1. Nacistična evtanazija v zgodovini evtanazije : magistrsko deloVesna Mihovilovič, 2020, magistrsko delo Opis: Evtanazija (euthanatos), ki v skladu z grškim izvorom, pomeni dobro ali blago smrt, tudi danes ne razumemo dosti drugače. Iz enega vidika pomeni smrt brez trpljenja, iz drugega pa same ukrepe, ki naj pripeljejo do take smrti. Glede na ukrepe jo ločimo na aktivno in pasivno. Evtanazijo lahko delimo tudi glede na izraženo voljo bolnika in sicer: prostovoljna, neprostovoljna in prisilna evtanazija. Primer prisilne evtanazije je »nacistična evtanazija«, katera se je začela pripravljati že leta 1933, s prihodom nacistov na oblast. Najprej je bil sprejet zakon o sterilizaciji, ki so ga kasneje razširili z določbami o prisilnih splavih, da bi preprečili potomstvo dedno bolnim. Nadaljevali so z evtanazijo iznakaženih in umsko bolnih novorojencev v raznih otroških zavodih. Kasneje so razpotegnili starostno mejo na otroke do 16. leta. Vse to je bila zgolj predhodna faza evtanazije odraslih ali tako imenovane Akcije T4. Slednja je potekala v skrajni tajnosti in v njej je bilo do septembra leta 1941, ko je bila Akcija T4 ustavljena, usmrčenih okrog 70.000 ljudi. Kljub ustavitvi evtanazije odraslih pa se je ta še vedno odvijala, na skrivaj, v zdravstvenih ustanovah, vse do konca vojne.
»Nacistična evtanazija« je »zrasla« v nacistični ideologiji, ki pa se je zgledovala med drugim tudi po evgeniki 19. in 20. stoletja. Evgenika je načrtno prizadevanje za telesno in duševno izboljšanje potomstva, to je njen pozitivni vidik. Hkrati ima tudi negativni vidik, ko gre za načrtno uničevanje potomstva iz različnih razlogov, lahko tudi rasističnih. Iz navedenega sledi, da je »nacistično evtanazijo« mogoče razlagati iz dveh vidikov, iz vidika evtanazije in evgenike. Torej »nacistična evtanazija« kot negativni evgenični ukrep.
Da so lahko »nacistično evtanazijo« izvajali, je poleg močne propagande, pripomogel pravni in politični sistem. Torej totalitarna diktatura s svojim nasiljem, propagando in enostrankarskim sistemom. Na drugi strani pa pravni sistem, ki je služil zgolj za uresničevanje nacistične ideologije in je podredil vlogo človekovih pravic, jih močno omejil ter v veliko preveč primerih, odvzel. Pravni red z najbolj krutimi, krivični in nemoralni zakoni, ki so na podlagi zakona o »posebnih« pooblastilih, lahko bili protiustavni.
Ključne besede: pravni sistem, politični sistem, totalitarizem, diktatura, nacizem, evgenika, morala, milostna smrt, umor
Objavljeno v DKUM: 12.10.2020; Ogledov: 1962; Prenosov: 287
 Celotno besedilo (656,33 KB) |
2. Represija in človekove pravice v povojnem obdobju in kriznih razmerah zaradi epidemije v Sloveniji : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko deloKlemen Lendaro, 2020, diplomsko delo Opis: Posledica vojne je velikokrat menjava oblasti. Nič drugače ni bilo v povojnem obdobju druge svetovne vojne na Slovenskem. Jugoslavija se je le po dobrem desetletju morala posloviti od monarhije. Na oblast je prišla Komunistična partija Jugoslavije, katere cilj je bil imeti odločilno vlogo v vseh aspektih tako javnega, kot zasebnega življenja. Ker je sprva bila malo številčna, je svojo oblast krepila z izvajanjem nasilja nad posameznikom in skupinami, ki bi lahko v prihodnosti ogrozile njen obstoj. Zaradi ustanavljanja delovnih in koncentracijskih taborišč, izvajanja izvensodnih pobojev in obsežnega kršenja človekovih pravic jo upravičeno štejemo za enega od totalitarnih sistemov.
V diplomskem delu je prikazano, v kakšnem obsegu je oblast po vojni izvajala represivne ukrepe nad svojim prebivalstvom. V ospredju je poudarek predvsem na desetletnem obdobju po koncu druge svetovne vojne, saj je represija ravno v tem obdobju bila največja. Zaradi aktualnih razmer, ki jih je povzročila pandemija COVID-a 19 v tem letu, je prikazana primerjava z represijo državnih organov z namenom zajezitve širjenja virusa. Kljub temu da represija v povezavi s koronavirusom ni tako obsežna, je vseeno prišlo do omejitve določenih človekovih pravic. Veliko bolj kot njihov obseg, pa sta vprašljivi njihova sorazmernost in legitimnost.
Vir pridobljenih informacij so knjige o povojnem obdobju Jugoslavije. Večina knjig je iz časa po osamosvojitvi, saj prejšnji sistem ni dovoljeval kritike oblasti. Zaradi aktualnosti pandemije COVID-a 19 o njem še ni knjižnega gradiva, zato so bili članki na internetu glavno vodilo pri pisanju diplomskega dela.
Ključne besede: diplomske naloge, demokracija, totalitarizem, partija, oblast, represija
Objavljeno v DKUM: 09.09.2020; Ogledov: 1590; Prenosov: 149
Celotno besedilo (437,25 KB) |
3. MANIFESTACIJA IDEOLOGIJE V UMETNOSTI. PRIMER SOCIALISTIČNEGA REALIZMA IN POVOJNE AVANTGARDE V SLOVENIJIPolona Hazl, 2015, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga se ukvarja z odnosom ideologije in umetnosti. V ta namen smo prikazali zgodovinski razvoj pomena obeh pojmov in zatem razumevanje njunega odnosa oziroma njuno medsebojno vplivanje. Odraz ideologije smo iskali v umetniških delih socialističnega realizma, retroavantgarde in transavantgarde. Cilj naloge je s pomočjo različnih in prepoznavnih primerov slovenske umetnosti pokazati, da je ideologija močno prisotna v umetnosti, ne glede na liberalnost oziroma totalitarnost družbenega sistema, v katerem nastaja.
Ključne besede: umetnost, ideologija, totalitarizem, socializem, (neo)liberalizem, socialistični realizem, retroavantgarda, transavantgarda
Objavljeno v DKUM: 12.10.2015; Ogledov: 1753; Prenosov: 290
Celotno besedilo (2,17 MB) |
4. Da li je Titova država bila "totalitarna"?Sergej Flere, 2012, izvirni znanstveni članek Opis: Sabor Hrvatske 2006. godine i Ustavni sud Slovenije prošle godine označili su celokupno uređenje iz vremena Titove Jugoslavije (1945-1990) kao totalitarno, bez vremenskih ili sadržinskih ograničenja svoje kvalifikacije. Slovenački sud je na osnovu toga zabranio dalju upotrebu Titovog imena prilikom davanja naziva ulica i trgova u Sloveniji. Pri tome, nijedno od ta dva tela nije se pozivalo na sistematska razmatranja totalitarizma, niti su analizirali taj pojam niti njegovo prisustvo. Teško je negirati da je Jugoslavija 1945. godine formirana pretežno kao totalitarna država. U ovom razmatranju se negira da bi uređenje u Jugoslaviji posle sredine 60-ih godina bilo totalitarno, u pogledu bilo kojeg od elemenata koje pružaju Fridrih (Friedrich) i Bžežinski (Brzezinski) u svojoj klasičnoj studiji iz 1956. godine. U Jugoslaviji 60-ih godina je izlazilo više miliona primeraka verske štampe godišnje, a privredna preduzeća nisu funkcionisala u okviru naturalne planske privrede. Što se tiče političkog uređenja, koje je zvanično bilo jednopartijsko, republike (a od 1971. i pokrajine) delovale su kao autonomni politički sistemi, brinule su za svoje interese, čak se oko njih i sukobljavale. Iako je Tito bio imenovan za predsednika sa stalnim mandatom i mada se gajio njegov kult, njegova vlast bila je ograničena suprotstavljenim federalnim karakterom države.
Ključne besede: totalitarizem, komunizem, politika, Jugoslavija, Josip Broz Tito, poliarhija
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1801; Prenosov: 75
 Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več... |
5. |
6. NOČ JE MOJ EDINI DOM - USODA LUDVIKA MRZELAArnold Lešnik, 2012, diplomsko delo Opis: Ludvik Mrzel, slovenski intelektualec, levičar in marksist, je bil eden prvih simpatizerjev in članov komunističnega gibanja na Slovenskem. Bil je ugleden publicist, gledališki kritik, novinar in pisatelj. V začetku dvajsetih let 20. stoletja se je pridružil Zvezi komunistične mladine Jugoslavije (ZKMJ) in kmalu za tem Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ). Nekaj časa je opravljal delo sekretarja pokrajinskega komiteja ZKMJ. Kmalu po sprejemu v partijo je postal pasiven in bil zaradi tega izključen, čeprav je ostal levo orientiran.
Med okupacijo se je na pobudo Prežihovega Voranca angažiral v OF. Po dveh aretacijah in krajšem obdobju v partizanih je pristal v koncentracijskem taborišču Dachau. Nekaj časa je bil sobni pisar, nato delavec na plantaži in nazadnje fizični delavec v tovarni v Ulmu. Po osvoboditvi se je v Mariboru kot upravnik gledališča znašel sredi intrig in zarot, ki jim ni bil kos in slednjič je pristal kot obsojenec na zloglasnem Golem otoku.
Mrzelova povojna usoda je bila posledica osebnih zamer, a še bolj njegove svobodomiselnosti v času, ko le-ta ni bila na mestu.
Ključne besede: Ludvik Mrzel, dachauski procesi, prevzem oblasti, totalitarizem, kultura po vojni, mariborsko gledališče, montirani procesi, komunistična partija.
Objavljeno v DKUM: 17.09.2012; Ogledov: 3031; Prenosov: 248
Celotno besedilo (6,38 MB) |
