| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Telemetrično spremljanje bradikardnih motenj in vstavitev srčnega spodbujevalnika
Aljaž Markuš, 2022, diplomsko delo

Opis: Uvod: Aritmije so motnje srčnega ritma. Bradikardije so nenormalno znižan srčni utrip. Med bradikardije uvrščamo bolezen sinusnega vozla in atrio-ventrikularni (AV) blok I, II in III. Bolniki z boleznijo sinusnega vozla potrebujejo zdravljenje z zdravili ali vstavitev srčnega spodbujevalnika, bolniki z drugo- in tristopenjskim AV blokom pa zdravljenje z zdravili, če je potrebno, namestitev začasnega spodbujevalnika, nato pa vsaditev stalnega srčnega spodbujevalnika. Ključno vlogo pri zdravstveno negovalni oskrbi bradikardnih bolnikov ima strokovno delo medicinske sestre. Namen diplomskega dela je bil analizirati načine zdravljenja bradikardnih bolnikov in proučiti vlogo medicinske sestre pri oskrbi tovrstnih bolnikov. Metode: V raziskavi je sodelovalo 50 moških in ženskih bolnikov, ki so bili zaradi bradikardnih motenj zdravljeni na Oddelku za kardiologijo in angiologijo. Kvalitativne podatke smo zbrali z analizo znanstveno strokovne literature in bolniškim sprejemnim listom za anamnezo. Kvantitativne podatke smo zbrali s pomočjo telemetričnega opazovanja. Rezultati: Bolnike z motnjami srčnega ritma nadzorujemo s telemetrično diagnostiko. (8; 16 %) proučevanih bradikardnih bolnikov je prejelo izključno zdravljenje z zdravili, (42; 84 %) opazovanim bolnikom pa so vstavili srčni spodbujevalnik. Razprava in sklep: Anamnestični podatki v kombinaciji s telemetričnimi izsledki olajšajo odločitev za operativno zdravljenje bradikardnih bolnikov z vstavitvijo srčnega spodbujevalnika. Strokovno delo medicinske sestre je ključnega pomena za obravnavo bradikardnih bolnikov ter ohranitev kakovosti njihovega življenja. Bradikardne motnje srčnega ritma naraščajo, zato se potreba po zdravljenju z zdravili in operativnih posegih povečuje. Medicinska sestra mora biti na področju aritmij visoko izobražena in ustrezno strokovno usposobljena, še zlasti ko gre za delo v triaži in urgentni medicini.
Ključne besede: bradikardija, tahikardija, antiaritmiki, telemetrija, srčni spodbujevalnik
Objavljeno v DKUM: 02.02.2022; Ogledov: 235; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (5,04 MB)

2.
Nivo znanja temeljnih postopkov oživljanja z uporabo avtomatskega eksternega defibrilatorja pri laikih pred in po 2 - urnem izobraževanju
Andrej Rihtar, 2019, magistrsko delo

Opis: Zunaj bolnišnični srčni zastoj predstavlja vodilni vzrok umrljivosti v svetu. Ker je uspešnost preživetja in prognoza pri bolniku odvisna predvsem od zgodnjega začetka oživljanja ter defibrilacije, pri tem pomembno vlogo odigrajo mimoidoči, ki so priča srčnemu zastoju. S svojim znanjem ter hitrim in ustreznim posredovanjem lahko tako rešijo življenje in pripomorejo k čim ugodnejšemu nevrološkemu izidu. Izvedena je bila kvantitativna metoda z uporabo standardiziranega vprašalnika in ocenjevalnega protokola. Z vprašalnikom smo ocenili znanje tečajnikov pred tečajem, nato izvedli 2-urni tečaj za tem pa, z ocenjevalnim protokolom, ocenili pridobljeno znanje na Laerdal lutki. Kvantitativne rezultate smo predstavili z grafi in tabelami, hipoteze pa potrdili z uporabo Mann-Whitneyevega U testa ter Spearmanovo korelacijo. Povprečni rezultat pisnega preizkusa predznanja vseh tečajnikov je bil 77,7 %, praktičnega preizkusa po tečaju pa 88,5 %. Tečajniki, ki imajo v družini nekoga z zdravstveno izobrazbo, so pred tečajem dosegli, v povprečju, 82,3 % in po tečaju 92 % uspeh, ostali 75,1 % pred in 87,30 % uspeh po tečaju. Uspešnost pred in po tečaju se je izkazala za odvisno od števila predhodno opravljenih tečajev. Diskusija in zaključek: kvalitetni tečaji nedvomno pripomorejo k boljšemu znanju in večji samozavesti laikov pri izvajanju TPO. Redna in usmerjena izobraževanja so pogoj za pogostejšo uporabo javno dostopnih defibrilatorjev in pravilno ter kvalitetno izvedbo TPO ob srčnem zastoju.
Ključne besede: tečaj, srčni zastoj, laiki, pristopni čas, ventrikularna fibrilacija, ventrikularna tahikardija brez pulza.
Objavljeno v DKUM: 24.12.2019; Ogledov: 978; Prenosov: 110
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

3.
Učinkovitost prekordialnega udarca v kliničnem okolju
Dejan Čerpnjak, 2017, magistrsko delo

Opis: Teoretično izhodišče: Prekordialni udarec je najhitrejši izmed manevrov v reanimaciji, s katerim lahko končamo prekatno fibrilacijo in prekatno tahikardijo. Mnenja in rezultati raziskav o njegovi učinkovitosti pa so različni. Metodologija: V empiričnem kvantitativnem delu smo opravili prospektivno študijo učinkovitosti prekordialnega udarca na oddelku intenzivne terapije. Prekordialni udarec smo izvajali z ulnarno stranjo tesno stisnjene pesti iz višine 20 cm v spodnji del prsnice. Pogoj za vključitev v študijo je bil nastanek motnje srčnega ritma prekatna tahikardija brez pulza ali prekatna fibrilacija in aplikacija prekordialnega udarca. Iz raziskave smo izključili bolnike, pri katerih nismo imeli elektrokardiograma na katerem bi bila vidna izvedba prekordialnega udarca in bolnike pri katerih je prišlo do preskoka srčnega ritma že pred njegovo izvedbo. Po primarnem vrednotenju rezultatov študije smo rezultate glede uspešnost izvedbe prekordialnega udarca razvrstili v tri skupine: (1) konverzija v srčni ritem združljiv z življenjem, (2) ni prišlo do spremembe srčnega ritma in prišlo je do (3) poslabšanja obstoječe motnje srčnega ritma. Kot sekundarni rezultat smo opazovali (4) preživetje bolnikov do odpusta iz oddelka intenzivne terapije. Rezultati: Študija je zajemala 25 bolnikov, pri katerih je bilo pri 30 prekatnih motnjah srčnega ritma izvedenih 32 prekordialnih udarcev. Prekordialni udarec je bil izveden v povprečju 20 sekund po nastanku tahiaritmije pri uspešnih in 29 sekund po nastanku tahiaritmije pri neuspešnih poskusih konverzije srčnega ritma z uporabo prekordialnega udarca. Prekordialni udarec je bil učinkovit v 10 (33,3 %) od 30 primerov prekatnih tahikardij brez pulza in ni bil učinkovit v nobenem od dveh primerov prekatne fibrilacije. V nobenem primeru ni povzročil poslabšanja obstoječe motnje srčnega ritma. Preživetje do premestitve iz oddelka intenzivne terapije je bilo pri skupini v kateri je bil prekordialni udarec uspešen 5 od 10 bolnikov (50 %) in v skupini v kateri je bil neuspešen 10 od 16 bolnikov (62,5 %). Sklep: Prekordialni udarec je učinkovit pri mehanični kardioverziji prekatne tahikardije brez pulza pri bolnikih na oddelku intenzivne terapije, ki so pod stalnim nadzorom in lahko skrajša čas do povrnitve spontanega krvnega obtoka.
Ključne besede: mehanična kardioverzija, prekatna tahikardija, prekatna fibrilacija, oddelek intenzivne terapije, konverzija.
Objavljeno v DKUM: 21.12.2017; Ogledov: 1045; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (2,93 MB)

4.
Simulacija sekundarnega zastoja srca - etiologija asfiksije
Matjaž Korpar, 2014, diplomsko delo

Opis: Delni tlak ogljikovega dioksida na koncu izdiha (PetCO2) nam med oživljanjem omogoča razlikovati med primarnim in sekundarnim zastojem srca. Namen diplomskega dela je bil raziskati, ali lahko tudi na simulatorju METI HPS ločimo med obema tipoma zastoja. V Simulacijskem centru Fakultete za zdravstvene vede smo sekundarni zastoj srca simulirali kot asfiksijo povzročeno z mišičnim relaksantom in z mehanično zaporo dihalne poti. Primarni zastoj smo simulirali z aplikacijo 1 mg adrenalina. Zanimalo nas je, ali patofiziološki potek sprememb vitalnih funkcij ustreza podatkom iz literature. Simulator smo v vseh scenarijih privedli do faze zastoja srca in pričeli s predihavanjem. Spremljali smo delne tlake PetCO2, PACO2, PO2, nasičenost kisika v arterijski krvi SpO2, pH krvi, minutni iztis srca, utrip srca in krvni tlaka. Rezultati so pokazali, da obstajajo odstopanja pri primerjavi primarnega in sekundarnega zastoja srca v PetCO2. Vrednost PetCO2 je bila pri primarnem zastoju srca ob pričetku ventilacije 52 mmHg, pri sekundarnem zastoju srca zaradi zapore dihalne poti pa je bila vrednost PetCO2 bistveno višja, 85 mmHg. Vrednost pH krvi je pri vseh scenarijih padala od 7,42 do 7,34. Ob pričetku asfiksije je simulator s kompenzacijskimi mehanizmi dvigoval frekvenco utripa srca iz 72 na 151 utripov na minuto, sledila je VT s pulzom, ki se je po eni minuti spremenila v VF in po nadaljnji eni minuti v asistolijo. Minutni iztis srca je padal iz 6 L/min na 4 L/min ob pričetku VT in padel na vrednost nezdružljivo z življenjem (0,1 L/min) ob pričetku asistolije. Ugotavljamo, da simulator METI HPS ustreza predstavitvi asfiksije in je primeren za prikaz takih scenarijev v izobraževalne namene.
Ključne besede: vrednosti PetCO2, asfiksija, ventrikularna tahikardija (VT), ventrikularna fibrilacija (VF), asistolija (ASY), sekundarni zastoj srca, simulator METI HPS.
Objavljeno v DKUM: 07.10.2014; Ogledov: 1616; Prenosov: 131
.pdf Celotno besedilo (1,37 MB)

5.
Komocija srca in prekordialni udarec: mehanoelektrična stimulacija življenja ali smrti
Dejan Čerpnjak, 2011, diplomsko delo

Opis: Mehanični udarec v srce z nizko energijo, ki je top in nepenetranten, lahko glede na določene determinante povzroči smrt zaradi komocije srca. Identificirali smo 4 determinante: tip udarca, čas udarca, mesto udarca in energijo udarca. S pregledom primarnih bibliografskih virov ugotavljamo, da top udarec, ki povzroči komocijo srca, deluje po principu mehanične stimulacije prekordialnega predela, v času repolarizacije srca. Na celičnem nivoju se predvideva, da je komocija srca posledica aktivacije specifičnih ionskih, od ATP odvisnih, kalijevih kanalov. Komocijo srca je največkrat zaslediti v borilnih športih in športih z žogico. V Sloveniji zabeleženega primera nismo našli. Komocijo srca lahko preprečimo z izobraževanjem mladih športnikov, njihovih trenerjev in ostale populacije. Za uspešno reanimacijo je potrebna čimprejšnja prepoznava dogodka in aktivacija oživljanja. Po drugi strani pa lahko prekordialni udarec z roko v prsni koš pri bolnikih, ki doživijo zastoj srca, stimulira in zaustavi smrtno nevarni električni ritem fibrilacije prekatov (VF) in jim s tem reši življenje. Rezultati našega pregleda literature kažejo, da je uspešnost prekordialnega udarca pri tahiaritmijah in VF relativno majhna, zato se njegova uporaba v novih ERC-smernicah ne priporoča več v zunajbolnišničnem okolju. Prekordialnega udarca z roko ne moremo uskladiti z ritmom srca pri tahiaritmijah, zato lahko v primeru stimulacije vulnerabilnega časovnega cikla srca povzročimo VF.
Ključne besede: komocija srca, prekordialni udarec, prekordialni predel, vulnerabilna faza, ventrikularna fibrilacija, ventrikularna tahikardija, defibrilacija
Objavljeno v DKUM: 06.01.2012; Ogledov: 3765; Prenosov: 261
.pdf Celotno besedilo (2,53 MB)

6.
Prepoznavanje simuliranih EKG motenj ritma z avtomatskimi zunanjimi defibrilatorji
Dejan Ciglar, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo raziskovali odzive avtomatskih zunanjih defibrilatorjev (AED) na simulirane motnje ritma srca. Opisali smo algoritme posameznih testiranih AED, na podlagi katerih se odloča o defibrilaciji. S pomočjo simulatorja SimMan smo nastavljali simulirane EKG ritme različnih oblik in frekvenc. Omejili smo se na simulacijo ritma ventrikularne tahikardije, ventrikularne fibrilacije, torsade de pointes in supraventrikularne tahikardije. V raziskavi smo testirali 4 modele AED: AED Lifepak-12, Zoll AED PRO, Lifepak 500 in Powerheart G3. Merili smo čas, ki ga AED porabijo za analizo ritma in čas za razelektritev naboja, v primeru, da ne sprožimo defibrilacije. Rezultati prikazujejo 100% prepoznavanje prekatne fibrilacije (VF), tako pri majhni napetosti (fina VF), kot pri visoko napetostnem signalu (groba VF). Čas za prepoznavo ritma je trajal med 11 in 12 sekundami. Vsi AED priporočajo defibrilacijo simulirane Torsade de pointes. Zoll AED PRO in Lifepak 500 se v primeru prepoznavanja VT odločajo enkrat v prid defibrilaciji, drugič pa jo ne priporočajo. Powerheart G3 pro pa se v vsakem primeru odloča za defibrilacijo VT. Prepoznavanje SVT omogoča le Powerheart G3, Zoll AED PRO in Lifepak 500, pa ne omogočata prepoznavanje SVT. Za profesionalno uporabo AED vidimo veliko prednost defibrilatorja Powerheart G3, ki je v 100% primerih prepoznal vse oblike SVT in VF.
Ključne besede: avtomatski zunanji defibrilator, defibrilacija, simulacije, ventrikularna tahikardija, ventrikularna fibrilacija, torsade de pointes, supraventrikularna tahikardija
Objavljeno v DKUM: 14.06.2010; Ogledov: 3750; Prenosov: 693
.pdf Celotno besedilo (2,91 MB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici