| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
RABA SLOVENSKEGA JEZIKA PRI UČENCIH ZADNJEGA TRILETJA OSNOVNE ŠOLE
Sandra Holc, 2016, magistrsko delo

Opis: V današnjem času se v šolah rabi narečij posveča vse manj pozornosti, saj naj bi učenci uporabljali predvsem knjižni jezik, ki je znan širšemu krogu ljudi. Učiteljeva naloga v šoli je, da učence pripravi na uporabo knjižnega jezika in jih k temu spodbuja. Učencem je seveda lažje, če učitelj izhaja iz istega kraja kot oni, kar pomeni, da jih razume, tudi če ne povedo vsega v knjižnem jeziku. Prav zaradi teh dejstev smo se odločili, da bomo raziskali rabo narečij pri učencih zadnjega triletja izbrane osnovne šole. Mednje smo razdelili anketni vprašalnik, ki je zajemal trinajst vprašanj, od najosnovnejših (spol, kraj bivanja, izobrazba staršev) do malce bolj osebnih, kar pomeni, da nas je zanimalo, kako se učenci pogovarjajo oziroma katero vrsto govora uporabljajo pri urah slovenščine, pri urah drugih predmetov, v pogovoru z učitelji, z drugimi zaposlenimi na šoli …
Ključne besede: raba narečij, knjižni jezik, učni načrt za slovenščino, tretje triletje OŠ, anketni vprašalnik.
Objavljeno: 14.04.2016; Ogledov: 979; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (1,07 MB)

2.
Izvajanje kurikula okoljske vzgoje kot vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj v zadnjem triletju osnovne šole
Marija Vavdi, 2015, magistrsko delo

Opis: Skrb za okolje in ohranjanje narave se v današnjem času poudarjata na vsakem koraku. V prid ohranjanju naravnega okolja za prihodnje generacije sprejemamo številne predpise, spremembe zakonodaje in organiziramo različne akcije. Vendar vsi ti ukrepi niso dovolj, če se ljudje ne zavedamo pomembnosti ohranjanja in skrbi za okolje. Pri tem imata pomembno vlogo vzgoja in izobraževanje, s katerima oblikujemo svoje znanje, stališča in vrednote skozi vse življenje. V šolah sta takšna vzgoja in izobraževanje predpisana s kurikulom okoljske vzgoje kot vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Prav delovanje ljudi v skladu z načeli trajnostnega razvoja nam zagotavlja ohranitev naravnega okolja takšnega, kakršen je. Zato smo v magistrskem delu želeli raziskati, v kakšni meri se kurikul okoljske vzgoje kot vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj izvaja v tretjem triletju osnovne šole. Na podlagi podatkov, ki smo jih zbrali z anketiranjem, smo ugotovili, da je vsebin okoljske vzgoje v tretjem triletju osnovne šole po mnenju učencev ravno dovolj. Vsebine se izvajajo v okviru vseh obveznih predmetov v tem obdobju in v okviru številnih izbirnih predmetov ter interesnih dejavnosti. Vendar pa učitelji vsebine okoljske vzgoje najpogosteje obravnavajo le splošno, redko obravnavajo vsebine podrobno pri enem predmetu. Podrobne obravnave posameznih vsebin pri več predmetih pa nismo zaznali, čeprav je bil namen vpeljave kurikula ravno medpredmetni pristop k izvajanju vsebin okoljske vzgoje kot vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Najpogostejši načini izvajanja vsebin okoljske vzgoje so pogovori o vsakdanjih navadah in izkušnjah z vidika vpliva na okolje, razprave v razredu o okoljskih temah in dejavnosti v naravi. Sodelovanje v programu Ekošole in uvajanje izbirnega predmeta okoljska vzgoja imata pozitiven učinek na količino in pogostost izvajanja okoljskih vsebin v osnovnih šolah, medtem ko velikost kraja osnovne šole ne vpliva na izvajanje kurikula okoljske vzgoje kot vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj.
Ključne besede: okoljska vzgoja, trajnostni razvoj, kurikul, tretje triletje osnovne šole
Objavljeno: 23.04.2015; Ogledov: 1743; Prenosov: 181
.pdf Celotno besedilo (1,64 MB)

3.
OBRAVNAVA NEUMETNOSTNIH BESEDIL V OŠPP Z NIS V 3. VIO
Tina Frece, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi se bomo posvetili izobraževalnemu sistemu pri nas, natančneje sistemu v šolah s prilagojenim programom. Osebe s posebnimi potrebami so specifična skupina ljudi, ki se od drugih razlikujejo po svojih sposobnostih, spretnostih in težavah. Tako lahko njihove motnje odločilno vplivajo na njihovo vključevanje v osvajanju znanj, športnih dejavnosti in tako so lahko odrinjeni od ostalega okolja. To pa vpliva tudi na njihovo samozavest oz. samopodobo. Vsak od nas je nekaj posebnega in tudi osebe s posebnimi potrebami se imajo pravico vključiti v socialno okolje, navezati socialne stike, doživljati uspehe in imeti možnost sodelovanja. Otroci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo šolo s prilagojenim program, z nižjim izobrazbenim standardom, so v veliki večini otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Otroci, ki se izobražujejo na šolah s prilagojenim programom, dosežejo praviloma nižji izobrazbeni standard. Cilj šole s prilagojenim programom je otroke s posebnimi potrebami čim bolj temeljito pripraviti na samostojno življenje, zato so tudi učne vsebine na takih šolah prilagojene. Osnovne šole s prilagojenim programom se soočajo tudi z drastičnim pomanjkanjem strokovnega kadra, prav tako pa morajo na določenih šolah s prilagojenim programom zaradi majhnega števila učencev izvajati kombinirani pouk. Vzgojno-izobraževalna dejavnost vsake šole, tako splošne osnovne šole kot osnovne šole s prilagojenim programom, je družbena dejavnost posebnega družbenega pomena, ki soustvarja pogoje za zdrav osebnostni razvoj vseh otrok. V empiričnem delu želimo prikazati, kako poteka delo in pouk slovenščine na osnovni šoli s posebnimi potrebami in kako se učni načrt slovenščine v OŠPP razlikuje od učnega načrta v OŠ. Zanima nas, s kakšnimi metodami in oblikami dela se soočajo učenci, ki imajo takšne težave. S pomočjo ge. Brede Ferčec Muršak smo prišli do primera učne ure neumetnostnega besedila in predstavili analizo primera, način in oblike dela ter naloge, ki jih morajo učenci usvojiti za uspešno napredovanje. Z omenjeno specialno pedagoginjo bomo opravili tudi obširni anketni vprašalnik, ki nam je odprl pogled na delo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami.
Ključne besede: Osnovnošolsko izobraževanje, otroci s posebnimi potrebami, posebna ustanova – OŠPP Gustava Šiliha Maribor, prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom (NIS), tretje triletje (3. VIO), neumetnostna besedila (jezikovni pouk).  
Objavljeno: 21.05.2014; Ogledov: 1825; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (1,62 MB)

4.
POUK SLOVENSKEGA JEZIKA V WALDORFSKIH ŠOLAH
Maruša Žižek, 2013, diplomsko delo

Opis: Učni načrti, predmetnik, urnik in celoten učno-vzgojni proces vsake waldorfske šole izhajajo iz poznavanja in upoštevanja otrokovega duhovno-duševnega in fizičnega razvoja, njegovega povezovanja s svetom odraslih in okolja, v katerem biva. Prizadevanja waldorfske pedagogike so usmerjena k temu, da otroci zrastejo v odgovorne, ustvarjalne, socialne in zrele svobodne osebnosti. V waldorfski šoli je poudarek na umetniškem načinu poučevanja vseh predmetov, ne le umetniških. Tudi pouk slovenščine je umetnost. Poudarjajo, da je pomembno, da imajo otroci novo snov možnost sami urediti in obogatiti. Nebistvene podatke pustijo pozabiti, bistvene pa obogateno prikličejo nazaj v spomin. Šola, ki želi vsestransko oblikovati človekov razvoj, mora biti pri organizaciji in razčlenitvi pouka pozorna na to, da učna snov ne postane pomembnejša od človeka. Kadar učitelj upošteva duševne sposobnosti, slabosti in individualno nadarjenost svojih učencev skozi njihov razvoj, si prizadeva učno snov vedno znova prežeti z življenjem. Tako učbeniki izgubijo svojo vlogo, zaradi tega se v waldorfskih šolah ne uporabljajo. Prav tako se ne uporabljajo delovni zvezki. Obravnavano snov učenci zapisujejo v svoje zvezke sprva pod učiteljevim vodstvom, nato čedalje bolj samostojno. Živimo v času in okolju, ki ljudi silita predvsem v mišljenje, v svet slik in predstav, a proč od neposrednega doživljanja, od narave in celo osebnih stikov. Naloga pedagogike je zato v današnjem času zelo vzgojna in nikakor le izobraževalna, saj čas, v katerem živimo, nudi otrokom mnogo različnih poti do znanja. V empiričnem delu želimo prikazati neposredno izvedbo poučevanja slovenščine v 8. razredu waldorfske devetletne osnovne šole. Celotna epoha slovenščine je trajala devetnajst dni in je bila razdeljena na več delov, in sicer na literarne pojme, zgodovinski pregled književnosti, ustvarjalnico ter referate. Snov smo dosledno zapisovali, jo dopolnjevali z učnimi listi, učenčevimi izdelki ter s pogovorom z učiteljico.
Ključne besede: Waldorfska pedagogika, waldorfska osnovna šola, tretje triletje, književni pouk, jezikovni pouk, učni pripomočki.
Objavljeno: 18.11.2013; Ogledov: 2272; Prenosov: 269
.pdf Celotno besedilo (8,07 MB)

5.
Diferenciacija in individualizacija pri pouku književnosti v 3. triletju osnovne šole
Milena Kerndl, 2013, doktorska disertacija

Opis: Uspešno izvajanje diferenciacije in individualizacije pri pouku je odvisno od več pogojev, osnovni pa je učiteljevo dobro poznavanje učencev in njegova usposobljenost za prepoznavanje razlik med učenci ter izvajanje takšnega pouka. Problem, ki ga proučujemo v doktorski nalogi, je usposobljenost učiteljev slovenščine za prepoznavanje razlik med učenci, in sicer v njihovi recepcijski zmožnosti in njihovih horizontih pričakovanj, ter v povezavi s tem za izvajanje načela notranje diferenciacije in individualizacije pri obravnavi književnih besedil v heterogenih učnih skupinah z namenom sistematičnega razvijanja recepcijske zmožnosti posameznega učenca. Opisana usposobljenost naj bi bila sestavina učiteljeve književnodidaktične kompetence. V prvem delu naloge predstavimo teoretična izhodišča, in sicer izhajamo iz razlik med dvema modeloma pouka (transmisijski in transakcijski), prikažemo (nove) vloge in kompetence učiteljev v sodobni šoli, podrobno predstavimo razlike med učenci, možnosti diferenciacije pouka književnosti in metode, ki so podpora le-tej. Natančno opišemo komunikacijski model pouka književnosti, prikažemo vlogo učenca bralca in razvoj recepcijske zmožnosti učencev v tretjem triletju. Ugotavljamo, da je zaznava oziroma analiza pričakovanj in potencialne recepcijske zmožnosti učencev nujna za diferenciacijo in individualizacijo ter za dvig pričakovanj oziroma zahtevnosti pouka književnosti. Ob tem se pojavi vprašanje učiteljevih kompetenc, kajti če želimo res optimalno razvijati recepcijsko zmožnost posameznih učencev, moramo najprej dobro vedeti, kje so v svojem razvoju, poznati njihove zmožnosti in predznanje (kateri segmenti recepcijske zmožnosti so bolje, kateri slabše razviti, kako učenci zaznavajo besedilne signale, kakšne so njihove realne in medbesedilne izkušnje, iz kakšnega bralnega okolja prihajajo), jih načrtno vključiti v načrtovanje pouka književnosti oz. v načrtovanje lastnega bralnega napredka (tudi s pomočjo razvijanja literarnorecepcijske metakognicije) in jim o tem dajati kvalitetno povratno informacijo. V drugem delu predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se ukvarjali z uresničevanjem didaktičnega načela notranje diferenciacije in individualizacije pri pouku književnosti. Metodološko smo v raziskavi kombinirali kvantitativni in kvalitativni pristop. Najprej smo ugotovili in evalvirali stanje pri pouku književnosti v heterogenih skupinah tretjega triletja s stališča tega načela. Diferenciacijo in individualizacijo pouka književnosti smo spremljali z različnih vidikov: diferenciacija/individualizacija in faze šolske interpretacije, diferenciacija/individualizacija in ugotavljanje recepcijske zmožnosti, horizonta pričakovanj, bralnega interesa učencev ter izbira književnih besedil, diferenciacija/individualizacija in uporaba aktivnih metod pouka, diferenciacija/individualizacija in preverjanje učenčevega napredka v razvoju recepcijske zmožnosti ter skupno načrtovanje le-tega ter presoja učiteljev o lastni usposobljenosti za izvajanje notranje učne diferenciacije in individualizacije. Na podlagi ugotovitev smo definirali in opisali novo literarnodidaktično kompetenco (kot del splošne literarnodidaktične kompetence učitelja) – kompetenco zaznavanja/spoznavanja horizontov pričakovanj učencev (v povezavi z njo tudi kompetenco razvijanja literarnorecepcijske metakognicije učencev), saj je poznavanje le-teh izhodišče diferenciacije in individualizacije pouka književnosti, in razvili kurikulum te kompetence. V nadaljevanju smo za to kompetenco izobraževali dve skupini učiteljev. Za pomoč pri načrtovanju pouka književnosti smo izdelali didaktični opomnik z elementi sprotne priprave za spodbujanje različnih možnosti diferenciacije in individualizacije pouka in ga v uporabo ponudili učiteljem. Po izobraževanju in drugi spremljavi pouka smo ugotavljali vpliv nove literarnodidaktične kompetence na izvajanje diferenciranega in individualiziranega pouka književnosti.
Ključne besede: slovenščina, književnost, tretje triletje, diferenciacija in individualizacija, literarnodidaktična kompetenca zaznavanja/spoznavanja horizonta pričakovanj, literarnorecepcijska metakognicija
Objavljeno: 11.09.2013; Ogledov: 3934; Prenosov: 848
.pdf Celotno besedilo (3,94 MB)

6.
Delo z učenci z motnjami branja – dislektiki pri uri slovenščine v III. triletju osnovne šole
Simona Potočnik, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu z naslovom Delo z učenci z motnjami branja — dislektiki pri uri slovenščine v III. triletju osnovne šole se v prvem delu posvečamo teoretičnim izhodiščem opredelitve disleksije, področjem in značilnostim dislektikov, odnosom med starši in otroki, odnosom šol do dislektičnih učencev in usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Pri postavljanju teoretičnih izhodišč smo z deskriptivno, zgodovinsko in komparativno metodo izhajali iz spoznanj slovenskih in tujih avtorjev ter poskušali zajeti vse teoretične ravni poučevanja otrok z dislektičnimi težavami. V empiričnem delu naloge pa smo na osnovi vprašanj, zajetih v intervjuju, opredelili raziskovalne hipoteze in jih s pomočjo preučene literature v teoretičnem delu tudi potrdili ali ovrgli. Intervjuvali smo tri učiteljice slovenščine, ki poučujejo učence III. triletja v različnih osnovnih šolah. Naš namen je bil prikazati dejanski potek usmerjanja dislektičnih učencev in uporabo tehnik prilagajanja pri poučevanju ter ocenjevanju dislektika pri uri slovenščine v III. triletju osnovne šole. Želeli smo ugotoviti dejansko osveščenost učiteljev o disleksiji in zanjo značilnih težavah. Prav tako smo v empiričnem delu naloge predstavili nekaj gradiva, ki ga uporabljajo pri dislektikih na eni izmed osnovnih šol v okolici Maribora. Predstavili smo nekaj vaj, delovnih listov, zapis miselnega vzorca in primerjavo običajnega ter prilagojenega preizkusa znanja.
Ključne besede: učenci z motnjami branja, dislektiki, učenci z učnimi primanjkljaji, osnovna šola, tretje triletje.
Objavljeno: 12.10.2010; Ogledov: 3466; Prenosov: 1019
.pdf Celotno besedilo (4,23 MB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici