| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 13
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv družbenih omrežij na delovna razmerja
Dejan Mehle, 2021, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so obravnavani različni pravni vidiki družbenih omrežij in njihov vpliv na delovna razmerja. V današnjem času se za namene zaposlovanja vse pogosteje uporabljajo družbena omrežja, ki služijo kot vir informacij za preverbo kandidatov za zaposlitev. Delodajalci želijo na ta način preveriti primernost kandidatov in se zaščititi pred morebitno poslovno škodo, vendar pri tem obstaja možnost neupravičene obdelave osebnih podatkov in prekomernega posega v zasebnost kandidatov, zato je treba dopustnost tovrstnih preverb obravnavati v vsakokratnem primeru. Pri vključitvi družbenih omrežij v delovni proces se izpostavlja predvsem vprašanje glede dopustnosti delodajalčeve naložitve uporabe družbenih omrežij med delovne obveznosti delavca, kar bo v največji meri odvisno od narave dela, ki ga delavec opravlja. V nasprotnem primeru tovrstna naložitev obveznosti načeloma ne bo možna. Eden izmed pomembnih vidikov predstavlja tudi nadzor delodajalca nad uporabo družbenih omrežij in z njim povezana pričakovana zasebnost delavca. Pri opredelitvi dopustnega nadzora delodajalca nam nekatere odgovore poda sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, predvsem v sodbi Barbulescu, ki določa omejitve delodajalčevega nadzora in obenem določa smernice, ki jih morajo delodajalci pri nadzoru spoštovati. Posebna vloga je namenjena tudi objavam zaposlenih na družbenih omrežjih. Kot problematične se z vidika delodajalca izpostavljajo predvsem objave zaposlenih, ki škodujejo poslovnim interesom delodajalca ali kažejo na delavčevo kršitev delovnih obveznosti, zato jih bo delodajalec načeloma želel sankcionirati, največkrat z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Na drugi strani se pri objavah zaposlenih izpostavlja pravica do svobode govora, v primeru razkritja informacij v javnem interesu pa v poštev prihaja tudi zaščita žvižgačev. Pri tem so v magistrskem delu obravnavani različni mednarodni viri, analiza tuje in slovenske pravne ureditve ter pripadajoča sodna praksa.
Ključne besede: preverba kandidatov za zaposlitev, obdelava osebnih podatkov, delovne obveznosti, nadzor na delovnem mestu, varstvo zasebnosti, prepoved škodljivih ravnanj, svoboda izražanja, odpoved pogodbe o zaposlitvi, žvižgaštvo
Objavljeno: 02.03.2021; Ogledov: 385; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (848,04 KB)

2.
Kazenskopravne omejitve svobode izražanja
Ana Černec, 2017, magistrsko delo

Opis: Svoboda izražanja je ena najpomembnejših človekovih pravic, saj je pogoj za učinkovito demokratično državo in za funkcioniranje drugih pravic in svoboščin. Kljub svoji pomembnosti pa svoboda izražanja ni absolutna pravica, saj se jo lahko omeji zaradi varstva pravic drugih oseb in iz razlogov nacionalne varnosti, varstva javnega reda in miru, zdravja ali morale. Pri tem gre najpogosteje za kolizijo med pravico do svobode izražanja in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic. Kazenskopravne omejitve svobode izražanja so predvidene v Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1). Tako KZ-1 omejuje svobodo izražanja v osemnajstem poglavju pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime ter v kaznivem dejanju javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen KZ-1). Prav pri tem kaznivem dejanju, ki je v bistvu sovražni govor v ožjem smislu, prihaja do največ nesoglasij glede njegove interpretacije. Največ prahu je dvignilo pravno mnenje Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, ki v svoji interpretaciji tega kaznivega dejanja dopušča minimalne omejitve svobode izražanja. Mnogi pravni strokovnjaki očitajo državnim tožilcem, da sovražne govora ne preganjajo dovolj, kar utegne povzročiti nestrpnosti v državi.
Ključne besede: človekove pravice, kazensko pravo, svoboda izražanja, omejitve svobode izražanja, sovražni govor, kazniva dejanja zoper čast in dobro ime
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 1192; Prenosov: 196
.pdf Celotno besedilo (850,30 KB)

3.
Zavrnitev registracije znamke iz razloga nasprotovanja javnemu redu in morali
Elena Fridau, 2017, diplomsko delo

Opis: Znamka, ki nasprotuje javnemu redu ali morali, posebej, če je množično izpostavljena v javnosti in drugih občilih, lahko z njeno motečo ali žaljivo vsebino prizadene javnost. Problem, ki se v zvezi s takšnimi znamkami, ki nasprotujejo javnemu redu ali morali, pojavlja je, da ni podana končna definicija pojma javnega reda in morale. Hiter razvoj trgovine in spremembe v družbi pripeljejo do tega, da se pogled na to, kako se naj razlaga pojem javnega reda in morale, nenehno spreminja. Diplomsko delo vsebuje dva dela. Prvi del razčlenjuje postopek registracije znamke. Predstavljen je postopek registracije znamke v Republiki Sloveniji, pri čemer, so predstavljene tudi ostale možnosti registracije znamke, glede na zahteve prijavitelja. Drugi del pa izčrpno obravnava pojem javnega reda in morale, ter razmejitev med primeri, ki nasprotujejo javnemu redu ali morali, in tistimi, ki nimajo take narave. Pojem javnega reda in morale je analiziran skozi prizmo sodnih odločb, strokovnih člankov, smernic in definicij. Ugotavlja se, da bi morebitna ozka razlaga tega pojma vodila v omejevanje prostega pretoka blaga v notranjem trgu EU in svobode izražanja. Dejstvo, da je prost pretok blaga prvo od štirih temeljnih svoboščin notranjega trga EU in, da je svoboda izražanja z Ustavo zagotovljena pravica, kaže na to, da je pojem javnega reda in morale in razlaga le-tega pomembna tema.
Ključne besede: znamka, javni red, morala, absolutni razlogi za zavrnitev registracije, relevantna javnost, svoboda izražanja, prost pretok blaga
Objavljeno: 27.10.2017; Ogledov: 632; Prenosov: 81
.pdf Celotno besedilo (900,86 KB)

4.
SOVRAŽNI GOVOR - KDAJ GRE PRI OMEJEVANJU SOVRAŽNEGA GOVORA ZA OMEJEVANJE SVOBODE IZRAŽANJA
Simona Kostajnšek, 2016, diplomsko delo

Opis: Sovražni govor je govor, ki je uperjen proti različnim manjšinam na podlagi barve kože, etničnosti, vere, spolne usmerjenosti, narodnosti ter ostalimi skupinami ljudi. Takšen govor je povezan s predsodki, stereotipi in diskriminacijo. Na drugi strani pa imamo svobodo izražanja, ki je ustavno varovana pravica in ena izmed temeljnih človekovih pravic. Pomeni, da lahko vsakdo svobodno izbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Kljub temu, da gre za ustavno varovano pravico, pa ta ni absolutna, temveč je omejena s pravicami in svoboščinami drugih. Definicija sovražnega govora je še vedno precej nejasna, saj se nemalokrat definira precej široko. V diplomski nalogi sem obravnavala razliko med neprimernim, nesprejemljivim in kaznivim govorom, med katerega sodi tudi sovražni govor. Kaznivi sovražni govor opredeljuje 297. člen Kazenskega zakonika. Pravico do svobode izražanja je mogoče omejiti le takrat, kadar za to obstajajo utemeljeni razlogi. Do tega pride zlasti takrat, ko se s pravico do svobode izražanja posega v čast in dobro ime drugega ter v pravico do zasebnosti. Pravica do svobode izražanja je lahko omejena le takrat, kadar se upošteva določen javni interes, ki pa mora biti nad interesi posameznika. Presojanje ali je šlo v določenem primeru za poseg v pravico do svobode izražanja je ena izmed zahtevnejših nalog.
Ključne besede: sovražni govor, predsodki, stereotipi, diskriminacija, neprimerni, nesprejemljiv, kazniv govor, svoboda izražanja.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 1673; Prenosov: 259
.pdf Celotno besedilo (621,96 KB)

5.
MEDIJSKA SVOBODA IN NJENE OMEJITVE NA PRIMERU REVIJE CHARLIE HEBDO
Irena Lovrenčič Držanič, 2016, diplomsko delo

Opis: Medijska svoboda in svoboda govora sta temelja demokracije, ki imata nekatere omejitve. Ekonomija, politika in drugi vplivi sooblikujejo medijsko poročanje, posledično pa tudi informiranost javnosti. Deregulacija in omejevanje imata prednosti in slabosti, pomembne pa so tudi pravice in dolžnosti medijev, ki bi morali delovati kot četrta (nadzorna) veja oblasti. Globalizacija, multikulturnost in (ne)razumevanje satire lahko pripeljejo do nasprotovanja ali celo do napadov na medije in novinarje, kot kaže primer omenjene revije. Pogledi na meje svobodnega govora so med medijskimi strokovnjaki raznoliki, uporabniki pa se jih zavemo šele pri kontroverznih primerih, v katerih so v presojo vključena čustva.
Ključne besede: medijska svoboda, svoboda govora, svoboda izražanja, Charlie Hebdo, četrta veja oblasti
Objavljeno: 29.08.2016; Ogledov: 1608; Prenosov: 190
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

6.
SOVRAŽNI GOVOR
Mojca Ajtnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Pojem sovražnega govora izhaja iz anglosaškega sveta in temelji na prepričanju o manjvrednosti nekaterih ljudi, zaradi njihove pripadnosti določeni skupini. Sovražni govor je eden ključnih trenutkov v vzbujanju sovraštva do določenih skupin ljudi. Takšen govor je neizogibno povezan s predsodki, diskriminacijo in stereotipi. Je stalni spremljevalec človeške družbe, vedno večja prisotnost sovražnega govora v današnji družbi pa je posledica potrošniško in kapitalistično naravnane družbe. Na porast prisotnosti sovražnega govora vpliva tudi vedno večja uporaba medijev in svetovnega spleta. Sovražni govor je pravno reguliran na nacionalni ravni posameznih držav ter na mednarodni ravni. Pravni akti tako prepovedujejo javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti ter k nasilju in vojni. Pripadnost določeni skupini je določena glede na narodnost, versko, rasno ali etnično pripadnost, spol, premoženjsko stanje, izobrazbo, družbeni položaj, politično prepričanost, invalidnost, spolno usmerjenost, oziroma katerokoli drugo osebno okoliščino.
Ključne besede: sovražni govor, sovraštvo, diskriminacija, neenakopravnost, nestrpnost, svoboda izražanja
Objavljeno: 23.11.2015; Ogledov: 2731; Prenosov: 823
.pdf Celotno besedilo (765,45 KB)

7.
ABSOLUTNE IN RELATIVNE JAVNE OSEBE
Tina Žel, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so raziskane razlike med absolutno in relativno javno osebo, kje so meje med eno in drugo javno osebo in katere pravice so jim lahko v večji meri kratene kot zasebnikom. S pomočjo analize primerov iz Slovenskega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice je raziskano, kako se sodišči opredeljujeta do absolutnih in relativnih javnih oseb. Sodbi sta nato primerjani z literaturo, opazovana so odstopanja, ki se pojavljajo v praksi. Definicije javnih oseb so aplicirane na slovenski medijski prostor. Ugotovljeno je, da so definicije v grobem podane, vendar se pravice posameznih javnih oseb razlikujejo od primera do primera, saj je treba upoštevati okolje, kontekst ter funkcijo javne osebe.
Ključne besede: absolutne javne osebe, relativne javne osebe, zasebnost, svoboda izražanja
Objavljeno: 15.11.2012; Ogledov: 7410; Prenosov: 764
.pdf Celotno besedilo (1,54 MB)

8.
OMEJITVE PRAVICE DO SVOBODE IZRAŽANJA
Brina Novak, 2012, diplomsko delo

Opis: Pravica do svobode izražanja je ena temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki zajema svobodo misli, sprejemanje in oddajanje mnenj in idej ter svobodo medijev. Hkrati je tudi temelj za učinkovito izvrševanje mnogih drugih človekovih pravic. Prav zaradi izrednega pomena, ki ga ima ta pravica, so tudi obveznosti države pri njenem zagotavljanju precej obširne. Pravica do svobode izražanja sme biti omejena, kadar za to obstajajo utemeljeni razlogi. To se zgodi zlasti takrat, ko se pravico do svobode izražanja izvršuje tako, da se z njo posega v pravico do zasebnosti ali pravico do časti in dobrega imena drugih subjektov oziroma tako, da se jo zlorablja in izvršuje v obliki sovražnega govora. Presojanje, do kje sega pravica do svobode izražanja in ali je bila ta pravica upravičeno omejena, je ena zahtevnejših nalog nacionalnih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga. Pravica do svobode izražanja namreč ne sme biti omejena zgolj zato, ker so izražena mnenja ali ideje za širšo javnost nesprejemljive ali celo žaljive, temveč le takrat, kadar je to res nujno zaradi zaščite javnosti oziroma prizadetega posameznika.
Ključne besede: svoboda izražanja, omejitve, Evropsko sodišče za človekove pravice, sovražni govor, čast, pravica do zasebnosti
Objavljeno: 17.09.2012; Ogledov: 8364; Prenosov: 1331
.pdf Celotno besedilo (872,48 KB)

9.
MEJE KARIKATUR V MEDIJSKEM PRAVU (PRIMER KARIKATURE ZORANA JANKOVIČA KOT HITLERJA)
Laura Laznik, 2011, diplomsko delo

Opis: Cilj diplomske naloge je raziskati širše področje medijskega prava. Osredotočili se bomo na dve pogosto nasprotujoči si pravici, pravico do svobodnega izražanja ter pravico do časti in dobrega imena. V ospredju je seveda svoboda izražanja, ustavna pravica, brez katere si težko predstavljamo demokratično družbo. Pravica, ki je temeljni pogoj za razvoj in samoizpolnitev (self-fulfillment) vsakega posameznika. Skozi primere bomo spoznali prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Posegli bomo na področje domnevno spornih karikatur in vprašanje žaljenja preko njih.
Ključne besede: karikatura, medijsko pravo, svoboda izražanja, čast in dobro ime.
Objavljeno: 03.10.2011; Ogledov: 12140; Prenosov: 187
.pdf Celotno besedilo (8,84 MB)

10.
PRAVICA OTROKA DO SVOBODE VESTI
Monika Pevec Forštner, 2010, diplomsko delo

Opis: Prvi zametki razvoja pravice otroka do svobode vesti segajo od sužnjelastniške grške in rimske patrie potestas, preko različnih pravnih dokumentov, ki so svobodo vesti prepovedale ali omejevale do novejših teorij prežetih s humanizmom, ki so začele svobodo vesti tolerirati in kasneje dovoljevati kot primarno osebno človekovo pravico. V diplomski nalogi so najprej opredeljeni pojmi: »otrok«, »pravica«, »svoboda«, »svoboščina« in »vest«. V 17. stoletju naj bi bili »otroci« še pod popolno jurisdikcijo staršev. Kasneje je viden postopen prehod pravic s staršev na otroka. Danes je »otrok« v t.i. »svobodni moderni družbi« nosilec pravice do svobode vesti, mišljenja in vere. Beseda »otrok« ni vedno vezana na starost otroka (18 let), ampak v posamičnih določbah tudi na njegovo poslovno sposobnost, telesno in duševno zdravje, kar je v pravni korelaciji z roditeljsko pravico. »Pravice« so regulatorji razmerij med odvisnimi družbenimi subjekti neenake družbene moči. Gre za dominacijo močnejšega nad šibkejšim - otrokom, pri kateri se vzpostavljajo kompromisne meje in možnosti konfliktov. Pravica do svobode vesti je izrazito naravna pravica, ki je skupna vsem ljudem, splošna, temeljna, nepremoženjska, osebna (osebnostna), civilno pravna, neodtujljiva (neprenosljiva), spremenljiva in večrazsežnostna. Dolgo časa se je »svoboda vesti« navezovala le na verske opredelitve, v novejšem času pa je dobila posveten pomen. Gre za duševen proces — metafizična in etična vprašanja, ki se odmikajo pravniški kategorizaciji. Ta vprašanja so obravnavali mnogi primeri Evropskega sodišča za človekove pravice: Kokkinakis: Grčija (1993), Buscarini: San Marino (1999), Campbell: Cossans (1982), Arrowsmith: Anglija (1978). Pravica do svobode vesti se povezuje z večimi človekovimi pravicami, kot so; pravica do svobodnega izražanja (verbalno izražanje, izražanje v pisni obliki, oblačenje, izkazovanje ljubezenskih čustev, osebna imena otrok). To izražanje je pri otrocih lahko sporno predvsem v šoli. Gre za izražanje otrok ter izražanje javnih institucij. Pravica do družinskega življenja in zasebnosti, ki se pojavlja v razmerju »otrok — šola« ter »otrok-starši« v povezavi popolnim izvrševanjem roditeljske pravice in s tem varovanja otrokovih koristi. Pravica do izobraževanja, ter v zvezi s tem prepoved indoktrinacije države oziroma šol. Pravica do zbiranja in združevanja v šolskih prostorih ali zunaj pouka. Pravo ureja razmerja med posameznikom in državo ter med posamezniki kot nosilci pravic in obveznosti. Pri tem sta pomembna otrokov položaj v družini, pooblastila oziroma pravice staršev (izvrševanje roditeljske pravice), ter položaj otroka v razmerju do države (šolstvo, zdravstvo, centri za socialno delo, vzgojni zavodi). »Družina« je najožja življenjska skupnost, kjer imajo starši pravico, da zagotovijo svojim otrokom versko in moralno vzgojo, v skladu s svojim prepričanjem in otrokovo starostjo in zrelostjo, ter njihovo, t.j. otrokovo svobodo vesti, z versko in drugo opredelitvijo ali prepričanjem, tako, da otrokom pojasnjujejo ali svetujejo. Imajo tudi pravico, da država na področjih, ki so v njeni pristojnosti, spoštuje njihove predstave o vzgoji in pouku. Poseganje države v to zasebno sfero svobode vesti je omejeno, oziroma se lahko omeji samo pod zakonsko določenimi pogoji. Država ima dolžnost zagotoviti, da se v šolah ne dogaja indoktrinacija. Država je dolžna, da religiozna in filozofska prepričanja staršev spoštuje v celotnem šolskem izobraževalnem programu, kar pomeni, da jih priznava, upošteva in vzame v obzir. Možni so različni konflikti , kolizije med državo, šolo in starši. Vsebinska razlika med razmerjem starši (kot zastopniki otroka) in državo, ter v razmerju staršev do otroka, je razvidna tudi iz 41. člena Ustave RS. Prvi del te določbe je namenjen varovanju starševskih pravic pred neupravičenim vmešavanjem države in tretjih oseb in določa, da imajo starši pravico, da v skladu s svoj
Ključne besede: človekova pravica, otrokova pravica, svoboda vesti, svoboščina, pravica do svobodnega izražanja, največja otrokova korist, roditeljska pravica, kolizija - konflikt med interesi, religiozno in filozofsko prepričanje, indoktrinacija, edukacija, primarno pravno varstvo otroka, laična država
Objavljeno: 07.12.2010; Ogledov: 4870; Prenosov: 440
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

Iskanje izvedeno v 0.32 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici