SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 1 / 1
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ESČP - DELOVANJE SODIŠČA IN PRIKAZ PRIMEROV POVEZANIH S 3. ČLENOM EKČP
Matjaž Vrabec, 2009, diplomsko delo

Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo ustanovljeno na podlagi evropske konvencije o človekovih pravicah, z dodatnim protokolom št. 11. Število sodnikov je enako številu držav članic — trenutno 47. Sodniki so izvoljeni s strani parlamentarne skupščine Sveta Evrope, za dobo šestih let. Sestava sodišča se menja na tri leta, zato je ob prvi sestavi sodišča polovica sodnikov imela le tri letni mandat. Sodniki na sodišču delujejo v svojem imenu in niso odgovorni nobeni državi. Ne smejo opravljati nobenih dejavnostih, ki so v nasprotju z njihovo neodvisnostjo ali nepristranskostjo. Prav tako jim preneha mandat ko dopolnijo 70 let. Vlogo na sodišče lahko poda posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev konvencije. Pritožbo lahko vložijo tudi države pogodbenice (državna pritožba), in sicer zaradi domnevnih kršitev določil konvencije, ki bi jih lahko pripisali drugi državi pogodbenici. Postopek pred sodiščem je mogoče razdeliti na več faz: predhodni postopek in registracija vloge, obravnavanje vloge, preskus dopustnosti vloge, dajanje vloge vladi v odgovor, morebitna prijateljska poravnava oziroma sprejetje sodbe. Evropsko sodišče za človekove pravice je pritožbeno in deluje po načelu subsidiarnosti, nanj se lahko stranke obrnejo po izčrpanju pravnih sredstev v svoji državi, in sicer po dokončni odločitvi domačega sodstva, in sicer v roku šestih mesecev. Sodbe sodišča postanejo dokončne po preteku treh mesecev in so za tožene države obvezujoče. Sodišče pa lahko, na zahtevo odbora ministrov poda svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih, ki zadevajo interpretacijo konvencije in njenih protokolov. Če se osredotočimo na obravnavo konkretnega člena ugotovimo, da se je sodišče v številnih primerih ukvarjalo z vprašanjem kršitve tretjega člena konvencije, ki pravi »nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati«. S teoretičnega vidika v zvezi varovane pravice ugotovimo, da je le-ta absolutna, kar je splošno sprejeto, skozi sodbe pa se je razvilo spoznanje, katera dejanja spadajo pod pojem mučenja, katera pod pojma nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (njuno ločevanje pomeni da gre za dva dejanja, ki ju teorija in praksa razlikujeta). Večina dejanj, ki zapadejo pod tretji člen, spadajo pod pojem ravnanja, vendar pa je v določenih okoliščinah potrebno opredeliti tudi kaznovanje kot nedopustno ravnanje. Tretji člen z navajanjem nečloveškega in ponižujočega kaznovanja ustvarja razliko med takšnim kaznovanjem in kaznovanjem na splošno, pravica pa je lahko kršena tudi z opustitvijo ravnanja in ne z ravnanjem samim. Kot osnovno načelo glede dokaznega bremena pa velja, da domnevna žrtev nosi dokazno breme, vendar pa je kljub temu dolžnost države, da opravi učinkovito preiskavo okoliščin domnevnih kršitev. Sodišče je v svoji praksi določilo ločnico med mučenjem in drugimi oblikami nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ter podlago za razlikovanje. Forum je tudi mnenja, da ta člen prepoveduje izročitev osebe državi, kjer bi bila podvržena mučenju ali državi, kjer bi lahko bila izrečena smrtna kazen Drugo področje ki lahko zapade pod tretji člen je tudi prisilno zdravljenje kot modaliteta nečloveškega in ponižujočega ravnanja, vendar pa je sodišče navedlo, da bo pri presoji imela glavno vlogo uveljavljena praksa v medicini. Glede dokaznega bremena je sodišče v konkretnem primeru navedlo, da v okoliščinah, ko je posameznik pred odvzemom svobode zdrav in nepoškodovan, po izpustitvi ali ob zaslišanju pred tožilcem pa poškodovan, leži dokazno breme vzroka in nastanka poškodb na organih oblasti. Predstavljenih je pet primerov, od katerih so po odločitvi sodišča štirje pomenili kršitev tretjega člena konvencije, eden pa ne, kar nam nekoliko približa okvir stopnje varstva tega člena in meje dopustnosti ravnanj države. Najprej je kot splošen predstavljen primer Cakici v. Turč
Ključne besede: evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinah, postopek pred sodiščem, prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, teoretična analiza, praktična analiza, konkretni primeri v povezavi s tretjim členom, Soering v. Združeno kraljestvo, Matko v. Slovenija, Rehbock v. Slovenija
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 5635; Prenosov: 976
.pdf Celotno besedilo (433,64 KB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici