1. Stopnjevitost ukrepov omejevanja roditeljske pravice zaradi varovanja otrokovih koristiAndreja Šibenik, 2017, diplomsko delo Opis: Zaradi otrokove ranljivosti in občutljivosti je potrebno še posebej skrbno varovati njegove koristi in pravice. Kadar to v primarni družinski skupnosti ni zadovoljivo doseženo, nastopijo ukrepi omejevanja roditeljske pravice, ki predstavljajo intervencijo države, katere namen je zavarovati korist otroka. S tem namenom Ustava Republike Slovenije in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih predvidevata ukrepe, s katerimi je mogoče poseči v intimno družinsko okolje. Ti ukrepi morajo biti na podlagi Ustave Republike Slovenije urejeni stopnjevito, saj se je le na takšen način mogoče ustrezno odzvati na različne življenjske okoliščine. Načelo sorazmernosti izhaja iz mednarodnopravnih aktov, kakršna sta Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki zavezujejo tudi Slovenijo. To načelo predvideva uporabo v prvi vrsti milejših ukrepov, s katerimi je mogoče v zadostni meri zavarovati otrokove koristi. Država si zato prizadeva pomagati družini najprej s pozitivnimi ukrepi. Kadar pa to ne prinese želenih rezultatov, sme poseči v pravice staršev in tako poskrbeti za otrokovo dobrobit. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ne uresničuje v celoti ustavne zahteve po stopnjevitosti ureditve ukrepov omejevanja roditeljske pravice, saj predvideva le nekaj ukrepov centra za socialno delo, s katerimi se omejujejo določena upravičenja, ki izhajajo iz roditeljske pravice in, kot skrajni ukrep, popoln odvzem roditeljske pravice s strani sodišča. Ne ureja pa milejših ukrepov sodišča, s katerimi bi se hitro in učinkovito zavarovalo koristi otroka, ne da bi bila obenem staršem popolnoma odvzeta roditeljska pravica in bi posledično prišlo do dejanske ločitve otroka od družine. Tudi sodna praksa potrjuje, da zakonska pravna podlaga sodiščem in centrom za socialno delo ne omogoča izvajanja vseh potrebnih ukrepov, s katerimi bi na najboljši možen način zavarovali položaj otroka v različnih kompleksnih življenjskih okoliščinah. Odgovore na navedene pomanjkljivosti trenutne zakonodajne ureditve prinaša novi Družinski zakonik, ki preko svojih določb uvaja stopnjevitost ukrepov za zavarovanje koristi otrok. Na to kaže med drugim tudi nova določba Družinskega zakonika z naslovom 'Omejitev starševske skrbi'. Ena izmed pomembnejših sprememb, ki jih prinaša Družinski zakonik, je tudi prenos velikega dela pristojnosti s centrov za socialno delo na sodišča. Na novo uveden pojem starševske skrbi, ki nadomešča pojem roditeljske pravice, pa jasno izraža zahtevo zakonodajalca, da se skrb za otroka vedno postavi na prvo mesto.
Ključne besede: roditeljska pravica, starševska skrb, ukrepi za varstvo koristi otrok, načelo otrokove največje koristi, odvzem in omejitev roditeljske pravice, človekove pravice, otrokove pravice, pravica do spoštovanja družinskega življenja.
Objavljeno v DKUM: 21.09.2017; Ogledov: 1665; Prenosov: 197
 Celotno besedilo (251,72 KB) |
2. PRAVNO VARSTVO PREMOŽENJA MLADOLETNIH OTROKVesna Lukić, 2016, magistrsko delo Opis: Otrokom je namenjeno posebno varstvo, saj so najšibkejša družbena skupina. Povsod po svetu so v ospredju največje koristi otrok, ki jih posamezne države z nacionalno zakonodajo v skladu z mednarodnimi pravili ustrezno varujejo, a kljub temu prihaja do zlorab otrokove osebnosti in pravic, oziroma njihovi interesi niso zadostno zaščiteni.
Pravica do premoženja je le ena izmed pravic otroka, ki je prav tako pomembna. S tem, ko se skuša zaščititi interese in koristi otrok, se v določeni meri krši oziroma poseže v pravice staršev na drugi strani in ravno ločnica med tema je ključnega pomena.
Za premoženje otrok skrbijo starši, a je to premoženje vseeno potrebno ustrezno zavarovati s strani državnih organov (sodišč in centra za socialno delo) z ustreznimi instituti. Tu se pa postavlja vprašanje, ali so te možnosti resnično učinkovite tudi v praksi, kajti potrebno je zavarovati premoženje otrok in hkrati poskrbeti, da so zadovoljene njihove potrebe.
Tudi mladoletniki sklepajo pravne posle, a je veljavnost le-teh vezana na določene predpisane pogoje. Za določene posle je poleg splošnih predpostavk za veljavnost pravnih poslov potrebno, da dajo starši ali zakoniti zastopniki predhodno soglasje k sklepanju poslov, ali pa da jih starši naknadno odobrijo. Za pomembnejše pravne posle je potrebno še soglasje centra za socialno delo, zlasti kadar gre za odsvojitev ali obremenitev premoženja otrok. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izrecno ne daje odgovora na vprašanje, kateri posli so to, temveč je to potrebno izluščiti iz sodne prakse, pri čemer se postavlja vprašanje, ali je le ta enotna. Po mnenju mnogih kritikov sta praksa sodišč in praksa centrov za socialno delo neenotni.
Pomembna je analiza, koliko centri za socialno delo in sodišča dejansko upoštevajo okoliščine določenega primera, ko gre za odsvojitev in obremenitev premoženja oziroma sklepanja pravnih poslov na sploh in če preverjajo resničnost trditev staršev oziroma zakonitih zastopnikov v sodnih in upravnih postopkih in ali pri tem upoštevajo interese otrok.
Ugotovitve kažejo, da odločajo o koristih otrok različni organi v različnih postopkih, toda ali je takšna ureditev smiselna oziroma ali koristi otrokom ter ali so pravice otrok s takšno ureditvijo zadostno zavarovane.
V nalogi bodo med ostalim predstavljeni kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic in zagovornik otrok kot tudi drugi instituti, njihov pomen oziroma vpliv na dodatno varstvo premoženjskih koristi otrok.
V nalogi bodo predstavljene predvsem pomanjkljivosti veljavne pravne ureditve, predlagane spremembe in možne rešitve, za katere menim, da bi bile ustrezne.
Ključne besede: otrok, otrokova korist, otrokove pravice, roditeljska pravica, ukrepi države za varovanje koristi otrok, premoženje otroka, sodno varstvo, upravni postopek, pravni posel, kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic, zagovornik.
Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 3010; Prenosov: 265
Celotno besedilo (1,35 MB) |
3. VARSTVO KORISTI OTROK/UKREPI ZA VARSTVO KORISTI OTROKSaša Podbrežnik, 2010, diplomsko delo Opis: Korist otroka je osrednje načelo Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter predloga Družinskega zakonika. Določa, da je potrebno v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom upoštevati njegovo korist.
Ugotovitve prakse in spoznanja teorije kažejo, da so v vseh sestavnih delih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pravne praznine in pomanjkljivosti, pa tudi določena neskladnost z novejšimi mednarodnimi akti, zato je potrebno, da se celovito uredi družinskopravna snov v novem predpisu- Družinskem zakoniku.
Predlagana pravna ureditev ukrepov države za varstvo koristi otrok temelji na načelu, da so za otrokovo vzgojo in varstvo odgovorni predvsem otrokovi starši in da mora otrok za poln in skladen razvoj svoje osebnosti odraščati v družinskem okolju. Zato daje poudarek preventivnim ukrepom in milejšim ukrepom, pri katerih otroka ni treba izločiti iz družine. Nova pravna ureditev ureja sistem nujnih ukrepov, začasnih odredb in ukrepov trajnejše narave, ureja enotne pogoje za izrekanje teh ukrepov, takojšnji sodni nadzor utemeljenosti izrečenega ukrepa in nenehno preverjanje, ali je izvajanje ukrepa za varstvo koristi otroka še potrebno.
Pomembne novosti se nanašajo na skrbno ločitev pristojnosti sodišča od pristojnosti Centrov za socialno delo, pri izrekanju ukrepov za varstvo koristi otrok ter njihovo medsebojno sodelovanje.
Ključne besede: Otrokove pravice, korist otroka, roditeljska pravica, starševska pravica, Družinski zakonik, pravica otroka do posebnega varstva in skrbi, spoštovanje družinskega življenja, posegi države v družino, ogroženi otrok, ukrepi za varstvo koristi otrok, nujni ukrepi.
Objavljeno v DKUM: 08.09.2010; Ogledov: 5119; Prenosov: 754
Celotno besedilo (881,28 KB) |
