| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravna vprašanja državljanstva pri sukcesiji držav
Duško Krbanjević, 2020, magistrsko delo

Opis: Obstoječa literatura in praksa ponujata več pojmovanj državljanstva, a ta v moderni teoriji obsega zlasti dva pomena. Na eni strani pravni status osebe, na drugi strani pa razmerje med posameznikom in državo. Države so razvile zapletene sisteme pravil, ki urejajo pridobitev in izgubo državljanstva. Zakonodaja na tem področju lahko predstavlja močno politično orodje, zato je pomembna prepoved arbitrarnosti. V tem smislu je pomembna Evropska konvencija o državljanstvu, katere cilj je bil konsolidacija pravil v povezavi z državljanstvom v enoten akt, prav tako pa ta naslavlja tudi vprašanja v povezavi s sukcesijo držav. Slednjo lahko po drugi strani definiramo kot proces, v katerem država naslednica vstopi v pravna razmerja države predhodnice. Oblik sukcesije poznamo več, vsem pa je skupna teritorialna sprememba. Problem sukcesije je v mednarodnem pravu še posebno kompleksen, saj se je veliko pravil izoblikovalo ad-hoc v samih primerih, mednarodna skupnost pa teh pravil ne izvaja konsistentno. Državljanstvo in sukcesijo je zato nujno združevati v kontekstu človekovih pravic. Običajno je tako vprašanje državljanstva v povezavi z sukcesijo odvisno od prava države predhodnice in naslednice. Pravo predhodnice določa, v kolikšni meri bodo prebivalci ozemlja, ki je predmet sukcesije, zadržali svoje državljanstvo po zamenjavi suverenosti. Po drugi strani pravo države naslednice določa pogoje, pod katerimi bodo lahko prebivalci pridobili novo državljanstvo. Čeprav običajno velja, da državljanstvo sledi zamenjavi suverenosti, pa je država naslednica določa, kaj se bo zgodilo z ljudmi, ki so na območju naslednice rojeni ali pa tam stalno prebivajo ter tistimi, ki so rojeni staršem, ki so državljani države predhodnice. Na tej točki pogosto prihaja do neustreznega ravnanja države naslednice, ki lahko rezultira v kršenju človekovih pravic, kot se je to zgodilo v primeru t. i. izbrisanih, kjer je kršitve potrdilo tudi ESČP v zadevi Kurić. Dodatno lahko zadevo zaplete državljanstvo EU, saj kljub določenih podobnostim ne obstaja primer, ki bi predstavljal analogijo na tem področju, do pomembnejše sukcesije v Evropski uniji namreč še ni prišlo. Prav zato sta primera Katalonije in Škotske, kot primera močnih secesionističnih gibanj v državi članici edinstvena, in lahko v prihodnosti prineseta določene precedense. Znotraj Unije namreč ni enotnih pravil, niti mnenja, kako pristopati k sukcesiji, saj prav tako niso vse članice ratificirale mednarodnih aktov na tem področju. Podobno je težko predvideti, kako bi Unija pristopila k reševanju sukcesije znotraj svojih meja, saj bi morala država naslednica ponovno začeti postopek pristopanja. Prav tako je Brexit aktualen primer, ki prinaša nova, pomembna vprašanja glede državljanstva in zlasti v zvezi z njim povezanih pravic za državljane članic EU v Združenem kraljestvu ter za državljane Združenega kraljestva v Uniji. V skladu s Sporazumom EU in Združenega kraljestva o izstopu je vzpostavljeno prehodno obdobje, po koncu katerega bodo lahko osebe, ki so pred koncem tega obdobja zakonito vzpostavile prebivališče, to pravico tudi obdržale, kar pa velja tako za državljane Združenega kraljestva v Uniji, kot tudi državljane EU v Združenem kraljestvu. Glede na določitve sporazuma lahko zaključimo, da je ta smiselno v skladu z doktrino Kurić. V skladu z njo je potrebno posameznikom omogočiti, da po sukcesiji ohranijo stalno prebivališče, tudi kadar državljanstva države naslednice ne bi mogli ali želeli pridobiti, v kolikor so pred sukcesijo na ozemlju stalno prebivali.
Ključne besede: Državljanstvo, sukcesija, človekove pravice, državljanstvo EU, brezdomovinstvo, dekolonizacija, Evropska konvencija o državljanstvu, doktrina Kurić.
Objavljeno: 01.07.2020; Ogledov: 365; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (477,52 KB)

2.
Pridobitev in izguba državljanstva v naslednicah bivše SFRJ
Emanuel Gole, 2019, magistrsko delo

Opis: Pojem državljanstva odpira mnoga vprašanja v politiki in družbi, saj je eden ključnih gradnikov pravne ureditve vsake države. Skupno vsem teorijam o državljanstvu je spoznanje, da je državljanstvo trajna pravna vez med posameznikom in državo. Gre torej za odnos posameznika napram državi, ki pa ne vključuje razmerja do ostalih posameznikov. Državljanstvo gre razumeti tudi kot pravni status, iz česar izhaja pripadnost državljana državi, katere državljanstvo ima. Z vidika pravne varnosti je izrednega pomena, da so države samostojne pri urejanju državljanstva in skladno z načelom suverenosti same določajo načine in pogoje pridobitve in izgube državljanstva na njihovem ozemlju, vendar pa morajo upoštevati tudi pravila mednarodnega prava in ukrepe drugih držav. Posebne težave pri urejanju državljanstva se lahko pojavijo pri sukcesiji, saj gre v tem primeru za državno nasledstvo, pri katerem država naslednica vstopi v pravna razmerja države predhodnice. Država naslednica mora nato na novo, s svojim pravom urediti vsa razmerja in postopke pridobitve in izgube državljanstva, saj lahko v nasprotnem primeru osebe, ki so živele na ozemlju države predhodnice, ostanejo brez državljanstva. Pri vseh oblikah državnega nasledstva pa gre hkrati tudi za ozemeljske spremembe, zato se v primeru cesije, priključitve, združitve, odcepitve ali razpada neke države nujno spremenijo tudi državne meje. Eden izmed najodmevnejših primerov razpada, je razpad Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) na šest samostojnih republik. Začel se je, ko je Slovenija 25. junija 1991 razglasila svojo neodvisnost. Sloveniji so kronološko sledile še Hrvaška, Makedonija, Bosna in Hercegovina in kot zadnja Zvezna republika Jugoslavija, ki je 27. aprila 1992 sprejela novo ustavo. Zvezna republika Jugoslavija je kot država prenehala obstajati leta 2003, ko sta Srbija in Črna gora sprejeli novo ustavo in se preimenovali v Državno skupnost Srbije in Črne gore. Z razpadom nekdanje skupne države, so v vseh novonastalih republikah morali steči postopki sprejemanja zakonodaje, ki je na novo uredila pogoje in načine pridobitve in izgube državljanstva v novonastalih državah. Vendar pa je po podrobni preučitvi zakonodaj moč opaziti, da je večina držav kot temelj za urejanje vprašanja državljanstva prevzela ureditev iz Zakona o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1976. Ta zakon je določal, da se državljanstvo SFRJ po rodu, z rojstvom na območju SFRJ, z naturalizacijo in po mednarodni pogodbi, medtem ko je za načine izgube državljanstva SFRJ predvideval odpust, odvzem, odrek in prenehanje po mednarodni pogodbi. Tako Republika Slovenija, kot Republika Hrvaška in Republika Srbija predvidevajo pridobitev državljanstva po rodu, z rojstvom na območju države, z naturalizacijo in po mednarodni pogodbi. Sami pogoji pridobitve državljanstva na omenjene načine se med sabo v primerjavi z Zakonom o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije bistveno ne razlikujejo, prav tako ni moč opaziti velikih odstopanj v primerjavi ureditev med obravnavanimi tremi državami, seveda pa zakonodaje med sabo niso popolnoma enake, ampak določene pogoje za pridobitev državljanstva vsaka država ureja po svoje. V primeru izgube državljanstva, vse tri obravnavane države omogočajo izgubo z odpustom, odrekom in po mednarodni pogodbi, medtem ko odvzem državljanstva predvideva le Republika Slovenija.
Ključne besede: Državljanstvo, sukcesija, razpad SFRJ, pridobitev in izguba državljanstva v naslednicah bivše SFRJ.
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 441; Prenosov: 98
.pdf Celotno besedilo (622,80 KB)

3.
Evropska konvencija o državljanstvu
Emanuel Gole, 2017, diplomsko delo/naloga

Opis: Državljanstvo je pravica vsakega posameznika. Glede na to, da gre državljanstvo razumeti kot odnos med posameznikom in državo, je pomembno, da so medsebojne pravice in obveznosti med državo in posameznikom opredeljene v pravnih aktih, da država kot nosilka oblasti in močnejšega položaja ne more samovoljno urejati državljanstva oseb, ki prebivajo na njenem ozemlju. Eden najpomembnejših mednarodnih pravnih aktov, ki celovito ureja vprašanje državljanstva fizičnih oseb, je Evropska konvencija o državljanstvu (v nadaljevanju Konvencija). Sprejeta je bila 6. novembra leta 1997, v veljavo pa je stopila 1. marca leta 2000. Na voljo za podpis je vsem državam članicam Sveta Evrope, kakor tudi vsem ostalim državam, ki niso članice Sveta Evrope, so pa aktivno sodelovale pri njeni sestavi. Konvencija postavlja določene okvirje za vse države podpisnice, v sklopu katerih mora vsaka posamezna država urejati državljanstvo fizičnih oseb, ki živijo na njenem ozemlju, s svojim notranjim pravom, hkrati pa upoštevati bistvene principe in načela, vezana na državljanstvo, ki so splošno sprejeta v mednarodnem pravu. Konvencija je izrednega pomena predvsem z vidika urejanja problematike dvojnega in večkratnega državljanstva, predvsem pri urejanju pravic in obveznosti med državo in posameznikom. Prav tako so pomembna določila Konvencije, ki od držav podpisnic zahtevajo, na kakšen način naj uredijo postopek pridobitve in izgube državljanstva, kakor tudi postopanje države naslednice v primeru državne sukcesije. V tem primeru Konvencija postavlja temeljno pravilo, ki praktično velja za vse postopke povezane z državljanstvom fizičnih oseb, to je prizadevanje držav podpisnic, da zmanjšajo primere statusa oseb brez državljanstva ali apatridije. Tudi Republika Slovenija, čeprav ni podpisnica Konvencije, skladno z njenimi določili spoštuje splošna pravna načela in mednarodno običajno pravo pri urejanju vprašanja državljanstva s svojim notranjim pravom. Tako Zakon o državljanstvu Republike Slovenije ureja vprašanja o pridobivanju in izgubi državljanstva Republike Slovenije in dovoljene primere dvojnega državljanstva v okviru določil same Konvencije, vendar na konkretnejši ravni. Pomembno je poudariti, da Konvencija ne sme posegati v samo notranjo ureditev državljanstva v posamezni državi, saj bi bilo s tem kršeno načelo suverenosti držav. Njena naloga je le urediti najpomembnejša vprašanja in temeljna načela, povezana z državljanstvom, na podlagi katerih države podpisnice urejajo državljanstvo z lastno zakonodajo.
Ključne besede: državljanstvo, dvojno in večkratno državljanstvo, Evropska konvencija o državljanstvu, državna sukcesija, pridobitev in izguba državljanstva, diskriminacija, status oseb brez državljanstva.
Objavljeno: 25.09.2017; Ogledov: 1029; Prenosov: 171
.pdf Celotno besedilo (890,83 KB)

4.
Vrstni obrat in premiki v funkcionalnih tipih rastlin v primarni sukcesiji na rečnih prodiščih
Marija Meznarič, 2016, doktorska disertacija

Opis: Prodišča so obrežne ali osrednje rečne naplavine, ki jih ustvarja in nenehno spreminja rečni tok. Morfološko heterogeno in dinamično okolje prodišč je omogočilo razvoj različnih habitatov in veliko pestrost vrst in združb. Z raziskavo v okviru disertacije smo želeli prispevati k razumevanju poglavitnih okoljskih dejavnikov, ki vplivajo na vegetacijo prodišč v procesu primarne sukcesije. Cilji, ki smo si jih zastavili v raziskavi so se navezovali tako na proučevanje vrstnega obrata skozi posamezne stadije v primarni sukcesiji (spreminjanje sestave rastlinskih vrst v časovni seriji), kot tudi na premike v ekoloških strategijah rastlin, oz. premike funkcionalnih tipov rastlin, ki naseljujejo habitate na prodiščih. Uporabili in primerjali smo dve metodi: metodo stalnih ploskev in metodo kronosekvenc. Podatke o vegetaciji in okoljskih spremenljivkah smo vzorčili na 29 prodiščih srednje Drave (kronosekvence, N=143) ter na umetno znižanem prodišču pri Borlu (trajne ploskvice, N=422), kjer je vzorčenje potekalo med leti 2005-2011. Na 565 popisnih ploskvah smo ugotovili 211 rastlinskih vrst. Analiza vrst glede na preferenco habitata je pokazala, da je bilo na prodiščih največ vrst motenih/ruderalnih rastišč (55,5%), sledijo jim gozdne/grmiščne (13,7%), traviščne vrste (11,4%), vrste vodnih in obvodnih habitatov (10,9%) in indiferentne vrste (8,5%). Metode indirektne (PCA in DCA) in direktne (RDA, CCA) analize gradientov so pokazale na raznolikost v floristični sestavi popisnih ploskvic, pri tem pa smo ugotovili, da z metodo kronosekvence, ne moremo nadomestiti metode trajnih ploskvic, kadar ugotavljamo vrstni obrat v primarni sukcesiji na prodiščnih habitatih. Vrstne sestave enako starih stadijev rastlinskih združb na prodiščih se med sabo razlikujejo zaradi raznolikosti okoljskih parametrov na prodiščih; zgolj iz podatka o starosti vegetacijskega sestoja v procesu primarne sukcesije tako ne moremo sklepati o vrstni sestavi. Kot najmočnejša okoljska lastnost pri razlagi razlik v vegetaciji se pokažeta višina prodišča, sekundarno pa sestava tal (deleži proda/peska/mulja). Na osnovi 15 morfološko-funkcionalnih znakov in modela CSR primarnih strategij smo ugotavljali tudi premike v ekoloških strategijah rastlin skozi posamezne stadije v primarni sukcesiji. Močno je prevladovala CR strategija (42,1%) - kompetitorske-ruderalke. Ugotovili smo, da sta motnja in kompeticija dejavnika, ki najmočneje zaznamujeta habitate na prodiščih, medtem, ko je stres prisoten z nizkimi intenzitetami. Pri spremljanju primarne sukcesije na prodiščih smo ugotovili, da začetne CR oznake (prve faze sukcesije) naredijo premik v smeri C oznak oz. C komponente. Navedene premike oznak popisov lahko pripišemo vedno manjšemu učinku poplavne motnje na prodišče, nanosu sedimenta, ki poveča zalogo hranil v podlagi ter zmanjša (mulj, pesek) učinek pomanjkanja vode (stresa) v tleh. Zelo pomemben pogoj za ohranitev biotske pestrosti je ohranitev naravne rečne dinamike, ki pa jo človek s svojimi številnimi posegi v rečne in obrečne ekosisteme močno spreminja. Prodišča predstavljajo zato enega najbolj ogroženih elementov krajine. Raziskava procesa primarne sukcesije na prodiščih v odvisnosti od različnih okoljskih parametrov ni pomembna samo zaradi doprinosa k razumevanju temeljnih ekoloških procesov, ki se odvijajo v tem okolju, temveč so hkrati tudi nujen pogoj za predvidevanje posledic vpliva človeka na te habitate in tudi za načrtovanje ukrepov za njihovo preprečitev oz. zmanjšanje teh posledic.
Ključne besede: CSR strategije rastlin, invazivne rastline, vegetacija, multivariantne analize, pestrost rastlin, trajne ploskvice, kronosekvence, reka Drava, funkcionalne poteze rastlin, primarna sukcesija, vrstni obrat, rečna prodišča
Objavljeno: 21.10.2016; Ogledov: 1570; Prenosov: 265
.pdf Celotno besedilo (6,14 MB)

5.
Prostorsko-časovne premene habitatov obmorskih mokrišč kot posledica primarne sukcesije in dvigovanja morske gladine
Danijel Ivajnšič, 2015, doktorska disertacija

