SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
PROSTO GIBANJE DELAVCEV EVROPSKI UNIJI
Nina Tertinek, 2013, diplomsko delo

Opis: Že od razvoja človeštva je človek podvržen migracijam, bodisi iz radovednosti, želje po spremembi in spoznanju “drugega sveta”, bodisi iz potrebe po preživetju in boljšem ekonomskem položaju. Kljub temu, da se o delu v tujini veliko govori in piše, pa se presenetljivo majhen odstotek ljudi dejansko odloči za ta korak. Pogosto predstavlja oviro tuj jezik ter strah pred novitetami, novim okoljem in izgubo prijateljev ter sorodnikov. V moji diplomski nalogi bom predstavila kako je postopno prišlo do svoboščin notranjega trga. Svoboda gibanja oseb je poleg prostega pretoka blaga, storitev in kapitala tudi ena temeljnih svoboščin notranjega trga. Menim, da je ekonomska liberalizacija v nasprotju s protekcionizmom dobra, saj z vzpostavitvijo notranjega trga Evropske unije (v nadaljevanju EU), sodelovanjem in odprtostjo držav članic pridobimo večjo ponudbo na trgu in posledično zaradi konkurence tudi nižje cene ter višjo kakovost izdelkov. V drugem delu, ko bom prešla v tako imenovano jedro diplomske naloge, pa bom predstavila institut prostega pretoka oseb oz. natančneje delavcev ter “parazitske pravice” članov njihovih družin. V EU je prepovedana tako neposredna kot posredna diskriminacija na podlagi državljanstva, s prepovedjo pa je omogočeno, da državljani katerekoli države članice EU delajo v katerikoli članici po enakimi pogoji kot domači delavci. Zaradi mojega osebnega zanimanja glede odhoda v tujino, pa se bom dotaknila tudi vprašanja priznavanja poklicnih kvalifikacij, posebej teme vzajemnega priznavanja poklicnih kvalifikacij za poklic pravnika. Na koncu diplomske naloge bo predstavljen institut evropskega državljanstva, ki je temelj pripadnosti EU ter vse manjše pravice državljanov tretjih držav, ki so sorazmerne s potrebo po delovni sili.
Ključne besede: Migracije, svoboščine notranjega trga, ekonomska liberalizacija, diskriminacija, vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij, evropsko državljanstvo.
Objavljeno: 14.05.2013; Ogledov: 1092; Prenosov: 317
.pdf Celotno besedilo (753,21 KB)

2.
Pravica do čistega zraka kot temeljna človekova pravica
Taja Požru, 2018, magistrsko delo/naloga

Opis: Podnebne spremembe in onesnaženje zraka bodisi neposredno ali posredno vplivajo na uživanje človekovih pravic, vključno s pravico do najvišje dosegljivih zdravstvenih standardov. Svet Organizacije združenih narodov za človekove pravice je nevarnosti onesnaženja zraka in podnebnih sprememb na kakovost življenja priznal in začel aktivno izvajati podnebne ukrepe. Resolucija št. 29/15 priznava, da podnebne spremembe vplivajo na širok spekter človekovih pravic in poziva k posebnemu poudarku vpliva, ki ga ima degradacija okolja na pravico do zdravja. Kot odgovor na Resolucijo in korak proti učinkovitim ukrepom je sprejetje Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (poznane tudi kot Pariški sporazum) kot prvega univerzalnega in pravno zavezujočega globalnega sporazuma o podnebnih spremembah. V Preambuli Pariškega sporazuma je zaveza držav podpisnic, da bodo aktivno ukrepale pri reševanju podnebnih sprememb, spoštovale, spodbujale in upoštevale njihove obveznosti glede človekovih pravic, pravice do zdravja, pravic avtohtonih prebivalcev, lokalnih skupnosti, migrantov, otrok, invalidov in ljudi v občutljivih razmerah ter pravice do razvoja ter enakosti spolov, krepitve vloge žensk in medgeneracijski kapital. Tudi Evropska Unija, kot podpisnica sporazuma izvaja aktivno politiko k reševanju tovrstne problematike, tako s sprejemanjem pravnih aktov, najpomembnejše je sprejetje Direktive 2008/50/ES o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo in njeno izvajanje, kot v izvajanju postopkov proti državam članicam za kršitev obveznosti iz Direktive. Namen magistrske naloge je oceniti ali trenutna ureditev pravice do čistega zraka, ki se uresničuje v sklopu 72. člena Ustave Republike Slovenije in določa pravico do zdravega življenjskega okolja, zadostuje k ustreznemu pravnemu varstvu ali bi bilo smiselno pravico do čistega zraka povzdigniti v samostojno človekovo pravico in s tem napraviti odmik od sistema, ki je antropocentrično naravnan. Rezultati študije so pokazali, da tako Evropska Unija kot slovenski pravni sistem ponuja določeno mero sodnega varstva pravice znotraj individualnih in kolektivnih sporov, ki pa je zaradi abstraktnosti pomanjkljiva. Dikcije zakonov, ki urejajo tovrstno problematiko velikokrat uporabljajo splošne pravne standarde, ki napotujejo na konkretizacijo v sodnih sporih. Zaradi neugodnega položaja tožnikov, saj se največkrat znajdejo v postopkih zoper nasprotne stranke, ki so zaradi sredstev, s katerimi razpolagajo v očitnem nesorazmerju moči, se spori zaradi tveganosti niti ne začnejo. Posledično je sodna praksa pri konkretiziranju pravnih standardov skopa in ne ponuja širok nabor rešitev. Dolgotrajnost postopkov in tveganje o plačilu stroškov so glavni razlogi ne samo, da se spor pred rednimi sodišči sploh ne začne, ampak tudi, da se razprava o pravici ne nadaljuje pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem, ki imata poleg zakonodajalca bistveno vlogo pri kreiranju prava.
Ključne besede: podnebne spremembe, onesnaževanje, človekove pravice, svoboščine notranjega trga, imisije, zdravo življenjsko okolje, pariški sporazum.
Objavljeno: 07.01.2019; Ogledov: 440; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici