| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Fizikalistične teorije duha skozi prizmo večvrstne realizacije: zagovor psihofizičnega redukcionizma : zagovor psihofizičnega redukcionizma
Tadej Todorović, 2024, doktorska disertacija

Opis: Disertacija se ukvarja s sodobnim filozofskim problemom duha in telesa. V prvem delu najprej upravičimo omejitve disertacije, tj. specifično omejitev na fizikalistične rešitve problema duha in telesa. Temu sledijo podrobna analiza problema duha in telesa znotraj fizikalističnih teorij; predstavitev ključnih pojmov, ki nastopajo v razpravi, in opredelitev relevantnih fizikalističnih teorij duha – specifično psihofizičnega redukcionizma, funkcionalizma in emergentizma. Začetek drugega dela je namenjen predstavitvi in kontekstualizaciji osrednjega pojma disertacije – večvrstni realizaciji, ki predstavlja enega glavnih argumentov v prid funkcionalističnim teorijam duha. Podani so analiza zgodovine večvrstne realizacije, prvotna motivacija in njen namen, tj. zagotavljanje avtonomnosti posebnih znanosti in resničnost funkcionalizma. Sledita širša razprava o naravnih vrstah na sploh in razprava o naravnih vrstah v posebnih znanostih, ki je ključnega pomena za celostno razumevanje večvrstne realizacije. Disertacija nato na osnovi celostne analize naravnih vrst v posebnih znanostih ponudi rešitve za dva s tem povezana problema: za problem ontološke zavezanosti predikatov, ki nastopajo v posebnih znanostih, in za problem avtonomnosti posebnih znanosti. Zagovarja, da predikati posebnih znanostih niso nujno ontološko zavezujoči in da sodobna razprava v filozofiji znanosti, specifično semantični vidik statusa znanstvenih teorij v konjunkciji s semantičnim pluralizmom, omogoča avtonomnost posebnih znanosti na način, ki je združljiv z ontološkim redukcionizmom. Tretje poglavje se osredotoči na pomembne različice večvrstne realizacije v sodobni literaturi in jih kritično obravnava v luči zaključkov prejšnjega poglavja. Kot ključno slabost vseh predstavljenih različic večvrstne realizacije izpostavi dejstvo, da te podpirajo le semantični antiredukcionizem, ne pa tudi ontološkega antiredukcionizma, kar je bil izvoren cilj večvrstne realizacije. Zato je v drugem delu tretjega poglavja razvita nova večvrstna realizacija, ki naj bi zagotavljala neresničnost ontološkega redukcionizma. Nova večvrstna realizacija je močna različica večvrstne realizacije; ker glede na analizirane empirične primere v dejanskem svetu za resničnost nove večvrstne realizacije ni dobre empirične podpore, jo ob koncu tretjega poglavja branimo pred možnimi ugovori. Četrti in zadnji del disertacije predpostavi, da nova večvrstna realizacija edina opravlja funkcijo in namen, zaradi katerih je bila večvrstna realizacija sploh razvita, zaradi česar moramo ponovno ovrednotiti fizikalistične teorije duha. Upoštevajoč novo večvrstno realizacijo in druge vidike problema duha ter telesa, specifično mentalna vzročnost in preprostost teorij, v sklepu na novo ocenimo, katera fizikalistična teorija, psihofizični redukcionizem ali funkcionalizem, je najprimernejša teorija duha. Zaključimo, da nova večvrstna realizacija premakne jeziček na tehtnici v prid psihofizičnega redukcionizma: psihofizični redukcionizem je torej trenutno najboljša fizikalistična teorija duha in telesa.
Ključne besede: problem duha in telesa, teza večvrstne realizacije, metafizika posebnih znanosti, teorija identitete, funkcionalizem
Objavljeno v DKUM: 12.08.2024; Ogledov: 60; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (1,89 MB)

2.
ALI ŽENSKE RES PIŠEJO DRUGAČE KOT MOŠKI?
Maja Sedevčič, 2009, diplomsko delo

Opis: Cilj diplomske naloge je — po vzoru avtomatične kategorizacije leksikalnih in sintaktičnih enot britanskega jezikovnega korpusa — natančno opredeliti razlike v načinu izražanja med spoloma na omejenem vzorcu neumetnostnih neformalnih besedil (zasebna pisma), pridobljenim s sondažno metodo za 30-odstotni selektivni izbor virov. Empirični podatki potrjujejo, da ženske uporabljajo več jezikovnih sredstev za izražanje individualnosti in poimenovanje odnosov med tvorcem besedila in naslovnikom (lastna imena, personalna deiktika, osebni zaimki), medtem ko moški pogosteje uporabljajo jezikovna sredstva z večjo informativno vrednostjo (občna imena, pridevnike, števnike, prislove mere), s katerimi indicirajo predmetnost (depersonalizacija). Razlike med spoloma pojasnjujeta koncepta femininosti oz. »komunosti« (skrb za druge, težnja po usklajenosti medosebnih odnosov) in maskulinosti oz. »agentnosti« (individualizacija, samozaščita).
Ključne besede: zasebno pismo, avtomatična kategorizacija leksikalnih in sintaktičnih enot, indikatorji ženskega in moškega načina pisanja, spolni stereotipi, spol kot družbeni konstrukt, socialni konstrukcionizem, teorija družbene identitete, teorije prilagajanja, maskulinost, femininost, frekvenčna distribucija, besedilna dinamika, hierarhična tematska strukturiranost, pragmatične besedilne funkcije
Objavljeno v DKUM: 23.12.2009; Ogledov: 3877; Prenosov: 548
.pdf Celotno besedilo (5,81 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici