| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 13
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Javni red in nogometno navijaštvo v EU
Vasja Čepič, 2009, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu skušam pojasniti vpliv primarne in sekundarne evropske zakonodaje na izjeme iz razlogov javnega reda in javne varnosti, ki jih države članice lahko navedejo pri omejitvah gibanja državljanov Unije. Katere ukrepe lahko slednje sprejmejo v primerih organiziranih nogometnih navijaških skupin, kako obravnavajo posameznike — državljane Unije, ali upoštevajo splošno prepoved diskriminacije med lastnimi državljani in državljani Unije in kako ta prepoved dejansko vpliva na postopke, ki jih država članica gostiteljica vodi zoper osebe, katerih gibanje omejujejo na podlagi izjeme javnega reda in/ali javne varnosti. Predmet raziskave je tudi, kako organi držav članic v praksi upoštevajo primarno in sekundarno zakonodajo EU (torej Pogodbo o ES in Direktivo 2004/38 in druge dokumente) in kako države članice implementirajo evropsko zakonodajo v svoj pravni red. Zaradi nujne skladnosti primarne in sekundarne zakonodaje je uporaba ukrepov zavrnitve vstopa ali izgona proti državljanom druge države članice skrajno sredstvo, ki ga lahko država članica gostiteljica uporabi; kajti državljan Unije je tudi »njen« državljan in je v očeh zakona popolnoma enakopraven državljanom države članice gostiteljice, zato mora biti deležen tudi enakega obravnavanja. Poleg tega poskušam razložiti, kdaj navijaštvo preraste v huliganstvo in kdaj je v nasprotju z javnim redom ali ogroža javno varnost; opisujem tudi nekaj tipičnih primerov neprimernega osebnega obnašanja, ki škoduje samim temeljem družbe in je lahko podlaga za zavrnitev vstopa ali deportacijo državljana Unije in kako se države članice, njihove policije in Interpol borijo proti huliganom, ki kvarijo nogomet. Kje je meja med varovanjem javnega reda države članice in diskriminacijo državljana EU? Kje so meje suverenosti držav članic in meje veljavnosti Pogodbe o ES in ostale zakonodaje EU? Odgovore na ta vprašanja ponuja sodna praksa Sodišča ES, ki je s sodbami v preteklih zadevah poskušalo napolniti pravne praznine in ponuditi bolj jasno definicijo pojem javni red. Mednarodne nogometne tekme predstavljajo državljanom Unije možnost udejanjanja pravice gibanja po prostoru EU, prav tako omogočajo državam članicam krepiti sodelovanje, na preizkušnjo pa postavljajo tudi policiste držav članic gostiteljic in Nacionalne nogometne informacijske točke, ki so tisti, ki morajo skrbeti, da pravo EU ni zgolj črka na papirju. Vse to pa tlakuje pot novi, bolj tesni obliki povezanosti držav EU — Združenim državam Evrope!
Ključne besede: Pravo EU, Sodišče ES, Pogodba o ES, Direktiva 2004/38, javni red, državljanstvo EU, enakopravno obravnavanje, državna suverenost, nogometni navijači, mednarodne nogometne tekme, Nacionalna nogometna informacijska točka, huligani
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 2111; Prenosov: 211
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

2.
3.
PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA KMETIJSKEM ZEMLJIŠČU - primerjava s prenosom le - te na stavbišču oz. etažni lastnini
Rok Lindtner, 2010, diplomsko delo

Opis: Ozemlje, prebivalstvo in učinkovita izvršilna oblast nad prvima dvema so elementi, ki samo v kombinaciji vseh treh predpostavljajo suverenost posamezne družbe. Postavljamo se na stališče, da je ozemlje znotraj državnih meja najpomembnejši element vsake samostojne države. Prebivalstvo in državna oblast se skozi čas zaradi narave stvari namreč nenehno spreminjata, le ozemlje ostane vedno relativno nespremenjeno. Državna oblast s svojo izvršilno močjo postavlja pravila, ki jih mora prebivalstvo spoštovati, hkrati pa s svojimi akti organizira tudi namensko uporabo prostora. Najbolj osnovna raba prostora je po našem mnenju njegova kmetijska obdelava, zato morajo državni organi tej zadevi posvetiti veliko pozornosti. Izhodišče družbenega urejanja pri prenosu lastninske pravice na kmetijskih površinah je, da naj lastništvo nad le-temi obdržijo ali pridobijo tisti subjekti, ki se nameravajo ukvarjati s kmetijstvom. Pri tem se morajo manipulacije z lastništvom na kmetijskih zemljišči zmanjšati na najmanjšo možno mero oziroma se ustaviti. Širjenje zazidljivih površin zaradi zadovoljitve zasebnega interesa namreč javnemu interesu samo škodi. Regulativa v Republiki Sloveniji je zasnovana na dajanju predkupne pravice tistim subjektom, ki imajo dejansko namen razvijati kmetijsko dejavnost. Materijo ureja Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki predvideva zaprti krog šestih predkupnih upravičencev. Lahko torej rečemo, da je prosti trg na področju kmetijskih zemljišč nekoliko omejen.
Ključne besede: Ozemlje, prebivalstvo, izvršilna oblast, suverenost, pravila, namenska uporaba prostora, kmetijska obdelava, družbeno urejanje, lastništvo, javni interes, predkupna pravica, Zakon o kmetijskih zemljiščih.
Objavljeno: 15.11.2010; Ogledov: 1975; Prenosov: 232
.pdf Celotno besedilo (1,50 MB)

4.
5.
DRŽAVNA SUVERENOST
Sabina Horvat, 2015, diplomsko delo

Opis: Suverenost je pojem, ki je od svojega nastanka v 17. stoletju pa vse do danes doživel veliko sprememb, na kar nakazujejo tudi številne teorije, ki se med seboj pomembno razlikujejo. Na mestu je celo trditev, da je suverenost zašla v neke vrste krizo, saj o tradicionalni suverenosti, ki naj bi bila vzpostavljena z vestfalskim mirom leta 1648, ne moremo več govoriti. Na to so vplivale številne spremembe, med drugim tudi globalizacija, ki se največkrat omenja v povezavi s spremembami. Ta je namreč med drugim tudi povzročila, da so države čedalje bolj povezane, s tem pa posledično tudi manj avtonomne. Povezave držav v različne mednarodne, regionalne in druge organizacije so vse pogostejše, prav tako pa tudi sklepanje raznoraznih pogodb z namenom pridobitve določenih pravic. Interes držav je torej poglavitni razlog, da se le-te odločijo za omejitev svoje suverenosti, saj s pravicami posledično pridejo tudi določene obveznosti. Te pa je potrebno spoštovati, sicer lahko pride do ustreznih sankcij.
Ključne besede: suverenost, državna suverenost, mednarodno pravo, mednarodnopravne omejitve, mednarodnopravne obveznosti, globalizacija
Objavljeno: 20.04.2016; Ogledov: 723; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (392,17 KB)

6.
RAZMERJE MED SODIŠČEM EVROPSKE UNIJE IN EVROPSKIM SODIŠČEM ZA ČLOVEKOVE PRAVICE
Avguštin Maučec, 2012, diplomsko delo

Opis: Evropska skupnost za premog in jeklo je bila ob svojem nastanku zasnovana kot gospodarska povezava. Države članice so del svoje suverenosti prenesle na skupno organizacijo v upanju, da bodo od tega dobile ugodne učinke za svoje gospodarstvo. Na začetku je to bilo področje industrije premoga in jekla, pozneje pa tudi številne druge panoge, predvsem v gospodarstvu. Takrat človekove pravice niso spadale med dejavnosti, za katera bi države članice prenesle svojo suverenost na Skupnost. Zaradi tega je Sodišče Evropskih skupnosti v začetku zavračalo obravnavanje zadev, ki so se nanašale na varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pozneje pa je oralo ledino na tem področju z izvirno interpretacijo, ko je reklo, da so človekove pravice del skupne ustavne tradicije držav članic in da jih Sodišče Evropskih skupnosti mora upoštevati kot splošna pravna načela, kljub temu, da Pogodbe ne vsebujejo konkret-nih določil o tem. Danes je Evropska unija integracija, ki vse močneje prodira v vse pore našega življenja. S potekom časa dobiva tudi vse več oblik državne, oziroma naddržavne povezave. Zato se danes zdi nekako samoumevno, da pod svoje okrilje jemlje tudi varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izjemno neprimerno bi bilo, če bi bila Evropska unija edina skoraj državna povezava na območju stare celine, ki varo-vanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne bi podredila zunanjemu nadzoru Evropskega sodišča za človekove pravice. Odločilen korak je naredila z Lizbonsko pogodbo, kjer v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji določa, da ima Listina Evropske unije o temeljnih pravicah enako prav-no veljavo kot Pogodbi ter da Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človeko-vih pravic in temeljnih svoboščin in da so temeljne pravice, kakor jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in kakor izhajajo iz skupnega ustavnega izročila držav članic, kot splošna pravna načela del primarnega prava Evropske unije. Na drugi strani so tudi članice Sveta Evrope sprejele protokol št. 14 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki poleg drugih spre-memb v 17. členu določa, da Evropska unija lahko pristopi h Konvenciji. Zdi se, da so največje pravne ovire za pristop Evropske unije h Konvenciji odpra-vljene. Nekaj odločitev o tem, kako se bo glasovalo, način zastopanja Unije v organih Konvencije in Sveta Evrope postajajo vedno bolj tehnična vprašanja, najtežji pravno teoretični odgovori so že na mizi. Zakaj torej Unija še ni polnopravna članica Evropske konvencije o varstvu člove-kovih pravic in temeljnih svoboščin? Moje trdno prepričanje je, da odgovor na to vprašanje presega domet pravne stroke. Odgovor na to vprašanje bomo morali pois-kati na področju mednarodne politike. Moj odgovor na zastavljeno vprašanje se gla-si: Za obe, tako za Evropsko unijo, kakor tudi za Svet Evrope, bo boljše, če Unija pristopi danes, kakor pa, da bi čakala na jutri.
Ključne besede: Evropska skupnost za premog in jeklo, človekove pravice in temeljne svoboščine, suverenost, Skupnost, Sodišče Evropskih skupnosti, ustavne tradicije držav članic, splošna pravna načela, Evropska unija, naddržavna povezava, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Svet Evrope.
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 2196; Prenosov: 412
.pdf Celotno besedilo (388,28 KB)

7.
DRŽAVA KOT SUBJEKT MEDNARODNEGA PRAVA
Alja Tretjak, 2015, diplomsko delo

Opis: Država je glavni subjekt mednarodnega prava. Pomembno vlogo pri nastajanju države kot subjekta mednarodnega prava ima eno izmed splošnih načel mednarodnega prava, to je pravico do samoodločbe. Pravica do samoodločbe pa je le odskočna deska naroda, da lahko ustanovi lastno državo. Da država nastane, morajo biti izpolnjeni štirje kriteriji iz Konvencije iz Montevidea. Za uspešno sodelovanje z drugimi državami pa je pomembno priznanje drugih držav. Dokler je ne priznajo, sicer obstaja, vendar ji samo dejstvo obstoja nič ne pomaga, če druge države z njo niso pripravljene sodelovati. Država je subjekt mednarodnega prava, je suverena, kar pomeni, da ima samo ona nadzor nad svojim ozemljem in se nima nihče pravice vmešavati v njene notranje zadeve. Ko nastopa v taki vlogi nosilke oblasti, uživa imuniteto, kar pomeni, da v teh primerih ne more biti tožena pred tujimi sodnimi organi. Poleg držav pa mednarodno pravo priznava kot subjekte mednarodnega prava tudi druga telesa, vendar vsa ne uživajo enako mero subjektivitete. Države določijo, kolikšno mero subjektivitete bo določeno telo uživalo. Največjo mero subjektivitete države ponavadi prenesejo na mednarodne organizacije, na katere lahko prenesejo tudi del svoje suverenosti. Taka suverena država se že več desetletij trudi postati tudi Zahodna Sahara, vendar na tej njeni poti uresničitve pravice do samoodločbe vedno znova prihaja do določenih ovir. Organizacija združenih narodov ji skuša pomagati, vendar so njene članice tudi države, ki se z osamosvojitvijo ne strinjajo, oziroma temu ostro nasprotujejo. Kar pa Organizaciji združenih narodov preprečuje učinkovitejšo pomoč temu narodu pri uresničitvi pravice do samoodločbe, ki je tudi eno izmed temeljnih načel organizacije, in jo torej s tem ovirajo pri izpolnjevanju svojih načel zapisanih tudi v Ustanovni listini.
Ključne besede: subjekti mednarodnega prava, država, pravica do samoodločbe, priznanje države, suverenost, imuniteta, Zahodna Sahara.
Objavljeno: 20.04.2016; Ogledov: 843; Prenosov: 159
.pdf Celotno besedilo (511,51 KB)

8.
PRAVICA DRŽAVLJANOV EVROPSKE UNIJE DO SOCIALNEGA STANOVANJA V DRUGI DRŽAVI ČLANICI
Teja Todori, 2016, magistrsko delo

Opis: Evropska integracija je od samega začetka svojega obstoja namenjala poseben poudarek pravici do prostega pretoka oseb, kjer gre iskati zametke socialnih pravic državljanov EU. Prosto gibanje oseb je bilo v preteklosti v veliki meri omejeno na delavce in samozaposlene osebe, in zgolj te kategorije oseb so se na področju socialnih pravic lahko zanesle na enako obravnavanje kot nacionalnimi državljani. Z uvedbo evropskega državljanstva se je institut enakega obravnavanja razširil na vse evropske državljane. Sodišče EU je skozi svojo sodno prakso maloštevilčnim in splošnim določbam o dostopu do socialnih pravic v državah članicah gostiteljicah močno razširilo pomen, poudarilo načelo prepovedi diskriminacije ter zarisalo meje nacionalne suverenosti v sferi socialne politike. Države članice so izgubile monopol nad določanjem meril za dostop do nacionalnih socialnih pravic, katerih ne smejo omejevati izključno na svoje državljane in ne zahtevati, da se koristijo izključno na njenem ozemlju. Ob očitkih nekaterih držav članic, da so proti svoji volji izgubile nadzor nad svojim sistemom socialne blaginje, sodna praksa Sodišča EU s tega področja ostaja prežeta z nekonsistentnostmi. Trend naklonjenosti k podeljevanju širokega spektra socialnih pravic tudi ekonomsko neaktivnim državljanom EU se je v zadnjih letih, ob očitkih držav članic o pojavu »socialnega turizma«, obrnil. Zaznati je bolj omejujoč pristop Sodišča EU, ki se nagiba k »modelu integracije«, kot izkazujejo odločbe v zadevah Brey, Dano in Alimanovic. EU na področju stanovanjske politike nima neposrednih pristojnosti, a ker dodeljevanje neprofitnih stanovanj v najem sodi pod definicijo socialne pomoči, zapade pod okrilje PDEU. Države članice so pri dodeljevanju socialnih stanovanj dolžne spoštovati prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, česar nacionalne zakonodaje številnih držav članic ne spoštujejo. Že leta 1988 v zadevi Komisija proti Italiji je Sodišče EU zavzelo jasno stališče da element državljanstva ne sme igrati vloge pri dostopu do socialnih stanovanj v državah članicah. Kljub temu zakonodaja Združenega kraljestva vsebuje t.i. »right to reside« test, na podlagi katerega britanske oblasti presojajo, ali ima posameznik pravico do prebivanja na njenem ozemlju in posledično pravico do socialne pomoči, in ki je trenutno predmet sodne presoje v zadevi Komisija proti Združenem kraljestvu. Flamski dekret o zemljiščih in nepremičninah določa, da so do neprofitnih stanovanj upravičeni zgolj tisti posamezniki, ki so dovolj povezani z občino, o čemer se je Sodišče EU že izreklo v zadevi Libert in v kateri je zaznati izrazito intervencijski pristop, ki flamskemu zakonodajalcu omejuje suverenost pri oblikovanju nacionalne socialne politike. Tudi v slovenskem Stanovanjskem zakonu je zaslediti sporne pogoje, ob izpolnitvi katerih so državljani drugih držav članic EU upravičeni do neprofitnega stanovanja.
Ključne besede: Socialna stanovanja, neprofitna stanovanja, socialna pomoč, dostop do socialnih pravic v državah članicah gostiteljicah, državljanstvo EU, pravica do prostega gibanja oseb, prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, nacionalna suverenost v sferi socialne politike, socialni turizem, model integracije.
Objavljeno: 30.06.2016; Ogledov: 895; Prenosov: 135
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

9.
IZREDNA NATURALIZACIJA IN NEOBIČAJNO PODELJEVANJE DRŽAVLJANSTVA
Tjaša Kozjan, 2016, diplomsko delo

Opis: Besedna zveza izredna naturalizacija nas zagotovo asociira na nekaj, kar je izven rednega postopka. V bistvu pa izredna naturalizacija pomeni pridobitev državljanstva na podlagi prošnje posameznika pod izrednimi oziroma olajšanimi pogoji. Državljanstvo je najtesnejša pravna vez med posameznikom in državo. Je pravni status posameznika, kar pomeni, da je subjekt pravic in dolžnosti ozemlja, ki mu pripada. Vendar ni vedno tako, da je državljan tudi nacionalni pripadnik le-te. Vsaka država je suverena, da sama določi svoja pravila in predpise o podelitvi in pridobitvi državljanstva. Pri tem pa, kot določa Haaška konvencija o državljanstvu iz leta 1930, ne sme nobena država posegati v njeno suverenost. Posameznik pride v novo okolje, se tam na novo integrira v družbo, ali pa tam že dolgo časa prebiva, a za izpolnitev rednih pogojev za pridobitev državljanstva nima pogojev. Tedaj nastopi možnost pridobitve državljanstva z izredno naturalizacijo. Kot je posamezna država pristojna, da določi svoja pravila o pridobitvi državljanstva po rednem postopku, je prav tako v njeni moči, da določi, kdo lahko poseduje državljanstvo njenega ozemlja z drugačnimi, olajšanimi pogoji. Mednarodno sodišče je v sodbi primera Nottebohm odločilo, da se v takšnem postopku upošteva pristna vez med državo in posameznikom. Pri tem pa je država zavezana spoštovati tudi pravna načela mednarodnih institucij. Migracije so veliko doprinesle potrebam po vzpostavitvi izrednih pogojev. Že v času rimskega prava so, sicer redko, ljudje lahko kupili državljanstvo. V zadnjih nekaj letih pa to prakticira vse več držav z različnimi načini. Malta je tako že sprejela svoj investitorski program, po katerem bo v zameno za denar podelila državljanstvo prosilcem, ki bodo pod določenimi pogoji denar investirali v državo. Na evropskem območju pa strah, ki je prevzel Evropsko unijo, ni nepomemben, saj takšni posamezniki avtomatsko pridobijo tudi državljanstvo Unije, kar lahko pomeni izkoriščanje pravic in vrednot, ki jih Unija ima.
Ključne besede: izredna naturalizacija, državljanstvo, suverenost, mednarodni predpisi, prodaja državljanstva
Objavljeno: 04.07.2016; Ogledov: 1084; Prenosov: 143
.pdf Celotno besedilo (228,45 KB)

10.
DAVČNE IN SOCIALNE UGODNOSTI OBMEJNIH DELAVCEV V EVROPSKI UNIJI
Jasmina Tabaković, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo analizira davčno- in socialnopravni položaj obmejnih delavcev v Evropski uniji, ki se pri uveljavljanju davčnih in socialnih ugodnosti v čezmejnem okolju soočajo z izzivi zaradi pravil na nacionalni, mednarodni in nadnacionalni ravni. Medtem ko so sistemi socialne varnosti koordinirano urejeni, neposredno obdavčenje dohodkov obmejnih delavcev v pravu EU ni niti harmonizirano niti koordinirano, ampak je v pristojnosti suverenega izvrševanja davčnih politik držav članic, ki so v izogib dvojnemu obdavčenju sprejele konvencije o preprečevanju dvojnega obdavčenja po priporočilih Vzorčne konvencije OECD, prav tako pa so zavezane k spoštovanju nadnacionalnih načel in določb Pogodbe o delovanju Evropske unije in Pogodbe o Evropski uniji. Kljub obstoju dvostranskih davčnih konvencij porazdelitev davčnih pristojnosti vselej ne prinaša enakomerne obremenitve davčnih zavezancev in odpira mnogo vprašanj, in sicer od vprašanja pravičnosti obdavčitve, (ne)upravičenosti dodelitve ugodnosti, manj ugodnega obravnavanja ali celo do diskriminatornega obravnavanja, pa tudi do obravnavanja, ki per se ni v nasprotju s pravili nadnacionalnega prava, ter do vprašanja opravičenosti dvojne; bodisi ekonomske bodisi pravne obdavčitve. Odgovori na postavljena vprašanja v magistrskem delu prinašajo enoten zaključek, da lahko vztrajanje držav članic pri nacionalni davčni politiki, ki postavlja obmejne delavce v manj ugoden položaj, vodi do demografskega deficita in izkrivljanja davčne konkurence. Zato je nujna integracija nacionalnega davčnega sistema ali vsaj uskladitev fiskalnega režima z režimom sosednje države članice. V prihodnosti lahko takšna uskladitev privede do spontane harmonizacije neposrednega obdavčenja obmejnih delavcev, ki bi bila dobrodošla za ohranitev stabilnosti notranjega trga EU. Pri uveljavljanju socialnih ugodnosti so lahko obmejni delavci deležni tveganj zaradi uporabe dveh različnih zakonodaj ali pa, za razliko od davčnih ugodnosti, uživajo socialne dajatve po najugodnejši zakonodaji držav članic. V magistrskem delu je prikazan tudi položaj slovenskih obmejnih delavcev, zaposlenih v Avstriji, ki so z ukinitvijo davčne olajšave, za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije v letu 2013 ugotovilo neskladnost z načelom enakosti, zavezani k doplačilu davka v višjem znesku kot pred letom 2014. Z ukinitvijo olajšave obmejni delavci sicer niso višje obdavčeni kot preostali rezidenti, saj država izvršuje svoje davčne pristojnosti v čezmejnih situacijah enako kot v primerljivih domačih situacijah. Kljub temu ostajajo odprta vprašaja, ali so obmejni delavci ob uresničevanju temeljnih svoboščin prostega gibanja zaradi manj ugodne davčne obravnave diskriminirani.
Ključne besede: prosto gibanje obmejnih delavcev in samozaposlenih, rezident in nerezident, davčna suverenost, prepoved diskriminacije, izogibanje dvojnega obdavčenja, davčne in socialne ugodnosti
Objavljeno: 15.11.2016; Ogledov: 1138; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (1,65 MB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici