Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Naraščajoča pozornost kriminologov je usmerjena k nasilju v družini, kjer se tradicionalni modeli osebnega in medosebnega življenja razpadajo, kar vodi do kompleksnih in konfliktnih situacij. Kljub spremembam se stare institucionalne norme še vedno ohranjajo, kar vpliva na čustvene in vedenjske vzorce v družinskih odnosih. Definicija nasilja v družini ostaja težavna, kar otežuje njegovo obravnavo in preprečevanje. Namen diplomskega dela je bil predstaviti nasilje v družini in zakonsko ureditev tega problema, vključno s pregledom zgodovinskih in pravnih dokumentov ter učinkovitostjo preventivnih ukrepov. Slovenija ima vzpostavljen jasen institucionalen okvir za obravnavo nasilja v družini, vključno z Ustavo RS, KZ-1, ZPND in drugimi podzakonskimi akti, ki urejajo različne vidike obravnave in zaščite žrtev. Pomembne institucije vključujejo centre za socialno delo (CSD) in policijo, ki skupaj z varnimi hišami in nevladnimi organizacijami zagotavljajo podporo žrtvam. Kljub temu raziskave kažejo, da žrtve pogosto odlašajo s prijavo nasilja, pri čemer se prijave običajno zgodijo šele, ko postane situacija nevzdržna. Policija je v preteklih letih izvajala številne ukrepe za izboljšanje odziva na nasilje v družini, vključno z usposabljanjem kriminalistov, ozaveščanjem javnosti ter sodelovanjem z nevladnimi organizacijami. Preventivne dejavnosti, kot so javne kampanje in projekti, so prispevale k povečanju prepoznavnosti problema in izboljšanju odziva institucij. Kljub napredku žrtve še vedno poročajo o nezadovoljstvu z delom nekaterih institucij. Raziskave kažejo, da je potrebno še več napora pri ozaveščanju in izboljšanju zakonodaje, da bi se bolje zaščitilo žrtve in preprečilo nasilje v družini. Kampanje in projekti, kot sta PADOVA in IMPRODOVA, so korak v pravo smer, vendar ostaja veliko prostora za izboljšave v pristopu k obravnavi in preprečevanju nasilja v družini.  
Ključne besede: nasilje v družini, preprečevanje, programi, ukrepi, zakonodaja, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 27.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 13
Celotno besedilo (606,85 KB)

Opis: V slovenski kazenskopravni ureditvi pojem korupcije zajema deset korupcijskih kaznivih dejanj. Inkriminacije slednjih so v Kazenskem zakoniku sistematično umeščene v poglavja volilnih kaznivih dejanj, gospodarskih kaznivih dejanj in kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost. Korupcijska kazniva dejanja praviloma potekajo med dvema osebama, ki se ne čutita žrtvi v kazenskopravnem pomenu besede in nista pripravljeni sodelovati z organi odkrivanja in pregona, saj je inkriminirano dejanje obeh udeležencev. Zaradi navedenega in dejstva, da obstaja med udeležencema najvišja stopnja diskretnosti, uvrščamo korupcijska kazniva dejanja med ena (naj)težje dokazljivih kaznivih dejanj. Že vse od leta 2012 Slovenija na Indeksu zaznave korupcije Transparency International ne beleži napredka. Celo več, Slovenija je v zadnjih desetih letih na Indeksu zaznave korupcije Transparency International nazadovala za skupno pet točk in tako na Indeksu zaznave korupcije Transparency International za leto 2022 dosegla svoj zgodovinsko najnižji rezultat, in sicer se je z oceno 56/100 uvrstila na 41. mesto. Ta podatek odraža počasen napredek z reformami in odsotnost ukrepov, s katerimi bi se že obstoječa pravila udejanjila v praksi. Slovenija bi lahko obstoječe zaskrbljujoče stanje korupcije izboljšala s prizadevanjem, da postane Komisija za preprečevanje korupcije bolj učinkovita, kar bi lahko dosegla na način, da bi s strani Komisije za preprečevanje korupcije ugotovljene kršitve integritete pridobile vse več potrditev s strani sodišč; z novelacijo oziroma prenovo Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, s katero bi se vpeljale primerne sankcije za potrjene kršitve, med drugim tudi integritete, in sankcije za neodzivnost na priporočila, izdana s strani Komisije za preprečevanje korupcije; s prenovo Resolucije o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji, v okviru katere bi lahko vsakokratne predvolilne obljube politike preoblikovali v prakso; z uvedbo obrnjenega dokaznega bremena pri dokazovanju premoženjske koristi, čigar smisel je v tem, da osumljeni izgubi svoje premoženje, v kolikor ne more dokazati, da ga je pridobil zakonito in tako plačal vse obveznosti državi, ter s sprejemom presumpcije oziroma domneve, da premoženje osumljene osebe vselej izvira iz kaznivih dejanj, v kolikor ne ustreza njegovim legalnim dohodkom. Analiza ukrepov za preprečevanje korupcije je pokazala, da so pri preprečevanju pojava korupcije bolj učinkoviti preventivni ukrepi, ki za razliko od represivnih ukrepov v družbi ustvarjajo takšne razmere, v katerih se korupcija sploh ne more razviti, in na ta način vodijo do odprave celotnega pojava korupcije in ne zgolj do odprave posameznih posledic pojava korupcije, do katerih vodijo represivni ukrepi. Na področju preventivnega delovanja oziroma preventivnih ukrepov za preprečevanje korupcije ima ključno vlogo Konvencija Združenih narodov proti korupciji, ki podpisnicam nalaga vzpostavitev raznovrstnih preventivnih ukrepov. Sama narava korupcijskih kaznivih dejanj, ki vključuje izvršitev na štiri oči ter odsotnost neposrednih dokazov, pa omogoča, ob upoštevanju, da je predhodno odobrena s strani pravosodnih organov, tudi uporabo posebnih metod in sredstev oziroma represivnih ukrepov, in sicer prikritih preiskovalnih ukrepov skladno z določbo 150. člena Zakona o kazenskem postopku ter ukrepa navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril ali navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnine skladno z določbo 155. člena Zakona o kazenskem postopku, pri čemer lahko slednji pod določenimi pogoji privede do t. i. policijske provokacije, ki je prepovedana. Analiza nabave zaščitne opreme, potrebne pri obvladovanju nalezljive bolezni covida-19, s strani Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve, drugih subjektov javnega sektorja, izbranih občin in javnih zdravstvenih zavodov je pokazala, da so bila ugotovljena korupcijska tveganja v prav vseh fazah javnega naročanja.
Ključne besede: Kazensko pravo, kaznivo dejanje, korupcija, podkupovanje, Komisija za preprečevanje korupcije, Transparency International Slovenia, prikriti preiskovalni ukrepi, policijska provokacija, konfiskacija premoženjske koristi.
Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 501; Prenosov: 132
Celotno besedilo (1,04 MB)

Opis: V magistrskem delu smo preučevali kriminaliteto na kmetijah in njeno preprečevanje v odnosu s policijskim delom na podeželju. Samemu preučevanju kriminalitete in kriminalne prevencije na podeželju se je že od začetka posvečalo premalo pozornosti, saj to velja za mirno in urejeno območje, kjer se izvrševanje kaznivih dejanj ne dogaja. Zaradi nenehnega tehnološkega in informacijskega napredka so napredovala tudi podeželska območja in kmetije ter tako postale privlačne tarče. V Sloveniji tovrstna kriminaliteta še ni podrobno raziskana in je šele v razvoju, medtem ko imajo nekatere države sveta posebne policijske enote izključno za delo na podeželju. Na začetku smo opisali slovensko podeželje in kmetijstvo, nato pa smo podrobno razčlenili razsežnosti kmetijske kriminalitete in kriminalne prevencije, zlasti na kmetijah. Osredotočili smo se tudi na izvajanje policijskega dela na podeželju. Na koncu smo na podlagi rezultatov raziskave ugotovili, da bi policija pri preprečevanju kaznivih dejanj, storjenih na podeželju, morala poskrbeti za več naključnih patrulj oz. fizične prisotnosti, imeti več osebnega stika s kmeti ter odločneje ukrepati glede tatvin premoženja. Med uporabljenimi preventivnimi ukrepi je najpogostejši zaklepanje hiše, ko ni nikogar doma, zaklepanje avtomobilov in prisotnost psa čuvaja. Glede na to, da so vsi anketiranci obkrožili vsaj en preventivni ukrep, nismo mogli preveriti, ali med izvajalci in neizvajalci preventivnih ukrepov prihaja do razlik med stališči zaupanja v policijsko delo. Zaključimo lahko, da količina preventivnih ukrepov ni povezana z zaupanjem in pravičnostjo policije na lokalnem območju in zadovoljstvom s kakovostjo izvajanja policijskega dela na lokalnem območju ter spola.
Ključne besede: kriminaliteta, kmetijska kriminaliteta, preprečevanje kriminalitete, preventivni ukrepi, podeželje, policijsko delo v skupnosti, Podravje, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 08.03.2022; Ogledov: 919; Prenosov: 133
Celotno besedilo (1,14 MB)

Opis: Termin električni in elektronski odpadek oziroma e-odpadek opisuje stvari/izdelke, ki v celoti predstavljajo opremo električnega ali elektronskega izvora, ali pa izdelek vsebuje zgolj en del električnega, ali elektronskega izvora, ki ga lastnik zavrže kot odpadek, brez namere po nadaljnji uporabi. Zaradi hitrega razvoja industrije in informacijske tehnologije ter čedalje večje potrošnje, so e-odpadki postali eden izmed najhitreje rastočih tokov odpadkov. E-odpadki vsebujejo tako vredne elemente (npr. zlato, platina, srebro) kot strupene elemente (npr. kadmij, živo srebro in krom), zato je njihovo razstavljanje in recikliranje na okolju varen način drago. Raziskovalci so ugotovili, da je več kot 80 odstotkov vseh zavrženih e-odpadkov nezakonito poslanih iz razvitih držav v države v razvoju, kjer e-odpadke nezakonito razstavijo delavci v neformalnem sektorju. Slednji z namenom zaslužka od prodaje vrednih elementov, ki jih pridobijo z neustreznim razstavljanjem e-odpadkov, onesnažujejo okolje ter ogrožajo zdravje sebe in drugih ljudi. Razvite države so z namenom preprečevanja nezakonitega trgovanja in pošiljanja e-odpadkov v države v razvoju, zaostrile zakonodajo, vendar ni bilo večjega učinka. Z namenom raziskovanja problematike nezakonitega trgovanja in pošiljanja e-odpadkov smo preučili in predlagali uporabo ukrepov Clarkovega modela situacijskega preprečevanja kriminalitete, s katerimi bi zniževali nezakonito trgovanje z e-odpadki. Situacijska prevencija raziskuje možnosti za zniževanje priložnosti za storitev posamezne vrste kaznivega dejanja z večanjem tveganja za storitev kaznivega dejanja in hkrati z zniževanjem nagrad. V doktorski disertaciji smo v teoretičnem delu predstavili področje e-odpadkov (terminologija, sestava, zdravstveni in okoljski ter družbeni vplivi e-odpadkov, mednarodna in nacionalna pravna ureditev ter dosedanje ugotovitve) in teorijo situacijskega preprečevanja kriminalitete (pomen, ukrepi in dosedanje ugotovitve). V praktičnem delu smo z uporabo mešanih metod naredili: 1) študijo zaznanih primerov čezmejnih (ne)zakonitih pošiljk e-odpadkov, 2) analizo kaznovalne politike na področju e-odpadkov v Sloveniji, 3) analizo statističnih podatkov ter 4) opravili delno strukturirane intervjuje z različnimi predstavniki (to so: uradni organi, nosilci shem za ravnanje z e-odpadki ter "free riderji" in posamezniki, ki se nezakonito ukvarjajo z razstavljanjem e-odpadkov). »Free riderje« smo povprašali o njihovem ravnanju z e-odpadki, saj ti nimajo podpisane pogodbe za ravnanje z e-odpadki z enim od nosilcev shem za ravnanje z e-odpadki ter predstavljajo sivi trg. Rezultati intervjujev so pokazali, da je v Sloveniji nezakonito trgovanje in pošiljanje e-odpadkov v druge države malo verjetno. Izpostavljena je bila problematika odvzemanje vrednih kovin iz e-odpadkov, ki jih posamezniki prodajo slovenskim podjetjem, katera odkupujejo tovrstne kovine. »Free riderji« so podali zelo površinske odzive in odgovorili, da ustrezno ravnajo z e-odpadki. Kaznovalna politika na področju e-odpadkov je zelo redka. Namreč težko je dokazljiva neposredna onesnaženost okolja ali resno ogrožanje človekovega zdravja, ki neposredno izvira iz neustreznega ravnanja z e-odpadkom ali z nezakonitim pošiljanjem e-odpadkov. Ugotovitve iz praktičnega dela so bile podlaga za prilagajanje ukrepov situacijskega preprečevanja kriminalitete. Za slovenski prostor so uporabni ukrepi: ozaveščanje potrošnikov, redno izvajanje nadzora nad akterji, ki ravnajo z e-odpadki, izobraževanje kadra državnih organov, zagotovitev ustrezno varovanih prostorov za zbiranje in skladiščenje e-odpadkov, poenotenje uradnih evidenc prijavljenih proizvajalcev e-opreme, znižanje cene in večja dostopnost nadomestnih delov za nedelujočo/pokvarjeno e-opremo, znižanje odkupne vrednosti za vredne kovine iz e-odpadkov z namenom odvračanja nezakonitega razstavljanja e-odpadkov.
Ključne besede: električni odpadki, elektronski odpadki, e-odpadki, nezakonito trgovanje, kriminaliteta, ekološka kriminaliteta, situacijsko preprečevanje, situacijski preventivni ukrepi, doktorske disertacije
Objavljeno v DKUM: 20.01.2021; Ogledov: 1284; Prenosov: 186
Celotno besedilo (4,66 MB)

Opis: Odpadki obstajajo že skoraj tako dolgo kot sama zgodovina človeštva. Dandanes pa so postali del našega vsakdanjega življenja. V sedanjem času se je odnos do odpadkov spremenil. Z odpadki ravnamo vedno bolj premišljeno in racionalno. Še vedno pa obstajajo osebe, ki odpadke odvažajo na mesta, ki za njih niso primerno pripravljena. Takšna odlagališča imenujemo divja odlagališča. Uporabniki teh odlagališč predvsem nezavedno, nekateri pa tudi zavedno povzročajo nevarnost in tveganje za zdravje ljudi in narave ter ustvarjajo gojišče za različne prenašalce nalezljivih in drugih bolezni. Divja odlagališča predstavljajo obremenitev za okolje, kar vpliva na živalstvo, prst, vodo in zrak. Prav zato smo se odločili, da pripravimo diplomsko delo, ki bo raziskalo ukrepe, kako preprečiti nastajanje divjih odlagališč. Čeprav občina Oplotnica spada med manjše občine v Sloveniji, je prav, da preverimo tudi pri njej, kako ravna z odpadki. S pomočjo intervjuja smo tako preverili pri občini, kakšna sredstva je uporabila za pravilno ločevanje odpadkov ter posledično zmanjšanje nastajanja divjih odlagališč. Z anketnim vprašalnikom pa smo preverili, kako ti ukrepi delujejo v praksi. V občini se poslužujejo petih različnih načinov, s katerimi si prizadevajo občane spodbuditi k pravilnemu ravnanju z odpadki ter posledično zmanjšanju divjih odlagališč. Kot prvi ukrep je ozaveščanje, za katerega menimo, da je eden od ključnih ukrepov, s katerimi lahko zmanjšamo nastajanje divjih odlagališč, saj brez pomoči prebivalcev tega ne moremo zaustaviti. Drugi ukrep je izgradnja zbirnega centra, ki je za občane brezplačen in se je med njimi dobro prijel. Tretji ukrep je postavitev ekoloških otokov za papir in steklo. Čistilne akcije predstavljajo četrti ukrep, za katerega se je izkazalo, da ni najučinkovitejši. Kot peti ukrep smo navedli kaznovanje kršiteljev z globo. Ta ukrep je nujen, vendar v sedanji praksi skoraj neučinkovit, saj so kršitelji dovolj iznajdljivi, da med odpadki ne puščajo takšnih, ki bi vsebovali njihove osebne podatke.
Ključne besede: odpadki, ravnanje z odpadki, divja odlagališča, preprečevanje, ukrepi, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 22.11.2017; Ogledov: 1567; Prenosov: 202
Celotno besedilo (1,45 MB)