Opis: Razumevanje vzrokov za prostorsko razporeditev rastlin je eden od glavnih ciljev ekologije. Prav slednje je zelo pomembno, kadar želimo ustvariti novo podlago za razvoj vegetacije v naravovarstvene namene. V primeru Škocjanskega zatoka so bili novi poloji pazljivo načrtovani in ustvarjeni v različnih oblikah na različni mikro-nadmorski višini z namenom doseči spontani razvoj vsaj dveh ali treh ciljnih habitatnih tipov (muljasti in peščeni poloji brez vegetacije, halofitne enoletnice in halofitne trajnice z vsemi vmesnimi oblikami) ob upoštevanju procesa sukcesije. Na ta način je študija v Škocjanskem zatoku po eni strani predstavljala poseben prostorski eksperiment (spremljanje primarne sukcesije na novo ustvarjenih polojih) in po drugi strani praktičen naravovarstveni ukrep za renaturacijo degradiranega območja. Ta uspešno načrtovan, izveden in opazovan »ekološki eksperiment« v vrednosti 0.45 milijonov evrov lahko v splošnem velja za primer dobre prakse pri renaturaciji halofitnih rastlinskih združb oziroma prednostnih habitatov EU na sedimentnih obalah v obmorskih mokriščih širom Evrope. Pomembnost takšnih študij se znatno poveča ob upoštevanju vse resnejše grožnje, s podnebnimi spremembami pospešenega, dvigovanja morske gladine in vse večjega antropogenega pritiska na obalne predele – posledica tega je proces, ki ga v angleščini imenujemo »coastal squeeze«. Zaradi omenjenih groženj in pritiskov je halofitna vegetacija sedimentnih obal že sedaj pretežno omejena na obstoječa zavarovana območja, ki pa so obdana s številnimi cestami, z nasipi, s kanali, z intenzivnimi kmetijskimi površinami in urbanimi območji. Na ta način nadomestitev kopenske migracije ciljnih halofitnih habitatov evropskih obal s prihrankom območij, ki so brez fizičnih barier in omogočajo premik teh ekosistemov, ni preprosta. Študija v Škocjanskem zatoku je tako dokaz, da s pazljivo pripravo umetnih površin na ustrezni mikro-nadmorski višini, pod rednim vplivom plimovanja, dosežemo postopni razvoj ciljnih ogroženih habitatov po pretežno deterministični sukcesijski poti. Hkrati je model premene habitatov, ki temelji na mikro-nadmorski višini, pokazal bistvene spremembe v prihodnji prostorski razporeditvi obalnih habitatov v Škocjanskem zatoku in Sečoveljskih solinah zaradi dvigovanja morske gladine. Predviden je postopni umik muljastih in peščenih polojev ter halofitnih enoletnic ob upoštevanju ali lokalnega trenda ali globalnih modelnih napovedi dvigovanja morske gladine (IPCC AR4). Do srede 21. stoletja se lahko drastično zmanjša površina halofitnih trajnic. Po scenariju A1FI (tehnologija fosilnih goriv) bi le-te lahko v Škocjanskem zatoku do leta 2100 celo popolnoma izginile. Modelne napovedi tako kažejo 42-odstotno zmanjšanje vseh Natura 2000 habitatov do leta 2060 na obeh območjih raziskave. Posledično v študiji predlagamo tri protiukrepe za ohranjanje ciljnih habitatnih tipov. Najbolj ''naravni'' omilitveni ukrep je premik obalnih habitatov z uporabo varovalnih pasov (1), kjer so le-ti na voljo. Druga rešitev, izvedljiva v obeh zavarovanih območij, je gradnja umetnih otočkov z uporabo lokalnega izkopanega materiala (2). V Sečoveljskih solinah bi 22 otočkov in okopnitvena cona na ustreznih legah, primernih za habitate, katerim model napoveduje zmanjšanje površine, lahko nudilo dodatnih 10 ha za halofitno vegetacijo. 21 otočkov in 2 polotoka (skupaj 13 ha) na dveh različnih mikro-višinah bi lahko zagotovilo preživetje trem različnim habitatom v Škocjanskem zatoku. Na območju Sečoveljskih solin bi lahko z umetno regulacijo morja v opuščenem predelu na način, podoben polderjem, pridobili ustrezno površino za ciljne Natura 2000 habitate (3). Z uporabo naštetih protiukrepov bi ohranili 32 ha zavarovanih habitatov. Sklepamo lahko, da je ustrezne strateške načrte v obalnih mokriščih, ki lahko vsebujejo naštete protiokrepe, potrebno pripraviti pazljivo in predvsem pravočasno.
Ključne besede: dvig morske gladine, halofiti, obalna mokrišča, podnebne spremembe, potencialna gnezditvena površina, Sečoveljske soline, sukcesija, Škocjanski zatok
Objavljeno: 10.06.2015; Ogledov: 1151; Prenosov: 189
.pdf Celotno besedilo (4,67 MB)

6.
MEDNARODNOPRAVNA PROBLEMATIKA SUKCESIJE S POSEBNIM OZIROM NA NASLEDSTVO DRŽAV GLEDE POGODB
Aleksander Vojičić, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so v prvem delu na splošno predstavljeni viri mednarodne ureditve sukcesij ter teoretične zasnove nastanka nasledstvenih pravil. V nadaljevanju so skozi tipizirano klasifikacijo vrst sukcesij podrobneje sistematizirana obstoječa nasledstvena pravila držav glede pogodb. Obstoječa mednarodna pravila tipoloških sukcesij držav glede pogodb so primerjana s kodificiranimi pravili Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb iz leta 1978.
Ključne besede: mednarodno javno pravo, sukcesija, nasledstvo, Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede pogodb, nasledstvene teorije, vrste mednarodnopravnih sukcesij.
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 1480; Prenosov: 231
.pdf Celotno besedilo (427,08 KB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici