1. Pojavnost in pravna ureditev policijske brutalnosti : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa VarstvoslovjeTeja Lobnikar, 2020, diplomsko delo Opis: Policisti in policijska dejavnost je pomemben del vsakdana slehernega prebivalca, a imajo ti do nje in policijskih pooblastil pogosto ambivalenten odnos. Pri svojem delu policisti uporabljajo policijska pooblastila, s katerimi posegajo v človekove pravice in svoboščine, to pa zato, da jih lahko varujejo in po potrebi tudi zagotavljajo. Policijska pooblastila, tudi tista, ki vključujejo prisilo, so zakonita, dokler so uporabljena skladno z zakonskimi določili. Se pa zgodi, da policisti prekoračijo stroge omejitve uporabe prisile, s tem pa nastanejo kršitve, ki lahko v skrajnih primerih prerastejo v policijsko brutalnost. Policijska brutalnost je problem sodobne družbe, saj se v različnih oblikah pojavlja vsepovsod po svetu. V Sloveniji področje delovanja policije ureja več zakonov, a je za izvajanje nalog najpomembnejši Zakon o nalogah in pooblastilih policije, ki poleg nalog in pooblastil opredeljuje tudi področje prekoračitve pooblastil ter uporabo prisilnih sredstev. Temelj policijskega dela morajo predstavljati človekove pravice, zato smo v diplomski nalogi le-te podrobno opisali in analizirali njihovo razmerje do izvrševanja policijskih nalog in pooblastil. Opredelili smo tudi pojme prekoračitve pooblastil, s posebnim poudarkom na opisu policijske brutalnosti. Skozi diplomsko delo smo razložili pojem policijske brutalnosti, njene značilnosti in vzroke ter kako je pravno urejena v Sloveniji in v tujini. Pojav policijske brutalnosti smo analizirali skozi štiri analize primerov iz Evropskega sodišča za človekove pravice. Ugotovili smo, da pravilen nadzor nad delom policistov predstavlja ključen dejavnik pri preprečitvi policijske brutalnosti.
Ključne besede: diplomske naloge, policijska brutalnost, prekoračitev policijskih pooblastil, človekove pravice in temeljne svoboščine, kršitev, nadzor
Objavljeno v DKUM: 18.08.2020; Ogledov: 1046; Prenosov: 144
 Celotno besedilo (575,15 KB) |
2. Odvzem prostosti kot policijsko pooblastilo : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko deloNik Marin, 2019, diplomsko delo Opis: V uvodu diplomske naloge lahko razberemo, kaj pomeni osebna svoboda in svoboda gibanja, da je to osnovna dobrina in temeljna svoboščina ter njeno zakonsko opredelitev, na katero je vezana predvsem Ustava Republike Slovenije ter drugi Mednarodni akti. Spoznali bomo nekaj drugih pravic, ki so povezane z odvzemom prostosti oziroma posameznikovo svobodo. V nadaljevanju je podrobneje opredeljena osebna svoboda, razlika med primarnim ter sekundarnim posegom v osebno svobodo ter dobimo globlji vpogled v primaren poseg v osebno svobodo. Seznanimo se, kaj pomeni odvzem prostosti, kateri pojmi so povezani s samim odvzemom prostosti, kakšna je razlika med privedbo, pridržanjem in zadržanje ter kaj pomeni protipraven odvzem prostosti. V povezavi s samim odvzemom prostosti opredelimo različne postopke, kot so predkazenski, prekrškovni in policijsko varnostni postopek. Pri sami nalogi izvemo tudi to, da Ustava Republike Slovenije, zakoni in drugi pravni akti ščitijo naše pravice in svoboščine, hkrati pa po določenih zakonih dajejo s pooblastili organu oblasti možnost, da posamezniku odvzame prostost. Podrobneje se naloga poglobi v zakone, ki so vezani na odvzem prostosti. Na podlagi teh zakonov usvojimo tudi boljše razumevanje v razlikovanje med primarnim in sekundarnim posegom v osebno svobodo ter spoznamo, da se za odvzem prostosti uporablja različna terminologija, postopki in pogoji, kdaj se lahko posamezniku poseže v osebno svobodo. V zaključnem delu diplomske naloge izvemo še, katere so pravice posameznika v samem postopku odvzema prostosti.
Ključne besede: diplomske naloge, osebna svoboda, človekove pravice in temeljne svoboščine, odvzem prostosti, primaren poseg v osebno svobodo, posameznikove pravice
Objavljeno v DKUM: 04.09.2019; Ogledov: 1395; Prenosov: 247
Celotno besedilo (997,23 KB) |
3. Hišna preiskava pri odvetnikuLaura Aleš, 2017, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu sem predstavila enega izmed sodobnih problemov, ki se pojavljajo v sodni praksi – hišna preiskava odvetniške pisarne. Ker je tema zelo obsežna, sem se v svojem diplomskem delu osredotočila le na določene najpomembnejše točke.
Ugotovila sem, da sta ustavna in kazensko pravna tematika močno prepleteni. Najprej sem si postavila vprašanje, kaj sploh je zasebnost? Jo je mogoče definirati? Iz literature sem ugotovila, da je zasebnost nekaj subjektivnega, zato je nemogoče podati univerzalno definicijo zasebnosti. V predkazenskem postopku se pogosto izvajajo preiskovalna dejanja, pri katerih pride do izrazitih posegov v posameznikovo zasebnost. Hišna preiskava je ena izmed preiskovalnih dejanj, ki se najpogosteje izvede v predkazenskem postopku in močno poseže v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Odvetniška pisarna je poseben prostor, saj pride v njej do prepleta zasebnosti odvetnika in tudi odvetnikovih strank. Vendar odvetniška pisarna ni nedotakljiv prostor, znotraj katerega bi se lahko odvijala kazniva dejanja.
Ustavno sodišče je v odločbi U-I 115/14-28, Up-218/14-45, dne 21.1.2016 prvič opredelilo pojem odvetniške zasebnosti. Z omenjeno odločbo je odločilo, da sta Zakon o kazenskem postopku in Zakon o odvetništvu v nasprotju z Ustavo, kar se tiče hišne preiskave odvetniške pisarne. Do odprave protiustavnosti in do sprejetja novele ZKP-N je v 60. do 63. točki obrazložitve določilo izvajanje hišne preiskave pri odvetnikih.
Ključne besede: Človekove pravice in temeljne svoboščine, zasebnost, pravica do zasebnosti, test legitimnosti, test sorazmernosti, predkazenski postopek, dokazni standardi, neodvisnost odvetništva, hišna preiskava odvetniške pisarne, predlog novele ZKP-N
Objavljeno v DKUM: 30.10.2017; Ogledov: 2007; Prenosov: 365
Celotno besedilo (552,49 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
4. Pravica do življenja in smrtna kazen - primerjava v Republiki Sloveniji in ZDA : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko deloLea Rutnik, 2017, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu smo preverili kaznovalno politiko v Republiki Sloveniji in ZDA. Za primerjavo smo si izbrali državi, ki imata enak pogled na človekove pravice in svoboščine, vendar zelo drugačen pristop do izvajanja kazenskih sankcij, predvsem smrtne kazni. Opisali smo različne načine smrtne kazni, primerjali, kako so kazen izvrševali pred leti in kako to počno dandanes ter, kako je to povezano s stroški, ki jih ima država ob izvršitvi. Znano je dejstvo, da ZDA še vedno dovoljujejo smrtno kazen za najhujša kazniva dejanja, sami smo iskali upravičene argumente za in proti s pomočjo različnih avtorjev. Preučili smo smrtno kazen na ozemlju današnje Republike Slovenije in kako je se Ustava spreminjala skozi zgodovino razvijanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Človeško življenje je neprecenljivo, ni cene in stvari, ki bi lahko to zamenjala ali nadomestila s čimer koli drugim. Smrtna kazen kot kazen je za nas le način, da je državi dovoljeno vse, kljub temu da si je nasprotujoča ne le z enim, ampak celo več zakoni hkrati.
Ključne besede: kaznovalna politika, kaznovanje, smrtna kazen, pravica do življenja, človekove pravice, temeljne svoboščine, Slovenija, ZDA, primerjave, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 20.10.2017; Ogledov: 1836; Prenosov: 428
Celotno besedilo (564,08 KB) |
5. Izbrani vidiki odškodninske obveznosti države s poudarkom na kršitvah človekovih pravicTadej Arnuš, 2017, magistrsko delo Opis: Veljavni pravni predpisi v praksi nemalokrat dopuščajo različne razlage. Glede na trenutno uveljavljen sodni sistem odločanja, tj. možnost pritožbenega postopka, se to deloma tudi pričakuje. V praksi pa se lahko pripeti, da določena razlaga zakona pomeni čisto nasprotje z njegovim bistvom. Kadar se to pripeti v sodnem ali upravnem postopku lahko za seboj potegne tudi odškodninsko odgovornost države. Gre za situacijo, ko so posamezniki oškodovani zaradi dejanj ali aktov državnih organov ali nosilcev javnih pooblastil. V magistrski nalogi se bomo osredotočili predvsem na škodo, ki nastane zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Za odškodninsko odgovornost države morajo biti najprej izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, poleg tega pa tudi določene posebne predpostavke. Država je namreč specifičen subjekt javnega prava, zato zanjo veljajo posebna pravila.
Še posebej velja to v primeru, kadar država ravna oblastno. Ko torej država, oz. natančneje njeni uslužbenci v sodnih, upravnih ali drugih postopkih odločajo o pravicah posameznikov. Država v teh primerih ravna oblastno oz. z močnejšo voljo, tj. »acta iure imperi«. Klasičnega odškodninskega spora, ko je država v razmerju s posameznikom enakopravna, magistrska naloga ne obsega. Država lahko odškodninsko odgovarja le, ko ravna protipravno. Pravni standard protipravnost se presoja v vsakem primeru posebej, pa vendar na splošno pomeni ravnanje, ki je v nasprotju z zakoni, pri čemer morajo nosilci oblasti zraven zakonov, ki jih je sprejela Vlada RS upoštevati še nadnacionalne predpise, ki jo zavezujejo. Ko je Slovenija leta 2004 pristopila v Evropsko unijo se je zavezala, da bo spoštovala njen pravni red. Zato določeni pravni predpisi, sprejeti na ravni Evropske unije, postanejo sestavni del prava Slovenije, ki jih morajo sodni oz. upravni uslužbenci pri svojem delu poznati in spoštovati. Slovenijo pa zavezujejo še drugi nadnacionalni predpisi. Eden izmed pomembnejših je EKČP, ki jo je Slovenija ratificirala leta 1994. V njej so zapisane ključne človekove pravice, ki bi jih morali priznati čisto vsakemu posamezniku, in katere se naj omejijo samo v izjemnih primerih. Omenjena konvencija pa ni pomembna zgolj zaradi kataloga pravic, ki jih določa, ampak tudi zaradi nadzornega sistema, ki ga je vzpostavila za varstvo teh pravic. Glavno vlogo v tej zvezi ima ESČP, ki je odškodninsko odgovornost države že večkrat prepoznalo. Zakaj je to pomembno za slovenska sodišča? ESČP skrbi za enotno razlago in uporabo EKČP, njegove odločitve pa so obvezne za vsa nacionalna sodišča in vse druge organe in subjekte v državah podpisnicah. Posledično bo moralo slovensko sodišče, kadar bo odločalo o odškodninski odgovornosti države zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vzeti v obzir tudi že sprejete odločitve ESČP.
Ključne besede: Odškodninska odgovornost države, predpostavke za odškodninsko
odgovornost, država, odškodninski spor, država kot subjekt javnega prava, človekove pravice
in temeljne svoboščine, ustava, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija
o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Objavljeno v DKUM: 16.02.2017; Ogledov: 1699; Prenosov: 302
Celotno besedilo (984,91 KB) |
6. ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO PO SLOVENSKI USTAVINejc Hudarin, 2016, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga se osredotoča na človekovo dostojanstvo v slovenski ustavi. Bistvo obravnavane teme je v tem, da človekovo dostojanstvo v ustavi pravzaprav ni eksplicitno pojasnjeno, pač pa se odraža v določbah o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Na podlagi tega so predstavljeni posamezni členi človekovih pravic in svoboščin, ki se bistveno navezujejo na človekovo dostojanstvo.
V okviru analize odločb Ustavnega sodišča je bilo ugotovljeno, da je med 199. odločbami, ki se vsaj z eno besedo navezujejo na človekovo dostojanstvo, takšnih, ki se v svojem bistvu temu področju nekoliko bolj posvečajo, 24. Med temi se v primeru 5-ih odločb termin pojavi večkrat, zaradi česar so bile podrobneje preučene. Ugotovljeno je bilo, da se v večjem delu ukvarjajo s človekovim dostojanstvom, ki se nanaša na različna področja. V primeru vseh zajetih odločb je bilo ugotovljeno, da se jih večina nanaša na področje spornih določb v zakonu, temu sledijo pritožbe na sklepe Vrhovnih, Višjih ali Okrožnih sodišč, preostale pa na referendume. Ena izmed odločb se nanaša na ugotovljeno kršitev človekove pravice.
Ključne besede: ustava, človekovo dostojanstvo, človekove pravice, temeljne svoboščine, Ustavno sodišče, odločbe
Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 3128; Prenosov: 449
Celotno besedilo (554,96 KB) |
7. Institucija varuha človekovih pravic na ravni EU in v RSSimona Horvat, 2016, diplomsko delo Opis: Pričujoče diplomsko delo obravnava institucijo ombudsmana tako z vidika mednarodnopravne ureditve kot tudi z vidika ureditve v Republiki Sloveniji. Danes je na splošno sprejeta modrost, da je institucija ombudsmana ključna institucija za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Je eden izmed najpomembnejših civilizacijskih dosežkov. To je razvidno tudi iz tega, da je dobila svoje mesto v ustavnih redih skoraj vseh demokratičnih držav. Eden od korakov k demokraciji v naši družbi je bila uvedba te institucije v naš pravni sistem, v Ustavo RS. Institucija ombudsmana je pokazala v vseh državah zelo dobre rezultate. Ombudsman je namreč samo dopolnilno, neformalno sredstvo za nadzor nad delom upravnih organov. V deželah, ki so sprejele to institucijo poznajo tudi druga, pravna sredstva oziroma sisteme varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav glavne značilnosti ombudsmana so tiste, ki ga ločijo od vseh ostalih sistemov varstva pravic posameznikov. To so zlasti njegova neodvisnost od izvršilne veje oblasti, neformalni in enostavni postopki, široke pravne pristojnosti ter dostop do vseh informacij, tudi do dokumentov zaupne narave. Njegov uspeh in ugled sta odvisna predvsem od njegovega strokovnega ugleda in njegove sposobnosti komuniciranja z javnostjo. Ombudsman je in naj ostane zanesljiv, neodvisen, avtoritativen dejavnik v vsakdanjem življenju, ki ljudem vsak dan in kadarkoli zagotavlja, da konkretne kršitve njihovih človekovih pravic ne bodo neopažene, prezrte ali pozabljene. Pomembno je namreč, da se napake, kadar se pojavijo, priznajo in, če je le mogoče popravijo. Hitro opravičilo je včasih edino, kar pritožnik pričakuje.
Ključne besede: institucija, ombudsman, človekove pravice in temeljne svoboščine, Varuh človekovih pravic RS, Evropski ombudsman
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 1792; Prenosov: 203
Celotno besedilo (1,14 MB) |
8. Pravni izzivi harmonizacije neposrednih davkov v EUBrigita Franc, 2015, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi analiziram obstoječe stanje na področju obdavčitve z neposrednimi davki v EU. Predstavljene so težave davčnih zavezancev pri mednarodnem poslovanju zaradi obstoječega sistema obdavčitve, možnosti ki jih izkoriščajo korporacije v sistemu mednarodne obdavčitve ter težave, s katerimi se zaradi tega srečujejo majhna in srednje velika podjetja. Analizirane so možnosti in omejitve držav članic EU pri vodenju davčne politike in na kakšen način uporabljajo države članice ukrepe v davčni zakonodaji za pritegnitev tujih naložb. Države članice EU smejo ukrepe davčne politike izvajati samo na način, da ne kršijo prava EU, predvsem temeljnih svoboščin, in da so ukrepi skladni s sodno prakso Sodišča EU. Analizirana so pravna razmerja med nacionalno davčno zakonodajo, zakonodajo EU, sodno prakso Sodišča EU ter konvencijami o izogibu dvojne obdavčitve. Podrobno je predstavljen najnovejši zakonodajni ukrep EU za harmonizacijo neposrednih davkov, to je predlog CCCTB direktive, in sicer prednosti in slabosti predloga, posledice za davčno zakonodajo in proračunske prihodke držav članic in konkurenčnost EU. Podrobno so analizirana in primerjana bilančna pravila zapisana v predlogu CCCTB direktive z obstoječim ZDDPO-2. Na koncu je podana analiza možnosti, da bo predlagana direktiva sploh sprejeta in napoved procesa harmonizacije neposrednih davkov v EU.
Ključne besede: harmonizacija neposrednih davkov, davčna konkurenca, davčna nevtralnost, notranji trg, temeljne svoboščine, mednarodno davčno načrtovanje, pravo EU, pravna in ekonomska dvojna obdavčitev, konvencije o izogibu dvojni obdavčitvi, CCCTB direktiva.
Objavljeno v DKUM: 25.03.2016; Ogledov: 2358; Prenosov: 498
Celotno besedilo (2,18 MB) |
9. |
10. PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI V REPUBLIKI SLOVENIJI IN TUJINIRebeka Ostroško, 2014, diplomsko delo Opis: Vse od svojega nastanka se svetovne države soočajo s kriminalom, v sodobnem času pa smo priča vse večjemu porastu in razvoju novih ter hujših oblik kriminala, v prvi vrsti organiziranega kriminala.
Države se z namenom odkrivanja in preiskovanja različnih kaznivih dejanj in njihovih storilcev poslužujejo številnih metod in sredstev, ki pa so se v boju zoper organizirani kriminal, izkazale za neprimerne in nezadostne in tako ne dajejo željenih rezultatov.
Zato so zakonodajalci držav, z namenom uspešnejšega boja zoper kriminaliteto in v povezavi s tem za zašito svojih državljanov, drugih oseb in njihovih pravic, predvsem pa za zagotovitev demokratične in pravne države, uzakonili številne nove metode in sredstva, ki so usmerjena v preprečevanje in zatiranje kriminala in so organom pregona v pomoč pri odkrivanju in preiskovanju težjih kaznivih dejanj in njihovih storilcev ter predstavljajo podlago za zbiranje dokaznega gradiva, pomembnega za sam kazenski postopek. Te nove metode imenujemo prikriti preiskovalni ukrepi, ki jih lahko opredelimo kot posebna sredstva, ki so na voljo organom pregona, v okviru njihovega boja zoper težja kazniva dejanja posameznikov in organiziranih skupin, zlasti zoper kazniva dejanja organizirane kriminalitete. Vendar pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov nujno prihaja do poseganja v ustavno zajamčene in varovane pravice in temeljne svoboščine, še posebej v pravico do zasebnosti. Ker pa so s kaznivimi dejanji posameznikov in organiziranih združb, oškodovani drugi subjekti, države dopuščajo uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov in posledično poseganje v pravice osumljencev, vendar le v zakonsko dovoljenem obsegu, saj s tem zagotovi in varuje pravice samih oškodovancev. Prav tako pa je izvajanje teh ukrepov in s tem poseganje v pravice posameznika nujno za samo dejansko zagotovitev in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato je ena izmed bistvenih nalog države, natančneje zakonodajalca, zagotoviti zakonsko ureditev teh ukrepov in vpeljati učinkovite mehanizme nadzora nad njihovim izvajanjem. Določiti mora pravne dopustne okvirje nadzorovanega poseganja v človekove pravice in svoboščine s strani državnih organov. S tem zakonodajalec prepreči samovoljno uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov z namenom varstva državnih koristi, s tem pa posledično tudi nepotrebno in brezpredmetno poseganje in celo zatiranje pravic in svoboščin posameznikov.
Tako v Republiki Sloveniji kot tudi v Združenih državah Amerike in Republiki Hrvaški, so bili prikriti preiskovalni ukrepi, skozi celoten svoj razvoj podvrženi nenehnemu spreminjanju, prehajanju in usklajevanju. Razloge za to gre iskati v številnih ustavnih in zakonskih spremembah ter v različnih sodnih odločitvah.
To področje je bilo v Republiki Sloveniji že od vsega začetka urejeno s številnimi predpisi, v zadnjih letih pa smo priča prizadevanju zakonodajalca po čim enotnejši in preglednejši zakonski ureditvi tega področja.
Lahko rečemo, da so se tudi v Republiki Sloveniji na tem področju že zgodili premiki k enotni zakonski ureditvi prikritih preiskovalnih ukrepov, s čimer je (in zagotovo še bo) zakonodajalec doprinesel k še večji preglednosti le-teh.
Ključne besede: organizirani kriminal, prikriti preiskovalni ukrepi, človekove pravice in temeljne svoboščine
Objavljeno v DKUM: 19.12.2014; Ogledov: 4805; Prenosov: 855
Celotno besedilo (1014,10 KB) |
