Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Določene verske skupnosti (zlasti muslimani in judje) morajo žival, da jo lahko uživajo, usmrtiti v skladu z verskimi zapovedmi. Bistveno za tak verski zakol je, da žival pred zakolom ne sme biti predhodno omamljena. Po drugi strani pa imamo (tudi zaradi razvoja sodobne tehnologije) možnost predhodnega omamljanja živali pred zakolom. Veterinarji in nekateri drugi strokovnjaki na področju dobrobiti živali ugotavljajo, da je omamljanje pred zakolom tehnika, ki živalim nudi največjo zaščito ob usmrtitvi (čeprav je vsaka usmrtitev problematična z vidika dobrega počutja živali). Pri tem so možni različni načini omamljanja, med drugim tudi reverzibilno omamljanje. Številne DČ, med drugim tudi Slovenija, so z nacionalno zakonodajo določile, da mora biti omamljenje živali izvedeno tudi pri verskem zakolu. Pripadniki verskih skupnosti so mnenja, da se s takšno zapovedjo pretirano posega v njihovo pravico do svobode veroizpovedi in da po eni strani tudi pravilno izveden verski zakol ne povzroči več trpljenja živalim oz. po drugi strani, da ima tudi metoda omamljanja živali pred zakolom številne pomanjkljivosti. Tukaj vidimo konflikt dveh vrednot: dobrobit živali na eni strani in pravico do svobode misli, vesti in vere na drugi. Svoboda misli, vesti in vere je zagotovljena tako na ravni Sveta Evrope in EU kot tudi na nacionalni ravni. Urejena je v 10. členu Listine ter v 9. členu EKČP, v Ustavi RS pa je ta pravica zagotovljena v 41. členu. Pomembno je, da ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in vere, ki vključuje tudi izražanje vere pri obredih. Na drugi strani govorimo o dobrobiti živali. Živali v dandanašnji družbi niso subjekti prava in kot take ne morejo biti nosilke pravic in obveznosti. Pa vendar vemo, da se pogled na njihov status v družbi spreminja. Tem spremembam pa sledijo spremembe v zakonodaji, saj je pravo vedno odraz stanja v družbi. Pomembni zakonodajni akt EU na tem področju je Uredba 1099/2009. Ta uredba po eni strani v 4(1). členu določa, da se lahko živali usmrtijo šele potem, ko so bile omamljene. Že v istem členu, in sicer v 4(4). členu Uredbe 1099/2009 pa je določena tudi izjema od te načelne zapovedi predhodnega omamljanja ravno za zakol v skladu z zahtevami določenih verskih obredov (če je zakol opravljen v klavnici). Uredba 1099/2009 pa v 26(2)(c). členu določa tudi, da lahko DČ sprejmejo nacionalne predpise, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi kot predpisi iz te uredbe, in to ravno na področju zakola živali v skladu z zahtevami verskih obredov (torej ravno v povezavi s 4(4). členom Uredbe 1099/2009). Zato se moramo vprašati, do kam sodi pristojnost DČ, da sprejemajo strožja pravila za zaščito živali ob usmrtitvi in ali res lahko popolnoma prepovejo verski zakol. S tem vprašanjem in to tematiko so se ukvarjali tako USRS kot ESČP in SEU, izbrane relevantne sodbe pa bodo podrobneje predstavljene v tej magistrski nalogi.
Ključne besede: dobrobit živali, svoboda misli, vesti in vere, verski zakol, Uredba 1099/2009, test sorazmernosti, Zadeva U-I-140/14-21, Zakon o zaščiti živali.
Objavljeno v DKUM: 24.09.2021; Ogledov: 927; Prenosov: 145
Celotno besedilo (1,42 MB)

Opis: Leta 2014 je slovenski zakonodajalec z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2G) spremenil in zaostril ureditev obdavčitve nenapovedanih dohodkov in dohodkov neznanega izvora. Posebnemu davku je namenil samostojen člen (zdaj 68.a člen ZDavP-2) in davek tudi prvič uradno poimenoval kot davek od nenapovedanih dohodkov. Podaljšal je obdobje, za katerega lahko davčni organi odmerjajo davek od nenapovedanih odhodkov, in sicer s petih na deset let in uvedel še nekatere druge spremembe, predvsem pa je povišal davčno stopnjo na 70 odstotkov. Po tolikšni davčni stopnji v Sloveniji ni obdavčen noben drug dohodek, avtorica pa v magistrski nalogi ugotavlja, da so posamezniki, ki morajo plačati kar 70 odstotkov davka na ugotovljene nenapovedane dohodke, pred zakonom v neenakem položaju glede na preostale posameznike, ki so svojo zakonsko obveznost izpolnili. Gre torej za kršitev načela enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave Republike Slovenije. Hkrati avtorica pokaže, da je 70-odstotna davčna stopnja neustavna tudi z vidika varstva pravice do zasebne lastnine (in dedovanja) iz 33. člena Ustave RS. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že zavzelo stališče, da so davčne stopnje pri davkih na dohodek, ki presegajo 50 odstotkov, poseg v pravico do zasebne lastnine, z uporabo t. i. testa legitimnosti in strogega testa sorazmernosti pa je avtorica ugotovila, da je tak poseg neustaven. Avtorica pokaže, da je bil interes zakonodajalca predvsem kaznovanje »kršiteljev« ter (specialna in generalna) prevencija, tj. preprečevanje ponavljanja tovrstnega neželenega vedenja posameznikov. Vendar pa namen davčne zakonodaje ni in ne more biti kaznovanje, temveč je temu namenjena prekrškovna in kazenska zakonodaja. Zato meni, da je 70-odstotna davčna stopnja že konfiskatorna.
Ključne besede: davek, dohodek, nezakonit dohodek, nenapovedan dohodek, davek od nenapovedanih dohodkov, načelo enakosti, test sorazmernosti
Objavljeno v DKUM: 18.10.2016; Ogledov: 2591; Prenosov: 171
Celotno besedilo (922,81 KB)