Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V Sloveniji poteka razprava o evtanaziji, ki je osredotočena predvsem na etično in pravno odgovornost zdravnikov. Poznavanje etično pravno-formalnih stališč medicinskih sester do evtanazije na bolnišnični ravni je lahko pokazatelj pristojnim odločevalcem, katere zakonske predpise je treba sprejeti, da ohranijo stabilen in učinkovit javno zdravstveni sistem, katerega najštevilčnejši deležnik je zdravstveno-negovalni kader. Namen magistrskega dela je raziskati stališča medicinskih sester v povezavi z evtanazijo in ugotoviti, ali bi medicinske sestre uveljavljale ugovor vesti. Na osnovi izmerjenih stališč zaposlenih anestezijskih medicinskih sester bi predlagali ukrepe, ki bi lahko vplivali na organizacijo ali udejanjanje evtanazije. Na osnovi teoretičnih izhodišč in predhodnih tujih raziskav je bil izdelan anketni vprašalnik, v katerega je bila vključena celotna populacija anestezijskih medicinskih sester iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Pridobljene odgovore smo prenesli v programsko orodje za zahtevnejše analize SPSS® Statistics, kjer smo podatke statistično analizirali z ustreznimi statističnimi testi z izbrano stopnjo značilnosti pri 0,05 in jih s teoretičnimi spoznanji z našimi ugotovitvami povezali v celoto. Najvišja raven strinjanja je bila zabeležena pri trditvi, da ima človek pravico odločati o svoji smrti in da je evtanazija humana metoda pomoči bolni osebi. Anestezijske medicinske sestre so sicer v povprečju bližje verjetnosti, da bi sodelovanje pri evtanaziji izzvalo moralno sporen odnos, ki lahko vodi v konflikt interesov, vendar bi se v povprečju manj verjetno odločile za uveljavitev ukrepa ugovora vesti. A v primeru odločanja ali delovanja v javni matični bolnišnici ali v organizaciji za evtanazijo, bi sodelovanje odklonilo več kot polovica medicinskih sester oziroma skoraj vse, če izvajanje evtanazije ne bi bilo v interesu javnega zavoda. Mnenje medicinskih sester o uveljavitvi ugovora vesti v primeru uzakonitve evtanazije glede na starost in religijo v povprečju ni značilno odstopalo, medtem ko je bila glede na spol prepoznana statistično značilna razlika. Pri preverjanju obstoja povezanosti med izraženimi stališči smo s Pearsonovim koeficientom korelacije pri dveh raziskovalnih vprašanjih zaznali zmerno linearno povezanost. Povezava med izvajanjem dela v organizaciji za evtanazijo in stopnjo religije medicinskih sester pa ni bila statistično dokazana. Raziskava je pokazala, da so medicinske sestre pri anesteziji na splošno prepričane, da bi jih sodelovanje pri evtanaziji vodilo v moralno sporen odnos in v konflikt interesov, vendar v času javne razprave v Sloveniji na splošno odobravajo evtanazijo in pravico odločanja posameznika o svoji smrti, kar kažejo tudi druge primerljive raziskave. Zavedajo se, da bi sodelovanje pri evtanaziji lahko povzročilo moralne dileme ali občutke krivde. Poleg tega se medicinske sestre sprašujejo, ali bi takšno dejanje povzročilo kršenje kodeksa etike v zdravstveni negi, ki je, kot kaže, predvsem pri zelo vernih medicinskih sestrah usmerjeno k ugovoru vesti. Anketirane medicinske sestre bi bile v majhnem deležu pripravljene sprejeti sodelovanje v slovenski organizaciji za evtanazijo, vendar le pod pogojem, da pridobijo ustrezno soglasje delodajalca. Raziskava kaže, da anketirane medicinske sestre dobro poznajo področje obvladovanja bolečine, toda primanjkuje jim znanja pri oskrbi bolnikov ob koncu življenja. Spoznanja na osnovi evtanazije kažejo, kako lahko na zdravstveno-negovalnem področju pride do navzkrižja vrednot, kjer se mora ravno ugovor vesti v zdravstvu obravnavati drugače, saj morajo medicinske sestre, ki se v kliničnem okolju srečujejo s potrebami celotne družbe, ohraniti to pravico. V nasprotnem primeru lahko sodelovanje pri evtanaziji medicinske sestre privede v obup in odločitve, da zapustijo svojo profesijo.
Ključne besede: anestezijska medicinska sestra, evtanazija, ugovor vesti, konflikt interesov, etika
Objavljeno v DKUM: 15.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 7
Celotno besedilo (2,85 MB)

Opis: Kri je najdragocenejše darilo, ki ga človek lahko da sočloveku in je dar življenja. Odločitev za darovanje krvi lahko reši bodisi eno bodisi več življenj. Kri je potrebna za reševanje. V nekaterih primerih pa služi za vzdrževanje življenj tistih z zdravstvenimi težavami. Darovalci, ki redno darujejo, skrbijo za stabilno preskrbo s krvjo. Staranje prebivalstva predstavlja veliko težavo, saj je zaradi tega zagotavljanje krvi oteženo, predvsem zaradi pomanjkanja krvodajalcev. Na področju transfuzijske medicine osrednjo problematiko predstavlja odklanjanje transfuzije zaradi verskega prepričanja. Ravno to je področje, ki sproža razna etična, moralna in tudi pravna vprašanja v zdravstvenih ustanovah. Zdravniki se vsakodnevno srečujejo s številnimi etičnimi vprašanji, kot je zavračanje transfuzije krvi iz verskih razlogov, vendar ima vsak duševno sposoben posameznik absolutno moralno in zakonsko pravico zavrniti transfuzijo. Zdravnikov osebni odnos do življenja, bolezni in zdravja je odločilnega pomena pri opravljanju njegovega strokovnega dela. Ob stiku z bolniki in posledično njihovimi problemi se pogosto sprašuje, kako bi sam odreagiral v podobnih situacijah. Zdravniki so se v preteklosti ravnali po smernicah, ki so na prvo mesto postavljali ohranitev pacientovega življenja in tako niso imeli nobenih težav zaradi etičnih dilem. V zadnjem času pa vedno bolj v ospredje prihaja pacientova pravica do samoodločbe. Spoštovanje pacientove samoodločbe je osrednje etično načelo zdravstvene oskrbe. Vsak posameznik ima pravico samostojno odločati o svojem zdravju, tudi če se nekaterim osebam te odločitve zdijo nerazumljive. Vse to so razlogi, zakaj se zdravniki pri svojem delu srečujejo s številnimi težavami pri sprejemanju etičnih vrednot, čeprav so te vrednote v nasprotju z medicinsko etiko. Spoštovanje pacientove avtonomije kot tudi zakonskih pravic zahteva pridobitev informirane privolitve pred vsakim medicinskim posegom. Zadevna dokumentacija ščiti tako pravico pacienta do odločanja o lastnem zdravstvenem varstvu kot poklicno prakso zdravstvenih delavcev.
Ključne besede: Transfuzija, darovanje krvi, Jehovove priče, pravica do samoodločbe, ugovor vesti, strokovna napaka.
Objavljeno v DKUM: 05.06.2023; Ogledov: 767; Prenosov: 191
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: Diplomsko delo obravnava pravico do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in ga je mogoče razdeliti v 6 vsebinskih sklopov. V uvodu je opredeljena preučevana tematika, zastavljeni so želeni cilji in delovne hipoteze. Navedene so tudi metode dela, ki so bile uporabljene. Sledi drugi del, v katerem je ugovor vesti opredeljen kot pojem, ki pomeni pravico posameznika, da v določenih okoliščinah ter pod določenimi pogoji deluje v skladu s svojo vestjo in s tem krši družbeno sprejete pravne norme. V sklopu tega poglavja so navedeni tudi mednarodni pravni akti v katerih je zastopana pravica do ugovora vesti. Ugotovili smo, da velika večina le-teh pravico do ugovora vesti prepozna v okviru pravice do svobode mišljenja, vesti in vere. V tretjem poglavju je preučena pravica do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije. Ustava ugovor vesti prepozna kot eno temeljnih človekovih pravic, ki jo splošno določi v 46. členu. Posebno pozornost nameni pravici do ugovora vesti vojaški dolžnosti v določbah 123. člena. Podrobnejšo ureditev, kdo, kdaj in pod katerimi pogoji se lahko sklicuje na to pravico, pa določajo zakoni. Edini področji, na katerih je ugovor vesti z zakonodajo dopusten, sta področji zdravstvene dejavnosti ter obvezne vojaške dolžnosti. Četrti del se osredotoči na Evropsko konvencijo človekovih pravic ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ugovor vesti je obravnavan na podlagi določb 9. člena ter b točke tretjega odstavka 4. člena Evropske konvencije. Predstavljene so odločitve sodišča s tega področja. Natančneje je opisan primer Bayatyan proti Armeniji, pri katerem je sodišče spremenilo dolgoletno prakso. Države članice, ki so imele prej glede prepoznavanja in urejanja svobode vesti popolnoma proste roke, morajo sedaj zadostiti določenim minimalnim standardom. Sledita primera odzivov dveh držav, Armenije in Turčije, ki sta bili že večkrat obsojeni pred Evropskim sodiščem. V razpravi je zapisano razmišljanje o pravici do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije ter odločitvah Evropskega sodišča za človekove pravice. Iz primerov, ki jih je obravnavalo Evropsko sodišče, so izpostavljene posledice, ki lahko sledijo uveljavljanju pravice do ugovora vesti. Preverjene so na začetku raziskovanja postavljene hipoteze. Nazadnje so navedeni uporabljeni viri in literatura.
Ključne besede: ugovor vesti, ustavno pravo, človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice, Slovenija, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 27.10.2014; Ogledov: 6289; Prenosov: 769
Celotno besedilo (561,85 KB)

Opis: Narava zdravniškega dela je taka, da se zdravniki pogosto znajdejo v situaciji, kjer so sekunde odločilnega pomena in mora biti reakcija ukrepanja hitra, učinkovita, zdravljenje pa kakovostno, z največjo mero znanja, usposobljenosti, etičnosti in znanstvenosti. Naloga pravne in medicinske veje je zavarovanje in zaščita zdravja posameznika. Ko se navedeni panogi križata, pride do stičišča med medicino in pravom. Prav zaradi stične točke morajo zdravniki pri svojem delu spoštovati zdravstveno zakonodajo, ki pacientu pripisuje pravice, pri tem pa svoje delo opraviti v skladu z dolžnostjo in profesionalnostjo. V primeru, ko pride do nasprotij in neskladij pri zdravljenju, vstopi v ospredje institut kazenske in ali civilne odgovornosti zdravnika, ki poskuša »zabrisati« nastalo škodo, vendar pa nobena zakonodaja ne more izsiliti poklicne predanosti, plemenitosti, osebnih lastnosti in humanosti zdravnikov pri svojem delu. V začetnem delu magistrskega dela bom pregledal pomembnejšo slovensko in mednarodno zdravstveno zakonodajo iz katere se črpajo pravice in dolžnosti pacienta na eni in pravice in dolžnosti zdravnika na drugi strani. Nato bom podrobneje predstavil zdravstvene institute, kot so ugovor vesti, obrezovanje moških, evtanazija, umetna prekinitev nosečnosti ter posledične poškodbe na zarodku, nedovoljene eksplantacije in kdaj v navedenih primerih nastopi kazenskopravna odgovornost zdravnikov. Nadalje bom preko medijsko razvpitega primera »Nekrep«, ki se vodi pred mariborskim Okrožnim sodiščem, ovekovečil malomarno zdravljenje zdravnika. Zaključek raziskovanja bom posvetil delu izvedencev medicinske stroke, ki so s svojimi mnenji sodiščem v pomoč pri presoji odškodninske ali kazenske odgovornosti v primeru, ko gre za zdravnika v vlogi (ob)toženca.
Ključne besede: kazensko pravo, zdravniška odgovornost, malomarno zdravljenje zdravnika, zapleti v medicini, evtanazija, ugovor vesti, obrezovanje moških, opustitev zdravniške pomoči, eksplantacija, pravice in dolžnosti zdravnika in pacienta
Objavljeno v DKUM: 01.02.2012; Ogledov: 3217; Prenosov: 787
Celotno besedilo (729,88 KB)

Opis: Na področju medicine se ugovor vesti razume kot zavrnitev nečesa, kar ni v skladu s posameznikovo vestjo, moralnimi, humanitarnimi, filozofskimi ali etičnimi načeli. Ker je moralna plat vsakega človeka pomembna za njegovo integriteto, je v civiliziranem svetu uzakonjena pravica do ugovora vesti. Na medicinskem delovnem področju slej ko prej pride do razhajanj med pravno in poklicno (deontološko) normo. Da bi našli kompromis med obema nasprotujočima se normama in omogočili posamezniku izhod iz konflikta in ustvarili normalno delovanje dela, sprejema slovenski pravni red institut ugovora vesti, ki v posameznem primeru posameznemu zdravstvenemu delavcu pod določenimi pogoji omogoča, da pravne norme ne izpolni in s tem tudi ne ravna protipravno. V diplomski nalogi sem želela predvsem prikazati, kakšna je ureditev ugovora vesti v zdravstvu, natančneje zdravnika in medicinskih sester, njuna primerjalnost ter izpostaviti morebitne pomanjkljivosti in podati svoje predloge v pojavnosti le teh. Če na kratko povzamem je ugovor vesti pravica zdravstvenega osebja, da ne sodelujejo oziroma zavrnejo izvršitev pri določenem posegu (pr. splav, oploditev z biomedicinsko pomočjo...), ker ni v skladu z njihovo vestjo. V njihovi dispoziciji je, ali bodo določen poseg opravili ali ne. Pri tej pravici trčita interes zdravnika, ki zakonitega medicinskega posega ne želi opraviti, saj ni v skladu z njegovo vestjo, ter interes pacienta, ki želi, da se mu poseg opravi. Različna stališča v tem pogledu izhajajo z različnih stališč o življenju še nerojenega otroka, kar je stvar osebnega prepričanja in osebne vesti prizadetih; spoštovati pa je potrebno eno in drugo.
Ključne besede: Moralna pravica, moralna dolžnost, kodeks, vest, ugovor vesti, ugovor vesti zdravnika, ugovor vesti medicinske sestre.
Objavljeno v DKUM: 09.06.2011; Ogledov: 15178; Prenosov: 1816
Celotno besedilo (452,26 KB)