| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 14
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Akademska uspešnost študentov pedagoških smeri med epidemijo covid-19: primerjava med izvajanjem študija na daljavo in študija v živo : primerjava med izvajanjem študija na daljavo in študija v živo
Martina Jazbec, 2023, magistrsko delo

Opis: Temeljni namen magistrskega dela je bil primerjati akademsko uspešnost študentov med študijem na daljavo v času epidemije COVID-19 in v obdobju po epidemiji, ko se je študijski proces izvajal v živo. V ospredju naše raziskave je bila pogostost uporabe različnih učnih metod ter oblik dela med izvajanjem študija na daljavo ter izvajanjem študija v živo v obdobju epidemije COVID-19. Zanimale so nas tudi prednosti in slabosti študija na daljavo po mnenju študentov ter za katere vplive so bili mnenja, da so v največji meri vplivali na njihov akademski uspeh med študijem na daljavo ter študijem v živo. Z empirično raziskavo na vzorcu 105 študentov treh največjih javnih univerz, Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru ter Univerze na Primorskem smo ugotovili, da so imeli študentje statistično pomembno višji akademski uspeh v študijskem letu 2021/2022, kot v študijskem letu 2020/2021. Študentje so imeli višji akademski uspeh, kadar je večji del študijskega procesa potekal v živo. Preučili smo tudi pogostost uporabe učnih metod ter učnih oblik dela med izvajanjem študija na daljavo ter izvajanjem študija v živo. Statistično pomembnih razlik v uporabi različnih učnih metod ter učnih oblik dela nam ni uspelo ugotoviti. Na akademski uspeh posameznikov je po mnenju študentov v največji meri vplivala količina časa, ki so ga namenili študijskim obveznostim ter njihove kognitivne sposobnosti. Študentje so največje prednosti študija na daljavo videli v časovnih in finančnih prihrankih. Pri negativnih vidikih študija na daljavo pa je bila v ospredju omejitev stikov.
Ključne besede: študentje, študij, COVID-19, učne oblike dela, učne metode dela
Objavljeno v DKUM: 06.06.2023; Ogledov: 511; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

2.
Inovativne in prožne oblike poučevanja in učenja v različnih študijskih programih Univerze v Mariboru
Sabina Ograjšek, 2020, magistrsko delo

Opis: V zadnjih letih slovenski visokošolski prostor doživlja številne spremembe, ki so povezane predvsem z vpeljavo bolonjskega sistema študija in s pobudami za poučevanje osredinjeno na študenta. Skladno z vsemi spremembami, pri čemer imamo v mislih predvsem kurikularne reforme, dostopnost študija, mednarodno odprtost visokega šolstva, vseživljenjsko učenje, povezovanje študija z gospodarstvom, vprašanje kakovosti in podobno, se spreminjata tudi načrtovanje in izvedba visokošolskega pouka. V magistrskem delu smo se osredotočili na pregled stanja na področju vpeljave inovativnih in prožnih oblik učenja in poučevanja v visokošolsko izobraževanje. Natančneje, usmerili smo se v preučevanje pogleda študentov Univerze v Mariboru na izvajanje visokošolskega pouka, pri čemer smo se osredotočili na naslednje delne probleme: raba učnih metod in oblik pri izvajanju visokošolskega pouka, aktivno poučevanje in učenje ter preverjanje in ocenjevanje znanja. V raziskavi je sodelovalo 212 študentov različnih študijskih programov prve in druge bolonjske stopnje Univerze v Mariboru. Podatke smo zbirali z anonimnim anketnim vprašalnikom, v katerem prevladujejo vprašanja zaprtega in polodprtega tipa ter opisne ocenjevalne lestvice. Za obdelavo podatkov smo uporabili deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo empiričnega pedagoškega raziskovanja. Za področje rabe učnih metod in oblik smo ugotovili, da pri izvedbi visokošolskega pouka prevladujejo predavanja in frontalna učna oblika. Prožne oblike poučevanja, kot so delo v dvojicah, skupinsko ali individualno delo, so večinoma prisotne na vajah. Za poučevanje osredinjeno na študente se je izkazalo, da študentje zaznavajo prisotnost le nekaterih dimenzij aktivnega poučevanja in učenja, kot so povezovanje novih vsebin z njihovim predznanjem, s praktičnimi primeri, spodbujanje k lastni organizaciji učenja, k uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije, k predhodni pripravi na študijski proces in vključevanje različnih primerov, ki so jim v pomoč pri osmišljanju znanja. Za preverjanje in ocenjevanje znanja smo ugotovili, da izpit še vedno predstavlja prevladujočo obliko preverjanja in ocenjevanja znanja, ki pa se dopolnjuje tudi z drugimi oblikami, večinoma s kolokviji, oceno seminarskega referata in oceno seminarske predstavitve. Z nadaljnjo analizo smo za omenjene vsebinske sklope zaznali tudi nekaj statistično značilnih razlik tako glede na smer kot tudi glede na stopnjo študija.
Ključne besede: visokošolski pouk, učne metode in oblike, na študente osredinjeno poučevanje, preverjanje in ocenjevanje znanja.
Objavljeno v DKUM: 30.07.2020; Ogledov: 1655; Prenosov: 462
.pdf Celotno besedilo (1,39 MB)

3.
Naravne oblike gibanja v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju
Špela Mestnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela, z naslovom Naravne oblike gibanja v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju, je bil preučiti pomen naravnih oblik gibanja in pripraviti zglede učnih priprav za poučevanje naravnih oblik gibanja v 1., 2. in 3. razredu devetletne osnovne šole. V teoretičnem delu magistrskega dela sta opisana šport in športna vzgoja v šoli. Sledi predstavitev biološkega, čustvenega, socialnega in gibalnega razvoja otroka ter gibalnih sposobnosti. Gibalna aktivnost pozitivno vpliva na telesni, socialni in čustveni razvoj. V magistrskemu delu smo se osredotočili na naravne oblike gibanja, kamor prištevamo bazične gibalne strukture, in sicer tek, skok, met ... Poleg posameznih naravnih oblik gibanja so predstavljene tudi elementarne igre. Izbira igre, ki vključuje elementarne oblike človekovega gibanja, je pomembna, saj lahko z njo uresničujemo cilje vadbene enote. Praktični del temelji na učnih pripravah za hojo in tek, skoke, mete, dviganje in nošenje, plezanje in padce, plazenje in lazenje ter potiskanja in vlečenja. Aktivnosti v okviru učnih priprav so ciljno usmerjene, zabavne in raznovrstne. Učne priprave so zastavljene in napisane tako, da učenca metodično vodijo do usvojitve posameznih naravnih oblik gibanja, ob tem pa se zabavajo in razvijajo pozitiven odnos do športa. Med izdelanimi učnimi pripravami smo izpeljali naslednje tri: skoki, plezanje in padci ter plazenje in lazenje. Izvajane učne priprave smo ovrednotili s samoanalizo. Večina otrok je edine organizirane športne aktivnosti deležna v šolah, a kljub temu da se ta izvaja v celoti, ne zadovolji otrokovih potreb, zato je zelo pomembna kakovost. Vsebina magistrskega dela bo lahko v pomoč učiteljem razrednega pouka, ki bodo z ustreznimi gibalnimi dejavnostmi pri otrocih razvijali spoznavne, gibalne in čustvene sposobnosti ter lastnosti. Prav tako zajema korekten nabor idej za smiselno poučevanje naravnih oblik, kjer učenci pridobivajo novo in nadgrajujejo že obstoječe znanje.
Ključne besede: prva triada, naravne oblike gibanja, gibalni razvoj otroka, gibalne sposobnosti, učne priprave
Objavljeno v DKUM: 29.08.2019; Ogledov: 4400; Prenosov: 1159
.pdf Celotno besedilo (3,56 MB)

4.
Vpliv izbranih učnih metod in oblik na učne rezultate pri pouku geografije v 7. razredu osnovne šole : magistrsko delo
Lana Matjašič Filipič, 2016, magistrsko delo

Opis: Geografsko izobraževanje je za družbo izjemnega pomena. Zaradi svoje izjemno široke izobraževalne vsebine je geografija tako naravoslovna kot družboslovna veda. Za uresničevanje ciljev pri predmetu geografija so izjemnega pomena pristopi k učenju in poučevanju geografije. Za pouk geografije je pomembno, da ne temelji zgolj na učenju in pomnjenju dejstev. Pomembno je, da učenci pri pouku geografije s pomočjo raziskovalnega dela samostojno prihajajo do spoznanj na področju zakonitosti v naravi in družbi. V teoretičnem delu smo predstavili predmet geografije v osnovni šoli z vidika izobraževalnih ciljev in vsebin, ki so zapisani v učnem načrtu za predmet geografija v osnovni šoli. S teoretičnega vidika smo osvetlili učne oblike in metode pouka. Poudarili smo tiste učne oblike in metode, ki so posebej značilne za pouk geografije. V empiričnem delu nas je zanimalo, pri kateri od izbranih učnih oblik so učenci dosegli najvišji učni rezultat. Ugotovili smo, da so najvišji učni rezultat dosegli pri frontalni učni obliki pouka z uporabo računalnika kot učnim sredstvom. Do učnega rezultata pri pouku geografije smo prišli z merjenjem in vrednotenjem znanja. Prav je, da proces vrednotenja zaključimo s povratno informacijo, ki učitelju služi za nadaljnje načrtovanje in izboljšanje vzgojno-izobraževalnega dela, učencu pa za analizo lastnega znanja in postavitev ciljev za nadaljnje delo. Ključne besede: geografija, geografsko izobraževanje, učenje, učne oblike, učne metode, proces, preverjanje, ocenjevanje in vrednotenje.
Ključne besede: geografija, geografsko izobraževanje, učenje, učne oblike, učne metode, učni proces, preverjanje, ocenjevanje, vrednotenje, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 10.11.2017; Ogledov: 2175; Prenosov: 365
.pdf Celotno besedilo (1,88 MB)

5.
STRATEGIJE MOTIVIRANJA UČENCEV ZA LIKOVNO DELO V UVODNEM DELU UČNE URE - ŠTUDIJA PRIMERA
Rebeka Dušak, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava strategije motiviranja učencev za likovno delo v uvodnem delu učne ure. V teoretičnem delu pojasnimo pomen motivacije pri pouku likovne umetnosti. Opišemo tudi učno motivacijo in splošen pojem motivacija, njegove elemente ter njegova teoretična izhodišča. Dotaknemo se same artikulacije učne ure, pri čemer se osredotočamo na njen uvodni del. Predstavimo tudi učne metode in oblike dela ter učne medije, ki jih učitelj uporablja pri učnem procesu. V empiričnem delu predstavimo rezultate raziskave, v kateri so sodelovali učitelji in učenci tretjih razredov različnih osnovnih šol v Posavju. Raziskava zajema analizo uvodnega dela učne ure s poudarkom na motivaciji. Podatki so bili pridobljeni z neposredno udeležbo pri hospitiranih urah in z intervjujem. Cilj diplomskega dela je ugotoviti, katere strategije motiviranja uporablja učitelj pri uvodnem delu učne ure, na kakšen način jih izvaja in kako je pri tem uspešen. Raziskava odpira pot obsežnejšim raziskavam, ki bi jih bilo smiselno izvesti na področjih motivacije učiteljev in prenosa te motivacije na učence.
Ključne besede: motivacija, motivacija pri likovni umetnosti, teorije motivacije, učne oblike, učne metode, učni mediji
Objavljeno v DKUM: 22.07.2015; Ogledov: 1698; Prenosov: 174
.pdf Celotno besedilo (6,63 MB)

6.
DODATNA STROKOVNA POMOČ ROMSKIM UČENCEM NA DVOJEZIČNI OSNOVNI ŠOLI I LENDAVA
Sabina Horvat, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi obravnavamo romske učence, katerih število v osnovnih šolah narašča, pa tudi skrb zanje je močno porasla. S specifičnostmi vzgojno-izobraževalnega dela z romskimi učenci se vse bolj intenzivno ukvarjajo pedagoški in svetovalni delavci šol. V teoretičnem delu diplomske naloge smo predstavili dejavnike, ki so vzrok za učne težave in vplivajo na učno (ne)uspešnost romskih učencev. Ti dejavniki so: nerazumevanje ali slabše razumevanje slovenskega jezika, nižja motivacija za učenje in šolsko delo, nespodbudno domače okolje, slabe učne in delovne navade, slab šolski obisk ter revščina oziroma socialno-ekonomska ogroženost. Nadalje smo predstavili različne oblike pomoči, ki jih šole izvajajo in katerih cilj je, da bi čim več romskih učencev dokončalo šolanje. V empiričnem delu je predstavljena raziskava, ki smo jo izvedli med romskimi učenci na šestih osnovnih šolah v Prekmurju. Namen empiričnega dela je bil raziskati učno uspešnost romskih učencev v osnovni šoli, njihov socialni položaj, njihovo rabo jezika, močna in šibka področja romskih učencev ter oblike pomoči, ki so jih deležni. Pri omenjenih sklopih smo preverjali obstoj razlik glede na spol in starost romskih učencev. V raziskavi je uporabljena deskriptivna in kavzalno neeksperimentalna metoda empiričnega pedagoškega raziskovanja. Rezultati kažejo, da romski učenci, vključeni v raziskavo, govorijo slovensko, vendar imajo kljub temu učne težave pri večini šolskih predmetov. Problem je, da svojega besednega zaklada ne morejo poglabljati, saj se doma in z ostalimi učenci Romi pogovarjajo romsko. Ugotovili smo, da učenci Romi redko ponavljajo razred in da od pouka najpogosteje izostajajo zaradi bolezni. Prav tako smo ugotovili, da so med romskimi in neromskimi učenci dobri odnosi ter da so sošolci do njih prijazni in jim radi pomagajo. Romski učenci so vključeni v različne oblike učne pomoči, ki jih v velikem številu obiskujejo. Ko učne snovi ne razumejo, se obrnejo na različne strokovne delavce, predvsem na učitelja določenega predmeta, razrednika ter na romskega pomočnika.
Ključne besede: romski učenci, učne težave, različne oblike pomoči, individualna in skupinska učna pomoč, razrednik, učitelj, svetovalni delavec, učitelj dodatne strokovne pomoči, romski pomočnik.
Objavljeno v DKUM: 29.01.2013; Ogledov: 4120; Prenosov: 418
.pdf Celotno besedilo (919,32 KB)

7.
PREDLOG POSODOBITVE MODELA PRAKTIČNEGA USPOSABLJANJA ŠTUDENTOV NA ZVD ZAVODU ZA VARSTVO PRI DELU D.D.
Helena Mesarič, 2012, magistrsko delo

Opis: Študentom praktično usposabljanje pomeni pomemben vir pridobivanja in razvijanja strokovnih kompetenc, ki jih bodo kot prihodnji strokovnjaki s področja tehniške varnosti potrebovali pri opravljanju poklica. Pri tem ima pomembno vlogo strokovni delavec – mentor v delovni organizaciji, kjer se izvaja strokovna praksa. Na ZVD Zavodu za varstvo pri delu d.d. se izvaja praktično usposabljanje študentov, ki se bodo poklicno ukvarjali s strokovnimi nalogami varnosti pri delu in požarne varnosti. Z raziskavo smo preučili koncept modela praktičnega usposabljanja študentov z namenom, da model po potrebi dopolnimo in s tem pripomoremo k učinkovitejšemu in kakovostnejšemu usposabljanju. V teoretičnem delu smo za namen raziskave podrobneje preučili osnovne zakonitosti učenja, izobraževanja in usposabljanja, vlogo mentorja in mentorstva pri praktičnem usposabljanju ter načrtovanje, izvedbo in evalvacijo praktičnega usposabljanja. V okviru empiričnega dela raziskave pa smo proučevali medsebojne odnose oziroma način ravnanja v odnosu mentor – študent, nato sodelovanje mentorjev v delovni organizaciji s koordinatorjem prakse na fakulteti pri praktičnem usposabljanju, odnos mentorjev do mentorstva, pedagoško-andragoško usposobljenost in njihov način sodelovanja s študentom ter dokumentacijo, ki jo mentorji uporabljajo pri izvajanju praktičnega usposabljanja. V zadnjem delu anketnega vprašalnika nas je zanimalo predvsem mnenje mentorjev glede izboljšanja mentorstva v delovni organizaciji.
Ključne besede: mentor, mentorstvo, praktično usposabljanje, vodenje, učne oblike in metode.
Objavljeno v DKUM: 09.01.2013; Ogledov: 1897; Prenosov: 214
.pdf Celotno besedilo (2,97 MB)

8.
PROBLEMSKI POUK FIZIKE V OSNOVNI ŠOLI
Primož Podrzavnik, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu obravnavamo problemski pouk fizike v osnovni šoli. V prvem delu predstavimo razvoj problemsko naravnanega pouka in učenja ter preučimo vrste in oblike problemov, ki jih srečujemo ne le v šoli, temveč tudi izven nje. Podrobneje si pogledamo priporočljivo artikulacijo reševanja zapletenejših problemov, saj so postopki reševanja preprostih problemov enostavnejši in večinoma že dobro poznani. V nadaljevanju tematiko približamo na nivo fizike, preučimo najpogostejše učne metode, ki jih uporabljamo pri reševanju problemov, ter teoretično znanje prenesemo na didaktične primere problemskega pouka fizike v devetem razredu osnovne šole z izdelanimi učnimi pripravami ter rešenimi učnimi in delovnimi listi za pouk. Izkaže se, da je problemsko učenje zelo uspešen način tudi za učenje učenja, torej nujno za samoizobraževanje in za uvajanje v raziskovalno mišljenje ter raziskovalno delo.
Ključne besede: problemski pouk, vrste in oblike problemov, artikulacija reševanja problemov, učne metode pri problemskem pouku, didaktični primeri problemskega pouka. 
Objavljeno v DKUM: 13.11.2012; Ogledov: 3302; Prenosov: 539
.pdf Celotno besedilo (1,84 MB)

9.
Uspešnost tradicionalnih učnih metod pri vnašanju sodobnih znanstvenih dognanj v osnovnošolski pouk fizike
Robert Repnik, 2012, doktorska disertacija

Opis: V zadnjem času smo priča izredno hitremu znanstvenemu in tehnološkemu razvoju, katerega rezultat so mnoge naprave in pripomočki, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. V najrazličnejših medijih zasledimo poročila o zanimivih in pomembnih znanstvenih odkritjih, ki zanimajo tudi učence in dijake, vendar so te informacije prepogosto preveč poenostavljene, napačne ali pa prekompleksne in nerazumljive. Marsikaterega učenca tudi zanima princip delovanja sodobnih orodij, kakor na primer mobilni telefon, optični vodniki, tekočekristalni zasloni itd. Odgovore na ta vprašanja sam navadno težko poišče. Kot ena najprimernejših rešitev zato se ponuja pri pouku fizike in to že v osnovni šoli. Formalno učni načrt osnovnošolske fizike omogoča delno že v okviru temeljnih vsebin, delno pri predlaganih izbirnih vsebinah, predvsem pa v določenem obsegu vsebinsko nerazporejenih učnih ur predmeta obravnavo tematik po avtonomni izbiri učitelja, zaradi aktualizacije pouka in rasti motivacije je pri tem smiselno upoštevati tudi želje in interese učencev. Kljub temu pa opažamo, da se učitelji v šolski praksi le redko odločijo uporabiti vsebinsko nerazporejene ure za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v osnovnošolski pouk fizike, večinoma so namenjene ponavljanju, dopolnjevanju že obravnavane snovi, utrjevanju in preverjanju znanja. Pričujoča doktorska disertacija je strukturirana iz dveh delov. V teoretičnem delu obravnavamo pomembnejše zgodovinske prelomnice v razvoju znanosti in tehnologije, pomembne spremembe v razvoju didaktike in še posebej didaktike fizike, osredotočimo se na razvoj pouka fizike pri nas, podrobneje pa predstavimo evolucijo osnovnošolskega učnega načrta z vidika formalnih možnosti za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v pouk fizike. Predstavimo didaktične oblike in metode ter uporabljene didaktične pristope, na katere smo se v raziskavi omejili. Predstavimo različne vrste za naravoslovje pomembnih kompetenc (ključne, generične in predmetno specifične) ter strategije presoje kot učinkovit mehanizem za določanje nivojev znanja pri pouku fizike. Na koncu postavimo strukturalni model izobraževalne fizike v osnovni šoli za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v pouk fizike. V empiričnem delu predstavimo osnovne podatke o raziskavi, v katero smo v obdobju dveh šolskih let (2009/2010 in 2010/2011) zajeli 365 učencev iz sedmih slovenskih osnovnih šol. Najprej smo ugotovili incializacijsko stanje glede stanja motivacije ter predznanje učencev na temeljnem nivoju znanja (faktografsko znanje), višjem nivoju (analiza, primerjava) ter zahtevnejšem nivoju (sklepanje, vrednotenje). Sledil je pouk določene tematike z izbranim didaktičnim pristopom. Nazadnje smo ugotovili finalno stanje v istih kategorijah ter v analizi raziskali spremembe v stanju motivacije in v napredku pri navedenih kategorijah znanja. V analizi smo prikazali izide glede na opazovane faktorje, ki smo jih pridobili z uporabo naslednjih metod: frekvenčne distribucije, mere srednjih vrednosti, variacije in normalnosti distribucije, indeks težavnosti (p %), preizkus hipoteze neodvisnosti in hipoteze enake verjetnosti (χ2 preizkus) ter z enofaktorsko in dvofaktorsko analizo variance. Na osnovi 8 postavljenih tez smo izpeljali 35 hipotez, s katerimi smo preverili učinke eksperimentalnega faktorja na uspešnost vnašanja sodobnih znanstvenih dognanj v pouk osnovnošolske fizike. S preizkusi statistične značilnosti razlik med posameznimi didaktičnimi pristopi glede na upoštevane faktorje smo potrdili 18 zastavljenih hipotez, 17 hipotez pa ne. Najpomembnejše spoznanje pa je, da na osnovi teoretične raziskave in empiričnih rezultatov ugotavljamo, da je postavljen strukturalni model izobraževalne fizike v osnovni šoli za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v pouk fizike možen in uspešen.
Ključne besede: izobraževanje, fizika, didaktika fizike, osnovna šola, pouk fizike, učne metode, učne oblike, strategije, didaktični pristopi, prenos znanstvenih dognanj, strategije presoje, testiranje, empirične raziskave, učni načrt, didaktični model, IKT
Objavljeno v DKUM: 19.09.2012; Ogledov: 3359; Prenosov: 421
.pdf Celotno besedilo (15,34 MB)

10.
VPLIV UČENJA IN POUČEVANJA MATEMATIKE NA REZULTATE NA NACIONALNEM PREVERJANJU ZNANJA V NEKATERIH SLOVENSKIH REGIJAH
Polona Dovečar, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi z naslovom Vpliv učenja in poučevanja matematike na rezultate na nacionalnem preverjanju znanja v nekaterih slovenskih regijah so prikazane metode in oblike dela pri pouku matematike, dejavniki učne uspešnosti, socialno-ekonomski dejavniki, družinsko okolje, pomen preverjanja in ocenjevanja znanja in pomen nacionalnega preverjanja znanja. Namen diplomske naloge je ugotoviti, kako učenje in poučevanje matematike vplivata na rezultate na nacionalnem preverjanju znanja, primerjati pristope učiteljev Osrednjeslovenske, Podravske in Pomurske regije pri poučevanju ter spoznati odnos in stališče ravnateljev osnovnih šol do nacionalnega preverjanja znanja. V teoretičnem delu smo opredelili namen, cilje in organizacijo nacionalnega preverjanja znanja v Sloveniji ter opisali motivacijske in socialno-ekonomske dejavnike, ki vplivajo na učno uspešnost učenca. V nadaljevanju smo se osredotočili na učiteljeve didaktične odločitve pri pouku matematike, pri čemer smo izpostavili učne oblike in metode ter njihovo uporabo in pomen. Posebno pozornost smo namenili tudi preverjanju in ocenjevanju znanja pri pouku matematike ter podrobneje opisali poznavanje in uporabo Gagnejeve taksonomije. Na koncu je predstavljeno ustno in pisno ocenjevanje znanja. V empiričnem delu diplomske naloge so prikazani rezultati, ki kažejo, da učitelji matematike premalo povezujejo matematične vsebine s primeri iz vsakdanjega življenja, premalo pa je tudi medpredmetne povezave. Statistično značilne razlike med regijami v metodah poučevanja so se pokazale pri metodi reševanja problemov, pri metodi razlage in razgovora, nadalje pri uporabi sodobne informacijske tehnologije in pri učiteljevih zahtevah ob preverjanju in ocenjevanju znanja. Stališča ravnateljev do nacionalnega preverjanja znanja so si enotna v tem, da posamezna šola primerja rezultate na nacionalnem preverjanju znanja z dosežki v državi, večina ravnateljev pa tudi trdi, da se dosežki šole upoštevajo pri načrtovanju nadaljnjega dela.
Ključne besede: nacionalno preverjanje znanja, motivacijski dejavniki, socialno-ekonomski dejavniki, učne oblike, učne metode, preverjanje znanja, ocenjevanje znanja, Gagnejeva taksonomija
Objavljeno v DKUM: 26.03.2012; Ogledov: 3797; Prenosov: 397
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici