 °C, vrednosti pH digestata nismo spreminjali, saj je ta znašala 7, kar pomeni, da se je ves amonijak nahajal v hlapni obliki in je med med uparjanjem prehajal v kondenzat. Ugotovili smo tudi odvisnost stopnje uparjanja od koncentracije topljenca, to je, amonijaka. Ta je višja pri nižji koncentraciji topljenca. Po nevtralizaciji kondenzata prve stopnje je delež AS znašal 0,61 %. Med drugo stopnjo uparjanja smo želeno mejo AS v koncentratu, to je 35,62 %, dosegli pri 40 °C in vrednosti pH 5. Delež AS v kondenzatu je znašal 0,12 %. Na osnovi laboratorijskih poskusov smo ugotovili, da je delež digestata, ki po prvi stopnji uparjanja prehaja v koncentrat, 24 %, in delež, ki prehaja v kondenzat, enak 76 %. Po drugi stopnji uparjanja je delež, ki preide v koncentrat, enak 8 %, in delež, ki preide v kondenzat, enak 92 %.
Ključne besede: digestat, tekoča frakcija, vakuumsko uparjanje, umetno gnojilo
Objavljeno v DKUM: 09.03.2018; Ogledov: 1560; Prenosov: 151
Celotno besedilo (2,22 MB)

Opis: Delo obravnava primerjavo obratovalnih lastnosti sončnih elektrarn, ki so izvedene z mikrorazsmerniki in klasičnimi trifaznimi razsmerniki. Meritve in primerjave delovanja so opravljene na dveh elektrarnah z enakimi komponentami in enakimi vršnimi močmi, vendar z različnimi razsmerniki. Najprej je opravljena primerjava delovanja v normalnih pogojih obratovanja v kombinaciji s tehničnimi specifikacijami komponent, potem pa še analiza neobičajnih obratovalnih stanj, kot so senčenja v različnih obsegih. Vsa odstopanja v delovanju lahko spremljamo z dodatnimi meritvami na elektrarni, kot sta sončno obsevanje in temperatura celice. Na podlagi polletnih meritev parametrov delovanja je s pomočjo umetnega nevronskega omrežja v programskem paketu Matlab pripravljen algoritem za izračun napovedane moči sončne elektrarne v danem trenutku, s katerim lahko ovrednotimo pravilno delovanje le-te. Omenjeni algoritem predstavlja nadgradnjo sistema za spremljanje obratovanja sončne elektrarne. Večja razlika med izmerjenimi in z algoritmom določenimi trenutnimi izhodnimi močmi sončne elektrarne kaže na neustrezno delovanje posameznih elementov sončne elektrarne in potrebo po podrobnejšem preverjanju.
Ključne besede: fotovoltaika, mikrorazsmernik, sončno obsevanje, umetno nevronsko omrežje
Objavljeno v DKUM: 07.07.2016; Ogledov: 1600; Prenosov: 162
Celotno besedilo (5,38 MB)

Opis: Umetna prekinitev nosečnosti spada med občutljivejše teme po vsem svetu. Zgodovinsko ni jasno, kdaj se je začelo razpravljati o sami etiki umetne prekinitve nosečnosti, lahko pa povem, da se je njeno pravno urejanje začelo v 18. st. Tako med prvo državo, ki je uzakonila umetno prekinitev nosečnosti spada Sovjetska zveza. Njena uzakonitev pa je pozneje vplivala na večino drugih vzhodno evropskih držav. Vsaka odprava plodu in vsako dejanje proti človeškemu življenju, ki je spočeto v materinem telesu in ki se še ni rodilo ter vsaka ločitev plodu od materinega telesa, ki povzroči njegovo smrt, imenujemo umetna prekinitev nosečnosti. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravic do svobodnega odločanja o rojstvu otrok opredeljuje umetno prekinitev nosečnosti kot medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov. S tem medicinskim posegom se tako povzroči zaključek nosečnosti, še preden se otrok rodi. Umetna prekinitev nosečnosti je zelo delikatna tema in jo dandanes označujejo kot socialno nezaželeni ukrep za uravnavanje rojstev oziroma prekinjanje nezaželenih nosečnosti. Kljub današnjim številnim metodam kontracepcije, obstaja v svetu veliko žena in deklet, ki se odločajo za umetno prekinitev nosečnosti. Zakaj? Iz preprostega razloga in sicer zato, ker je to edino sredstvo za preprečevanje rojstev po spočetju. Med najpomembnejše zakone v Sloveniji, ki urejajo področje umetne prekinitve nosečnosti tako spada Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravic do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), Zakon o zdravniški službi (ZZdrS) in ne nazadnje tudi Ustava Republike Slovenije ter ostali drugi pomembni predpisi.Umetna prekinitev nosečnosti je v Sloveniji legalna od leta 1977 in dovoljena pod pogojem, da nosečnost ne traja več kot deset tednov. Tako je z liberalizacijo zakonodaje postala umetna prekinitev nosečnosti varna in dostopna vsem ženskam v Sloveniji. Da bi si lahko sami oblikovali neko lastno mnenje in stališče pa je pomembno, da se podučimo o umetni prekinitvi nosečnosti, saj nam to daje nek vpogled v njo in tako lahko na podlagi dobrega poznavanja tega področja, podamo neko objektivnejšo in kritično presojo.
Ključne besede: umetna prekinitev nosečnosti, abortus, splav, zarodek, embrio, pravna ureditev umetne prekinitve nosečnosti, zgodovina umetne prekinitve nosečnosti, ugovor vesti, odgovornost za neuspešno opravljeno umetno prekinitev nosečnosti, pravica partnerja pri umetni prekinitvi nosečnosti.
Objavljeno v DKUM: 16.03.2012; Ogledov: 6857; Prenosov: 1988
Celotno besedilo (773,54 KB)