Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo obravnava plačno vrzel med spoloma, pri čemer sta predstavljeni prilagojena in neprilagojena razlika v plačilu med spoloma ter najpogostejši pristop, imenovan Blinder-Oaxaca. Empirični del naloge je sestavljen iz sekundarnih podatkov. Z njim smo želeli ugotoviti stanje v zadnjih treh desetletjih in trenutno stanje v desetih izbranih državah (Estonija, Češka, Nemčija, Švedska, Norveška, Danska, Hrvaška, Romunija, Bolgarija in Slovenija). Najbolj izstopa Estonija, saj ima v vseh izbranih letih največjo plačno vrzel med spoloma; skandinavske države imajo v povprečju večjo plačno vrzel kot balkanske države; Slovenija pa ima eno najnižjih vrednosti v Evropski uniji (nižjo ima še Romunija). S predstavitvijo treh najbolj znanih teorij (teorija človeškega kapitala, poklicne segregacije in diskriminacije) smo ugotovili, da ni enotnega soglasja o tem, kateri dejavniki so povzročili ali povzročajo razliko v plačilu med spoloma. Priznano je bilo, da so vsi omenjeni dejavniki medsebojno odvisni ter lahko sooblikujejo drug drugega. Zaključili smo z možnostmi in politikami za odpravo plačne vrzeli med spoloma, pri čemer smo izpostavili transparentnost plačil, ki lahko omogoča učinkovito uporabo načela enakega plačila v praksi. Vendar še ni dovolj raziskav, ki bi pokazale dejanski učinek tega ukrepa na plače in rezultate zaposlovanja.
Ključne besede: Razlika v plačilu med spoloma, evropske države, človeški kapital, transparentnost plačil.
Objavljeno v DKUM: 21.03.2024; Ogledov: 342; Prenosov: 92
Celotno besedilo (2,00 MB)

Opis: Medijska svoboda je ključna za demokratično družbo, pravno državo in za izvrševanje ostalih temeljnih pravic. Mediji imajo vlogo “javnega čuvaja”, saj nadzirajo oblast in so prav zato pogosto deležni različnih posegov ter (poskusov) omejevanja njihovega svobodnega delovanja z namenom omajati njihovo neodvisno poročanje o zadevah javnega interesa. Prav tako so deležni poskusov pritegnitve naklonjenosti z dodeljevanjem državnih sredstev. Prav tako lahko na njihovo svobodo vplivajo drugi viri moči, predvsem gospodarski. Hkrati je na njihovo finančno vzdržnost močno vplival prihod zelo velikih spletnih platform, ki so nase preusmerile velik del oglaševalskih sredstev (kar je pa ključen finančni vir za medijske sektor). Finančna nevzdržnost pa povzroča dodatno ranljivost medijev pred državnimi in tržnimi vplivi. Posebej gre izpostaviti neupravičeno vplivanje in pritisk na javne medije s prekomernim ali nezadostnim financiranjem ali pristranskim imenovanjem uprave javnih medijev. Vse navedeno in pomanjkljiv zakonodajni okvir, ki ne zagotavlja zadostnih pravnih standardov medijske svobode, kaže na nujo po zaščiti svobode medijev. Že od devetdesetih let prejšnjega stoletja se je zvrstilo mnogo pozivov k okrepitvi medijske svobode v EU. Številni izzivi medijskega sektorja in posegi v demokracijo ter pravno državo v nekaterih državah članicah v zadnjih letih so v letu 2020 končno prebudili pogum Komisije, da si je zadala za cilj zaščiti medijsko svobodo s konkretnejšimi zakonodajnimi pobudami. Najpomembnejši korak predstavlja sprejetje predloga Akta o svobodi medijev, ki uvaja vrsto varovalk za integracijo notranjega medijskega trga in krepitev svobode ter pluralnosti medijev. Konkretneje, Akt o svobodi medijev prinaša sveženj zaščitnih pravil, ki se dotikajo uredniške neodvisnosti, zaščite novinarskih virov in komunikacij, javnih medijev, koncentracij na medijskem trgu in transparentnosti lastništva medijev, dodeljevanja državnih oglaševalskih sredstev, odnosa med mediji in zelo velikimi spletnimi platformami in pravic prejemnikov medijskih storitev. Hkrati se z Aktom o svobodi medijev ustanovi Evropski odbor za medijske storitve, ki bo nadomesti skupino ERGA. Glede na to, da ima EU na področju kulture (kamor se uvršča tudi medije) zgolj podporne pristojnosti in upoštevajoč dolgo tradicijo upiranja držav članic regulaciji medijskega področja na ravni EU, je Komisija morala postopati previdno in kot pravno podlago izbrati člen 114 PDEU (t.i. klavzula o notranjem trgu). Zato zaščita svobode in pluralnosti medijev v Aktu o svobodi medijev ni neposredna, temveč je “v preobleki notranjega trga”. Akt o svobodi medijev zato tudi pogosto uvaja “mehke” ukrepe, spodbuja samoregulacijo, vpeljuje široke in nepojasnjene pojme in mestoma spominja na določbe direktive. Vse navedeno postavlja pod vprašaj učinkovitost ukrepov Akta o svobodi medijev za zadostno zaščito svobode in pluralnosti medijev. Po analizi določb Akta o svobodi medijev in primerjavi le-teh z dosedanjimi pravnimi standardi medijske svobode je mogoče ugotoviti, da Akt o svobodi medijev predstavlja pomemben korak naprej za krepitev pravnih standardov medijske svobode, vendar slednji niso zadostni za temeljito zaščito medijske svobode, zlasti v državah članicah, ki jim je najmanj v interesu zaščititi svobodo medijev. Akt o svobodi medijev bi potreboval še veliko dopolnitev, da bi uspel zadovoljivo zaščiti medijsko svobodo v EU. Vendar je glede na trenutno delitev pristojnosti med EU in državami članicami vprašljivo, kako daleč lahko EU (še sploh) poseže.
Ključne besede: uredniška neodvisnost, mediji, transparentnost lastništva medijev, Evropski odbor za medijske storitve, koncentracija na medijskem trgu, državno oglaševanje, demokracija, pluralnost medijev, zaščita novinarskih virov, zelo velike spletne platforme
Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 604; Prenosov: 205
Celotno besedilo (1017,09 KB)

Opis: Učinkovita in uspešna e-uprava je eden ključnih ciljev Republike Slovenije. Sem spada tudi elektronsko javno naročanje, ki je del digitalne transformacije storitev javnega sektorja, zato je ključnega pomena, da se v bližnji prihodnosti zagotovi celosten sistem tudi za to storitev. Elektronsko javno naročanje naj bi bilo učinkovitejše, s čimer naj bi se izboljšalo tudi poslovanje celotne državne uprave. V prvem delu bomo tako predstavili elektronsko javno naročanje v Republiki Sloveniji, neposredno povezane pravne podlage ter področje poslovanja z dokumentarnim gradivom, saj je to ključnega pomena pri samem izvajanju javnih naročil. V drugem delu se bomo osredotočili na predstavitev okolja ter predstavitev enega izmed postopkov javnega naročanja, kjer bomo opisali ključne procese, ki jih bomo raziskovali. Izbrane procese bomo časovno izmerili s pomočjo izbranega vzorca oseb. V zaključku bomo predstavili analizirane podatke in ugotovitve. S pomočjo teh podatkov bomo lahko v sklepu zavzeli stališče in odgovorili na ključno vprašanje tega dela, in sicer, kakšen je dejanski prispevek elektronskega poslovanja na omenjenem področju.
Ključne besede: javno naročanje, elektronsko javno naročanje, elektronsko poslovanje, prihranek časa, transparentnost, poenostavitev
Objavljeno v DKUM: 11.05.2023; Ogledov: 669; Prenosov: 90
Celotno besedilo (4,48 MB)

Opis: Naloga obravnava vplivanje lobijev na zakonodajo EU na področju emisij toplogrednih plinov. Lobiranje je dejavnost, ki se vsakodnevno odvija okoli nas ter poteka s strani oseb, ki želijo vplivati na zakonodajo, tako da bi končni rezultat pozitivno vplival na njihovo dejavnost. V praksi je veliko bolj zaželjeno in tudi ustvarja večjo moč na vplivanje in odločanje zakonodajnih organov, če se več podjetij združi med seboj, kjer njihove interese predstavlja en zastopnik, pri čemer se na tak način ustvari močan vpliv na celoten postopek sprejemanja zakonodaje. Lobiranje se v večini primerov dogaja tajno, preko sestankov, na zasebnih skupščinah in organiziranih večerih, prek pisem ter mailov. Lobiranje lahko preseže legalno dejavnost ter se sprevrže v ilegalno dejavnost, ki se kaže z grožnjami in podkupovanjem. V nalogi nas zanima lobiranje v okviru petih kategorij izpustov toplogrednih plinov. To so emisije, ki nastajajo iz petih dejavnosti, tj. raba energije, industrijski procesi in raba proizvodov, kmetijstvo, raba tal, sprememba tal in gozdarstvo ter ravnanje z odpadki, izredno negativno vplivajo na podnebne spremembe, zdravje ljudi in celoten ekosistem na zemlji. Na podlagi primerov iz vsake kategorije izpustov toplogrednih plinov je mogoče okvirno videti lobije, na kakšne načine vplivajo na vsako od kategorij ter kaj želijo doseči s svojim delovanjem. Dejavnost lobiranja samo po sebi ni problematična, saj je pomemben del demokratične družbe. Lobiranje je lahko tudi v prid zakonodajnim organom EU, saj jim lobisti, ki imajo specializacijo iz različnih področij, pomagajo pri sestavi predlogov zakonodajnih aktov. Problem v zvezi z lobiranjem nastane, ko pričnejo zakonodajni organi EU slediti željam podjetij in ne širši evropski javnosti. Lobisti mnogokrat želijo doseči, da bi se EU zakonodaja sprejela z zamikom, jo sabotirajo ali poskušajo preprečiti njeno sprejetje. Zakonodajni organi EU sicer sprejemajo predloge zakonodajnih aktov, s katerimi bi izboljšali življenski standard evropskega prebivalstva in ekosistemov, vendar pa močna podjetja pogosto nasprotujejo njihovim načrtom. Problem je prav tako netransparentnost podjetij, ki lobirajo institucije EU. Evropska unija ima uveljavljen EU Register za preglednost (v nadaljevanju: Register), pri čemer gre za sistem kjer morajo biti registrirane vse interesne skupine, v primeru, če želijo vplivati na zakonodajna telesa EU, tj. Komisijo, Parlament in Svet. Čeprav je bil Register v letu 2021 posodobljen, postal pa je tudi obvezen, njegova vsebina še vedno ne predstavlja nujno dejanskega stanja, saj lobistični stiki niso enotni in pregledni. V ta namen bi moral biti zagotovljen enoten dan letnih posodobitev podatkov vseh evropskih podjetij, ki opravljajo dejavnost lobiranja v EU ter podrobnejši pregled podatkov glede finančnih sredstev. Preko Registra ter primerov iz medijev se poskušajo prebivalci EU seznaniti s delovanjem lobijev, ki ga imajo le-ti na zakonodajne organe EU. Zaradi nepopolnega Registra ter primerov, ki prikazujejo le izbrane ter splošne informacije določenih škandalov, le-ti nimajo veliko možnosti, da bi se lahko spoznali s dejanskim vplivom delovanja lobijev na institucije EU. V zadnjem delu naloge so predstavljene tabele kategorij virov toplogrednih plinov, v katerih so razčlenjena podjetja vsake kategorije glede na število lobistov, stikov, ki jih imajo s Komisijo in Parlamentom, ter finančni stroški lobiranja. Namen tabel je priti do ugotovitve, ali je Register dovolj pregleden, ko se prične informacije podjetij primerjati med seboj. Zaključimo lahko, da Register, ne glede na nove spremembe, ni dovolj transparenten in pregleden ter še vedno povzroča nejasnosti pri zbiranju podatkov. Čeprav Register še ni zasnovan v obliki, ki bi popolno zadovoljil uporabnike, je potrebno dodati, da pot k njegovemu izboljšanju meri v pozitivno smer.
Ključne besede: institucije EU • transparentnost • tehnike lobiranja • razkritje • EU Register za preglednost • korupcija • načelo demokratičnosti • emisije toplogrednih plinov
Objavljeno v DKUM: 08.07.2022; Ogledov: 1151; Prenosov: 82
Celotno besedilo (1,54 MB)

Opis: Lokalne oblasti, v mejah zakona urejajo in opravljajo bistveni del javnih zadev v okviru svojih nalog in v korist lokalnega prebivalstva. Lokalna samouprava se tako v občini, ki je najožja, primarna naravna skupnost ljudi ukvarja predvsem z zadevami, ki se nanašajo na socialo, zdravstvo, izobraževanje, gospodarsko infrastrukturo in se torej tičejo vsakdanjega življenja in dela občanov. Lokalne oblasti so demokratične institucije, ki so zavezane k spoštovanju demokratičnih norm in standardov. Na procese odločanja v lokalni skupnosti med drugim vplivajo institucionalne povezave, lokalna politična kultura in participacija državljanov, lokalna oblast je demokratična le, če imajo občani možnost bodisi posredno ali neposredno, bistveno vplivati na njeno izvajanje. Leta 2009 je pričela veljati Resolucija o normativni dejavnosti, ki določa, da je za zagotavljanje legitimnosti sprejetih odločitev in zmanjševanje demokratičnega deficita potrebno pri pripravi odločitev omogočiti sodelovanja čim širšega kroga subjektov. Strategija med drugim določa načela ter minimalna priporočila, ki jih je potrebno upoštevati pri vključevanju javnosti. Po opravljenem raziskovanju ugotavljam, da participacija občanov v Sloveniji na lokalni ravni ni ustrezno urejena. Vse do danes lokalne skupnosti v svojih poslovnikih občinskih svetov v postopku sprejemanja splošnih aktov ne predvidevajo vključevanja javnosti v skladu s smernicami, ki v praksi predvidevajo ločevanje postopka priprave predpisov od postopka njihovega sprejemanja, v postopku priprave predpisa pa izvedbo splošne razprave in javne predstavitve. Implementacija Dodatnega protokola k Evropski listini lokalne samouprave o pravici do sodelovanja pri vprašanju lokalne oblasti na lokalni ravni ni zadovoljiva, kar se v praksi pogosto odraža v nezadovoljstvu občanov ter nezaupanju v izvoljene predstavnike. V magistrski nalogi na primeru Mestne občine Murska Sobota predlagam vključitev javnosti v postopek sprejemanja splošnih aktov, ki ga določa Poslovnik Mestnega sveta Mestne občine Murska Sobota. Na ta način se upoštevajo določila MDPELLS, s krepitvijo vpliva občanov na odločitve, ki jih sprejemajo organi lokalne samouprave, pa se poveča tudi zadovoljstvo občanov, ki so postavljeni v vlogo odločevalcev.
Ključne besede: demokratičen deficit, konsenz, legitimnost, lokalna samouprava, konzultacija, transparentnost
Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 1268; Prenosov: 149
Celotno besedilo (661,21 KB)