| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 30
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Reševanje investicijskih sporov v okviru prostotrgovinskih sporazumov nove generacije: v luči mnenja 1/17
Nejc Romih, 2019, magistrsko delo

Opis: Zaradi trendov svetovnega trgovinskega povezovanja je Evropska unija (EU) zavezana s trgovinskimi predpisi, ki se sklepajo na mednarodni ravni, tj. na podlagi mednarodnega prava. Temeljno sredstvo skupne evropske zunanjetrgovinske politike so poleg multilateralnega povezovanja, prostotrgovinski in investicijski sporazumi kot mednarodne pogodbe, ki vzpostavljajo bilateralne ekonomske integracije med mednarodnimi subjekti prava. Prostotrgovinski in investicijski sporazumi med EU in tretjimi državami nove generacije predvidevajo tudi materialno in procesno varstvo tujih vlagateljev. V okviru procesnega varstva prostotrgovinski sporazumi vzpostavljajo kontroverzni mehanizem za reševanje investicijskih sporov med vlagatelji in državami, ki določenim vlagateljem na notranjem trgu podeljuje posebne pravice. Osrednji problem magistrske naloge je preučevanje združljivosti reševanja sporov med vlagatelji in državami z avtonomijo prava EU, s posebnim poudarkom na združljivosti s temeljnimi pravicami prava EU, v luči Mnenja 1/17. Uvodoma so v magistrski nalogi predstavljeni prostotrgovinski sporazumi v okviru ustavnega okvira prava EU. Pri tem je eno izmed temeljnih ustavnih vprašanj vertikalna delitev pristojnosti za sklenitev sporazumov, ki je ne glede na načelno izključno pristojnost EU na področju skupne trgovinske politike odvisno od konkretne vsebine sporazuma. Zatem so predstavljeni še prostotrgovinski sporazumi nove generacije, ki v ambiciozni postlizbonski politiki precej presegajo zgolj zmanjševanje trgovinskih in investicijskih ovir. Prostotrgovinski sporazumi nove generacije se uporabljajo poleg liberalizacije trga še za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, delovnih standardov, okolja in dobrega upravljanja, vključno z davčnimi zadevami. Sodišče Evropske Unije (Sodišče EU) je varuh avtonomije prava in temeljnih pravic, tudi v odnosu do mednarodnega prava. Ravno združljivost mednarodnega reševanja sporov z avtonomijo prava EU se je v pretekli praksi Sodišča EU izkazala za problematično, čeprav Sodišče EU načeloma priznava združljivost ustanavljanja mednarodnih sodišč s pravom EU. Avtonomija prava EU je v najožjem pomenu jamstvo izključne pristojnosti Sodišča EU za razlago in uporabo prava EU. V širšem smislu pa koncept avtonomije prava EU razumemo kot niz temeljnih vrednot, ki predstavljajo temelj pravnega reda EU oziroma njen ustavni okvir. Del koncepta avtonomije prava EU v širšem smislu so tudi določbe Listine EU in posebne določbe v PEU in PDEU, ki se nanašajo na temeljne pravice EU. Mnenje 1/17 mednarodno reševanje investicijskih sporov postavlja v okvir avtonomije prava EU in skladnosti s temeljnimi pravicami EU. Mnenje 1/17 je v mnogih pogledih prelomno. Predstavlja namreč odmik od dotedanje sodne prakse in predstavlja določeno fleksibilnost Sodišča EU. Mnenje 1/17 na področju mednarodnega reševanja investicijskih sporov označuje začetek nove ere institucionalizacije investicijskih tribunalov in precejšen napredek k prizadevanju vzpostavitve multilateralnega investicijskega sodišča. Na začetku magistrske naloge sem si najprej zadal nalogo preveriti, ali je Mnenje 1/17 skladno z dosedanjo sodno prakso Sodišča EU. Vprašal sem se, ali je mehanizem ICS skladen z ustaljenim konceptom avtonomije prava EU. Pri tem sem postavil trditev, da predstavlja Mnenje 1/17 določen odmik od ustaljene sodne prakse. Trdil sem tudi, da bi Sodišče EU lahko mehanizem ICS spoznalo za nezdružljiv z avtonomijo prava EU, če ne bi upoštevalo politične teže in gospodarskega vpliva svoje odločitve. Skozi celotno magistrsko nalogo se preučuje učinek določb prostotrgovinskih sporazumov na substančno pravo EU. Na najbolj abstraktni ravni gre torej za vprašanje odnosa med mednarodnim pravom, tj. mednarodno pogodbo, in pravom EU. V jedru te magistrske naloge je iskanje ravnovesja med potrebo po ohranitvi avtonomije prava EU in željo po izpolnitvi mednarodnih zavez, ki izhajajo iz prostotrgovinskih sporazumov, katerih pogodbenica je EU.
Ključne besede: mednarodne pogodbe med EU in tretjimi državami, zunanja trgovinska politika, varstvo vlagateljev, mehanizem ISDS, avtonomija prava EU, temeljne pravice.
Objavljeno: 17.12.2019; Ogledov: 464; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

2.
Prihodnost tujih neposrednih naložb
Jožica Lebar, 2017, magistrsko delo

Opis: Evropska unija je nadnacionalna državna tvorba, ki ima aktivno gospodarsko in politično vlogo. Gospodarska velesila, največja izvoznica in uvoznica ter vlagateljica. Vzpostavljeni enotni trg omogoča trgovanje z drugimi državami. Prosta trgovina je esencialnega pomena za gospodarsko rast ter odpiranje novih delovnih mest. Sem spadajo tudi neposredne tuje naložbe, katere največji svetovni vir je EU. Pred letom 2009 so to področje samostojno urejale države članice, ki so sklepale bilateralne investicijske sporazume. De iure so neposredne tuje naložbe po uveljavitvi Lizbonske pogodbe leta 2009 del skupne trgovine in v izključni pristojnosti EU. Z 207. členom PDEU je prišlo do vzpostavitve centralističnega urejanja tega področja. S tem je nastalo veliko odprtih vprašanj glede dosedanje veljavne ureditve bilateralnih investicijskih sporazumov in seveda same razlage 207. člena PDEU. Treba je vzpostaviti stabilno in predvidljivo zakonodajno okolje, ki bo varovalo investitorje v tuji oz. drugi državi ter povečevalo vpliv gospodarske integracije. Bistven varovalni element tujih neposrednih naložb je mehanizem za reševanje investicijskih sporov, le-ti omogočajo uveljavitev dogovorjene zaščite v praksi. Za razvoj geneze investicijskega prava EU bo potrebna skupna koordinacija držav članic in EU. Pričujoče magistrsko delo je razdeljeno na pet vsebinskih sklopov, ki se začenja z orisom skupne trgovinske politike EU, nadaljuje z viri mednarodnega investicijskega prava, kjer bo največji poudarek na BIS ter njegovih jamstvih, ki so zapisana v obliki klavzul npr. najboljša nacionalna obravnava, poštena in enaka obravnava, prost prenos sredstev brez omejitev, kompenzacija v primeru razlastitve ter reševanje sporov. Temeljno poglavje zajema predstavitev pravne ureditve neposrednih tujih naložb po sprejetju Lizbonske pogodbe ter kazuistike Sodišča EU. V tem poglavju bo avtorica podala razlago 207. člena PDEU. Avtorica delo zaključi z napovedjo nadaljnjega razvoja investicijskega prava EU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, 207. člen PDEU, bilateralni investicijski sporazumi, neposredne tuje investicije, skupna trgovinska politika, notranji trg, mednarodno javno pravo, investicijsko pravo, izključna pristojnost, alternativno reševanje sporov.
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 799; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

3.
Vloga evropskega parlamenta v mednarodni trgovini
Nikolina Travner, 2017, magistrsko delo

Opis: Evropska unija predstavlja največje svetovno gospodarstvo z največjim enotnim notranjim trgom. Skupna trgovinska politika je eno izmed prvih področij političnega sodelovanja na ravni Evropske unije, pri katerem so države članice podelile del svoje suverenosti njenim institucijam. S skupno trgovinsko politiko Evropska unija določa smernice, pri čemer pa igrajo pomembno normativno vlogo mednarodni sporazumi, ki jih ta sklepa s tretjimi državami. Evropska unija se je morala soočiti s spremenjeno strukturo in vzorci mednarodne trgovine, ki so jih prinesli novi ekonomski igralci, tehnološki dosežki in svetovna finančna kriza. Z namenom zagotovitve gospodarske rasti in delovnih mest je določila ukrepe, ki naj med drugimi omogočijo tudi večjo transparentnost, demokratičnost in legitimnost Evropske unije. Pri tem je najpomembnejšo vlogo odigrala uveljavitev Lizbonske pogodbe. Slednja je bistveno okrepila vlogo Evropskega parlamenta, med drugim tudi s povečanjem njegovega vpliva na oblikovanje skupne trgovinske politike v postopkih sklepanja mednarodnih trgovinskih sporazumov. Problem, ki je v magistrskem delu analiziran, je vloga Evropskega parlamenta kot predstavniškega organa državljanov Evropske unije, v institucionalni verigi Evropske unije in njenega vplivanja na mednarodno trgovino. Naloga opredeljuje vlogo Evropske unije v mednarodni trgovini na podlagi osnovnih statističnih podatkov njenega delovanja in njenega vpliva v Svetovni trgovinski organizaciji. Delo obširneje razlaga pomen mednarodnih sporazumov, njihov razvoj in postopek sklepanja ter se pri tem osredotoča na mednarodne trgovinske sporazume. Z namenom čim boljšega prikaza vloge Evropskega parlamenta v mednarodni trgovini je v delu najprej razložena njegova funkcija in na kratko prikazan razvoj povečevanja njegovih pristojnosti. V osrednjem delu magistrske naloge je predstavljena vloga Evropskega parlamenta pri sklepanju mednarodnih trgovinskih sporazumov, ki je razdeljenega na dve časovni točki – pred in po uveljavitvi Lizbonske pogodbe. Delo v celoto zaključuje šest primerov vplivanja Evropskega parlamenta na zadeve skupne trgovinske politike - Sporazum o prosti trgovini med EU in Republiko Korejo, Sporazum o posredovanju bančnih podatkov evropskih državljanov ZDA (SWIFT), Mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA), Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA) ter odločitev Evropskega parlamenta v zvezi z vprašanjem priznanja statusa tržnega gospodarstva Kitajski. Evropski parlament je z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe pridobil v okviru sklepanja mednarodnih trgovinskih sporazumov večjo politično moč, kar pa ima pomembno posledico tudi pri zagotovitvi večje preglednosti razprave v okviru postopkov pogajanj in same sklenitve mednarodnih trgovinskih sporazumov. Odslej Evropski parlament predstavlja enega glavnih akterjev na tem področju in njegovega vpliva na mednarodno trgovino ne gre zanemariti.
Ključne besede: Evropska unija, Evropski parlament, pravo Evropske unije, skupna trgovinska politika, Svetovna trgovinska organizacija (STO), Lizbonska pogodba, mednarodna trgovina, mednarodni sporazumi, trgovinski sporazumi, Sporazum o prosti trgovini med EU in Republiko Korejo, Sporazum o posredovanju bančnih podatkov evropskih državljanov ZDA (SWIFT), Mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA), Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA), status tržnega gospodarstva Kitajske.
Objavljeno: 08.08.2017; Ogledov: 1128; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

4.
SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EU DO SREDOZEMLJA
Maja Reiter, 2012, diplomsko delo

Opis: V tem diplomskem delu smo najprej na kratko opredelili skupno zunanjetrgovinsko politiko EU ter glavne instrumente, s katerimi EU ureja trgovinsko menjavo s tretjimi državami. Sledi predstavitev ekonomskih značilnosti sredozemskih držav partnerk (SDP), predstavili pa smo tudi aktualne podatke o neposrednih tujih investicijah v regiji. Analizirali smo ekonomsko sodelovanje med EU in Sredozemljem na področju trgovine z blagom, storitvami ter NTI ter ugotovili, da je EU zelo pomemben gospodarski partner za regijo, medtem ko pa je stopnja intraregionalnega ekonomskega sodelovanja nizka. Prikazali smo razvoj skupne zunanjetrgovinske politike EU do Sredozemlja- od začetnih unilateralnih preferenc, ki jih je EU nudila SDP v 1960.-ih, pa do pridružitvenih sporazumov v okviru Evro-sredozemskega partnerstva, dandanes razširjenega v Unijo za Sredozemlje. Bistvena razlika je v zahtevani stopnji vzajemnosti glede liberalizacije trgovine oziroma dostopa na trg, kajti cilj partnerstva je oblikovanje evro-sredozemskega prostotrgovinskega območja. Ker je v okviru preteklih dogovorov EU že liberalizirala uvoz industrijskih izdelkov ter določenega dela kmetijskih in ribiških izdelkov iz SDP, se danes praktično odvija proces asimetričnega odpiranja trgov evropskemu izvozu v SDP. Ugotovili smo, da nekatere SDP še vedno uporabljajo visoke carinske zaščite. Obenem pa tako trgovino z EU kot tudi intraregionalno trgovino dodatno zavirajo različne necarinske trgovinske ovire na področjih, kot so standardi, sanitarni in fitosanitarni ukrepi, carinski postopki, zaščita pravic intelektualne lastnine ter politika konkurence in javne nabave.
Ključne besede: Skupna trgovinska politika, Evropska unija, Sredozemlje, Sredozemske države partnerke, mednarodni trgovinski sporazumi, intraregionalna trgovina, liberalizacija trgovine, evro-sredozemsko prostotrgovinsko območje, trgovinske ovire.
Objavljeno: 06.07.2012; Ogledov: 1664; Prenosov: 128
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

5.
6.
7.
8.
9.
10.
Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici