| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 78
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
1.
Izboljšanje lastnosti škrobnih aerogelov z dodatkom hitozana : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Rok Petrovič, 2024, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil sintetizirati polisaharidne aerogele na osnovi škroba z dodatkom hitozana ter preučiti vpliv dodatka hitozana na njihove termične in strukturne lastnosti. Polisaharidni aerogeli so izjemno lahki in porozni materiali, ki so se zaradi svoje biokompatibilnosti in biorazgradljivosti v zadnjem desetletju izkazali kot obetavni kandidati za razvoj novih metod v biomedicinskih aplikacijah. V eksperimentalnem delu smo s sol-gel sintezo pripravili škrobno-hitozanske aerogele pri različnih koncentracijah obeh polimerov, ki smo jih nato posušili s superkritičnim ogljikovim dioksidom. Sušenje smo izvedli pri 40 °C in 120 bar na polindustrijski napravi za superkritično sušenje UHDE. Lastnosti škrobno-hitozanskih aerogelov smo karakterizirali z metodami plinske adsorpcije, vrstične elektronske mikroskopije (SEM), Fourierjeve transformacijske infrardeče spektroskopije (FTIR), termogravimetrične analize (TGA) in diferencialne vrstične kalorimetrije (DSC). Nazadnje smo z izvedbo testov nabrekanja in stabilnosti preučili njihovo obnašanje v vodnem mediju. Rezultati so pokazali, da se je hitozan uspešno vgradil v strukturo škrobnih aerogelov ter izboljšal njihove strukturne in termične lastnosti.
Ključne besede: Aerogeli, polisaharidi, škrob, hitozan, superkritični fluidi, sol-gel sinteza
Objavljeno v DKUM: 24.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (5,38 MB)

2.
Superkritični CO2, čistejša alternativa tradicionalnim metodam procesiranja polimernih biomaterialov
Elena Markočič, Mojca Škerget, Željko Knez, 2009, pregledni znanstveni članek

Ključne besede: superkritični CO2, polimerni biomateriali, polimerne pene, mikrodelci, kompozitni materiali
Objavljeno v DKUM: 19.04.2024; Ogledov: 164; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (136,06 KB)
Gradivo je zbirka in zajema 1 gradivo!

3.
Aktivnost intracelularnih encimov iz gob z antikancerogenim delovanjem : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Kaja Gajšt, 2023, diplomsko delo

Opis: Zdravilne gobe se zaradi bogate sestave z bioaktivnimi spojinami, ki izkazujejo spekter zdravilnih lastnosti, vedno bolj uveljavljajo kot naravni vir zdravilnih učinkovin. Več raziskav dokazuje, da zdravilne gobe, kot sta Pleurotus ostreatus in Ganoderma lucidum, vsebujejo antioksidativne učinkovine. Diplomsko delo opisuje pridobivanje intracelularnih encimov iz razraščenih micelijev P. ostreatus in G. lucidum s homogeniziranjem in z izpostavljanjem v superkritičnem ogljikovem dioksidu (SC CO2). Osredotočili smo se na encime z antioksidativnim delovanjem, in sicer superoksid dismutazo, katalazo in peroksidazo ter proučevali njihovo aktivnost v pripravljenih vzorcih, ki smo jih pridobili iz gob z uporabo različnih metod za pridobivanje intracelularnih encimov. Zanimal nas je vpliv posamezne metode za pridobitev intracelularnih komponent iz micelija gob (homogenizacija ali izpostavitev v SC CO2) in uporabljenih parametrov (čas izpostavitve in tlak; v primeru uporabe SC CO2) na koncentracijo proteinov in aktivnost navedenih encimov v pridobljenih vzorcih. Rezultati kažejo, da smo tako z uporabo homogenizatorja kakor tudi z izpostavitvijo micelija gob v SC CO2 uspešno odprli glivne celice saj smo v teh vzorcih določili višjo koncentracijo proteinov kot v primeru klasične ekstrakcije micelija gliv s pufrom (primerjalni vzorec). V vzorcih pridobljenih s homogenizacijo oz. izpostavljanjem v SC CO2 smo določili višjo aktivnost superoksid dismutaze in prisotnost katalaze, medtem ko je bila aktivnost peoksidaze nižja kot v primerjalnem vzorcu. Najvišjo aktivnost encimov smo zaznali v vzorcih, ki so bili izpostavljeni v SC CO2 pri 200 bar 5 ur. Ugotovili smo, da koncentracija proteinov v vzorcih s časom homogeniziranja in inkubiranja v SC CO2 ter z naraščanjem tlaka z izpostavitvijo v SC CO2 narašča.
Ključne besede: antioksidativni encimi, odpiranje celic, superkritični ogljikov dioksid, homogeniziranje, Ganoderma lucidum, Pleurotus ostreatus
Objavljeno v DKUM: 11.09.2023; Ogledov: 584; Prenosov: 84
.pdf Celotno besedilo (3,31 MB)

4.
Aktivacija ksilanaze v moki : magistrsko delo
Tina Mihelčič, 2022, magistrsko delo

Opis: Moka je osnovno živilo, ki se uporablja pri peki in kuhanju, zato ima širok spekter uporabe. Polnozrnata ržena moka je mleto zrno rži, ki vsebuje endosperm, kalček in zunanje ovoje. Vsebuje veliko proteinov, arabinoksilana in naravno prisotne encime, vsebuje pa manj škroba in glutena, zato je priprava testa težja kot s pšenično moko. V pekarnah pogosto dodajajo encime v testo, da bi zagotovili kakovost in okus izdelkov. Z namenom, da bi zmanjšali porabo encimov kot dodatek k moki za izboljšanje lastnosti testa, smo želeli s tretiranjem moke s superkritičnim ogljikovim dioksidom (scCO2) povišati aktivnost naravno prisotnega encima ksilanaze. Ksilanaza hidrolizira arabinoksilan in poskrbi za večji volumen testa. Zanimalo nas je, katera vrsta moke vsebuje najvišjo aktivnost ksilanaze. V 6 vrstah moke smo izmerili koncentracijo proteinov z metodo po Bradfordu in določili aktivnost ksilanaze. Dalje smo pri različnih pogojih v visokotlačnem reaktorju izpostavili polnozrnato rženo moko scCO2. Nato smo z metodo po Bradfordu določili koncentracijo proteinov in z aktivnostnim testom določili aktivnost ksilanaze. Tekom raziskav smo ugotovili, da je polnozrnata ržena moka vsebovala najvišjo aktivnost encima ksilanaza. Po tretiranju smo ugotovili, da so optimalni pogoji, pri katerih smo dosegli najvišjo aktivnost ksilanaze (120 %), 400 bar in 1 h. Želeli smo ugotoviti vpliv povišane aktivnosti na fizikalno-kemijske lastnosti polnozrnate ržene moke, zato smo ji določili še vsebnost vlage in vsebnost maščob. Vsebnost vlage se je znižala z 12,00 % MC na 11,67 % MC. Tudi vsebnost maščob se je znižala s 3,68 % na 3,43 %. Iz netretirane in s scCO2 tretirane moke smo spekli kruh in mu določili specifični volumen. Ta pa se je zvišal z 1,50 cm3/g na 1,56 cm3/g, kar pomeni, da je višja aktivnost ksilanaze vplivala na večji volumen kruha. Ksilanazo smo uspešno aktivirali, znižala se je vsebnost vlage in vsebnost maščob. Znižanje vsebnosti vlage in maščob pomembno vpliva na mikrobiološko in oksidativno stabilnost, s tem se podaljša tudi rok uporabe moke. Tretiranje moke s ccCO2 je zato dober način povišanja aktivnosti ksilanaze, hkrati pa vplivamo na kakovost moke in kakovost kruha kot končnega izdelka.
Ključne besede: polnozrnata ržena moka, superkritični CO2, ksilanaza, encimi, arabinoksilani
Objavljeno v DKUM: 19.09.2022; Ogledov: 722; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (2,86 MB)

5.
Določevanje aktivnosti encimov v pirini moki po izpostavitvi v superkritičnemu CO2 : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Nina Kugl, 2021, diplomsko delo

Opis: Moka je eno izmed najbolj razširjenih živil na svetu, saj je zelo dostopna in vsestranska za uporabo. Zadnja leta se kot nadomestek za pšenično moko pogosteje uporablja pirina moka, ki je bogata z vitamini B, maščobnimi kislinami, proteini, minerali in vlakninami. Zaradi teh lastnosti smo se odločili, da jo uporabimo pri eksperimentalnem delu. Moke vsebujejo številne encime, ki močno vplivajo na njihove lastnosti. Mnogo encimov ima sicer pozitiven vpliv na moko, vendar smo se zaradi neželenih učinkov, kot so oksidacija moke, spremembe v vonju in okusu ter izguba hranilnih snovi, odločili za inaktivacijo encimov z uporabo superkritičnega CO2. Za inaktivacijo smo izbrali encime z najbolj pomembno funkcijo v moki, to so α-amilaza, lipaza, proteaza, peroksidaza in polifenol oksidaza. Inaktivacijo smo izvedli tako, da smo moko pod različnimi pogoji izpostavili v visokotlačnem reaktorju pod superkritičnimi pogoji. Nato smo izvedli ekstrakcijo encimov in z aktivnostnimi testi določili aktivnosti le-teh. Želeli smo ugotoviti vpliv inaktivacije na nekatere druge fizikalno-kemijske lastnosti, zato smo določili še vsebnost vlage, vsebnost maščob, velikost delcev, opravili FTIR analizo in določili specifično prostornino kruha, narejenega iz netretirane in superkritično tretirane moke. Iz rezultatov smo ugotovili, da smo z izpostavitvijo v SCCO2 uspeli inaktivirati večino encimov, pri tem pa ni prišlo do spremembe v kvaliteti moke.
Ključne besede: pirina moka, encimi, inaktivacija, superkritični CO2, α-amilaza, lipaza, peroksidaza, proteaza, polifenol oksidaza
Objavljeno v DKUM: 22.09.2021; Ogledov: 1027; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (3,57 MB)

6.
Stabilnost lizocima pri ekstremnih pogojih : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Lucija Dolinšek, 2021, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo preučevali vpliv SC CO2 na aktivnost prostega in imobiliziranega encima lizocim ob spreminjanju različnih parametrov, kot so tlak, temperatura in čas izpostavitve. Za primerjavo smo proučili tudi vpliv temperature in časa izpostavitve na stabilnost obeh oblik encima pri atmosferskem tlaku. Analizirali smo prosti in imobilizirani encim brez nosilca v obliki CLEAs. Namen diplomske naloge je bilo določiti optimalne pogoje za izpostavitev prostega encima in CLEAs v SC CO2 z morebitno hiperaktivacijo encima. Koncentracijo celokupnih proteinov smo določili z Bradfordovo metodo. S pomočjo UV-Vis spektrofotometra smo prostemu in imobiliziranemu encimu določili prisotnost celokupnih proteinov in aktivnost lizocima. Delež vode v vzorcih smo proučevali s pomočjo tehtanja mikrocentifugirk z vzorcem, in sicer pred in po izpostavitvi v SC CO2. Rezultati prikazujejo ugoden vpliv SC CO2 na aktivnost prostega in imobiliziranega encima, saj se je aktivnost obeh encimov po izpostavitvi v SC CO2 zvišala. Ugotovili smo, da je imobiliziran encim bolj stabilen kot prosti encim, kar se še posebej vidi pri ekstremnih pogojih (višja temperatura in tlak izpostavitve) in daljšem času izpostavitve v SC CO2. Z višanjem temperature in tlaka izpostavitve je prišlo do upada deleža vode v CLEAs.
Ključne besede: lizocim, superkritični ogljikov dioksid, zamreženi encimski skupki, aktivnost in stabilnost lizocima
Objavljeno v DKUM: 26.07.2021; Ogledov: 1413; Prenosov: 163
.pdf Celotno besedilo (2,22 MB)

7.
Optimiranje inaktivacije encimov v graham moki : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Domen Petrič, 2020, diplomsko delo

Opis: Moka je živilo, ki ga najdemo v vsakem gospodinjstvu in je v vsakodnevni uporabi. Proučili smo vpliv različnih parametrov, ki vplivajo na inaktivacijo encimov v moki z uporabo superkritičnega ogljikovega dioksida (SC CO2) (čas izpostavitve moke v SC CO2, tlak in dekompresija). Graham moko smo izpostavili v SC CO2 pri različnih pogojih z namenom inaktivacije encimov, ki so prisotni v moki. S pomočjo SC CO2 smo inaktivirali 5 različnih encimov. Stopnjo inaktivacije encimov smo določili na osnovi aktivnosti določenega encima pred in po izpostavitvi v SC CO2. Dokazali smo, da se aktivnost encimov in s tem tudi koncentracija celokupnih proteinov znižuje z naraščanjem časa in tlaka izpostavitve moke v SC CO2.
Ključne besede: α-amilaza, lipaza, peroksidaza, proteaza, polifenol oksidaza, encimi, superkritični ogljikov dioksid, inaktivacija, graham moka
Objavljeno v DKUM: 13.10.2020; Ogledov: 1196; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (2,60 MB)

8.
Priprava poroznih biomaterialov : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Laura Gruškovnjak, 2020, diplomsko delo

Opis: Tkivo v človeškem telesu se lahko zaradi različnih poškodb, nesreč ali bolezni poškoduje, zato se vsak dan opravi veliko število operacijskih posegov s katerimi se to tkivo popravi oziroma nadomesti. Do nedavnega je večina teh posegov obsegala presaditev tkiv ali celotnih organov, v zadnjem desetletju pa se vse več uporabljajo biološki nadomestki, imenovani biomateriali oziroma celična ogrodja. Njihova prednost je v tem, da so biorazgradljivi, torej se po dokončani funkciji v telesu sami razgradijo in ni potrebno ponovno posegati v pacientovo telo. Prav tako pa se za celična ogrodja zahteva visoka poroznost in povezanost por s katerimi se spodbudi rast novih tkiv. Pri regeneraciji kostnega tkiva se največkrat kot biomateriali uporabljajo polisaharidi, ki imajo vrsto koristnih lastnosti predvsem biokompatibilnost in bioaktivnost. V okviru diplomske naloge smo s postopkom sušenja z zamrzovanjem pripravili različne biomateriale. Kot polisaharide smo uporabili natrijev alginat, hitozan, guar, ksantan, dekstran in karboksimetil hitozan. Uspešno sintetiziranim biomaterialom smo določili poroznost in proučili nabrekanje v fosfatnem pufru. S pomočjo elektronskega vrstičnega mikroskopa smo posneli pore v notranjosti materiala in s pomočjo FTIR analize dokazali vsebnost vseh komponent v končnem celičnem ogrodju. Kontaktne kote biomaterialov smo izračunali s pomočjo računalniškega programa Image J. S tem smo dobili podatek o hidrofobnosti oziroma hidrofilnosti biomateriala. Prav tako smo biomaterialom dodali naravno komponento, ki se nahaja v človeških kosteh, hidroksiapatit, in preučili njegov vpliv na lastnosti prvotnih celičnih ogrodij. Ker pa je zrela kost sestavljena iz dveh tkiv, mehkejše in trdnejše, smo s pomočjo superkritičnega ogljikovega dioksida pripravili biomaterial iz sintetičnega biorazgradljivega poliestra polikaprolaktona. To ogrodje je zaradi drugačne priprave trdnejše, a manj porozno. Skupaj z mehkejšim ogrodjem pripravljenim z liofilizacijo, ki je posledično zaradi namakanja v kalcijevem kloridu bolj porozno, tvorita večslojni biomaterial za aplikacije kostnega inženiringa.
Ključne besede: polisaharidi, polikaprolakton, porozni biomateriali, hidroksiapatit, liofilizacija, superkritični ogljikov dioksid
Objavljeno v DKUM: 08.10.2020; Ogledov: 1239; Prenosov: 161
.pdf Celotno besedilo (4,09 MB)

9.
Razvoj poroznih biorazgradljivih struktur za biomedicinske aplikacije : magistrsko delo
Anja Raner, 2020, magistrsko delo

Opis: V sklopu magistrske naloge smo pripravili in analizirali dve vrsti poroznih biorazgradljivih materialov namenjenih za biomedicinske aplikacije. Sintetizirali smo hidrogel na osnovi alginata in guar gumija, kateremu smo dodali aktivno učinkovino kloksacilin, ki smo jo v material inkorporirali v obliki mikrosfer in z neposrednim dispergiranjem v zmes hidrogela. Vzorce smo analizirali s FTIR spektroskopijo in proučili karakteristike nabrekanja pri različnih pH vrednostih ter primerjali nabrekanje osnovnega hidrogela in hidrogela z mikrosferami. Pri tem smo ugotovili, da je razmerje nabrekanja osnovnega hidrogela višje od razmerja nabrekanja hidrogela z mikrosferami. S pomočjo merjenja kontaktnega kota s programom ImageJ, smo materialom določili hidrofilen značaj. Proučili smo tudi morfologijo vzorcev z uporabo okoljske vrstične elektronske mikroskopije (ESEM) analize in določili stopnjo poroznosti, katera je bila v primeru hidrogela z mikrosferami, višja v primerjavi z osnovnim hidrogelom. Antimikrobni učinek učinkovine kloksacilina v hidrogelu smo proučili na bakterijah E. coli in S. aureus. Tako v primeru hidrogela z dispergiranim antibiotikom, kot v primeru hidrogela z mikrosferami, smo opazili cono inhibicije rasti obeh testnih mikroorganizmov, s čemer smo dokazali antimikrobno učinkovitost hidrogelov. Posebej smo se posvetili analizi sproščanja aktivne učinkovine iz hidrogelov, kinetiko sproščanja pa smo primerjali s Korsmeyer-Peppasovim matematičnim modelom in na podlagi izračunanih kinetičnih parametrov ugotovili, da kloksacilin difundira iz hidrogelov po principu ne-Fickove oz. anomalne difuzije. Druga vrsta materiala za biomedicinske aplikacije so trdna celična ogrodja, ki smo jih sintetizirali na osnovi polikaprolaktona, celuloze in hidroksiapatita na različne načine. V sintetizirane materiale smo vključili še 1 ut. % aktivne učinkovine kloksacilin. Ogrodja smo izdelali z uporabo tehnike penjenja plina v superkritičnem CO2. Vzorce smo analizirali s pomočjo FTIR spektroskopije in jim določili hidrofoben značaj s pomočjo izrisa kontaktnega kota z uporabo programa ImageJ. Primerjali smo talilne temperature, talilne entalpije in kristaliničnost za vse 4 različne načine sinteze ogrodij s pomočjo DSC analize. Tako kot v primeru hidrogelov, smo tudi trdnim celičnim ogrodjem določili stopnjo poroznosti ter analizirali njihovo morfologijo z uporabo ESEM. Ugotovili smo, da ima najvišjo stopnjo poroznosti ogrodje, ki ga sestavlja 70 ut. % PCL in 30 ut. % celuloze. Glede na štiri razvite vrste ogrodij smo določili odstotek sproščanja aktivne učinkovine, pri čemer se je v primeru dveh ogrodij v 14 dneh sprostilo 100 % aktivne učinkovine, v primeru drugih dveh pa manj kot 50 %. Vsako izmed metod sinteze smo nato primerjali z matematičnim modelom ničelnega reda, prvega reda in Higuchijevim modelom ter določili največje ujemanje z enim izmed njih in s tem kinetiko sproščanja kloksacilina iz ogrodij.
Ključne besede: hidrogel, trdna celična ogrodja, superkritični CO2, kloksacilin, polisaharidi
Objavljeno v DKUM: 08.10.2020; Ogledov: 1214; Prenosov: 149
.pdf Celotno besedilo (5,67 MB)

10.
Formuliranje naproksena v polimere s superkritičnimi fluidi : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnje
Klemen Doplihar, 2020, diplomsko delo

Opis: Topnost farmacevtskih učinkovin je ena izmed najbolj pomembnih lastnosti. Ravno pravšnja topnost zdravila pomeni razliko med učinkovitim in neučinkovitim zdravilom. Nova zdravila imajo slabo topnost v vodi, zato vedno več farmacevtskih združb uporablja superkritične fluide za izboljšanje topnosti. Na topnost substance vplivajo tlak, temperatura, dodatek substanc, velikost delcev itd. Pri tem pa moramo paziti, da z eksperimenti ne poškodujemo strukture zdravila, saj lahko to povzroči spremembo v topnosti, biorazpoložljivosti in toksičnosti. Postopki, kot so določanje topnosti s superkritičnimi fluidi, RESS, PGSS in SAS, so se zelo razvili, kar je korak v pravo smer za sintezo zdravil. Diplomska naloga prikazuje določanje topnosti naproksena s superkritičnim CO2 pri različnih tlakih in temperaturah ter dodatkom različnih koncentracij so-topil. Za proces mikronizacije sta bila uporabljena procesa RESS in SAS, s katerima smo spremenili velikost in obliko delcev. Ugotovili so, da se topnost izboljša z višanjem temperature in z višanjem gostote raztopine oz. z višanjem tlaka. Dokazano je bilo, da je dodatek so-topila v splošnem povečal topnost naproksena, kjer je najboljši učinek imel 2-propanol. Največji učinek je imelo so-topilo pri najnižji koncentraciji le-tega. Procesa mikronizacije sta bila uspešna, saj so se delci zmanjšali v mikro in nano območje. Posnetki slik s SEM so pokazali, da so bili delci manjši pri procesu SAS, vendar je XRD graf pokazal, da so se delci naproksena strukturno spremenili, kar pa ima vpliv na topnost in biorazpoložljivost naproksena.
Ključne besede: naproksen, topnost, superkritični fluid, CO2
Objavljeno v DKUM: 08.10.2020; Ogledov: 1143; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici