Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo obravnava odgovornost ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu v zvezi s kršitvami avtorskih pravic. Zaradi hitrega napredka digitalnih tehnologij se pojavljajo novi načini izkoriščanja avtorskih del, hkrati pa se pojavljajo tudi nove možnosti kršitve avtorskih pravic. Nenehno spreminjanje regulativnega okvirja na področju avtorske in sorodnih pravic je zato vselej pomembno. K temu je prispevala Direktiva 2019/790, ki je na področju avtorskega prava na digitalnem trgu v EU osrednji predpis. S členom 17 je določila nov režim odgovornosti ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu. V nalogi je prikazano, kako je sodna praksa Sodišča EU s široko razlago pojma priobčitve javnosti že pred sprejetjem Direktive 2019/790 pripisovala odgovornost PSDVS za kršitve avtorske in sorodnih pravic, ki so jih izvedli uporabniki platform. Ti so takrat še zmeraj imeli možnost, da se razbremenijo na podlagi določbe varnega pristana iz člena 14(1) Direktive 2000/31 (zdaj urejene v členu 6 Akta o digitalnih storitvah). Nova ureditev po Direktivi 2019/790 pa PSDVS omogoča razbremenitev odgovornosti za dejanja priobčitve njihovih uporabnikov le, če delujejo v skladu s predpisanimi obveznostmi. Te obveznosti so prizadevanje za pridobitev dovoljenja od imetnikov pravic, vzpostavitev avtomatiziranega sistema filtriranja vsebin, in da ob prejemu utemeljenega obvestila imetnika ravnajo hitro, da kršitve odstranijo ter preprečijo dostopnost prijavljenih vsebin v prihodnje. V povezavi z izpolnjevanjem slednjih obveznosti naletimo na določene ovire. Zakonodajalec EU je z obveznostjo prizadevanja za pridobitev dovoljenja želel preprečiti nastajanje vrednostne vrzeli med PSDVS in imetniki pravic. Ker standard „prizadevanja za pridobitev dovoljenja“ ni pojasnjen, cilj po zmanjševanju vrednostne vrzeli ni učinkovito izpolnjen. Konkretizacija standarda je zato pri prenosu Direktive 2019/790 vselej potrebna. Največ polemik se pri novi ureditvi pojavlja glede obveznosti vzpostavitve sistema avtomatiziranega filtriranja vsebin. Ta namreč lahko privede do situacije prekomernega blokiranja vsebin, kar ogroža pravico uporabnikov do svobode izražanja na spletu. Magistrsko delo zato preučuje pravne mehanizme, s katerimi je mogoče takšne situacije preprečiti. Podani sta dve rešitvi, in sicer možnost predhodnega označevanja (pre-flagging) in izjema za krajša dela. Ti mehanizmi so bili vzpostavljeni v nemškem pravnem sistemu ob prenosu Direktive 2019/790 in so prepoznani kot učinkovita sredstva za preprečitev prekomernega posega v svobodo izražanja. Obveznost vzpostavitve avtomatiziranega sistema filtriranja je lahko problematična tudi z vidika prepovedi splošne obveznosti spremljanja, zato naloga obravnava tudi problem pravne negotovosti, ki se pojavlja pri razmerju med obveznostjo vzpostavitve sistema filtriranja in prepovedjo splošne obveznosti spremljanja. V nalogi je obravnavana tudi sodba Youtube/Cyando ter odgovor na vprašanje, kako nova ureditev odgovornosti PSDVS vpliva na izid v zadevnem primeru. Ugotovljeno je, da se je že pred sprejetjem Direktive 2019/790 Sodišče EU nagibalo k vzpostavitvi režima odgovornosti kot ga poznamo danes, kljub temu pa lahko opazimo tudi določene spremembe.
Ključne besede: odgovornost za kršitve avtorskih pravic na spletu, ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu, priobčitev javnosti, vrednostna vrzel, avtomatizirani sistemi filtriranja vsebin, izjeme in omejitve avtorskih pravic na spletu, svoboda izražanja na spletu.
Objavljeno v DKUM: 02.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 43
Celotno besedilo (1,50 MB)

Opis: Univerzalna definicija sovražnega govora ne obstaja, zato se ta v okviru posameznih držav in organizacij, predvsem pa na eni strani na evropskih tleh, na drugi strani pa na ameriških tleh, razlikuje. Enako velja za sovražni govor na spletnih družbenih omrežjih, četudi so zanj dodatno značilne še nekatere ključne lastnosti, kot so stalnost, potujočnost, anonimnost, medjurisdikcijska narava spletnih vsebin, širok nabor spletnih družbenih omrežij, etc. Problematika se pojavi že pri samoregulacijskih politikah posameznih spletnih družbenih omrežjih, pri čemer je razvidno, da e.g. Facebook, Instagram in Twitter, kot ena izmed največjih tovrstnih omrežij, sovražni govor pojmujejo drugače. S tem imamo v mislih razlike že v samem poimenovanju tega pojma, nadalje razlike glede tega, koga oziroma katere skupine posamezna spletna družbena omrežja vštevajo med zaščitene kategorije na podlagi določenih osebnih okoliščin, nenazadnje pa v podrobnejši izpeljavi teh splošnih definicij. Ta spletna družbena omrežja torej sovražni govor najprej prepoznavajo, nato pa se nanj morebiti odzivajo in ga sankcionirajo predvsem preko svojih lastnih smernic oziroma pravil. Do te situacije pride, ker platforme družbenih medijev običajno niso vezane na teritorialnost oziroma jurisdikcijo določenega ozemlja, na katerem se zgolj uporabljajo, nimajo pa tam svojega sedeža podjetja. V kolikor pa ima določeno podjetje družbenih medijev sedež v določeni nacionalni jurisdikciji, bodo predpisi te jurisdikcije nanj neposredno vplivali, kar bo posledično (običajno) pomenilo tudi večjo odzivnost na (dodatne) zahteve te jurisdikcije po omejitvi sovražnega govora na spletnih družbenih omrežjih. A izpostaviti velja, da večino teh spletnih družbenih omrežij upravljajo ameriška (zasebna) podjetja, s sedežem v posameznih državah Združenih držav Amerike, zato se zanje (običajno) uporabi zgolj tista jurisdikcija, ki je značilna za ameriški prostor. Za slednjega je sicer res značilna poudarjena svoboda govora kot splošno pravilo že na ustavni ravni, a se ta v skladu z odločitvami sodišč ne razširi na zasebna podjetja. To poenostavljeno pomeni, da so ta podjetja upravičena do uporabe svojevrstnih (lastnih) smernic, glede katerih je njihova odgovornost izključena. Ravno nasprotno pa za evropske standarde ni dovolj, da bi bil sovražni govor na spletnih družbenih omrežjih prepuščen njihovi samostojni ureditvi, zato je zanje značilna strožja ureditev bodisi na ravni posameznih držav bodisi na mednarodni ravni. Predvsem pri prvi je potrebno biti izjemno previden, da ne bi s takšno ureditvijo organi posameznih držav pretirano posegali v eno izmed temeljnih svoboščin posameznika, tj. v svobodo izražanja. Zato je toliko pomembnejša ureditev tematike na mednarodni ravni, predvsem z ureditvijo Evropske unije, ki do tovrstne tematike pristopa previdneje, a hkrati daje minimalna skupna načela prepoznavanja, odziva in posledic sovražnega govora na spletnih družbenih omrežjih njenim državam članicam.
Ključne besede: sovražni govor, spletna družbena omrežja, Facebook, Instagram, Twitter, evropski standardi, ameriški standardi, svoboda izražanja
Objavljeno v DKUM: 23.02.2023; Ogledov: 1587; Prenosov: 233
Celotno besedilo (1,45 MB)

Opis: Pojav interneta velja za globalni fenomen, saj si življenja brez njegove pomoči ne bi več znali predstavljati. Internet lahko svoj uspeh pripiše ravno odprtosti, saj je z lahkoto prosto dostopen vsakomur in vsepovsod. Uporabniki, ki imajo možnost internetne povezave, lahko do informacij na internetnem omrežju dostopajo skoraj neomejeno. Da bi se omogočile čimbolj kakovostne spletne storitve in splošna internetna uporaba, pa se posamezniki ne smejo soočati s posebnimi omejitvami glede dostopa do omrežja ali drugimi omejitvami pri uporabi storitev, aplikacij in vsebin na internetu. Za takšne primere se je zato uveljavilo načelo nevtralnosti omrežja. Uvodoma magistrsko delo prikazuje splošno opredelitev pojma in njegov razvoj ter, primerjavo pravnega področja nekaterih neevropskih držav (predvsem Združene države Amerike). Področje nevtralnosti interneta namreč izhaja iz pravice do interneta in se tako razteza po vsem svetu. Ne glede na različne nacionalne zakonodaje je definicija načela vedno opredeljena enako. Za boljše razumevanje je predstavljena tudi sodna praksa, ki pa se v Evropski uniji zaenkrat osredotoča zgolj na en primer Sodišča Evropske unije, saj je nevtralnost omrežja relativno nov pojem. Ne glede na ustrezno evropsko zakonodajo in smernice, ki so v pomoč državam članicam pri uveljavitvi nacionalne zakonodaje o nevtralnem internetu, pa tveganje še vedno predstavlja pravna neenotnost držav članic na tem področju. Magistrsko delo med drugimi preučuje tudi ustreznost ureditve slovenske uzakonitve pojma nevtralnosti ter ali le-ta zadostuje ali bi bile na tem področju potrebne dopolnitve. Ugotavljam, da se nevtralnost omrežja hkrati povezuje tudi z načelom odprtega interneta in načelom brezplačnega interneta. Kljub hitremu razvoju digitalnega ekosistema pa glavno težavo še vedno predstavlja pomanjkljiva tehnična infrastruktura in cenovna nedostopnost interneta. Glavna tema, na katero se v magistrski nalogi osredotočam, je odgovor na vprašanje »Ali bi se nevtralnost interneta lahko uvrščala v sklop temeljnih človekovih pravic?«. Razprave o tem, da bi internet lahko postal nova človekova pravica, se sicer že pojavljajo, vendar zaenkrat še niso dovolj intenzivne za dejansko uresničitev. Pravica do interneta s svojo učinkovitostjo, razsežnostjo in vplivom trenutno še ne izpolnjuje kriterijev za uvrstitev med temeljne človekove pravice. Podobno velja tudi za nevtralnost interneta. Če bi bila nevtralnost interneta temeljna človekova pravica, bi posamezniki namreč imeli takšne privilegije, da bi lahko prosto odločali, na kakšen način in kako bodo uporabljali internet, katere informacije, storitve ali aplikacije bodo z njegovo pomočjo iskali in se jih posluževali, brez omejitev. Slednje bi vplivalo na celotno strukturo svetovne družbe. Prihodnost interneta in telekomunikacijskih sredstev zaenkrat ostaja še vedno nepredvidljiva in posledično nedorečena. Razvoj se trenutno usmerja v brezplačno dostopne točke na javnih mestih. Na takšen način se omogoča vsaj začasno dostopanje do interneta tistim uporabnikom, ki si ga sicer ne morejo privoščiti. Ker internetna povezava na žalost ostaja posebna ugodnost sodobne družbe, pravne določbe o priznanju novih človekovih pravic v digitalni dobi ostajajo prevelik izziv.
Ključne besede: nevtralnost omrežja, odprt internet, ponudniki internetnih storitev, Uredba 2015/2120, Zakon o elektronskih komunikacijah, BEREC, svoboda izražanja
Objavljeno v DKUM: 18.10.2021; Ogledov: 1434; Prenosov: 211
Celotno besedilo (852,56 KB)

Opis: Svoboda izražanja je ena najpomembnejših človekovih pravic, saj je pogoj za učinkovito demokratično državo in za funkcioniranje drugih pravic in svoboščin. Kljub svoji pomembnosti pa svoboda izražanja ni absolutna pravica, saj se jo lahko omeji zaradi varstva pravic drugih oseb in iz razlogov nacionalne varnosti, varstva javnega reda in miru, zdravja ali morale. Pri tem gre najpogosteje za kolizijo med pravico do svobode izražanja in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic. Kazenskopravne omejitve svobode izražanja so predvidene v Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1). Tako KZ-1 omejuje svobodo izražanja v osemnajstem poglavju pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime ter v kaznivem dejanju javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen KZ-1). Prav pri tem kaznivem dejanju, ki je v bistvu sovražni govor v ožjem smislu, prihaja do največ nesoglasij glede njegove interpretacije. Največ prahu je dvignilo pravno mnenje Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, ki v svoji interpretaciji tega kaznivega dejanja dopušča minimalne omejitve svobode izražanja. Mnogi pravni strokovnjaki očitajo državnim tožilcem, da sovražne govora ne preganjajo dovolj, kar utegne povzročiti nestrpnosti v državi.
Ključne besede: človekove pravice, kazensko pravo, svoboda izražanja, omejitve svobode izražanja, sovražni govor, kazniva dejanja zoper čast in dobro ime
Objavljeno v DKUM: 17.11.2017; Ogledov: 2193; Prenosov: 379
Celotno besedilo (850,30 KB)

Opis: Sovražni govor je govor, ki je uperjen proti različnim manjšinam na podlagi barve kože, etničnosti, vere, spolne usmerjenosti, narodnosti ter ostalimi skupinami ljudi. Takšen govor je povezan s predsodki, stereotipi in diskriminacijo. Na drugi strani pa imamo svobodo izražanja, ki je ustavno varovana pravica in ena izmed temeljnih človekovih pravic. Pomeni, da lahko vsakdo svobodno izbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Kljub temu, da gre za ustavno varovano pravico, pa ta ni absolutna, temveč je omejena s pravicami in svoboščinami drugih. Definicija sovražnega govora je še vedno precej nejasna, saj se nemalokrat definira precej široko. V diplomski nalogi sem obravnavala razliko med neprimernim, nesprejemljivim in kaznivim govorom, med katerega sodi tudi sovražni govor. Kaznivi sovražni govor opredeljuje 297. člen Kazenskega zakonika. Pravico do svobode izražanja je mogoče omejiti le takrat, kadar za to obstajajo utemeljeni razlogi. Do tega pride zlasti takrat, ko se s pravico do svobode izražanja posega v čast in dobro ime drugega ter v pravico do zasebnosti. Pravica do svobode izražanja je lahko omejena le takrat, kadar se upošteva določen javni interes, ki pa mora biti nad interesi posameznika. Presojanje ali je šlo v določenem primeru za poseg v pravico do svobode izražanja je ena izmed zahtevnejših nalog.
Ključne besede: sovražni govor, predsodki, stereotipi, diskriminacija, neprimerni, nesprejemljiv, kazniv govor, svoboda izražanja.
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 2728; Prenosov: 410
Celotno besedilo (621,96 KB)