1. Strukturne značilnosti celic alfa Langerhansovih otočkov mišiMia Prosenica, 2018, magistrsko delo Opis: V tej raziskavi je bil naš namen pregledati in primerjati ultrastrukturo celic alfa v Langerhansovih otočkih, v treh makroskopsko razdeljenih delih (spleničnem, gastričnem in duodenalnem delu) trebušne slinavke miši. Opazovali in primerjali smo velikosti glukagonskih veziklov in granul v tkivu, ki je bilo izpostavljeno različnim koncentracijam glukoze v različno dolgih časovnih intervalih. Vzorce tkiva smo analizirali s svetlobno mikroskopijo in presevno elektronsko mikroskopijo (TEM). Dobljene podatke smo statistično ovrednotili. Ugotovili smo, da je ultrastruktura organelov celic alfa v različnih delih trebušne slinavke in v tkivu, izpostavljenemu različnim koncentracijam glukoze, primerljiva. Statistično značilne razlike so bile opazne v premerih granul in veziklov ter v površini veziklov med tremi različnimi deli trebušne slinavke. Vzorci, izpostavljeni različnim koncentracijam glukoze v različno dolgih časovnih intervalih, so se statistično razlikovali v premerih granul in veziklov, v površini granul in veziklov ni bilo statističnih razlik. Med premeri in deleži površin granul in veziklov ob plazmalemi, ki so bili izpostavljeni različnim koncentracijam glukoze v različnem času, ni bilo statističnih razlik. Za nadaljnje raziskave bi bilo treba vključiti večje število Langerhansovih otočkov z vsebovanimi tipi celic, obravnavane tkivne rezine bi lahko bile izpostavljene še višjim koncentracijam glukoze in za daljše časovno obdobje.
Ključne besede: glukagon, glukoza, granule, miš, trebušna slinavka, ultrastruktura, vezikli
Objavljeno v DKUM: 20.11.2018; Ogledov: 1696; Prenosov: 107
 Celotno besedilo (3,70 MB) |
2. STRUKTURA SREDNJEGA ČREVESA VELIKEGA JAMSKEGA PAJKA, (META MENARDI) (LATREILLE 1804) (ARANEAE, TETREAGNATHIDAE), MED PREZIMOVANJEM V NADZOROVANIH RAZMERAHNina Brdelak, 2017, magistrsko delo Opis: Raziskovali smo strukturne in ultrastrukturne spremembe celic srednjega črevesa pajka Meta menardi v nadzorovanih razmerah stradanja pozimi, torej v izzvanem prezimovanju, kar je primerljivo naravnem stradanju pozimi, če pajek ne ulovi nobenega plena.
Metodologija raziskovanja. Ob pisanju teoretičnega dela magistrske naloge smo si pomagali z ustreznimi članki različnih avtorjev in internetnimi viri. Podatke empiričnega dela za izvedbo magistrske naloge smo pridobili z delom v laboratoriju. Rezultati. Ugotovili smo, da so v epitelu srednjega črevesa prisotne sekrecijske in prebavne celice ter adipociti. Apikalni del epitelnih celic z mikrovili meji na črevesni lumen. Sekrecijske celice vsebujejo številne cimogene granule, prebavne celice pa številne prebavne vakuole. Na začetku prezimovanja so prebavne vakuole pri obeh spolih vsebovale večje količine elektronsko gostega materiala kot ob koncu prezimovanja. Adipociti so pri obeh spolih vsebovali veliko lipidnih kapelj in zrn glikogena. V sredini prezimovanja so prebavne vakuole pri samcih vsebovale več elektronsko gostega materiala kot pri samicah, kjer je bilo elektronsko gostega materiala zelo malo (večji del je predstavljal elektronsko svetel material). V adipocitih smo pri obeh spolih opazili porabo glikogena ter lipidov. Pri samcih v prebavnih vakuolah v prebavni celici ob koncu prezimovanja ni bilo elektronsko gostega materiala, v nasprotju s samicami, kjer so še bile prisotne manjše količine elektronsko gostega materiala. Ob koncu prezimovanja so adipociti pri samcih vsebovali več lipidnih kapelj kot adipociti samic; pri samicah so bile posamezne lipidne kaplje v osrednjem delu celic. Ob koncu prezimovanja so bili v sekrecijskih celicah samcev prisotni posamezni avtofagosomi, v prebavni celici pa smo našli avtolizosom. Med prezimovanjem so bili v epitelnih celicah srednjega črevesa prisotni tudi številni sferiti. Njihova zgradba se je med prezimovanjem pri obeh spolih spreminjala. Posamezne plasti materiala so se postopoma porabljale in ob koncu prezimovanja so bili sferiti večinoma prazni.
Sklep. Ultrastruktura celic srednjega črevesja se pri pajku Meta menardi pozimi med nadzorovanim stradanjem spreminja. Na začetku prezimovanja so prebavne vakuole v prebavnih celicah pri obeh spolih vsebovale več elektronsko gostega materiala kot ob koncu prezimovanja. Za sekrecijske celice so značilne številne cimogene granule in zrnati endoplazmatski retikulum. V adipocitih so poleg velikega števila zrn glikogena prisotne številne lipidne kaplje, ki so na začetku prezimovanja tesno ena ob drugi in pritiskajo ob jedro. Struktura sferitov se med prezimovanjem spreminja. Ob koncu prezimovanja so pri obeh spolih prisotne avtofagne strukture (avtofagosomi in avtolizosomi). Med spoloma obstajajo manjše razlike v ultrastrukturi celic srednjega črevesa in v uporabi založnih snovi.
Ključne besede: pajkovci, srednje črevo, prezimovanje, stradanje, ultrastruktura celic prebavila
Objavljeno v DKUM: 07.06.2017; Ogledov: 1788; Prenosov: 105
Celotno besedilo (1,72 MB) |
3. Ultrastrukturne spremembe celic srednjega črevesa med prezimovanjem velikega jamskega pajka, Meta menardi (Latreille 1804) (Araneae, Tetragnathidae), v naravnih habitatihNina Weiland, 2017, magistrsko delo Opis: Meta menardi je troglofilna vrsta. Večino življenjskega cikla preživi v podzemeljskih habitatih. V svojem življenjskem ciklu nima programiranega prezimovanja, kar pomeni, da se pozimi priložnostno prehranjuje. Ob nedostopnosti plena in posledičnem stradanju v celicah potečejo procesi, značilni za vrste s programiranim prezimovanjem, ki se pozimi ne prehranjujejo. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo proučili strukturo in ultrastrukturo divertiklov srednjega črevesa M. menardi med prezimovanjem v naravnih habitatih. Samce in samice M. menardi smo nabrali v različnih obdobjih prezimovanja – na začetku (november), na sredi (januar) in ob koncu prezimovanja (marec). Zanimale so nas spremembe v strukturi in ultrastrukturi pri obeh spolih, spreminjanje količine založnih snovi, značilnosti sferitov in pojav avtofagnih struktur, ki odražajo trajanje stradanja med prezimovanjem. Epitel divertiklov srednjega črevesa je bil zgrajen iz prebavnih, sekrecijskih in založnih celic. V strukturi in ultrastrukturi med spoloma ni bilo razlik. Med prezimovanjem so se v epitelnih celicah divertiklov pojavile spremembe, značilne za stradanje. Količina založnih snovi (glikogena in lipidov) se je zmanjšala. Sferiti so imeli med prezimovanjem vse več elektronsko svetlejših, izpraznjenih plasti. Število avtofagnih struktur, stopnja vakuolizacije citoplazme in poraba materiala iz vakuol so se povečali. Ultrastrukturne značilnosti, ki so odraz stradanja med prezimovanjem, so pri M. menardi posledica pomanjkanja in nedostopnosti plena, ki prezimuje v jamah. Nutriente in energijo za vzdrževanje različnih fizioloških procesov, potrebnih za preživetje med stradanjem, so pajki pridobivali s porabo energijsko bogatih založnih snovi, iz mineralnih in organskih sestavin sferitov, z razgradnjo celičnih sestavin v procesu avtofagije in intenzivne vakuolizacije ter priložnostno s prebavo ujetega plena. Ob koncu prezimovanja so se pri eni samici v tkivu z značilnostmi stradanja pojavile velike, elektronsko temne prebavne vakuole, z lipidnimi kapljami, kar je dokaz, da je samica ob koncu prezimovanja ujela plen. Ujetje plena je najverjetneje sovpadlo z zaključkom prezimovanja nekaterih nevretenčarjev v jami in posledično migracijo določenega plena iz jame.
Ključne besede: avtofagija, prezimovanje, sferiti, srednje črevo, stradanje, ultrastruktura, založne snovi
Objavljeno v DKUM: 08.05.2017; Ogledov: 1689; Prenosov: 126
Celotno besedilo (4,91 MB) |
4. Ekofiziološke raziskave prezimovanja Scoliopteryx libatrix (Noctuoidea)Mojca Šegel, 2016, magistrsko delo Opis: Scoliopteryx libatryx uvrščamo v družino Erebidae in naddružino Noctuoidea. Obstajata dve generaciji, druga pogosto prezimuje v diapavzi v vhodnih delih podzemeljskih jam. Zanimalo nas je, kako se spreminjajo masa, zaloge lipidov in glikogena ter vsebnost vode v osebkih med prezimovanjem ter ali obstajajo razlike med spoloma. Zanimalo nas je tudi, katere spremembe v ultrastrukturi se v tem obdobju naravnega stradanja dogajajo v epitelnih celicah Malpighijevih cevk (MC). Raziskave smo opravili z optičnim in elektronskim mikroskopom ter z ustreznimi biokemijskimi analizami.
Ugotovili smo, da so pri S. libatryx glavne energijsko-založne snovi v času prezimovanja lipidi. MC so sestavljene iz enoslojnega epitela, bazalne lamine in posameznih mišičnih celic. Enoslojni epitel sestavljajo primarne epitelne celice, ki so na bazalnem delu s hemidezmosomi povezane z bazalno lamino. Med uvihki bazalne plazmaleme so mitohondriji. Jedra so pri večini celic v bazalnem delu. V jedrih je heterokromatin, okoli jedra pa obilen zrnati endoplazmatski retikulum. Perinuklearni del je izpolnjen s sferiti. Pod apikalno membrano je aktinski korteks s številnimi mitohondriji. Apikalna membrana je izdiferencirana v številne mikrovile, v katerih so pogosto mitohondriji. Mikrovili močno povečajo površino, skozi katero poteka izločanje snovi v lumen MC. Med prezimovanjem se vsebina sferitov postopoma izprazni, obenem pa se pojavljajo avtofagne structure, vključno z rezidualnimi telesi. Med spoloma nismo odkrili razlik v ultrastrukturi primarnih epitelnih celic MC.
Ključne besede: avtofagija, diapavza, prezimovanje, Malpighijeve cevke (MC), ultrastruktura epitelnih celic MC
Objavljeno v DKUM: 14.06.2016; Ogledov: 1933; Prenosov: 138
Celotno besedilo (2,34 MB) |
5. |
