| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 24
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Uspešnost družinske mediacije v korelaciji z normativnim okvirom urejanja
Andrea Mlakar, 2017, magistrsko delo

Opis: Družinska mediacija se je v Sloveniji na okrožnih in ostalih sodiščih začela intenzivno uveljavljati z letom 2010, in sicer po sprejemu Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov leto prej. Zakon v 4. členu namreč določa obveznost prvostopenjskim sodiščem (okrajnim, okrožnim in delovnim) ter višjim sodiščem in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču, da sprejmejo in uveljavijo programe alternativnega reševanja sporov, v okviru katerih je obvezno potrebno zagotoviti mediacijo kot obliko ARS. Družinska mediacija kot podvrsta mediacije je proces, v katerem nepristranska tretja oseba pomaga udeležencem, ki so se znašli v situaciji razpada družine, še posebej parom ob ločitvi ali razvezi, da se bolje sporazumevajo med seboj ter se sporazumno in zavestno odločijo o nekaterih ali vseh zadevah glede ločitve, razveze, otrok, financ ali lastnine ter tako pripomorejo k izboljšanju komunikacije med strankama. Magistrsko delo na kratko predstavi pojem alternativnega reševanja sporov ter podlago za izvajanje programov alternativnega reševanja sporov, natančneje pa se osredotoči na sam pojem družinske mediacije, na njene podlage za izvajanje v Sloveniji ter njena temeljna načela, posebnosti in prednosti. Del magistrskega dela so tudi predstavljeni statistični podatki posameznih okrožnih sodišč od začetka izvajanja družinske mediacije posameznega okrožnega sodišča do leta 2017 glede števila zadev, ki se rešujejo z družinsko mediacijo, ter sama uspešnost družinske mediacije. Ta se osredotoča na pojem uspešnosti družinske mediacije ter možnemu trendu naraščanja uspešnosti zaradi vedno večje urejenosti družinske mediacije na zakonodajnem področju.
Ključne besede: Alternativno reševanje sporov, metode ARS, družinska mediacija, temeljna načela družinske mediacije, zakonodaja, okrožna sodišča, statistika, uspešnost izvajanja družinske mediacije.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 624; Prenosov: 104
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

2.
Vpisovanje pravic v zemljiško knjigo
Staša Gjerek, 2017, diplomsko delo

Opis: Zemljiška knjiga kot javna knjiga je namenjena vpisovanju in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih povezanih z nepremičninami. Temeljna predpisa na področju zemljiškoknjižnega prava sta Zakon o zemljiški knjigi in Stvarnopravni zakonik. Pomembno mesto zavzemajo temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, ki so predstavljena skozi določene določbe zakona. V zemljiško knjigo se lahko v skladu z načelom zakonitosti vpisujejo z zakonom določene stvarne in nekatere obligacijske pravice. Vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo predstavlja pridobitni način, medtem ko obligacijske pravice nastanejo že s sklenitvijo pravnega posla, z vpisom v zemljiško knjigo pa postanejo vidne za tretje osebe. Stvarne pravice, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, so: lastninska pravica, hipoteka, služnostna pravica, zemljiški dolg, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica. Prav tako pa se v zemljiško knjigo vpisujejo nekatere obligacijske pravice, ki so taksativno naštete: pravica prepovedi odtujitve oz. obremenitve, nastala na podlagi pravnega posla, zakupna in najemna pravica, predkupna oz. odkupna pravica, nastala s pravnim poslom, posebna pravica uporabe javnega dobra. Omenjene pravice se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo, ki je glavni vpis, s katerim se izkaže pridobitev oz. prenehanje pravice. Izjema od splošnega pravila pa velja za vpisovanje nadhipoteke, ki se v zemljiško knjigo vpiše z zaznambo. Poleg vknjižbe kot glavnega vpisa pa sta še predznamba, ki služi pogojni pridobitvi ali prenehanju pravic, in zaznamba, namenjena vpisu oziroma izbrisu dejstev, za katera zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo. Kot pomožna vpisa zakon določa poočitev in plombo. Poočitev je pomožni vpis v zemljiško knjigo, s katerim se vpiše sprememba podatka glede nepremičnine oziroma imetnika pravice na nepremičnini, s plombo pa se javno objavi, da je bil glede določene nepremičnine začet zemljiškoknjižni postopek, v katerem zemljiškoknjižno sodišče o vpisu še ni pravnomočno odločilo. Vpisovanje pravic v zemljiško knjigo je pomembno za posameznika, saj v primeru, če opusti vpis pravice v zemljiško knjigo ne pride do pravnih posledic. Potrebno je, da pod izpolnjenimi pogoji predlaga vpis pravice in se tako izogne neželenim posledicam, ki lahko nastanejo zaradi opustitve vpisa ali nepravilnega vpisa.
Ključne besede: zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno pravo, temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, vknjižba, predznamba, zaznamba, poočitev, plomba, vpisovanje stvarnih pravic v zemljiško knjigo, vpisovanje obligacijskih pravic v zemljiško knjigo
Objavljeno: 26.09.2017; Ogledov: 1095; Prenosov: 205
.pdf Celotno besedilo (527,66 KB)

3.
Zemljiškoknjižne zaznambe
Blaž Fuks, 2017, diplomsko delo

Opis: Zemljiškoknjižno pravo predstavlja enega pomembnejših delov nepremičninskega prava, kjer Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) in Stvarnopravni zakonik (SPZ) igrata najvidnejšo vlogo. Temeljna načela, kot so načelo javnosti in zaupanja, načelo pravnega prednika in načelo vrstnega reda, služijo za lažjo in pravilno interpretacijo posameznih določil zakona. Zemljiška knjiga, ki jo vodijo okrajna sodišča, je pravna, javna evidenca, kar pomeni, da se vanjo vpisujejo pravice in pravna dejstva v zvezi z nepremičninami ter da so ti vpisani podatki vsakomur dostopni. Glavni vpisi v zemljiško knjigo so vknjižba, predznamba in zaznamba, poočitev in plomba pa predstavljata pomožne vpise. Informatizacija, ki se je v popolnosti uveljavila z novelo ZZK-1C, je uvedla elektronsko vlaganje zemljiškoknjižnih predlogov, spremembe pri določenih zaznambah, kjer je nekatere odpravila, odpravila pa je tudi zemljiškoknjižne vložke. Glavno temo tega zaključnega dela predstavljajo zemljiškoknjižne zaznambe, ki so vrsta glavnega vpisa v zemljiško knjigo. Namenjene so vpisu pravnih dejstev, ki so pomembna za promet z nepremičninami in se nanašajo na imetnika pravice, vpisane v zemljiško knjigo. ZZK-1 pozna dve vrsti zaznamb, to so deklaratorne zaznambe, kjer ima vpisano dejstvo pravne učinke ne glede na zaznambo, zaradi njenega publicitetnega učinka pa se nihče ne more sklicevati, da mu vpisano pravno dejstvo ni bilo znano, in konstitutivne zaznambe, s katerimi nastanejo določeni pravni učinki in so določene z ZZK-1 ali drugimi pravnimi predpisi.
Ključne besede: zemljiškoknjižno pravo, temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, informatizacija, zemljiškoknjižne zaznambe, vrste in učinki zaznamb
Objavljeno: 13.09.2017; Ogledov: 607; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (540,34 KB)

4.
Vloga arbitra v arbitražnem postopku
Sašo Šilec, 2016, diplomsko delo

Opis: Arbitražni postopek je ena izmed alternativnih možnosti, ki jih imajo stranke, če odločanja v sporu med njimi ne želijo prepustiti rednim sodiščem. Razlogi za takšno željo strank so lahko različni, pogosto je motiv strank želja, da v sporu odloča nekdo, ki ima izkušnje iz področja na katerem delujejo, ali pa gre zgolj za nezaupanje do rednih sodišč in sodnikov le-teh. Namen naloge je obravnavati vlogo arbitra znotraj arbitražnega postopka, torej ugotoviti kakšna je njihova vloga pri samem začetku, kako so izbrani in imenovani v arbitražni senat, kakšno je razmerje med arbitri in strankami in kaj to razmerje prinaša. Ugotoviti je, da so arbitri kot osebe, ki jih stranke same izberejo, da odločajo o njihovem sporu ena izmed ključnih prednosti samega arbitražnega postopka. Njihovo znanje, avtoriteta in osebnostne sposobnosti prinašajo arbitražnemu postopku verodostojnost in nudijo rezultatu postopka, tj. sprejeti odločbi, spoštovanje s strani strank. Med strankami in arbitri tako z imenovanjem v arbitražni senat nastane pravno razmerje sui generis, ki ima posledice tako v sferi strank kot tudi arbitrov, obojim namreč prinaša določene pravice in obveznosti, ki jih morajo spoštovati. Tako je temeljna pravica arbitra pravica do plačila, njegova temeljna dolžnost pa je nepristranskost ob odločanju v sporu in skrbnost pri sprejemanju te odločitve. Predmet naloge je tudi posledica v primeru kršitve obveznosti takšnega razmerja, v pravu namreč kršitvi primarne dispozicije (v tem primeru pogodbenega določila, ki ga postavita stranki razmerja, tj. arbiter in stranke same) vselej sledi sankcija. Ker so arbitri zadolženi za upoštevanje postopkovnih pravil, ki pa so predmet odločitve strank, imajo ključno vlogo tako pri samem postopku, ki vodi do odločanja, kot tudi pri sprejemanju končne odločitve. To pomeni, da morajo tekom delovanja arbitražnega senata slediti določenim tirnicam, ki jim rečemo temeljna načela arbitražnega postopka. Vloga arbitrov pri uresničevanju temeljnih načel arbitražnega postopka je tako tematika obravnavana v zadnjem poglavju diplomskega dela in služi celostnemu obravnavanju vloge arbitrov pri oblikovanju postopka.
Ključne besede: Arbitraža, arbiter, izbira arbitra, izločitev arbitra, arbitražni postopek, pravno razmerje med strankami in arbitri, pravice in obveznosti arbitrov, neodvisnost in nepristranskost arbitrov, temeljna načela arbitražnega postopka.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 842; Prenosov: 182
.pdf Celotno besedilo (818,18 KB)

5.
POMEN TEMELJNIH NAČEL DDV PRI PREPREČEVANJU SAMOVOLJNEGA POSTOPANJA DAVČNEGA ORGANA
David Harl, 2016, magistrsko delo

Opis: Dejstvo je, da mora Republika Slovenija kot demokratična država, ki temelji na vladavini prava, zagotavljati predvidljivo ravnanje nosilcev oblasti in nadzor nad njihovimi odločitvami. V času, ki ga zaznamuje vedno večja davčna kompleksnost in ko je že kolikokrat vprašljiva praktična uporaba davčne norme, je utemeljevanje pomena splošnih in temeljnih načel še bolj smiselno. Slednje je še toliko bolj pomembno na področju DDV. Zavedati se moramo, da je DDV v zadnjih letih najpomembnejši vir financiranja javne porabe. Vseskozi, tako v slovenskem kot tudi v evropskem merilu, se še vedno (prepogosto) dogaja, da morajo davčni zavezanci v postopkih pred državnimi organi, brezkompromisno zahtevati upoštevanje njihovih pravic, ki jim pripadajo ter preverjati zakonitost delovanja državnih organov v skladu s črko zakona. V modernih demokratičnih državah obstaja veliko mehanizmov nadzora, pa tudi pravnih sredstev, s katerimi se lahko spreminja delovanje, ravnanje in obnašanje državnih organov in njihovih uradnih oseb, le uporabiti jih je treba. Ker pa se zavedam, da imajo davčni zavezanci v davčnih postopkih nadzora večkrat občutek »majhnosti« in nemoči v razmerju do »samovoljnih« državnih organov, sem se odločil za obravnavo tematike, ki je pred vami. Tako kot velja za vsa druga pravna področja, obstajajo tudi pri postopanju davčnega organa na področju DDV nekatera temeljna izhodišča, osnove in načela, ki jih mora davčni organ pri odločanju o pravicah in obveznostih davčnih zavezancev upoštevati. Da lahko ustrezno presojamo zakonitost teh odločitev, pa je na strani davčnih zavezancev, da poznajo omejitve takšnega odločanja. Gre za vprašanje upoštevanja temeljnih načel DDV pri postopanju davčnega organa v postopkih nadzora DDV. V zapletenem in obsežnem davčnem okolju namreč obstaja več interpretacij pravnih norm, kar lahko privede do razhajanj tako med davčnimi zavezanci in davčnim organom, kot tudi do razhajanj med davčnimi zavezanci samimi. Medtem ko slednje ni problematično, je toliko bolj problematična interpretacija norm s strani davčnega organa, če slednji ne sledi temeljnim načelom DDV. Temeljna načela DDV, ki jih je oblikovalo SEU, lahko odigrajo pomembno vlogo pri enotni interpretaciji odločitev davčnega organa. Glede na to, da postopanje davčnega organa spada v okvir upravnega prava, ki ureja tudi delovanje izvršilne oblasti v primeru uresničevanja pravic in obveznosti davčnih zavezancev, je pomembno poznati ta načela, katerih skupni imenovalec je ta, da je njihovo upoštevanje in spoštovanje v vlogi omejevanja (državne) oblasti ob hkratnem zagotavljanju varstva pravic in obveznosti davčnih zavezancev. Z jasnimi opredelitvami, jasnimi načeli in jasnimi normami pa lahko skrčimo ali celo odpravimo razloge za morebitne pravdne postopke in s tem ustvarimo okolje pravne gotovosti in pravičnosti.
Ključne besede: temeljna načela, pomen temeljnih načel, DDV - davek na dodano vrednost, postopanje davčnega organa, samovoljno ravnanje, davčni nadzor, davčni zavezanec, kršitve temeljnih načel, direktiva sveta 2006/112/ES, nadzor nad postopanjem davčnega organa, uveljavljanje pravic in obveznosti davčnih zavezancev.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 828; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (1,48 MB)

6.
MIRANDA VS PLEA BARGAINING SPORAZUM O KRIVDI KOT NEGACIJA PRAVICE DO MOLKA
Saša Kostanjšek, 2016, diplomsko delo

Opis: Zakon o kazenskem postopku Republike Slovenije je od svojega začetka veljave doživel mnogo sprememb. Pomembni sta bili noveli ZKP-E iz leta 2003 ter ZKP-K iz leta 2012. Novela ZKP-E je uvedla novosti pri podajanju pravnega pouka in razširila domet pravice do molka. Druga pa je v naš pravni sistem vnesla institut, ki izhaja iz anglo-ameriškega sistema - sporazum o priznanju krivde, ki bi naj pomembno vplival na hitrost reševanja kazenskih zadev in uspešnost kazenskih postopkov. Sporazum o priznanju krivde je dogovor med obdolžencem in državnim tožilcem, pod katerimi pogoji bo obdolženec krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe priznal. Sporazum o priznanju krivde tako v prakso prinaša koristi na strani obdolženca, državnega tožilca, sodišča in javnosti. V teoriji pa so se s uvedbo t.i. plea bargaininga odprla številna vprašanja in pod vprašaj so se postavili temeljni postulati pravičnega postopka in temeljne pravice oseb, ki se znajdejo v kazenskem postopku, predvsem pravica do molka in privilegij zoper samoobtožbo.
Ključne besede: kazenski postopek, adversarni model, inkvizitorni model, državni tožilec, pravice obdolženca, pogajanja o priznanju krivde, priznanje krivde, privilegij zoper samoobtožbo, varstvo ustavnih pravic obdolženca, temeljna načela kazenskega postopka
Objavljeno: 20.05.2016; Ogledov: 1041; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (2,06 MB)

7.
JAVNA DRAŽBA V IZVRŠILNEM POSTOPKU
Maja Platnjak, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava javno dražbo v izvršilnem postopku. Javna dražba pomeni prodajo predmeta izvršilnega postopka tistemu ponudniku, ki na prodajnem naroku poda najvišjo ponudbo. Kot eden izmed načinov prodaje se najpogosteje izvede pri prodaji nepremičnin in premičnin. Na javni dražbi pa se lahko prodajo tudi nematerializirani vrednosti papirji, druge premoženjske oziroma materialne pravice ter delež družbenika. V diplomski nalogi so predstavljena temeljna načela izvršilnega postopka, ki veljajo za javno dražbo ter navedena sredstva izvršbe, pri katerih se opravi prodaja na javni dražbi. Podrobno je opisan potek dražbe premičnin in nepremičnin s sprotnim navajanjem sprememb, ki jih je na tem področju prinesla novela Zakona o izvršbi in zavarovanju leta 2014. Ob posameznih institutih javne dražbe pa je hkrati navedena ustrezna sodna praksa sodišč Republike Slovenije.
Ključne besede: temeljna načela, izvršba na premičnine, izvršba na nepremičnine, izvršba na nematerializirane vrednostne papirje, izvršba na druge premoženjske pravice, izvršba na delež družbenika, javna dražba, sodna praksa.
Objavljeno: 10.05.2016; Ogledov: 2015; Prenosov: 348
.pdf Celotno besedilo (666,12 KB)

8.
ZEMLJIŠKOKNJIŽNE ZAZNAMBE S PREGLEDOM AKTUALNE SODNE PRAKSE
Tamara Horvat, 2015, diplomsko delo

Opis: Zemljiškoknjižno pravo predstavlja enega izmed pomembnih vidikov nepremičninskega prava. Temeljna zakona na tem področju sta Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) in Stvarnopravni zakonik (SPZ). Zakonodaja je utemeljena na posebnih načelih, ki so vključena v zakon in dajejo smernice za interpretacijo posameznih določb. Najpomembnejša evidenca v zemljiškoknjižnem pravu je zemljiška knjiga, ki je tesno povezana z zemljiškim katastrom. Zemljiško knjigo vodijo okrajna sodišča, namenjena pa je vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstev v zvezi z nepremičninami. Glavne oblike vpisa so vknjižba, predznambe in zaznambe. Osrednjo temo tega diplomskega dela predstavlja pravni institut zaznambe. Gre za glavni vpis, s katerim se opravi vpis oziroma izbris pravnih dejstev. Izrednega pomena je, ker se z njo doseže objava določenih pravno pomembnih dejstev ali osebnih lastnosti imetnika, kar je zlasti pomembno z vidika varstva strank, ki poslujejo z nepremičninami. Zaradi javne objave postane to pravno dejstvo razvidno vsakomur (publicitetni učinek), zaradi česar se nihče, ki je pridobil knjižno pravico za tem, ko je že učinkovala zaznamba, ne more sklicevati na to, da zanj ni vedel.
Ključne besede: pravni institut zaznambe, vrste zaznamb, Zakon o zemljiški knjigi, zemljiška knjiga, temeljna načela zemljiškoknjižnega prava
Objavljeno: 25.03.2016; Ogledov: 1067; Prenosov: 182
.pdf Celotno besedilo (947,58 KB)

9.
HIPOTEKARNA ZAVAROVANJA V SODNI PRAKSI
Sabina Žibret, 2015, diplomsko delo

Opis: Hipoteka kot oblika zastavne pravice na nepremičninah je ena izmed pomembnejših oblik zastavnih pravic, ki jih ureja Stvarnopravni zakonik, ki je stopil v veljavo 1. januarja 2003. Stvarnopravni zakonik ureja predvsem materialnopravno ureditev hipoteke, postopkovna pravila pri realizaciji hipotekarnega zavarovanja pa so urejena v Zakonu o izvršbi in zavarovanju, kjer je z avgustom letos pričela veljati novela K (Uradni list RS, št. 54/2015 ), ki ponovno prinaša nekaj sprememb na področju izvršbe. V postopku stečaja pa so za hipotekarnega upnika upoštevne določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki je zadnjo (šesto) spremembo doživel leta 2013 z novelo F (Uradni list RS, št. 100/13). Ker je hipoteka tipična knjižna pravica, katere vpis je v večini primerov konstitutivne narave, je najbolj pomemben zakon na tem področju Zakon o zemljiški knjigi, ki ureja temelje vknjižbe hipotekarnega zavarovanja v zemljiško knjigo. Namen mojega diplomskega dela je predstaviti hipotekarno zavarovanje v čim bolj strnjeni obliki, saj je tematika zelo široka. Poskušala sem izpostaviti najbolj pomembne vidike in lastnosti hipotekarnega zavarovanja kot sredstva za varstvo upnika v pravnem prometu. Diplomsko delo je razdeljeno na devet okvirnih poglavij. V začetnih poglavjih sem poskušala na kratko predstaviti funkcijo hipoteke in temeljna načela hipotekarnega prava, ki so, kot lahko vidimo, izjemno pomembna tudi pri odločanju v sporih na tem (hipotekarnem) področju. V nadaljevanju nekaj besed namenjam samemu nastanku hipoteke, torej kaj hipoteka kot oblika zavarovanja obsega, prav tako pa sem na kratko predstavila še posebne oblike hipoteke. Največ pozornosti sem posvetila realizaciji hipoteke in kako mora hipotekarni upnik postopati, če želi dobiti poplačilo svoje zapadle terjatve, in kako poteka sama prodaja zastavljene nepremičnine. Nekaj besed sem namenila tudi zunajsodni prodaji nepremičnine preko notarja, katere izvajanje pa je pri nas do nadaljnjega (žal) še zadržano. V zadnjem delu diplomskega dela sem predstavila še načine prenosa hipoteke ter na samem koncu še prenehanje hipoteke zaradi različnih razlogov. V celotnem diplomskem delu so v primerjavo podani relevantni primeri tako iz starejše kot tudi aktualne sodne prakse. V sklepu na kratko povzemam svoje mnenje glede opisane tematike in izpostavljam nekaj problemov, ki so se mi izpostavili ob preučevanju sodne prakse.
Ključne besede: hipotekarno zavarovanje, temeljna načela, vknjižba pravice, maksimalna hipoteka, notarski zapis, terjatev, realizacija hipoteke, izvršilni postopek, poplačilo upnika, sodna praksa
Objavljeno: 09.12.2015; Ogledov: 942; Prenosov: 183
.pdf Celotno besedilo (982,28 KB)

10.
HARMONIZACIJA ZJNVETPS IN NJEGOVA UPORABA V POSTOPKIH JAVNEGA NAROČANJA TER PRIMERJAVA Z ZAKONODAJO ŠVEDSKE
Tadej Podgrajšek, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomski seminar proučuje javno naročanje po Zakonu o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (v nadaljevanju ZJNVETPS) v Sloveniji. Empirični del seminarja tako vsebuje definicijo javnega naročanja na splošno, dotakne pa se tudi razvoja slovenske zakonodaje na področju javnega naročanja od osamosvojitve leta 1991 pa do danes. Nadalje seminar opisuje in interpretira pomembnejše določbe ZJNVETPS. Aplikativni del diplomskega seminarja obravnava primer konkretne razpisne dokumentacije javnega naročila po odprtem postopku Obrtnega komunalnega podjetja Rogaška Slatina z namenom proučitve razpisne dokumentacije. Ugotovili smo, da je razpisna dokumentacija v skladu z ZJNVETPS in da so pogoji ter merila za izbor ponudnika javnega naročila dovolj natančno zapisani in pojasnjeni, da ne dopuščajo napak pri oblikovanju ponudbe. Končni del aplikativnega dela diplomskega seminarja obravnava primerjavo ZJNVETPS v Sloveniji ter Zakona na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev na Švedskem (LUF). Splošna ugotovitev na podlagi primerjave obeh držav je, da med zakonoma v eni in drugi državi ni razlik, saj sta obe državi ta zakon pripravili na podlagi direktive EU (Direktiva EU 2004/17/EC).
Ključne besede: Zakon na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (ZJNVETPS), javna naročila, postopki javnih naročil, temeljna načela javnega naročanja, kršitve temeljnih načel, LUF na Švedskem.
Objavljeno: 04.08.2015; Ogledov: 783; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici