Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Število bioloških zdravil na trgu hitro narašča, vendar so zaradi zahtevnih procesov izdelave, le-ta draga, zaradi strukturne zapletenosti in z njo povezanih nestabilnosti pa imajo omejen rok uporabe. Vsako biološko zdravilo tako poleg zdravilne učinkovine, proteina, vsebuje tudi različne pomožne snovi, male organske molekule, ki izboljšujejo njeno stabilnost in podaljšujejo rok uporabe. Pomožne snovi lahko aktivno učinkovino zaščitijo na več načinov, med drugim tudi tako da se nanjo direktno vežejo. Najbolj pogoste skupine pomožnih snovi, ki se uporabljajo v formulaciji biofarmacevtskih proteinov, so površinsko aktivne snovi, sladkorji in aminokisline. V diplomskem delu smo eksperimentalno preučili vezavo najbolj pogostih pomožnih snovi z modelnim biofarmacevtskim proteinom. Uporabili smo modelni protein BSA ter PS20, PS80, ArgHCl in saharozo, ki spadajo med pomožne snovi. Spremljali smo spreminjanje sekundarne strukture s CD spektrometrijo, določevali smo temperaturo razvijanja proteinskih vzorcev z metodo DSC, določevali smo temperaturo agregacije z metodo DLS ter stopnjo oligomerizacije proteinskih vzorcev z metodo SEC-HPLC. Ugotovili smo, da ima dodatek pomožnih snovi viden vpliv na stabilnost proteina v vzorcu. Z dodatkom pomožnih snovi se sekundarna struktura proteina začne spreminjat pri višji temperaturi, prav tako z dodatkom pomožnih snovi narastejo temperature razvijanja. Temperatura agregacije se prav tako zviša z dodatkom pomožnih snovi, delež monomerov v vzorcu pa se z dodatkom pomožnih snovi zmanjša, medtem ko se deleža dimerov in večjih agregatov povečata. Največje spremembe smo zasledili pri vzorcih, ki so poleg proteina BSA vsebovali saharozo, ArgHCl ter PS20 in PS80, katerih koncentracija je bila nad CMC.
Ključne besede: protein, pomožne snovi, sekundarna struktura, temperatura razvijanja, temperatura agregacije, oligomerizacija
Objavljeno v DKUM: 11.09.2023; Ogledov: 542; Prenosov: 78
Celotno besedilo (3,01 MB)