| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Varstvo okolja v sodni praksi evropskega sodišča za človekove pravice : magistrsko delo
Jaka Planinšek, 2024, magistrsko delo

Opis: V luči poglabljajoče se podnebne krize, ki predstavlja osrednji izziv današnjega časa, se povečuje pogostnost postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) za dosego ciljev zaščite in varstva okolja. Gre za še en poskus uporabe orodja mednarodnega prava, ki se do sedaj ni izkazalo kot pretirano učinkovito sredstvo za zaščito našega planeta pred čezmernim izkoriščanjem in degradacijo naravnega temelja za življenje. Vsi razpoložljivi znanstveni podatki namreč kažejo, da se stanje okolja poslabšuje in da v boju proti podnebnim spremembam izgubljamo. Uporaba postopka pred ESČP za namene varstva okolja temelji na neizpodbitni povezavi med človekovimi pravicami in okoljem, ki je bila v kakem mednarodnem pravnem aktu prvič omenjena leta 1972, ko je bila sprejeta Stockholmska deklaracija. Povsem jasno je, da brez zdravega in čistega okolja ne moremo v celoti uživati nekaterih človekovih pravic, ki nam jih podeljuje Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP). Ravno sklicevanje na obstoječe človekove pravice v EKČP, kot sta pravica do življenja in pravica do zdravja, predstavlja podlago za varstvo okolja skozi postopek pred ESČP. Pritožniki pred ESČP namreč zatrjujejo, da je do kršitev njihovih človekovih pravic prišlo zaradi nedovoljenih posegov v okolje. ESČP je do danes odločilo v številnih primerih, povezanih z okoljem, in pri odločanju uporabilo temeljna načela, kot so previdnostno načelo, načelo trajnostnega razvoja in doktrina proste presoje. Kljub obsežni in poglobljeni sodni praksi na področju okolja pa narava postopka pred ESČP predvsem zaradi svoje antropocentrične perspektive močno omejuje učinkovitost varstva, saj je v primerih, ko škode ne utrpi človek, ampak le okolje, slednje praktično nevarovano. Varstvo okolja dalje pomembno omejujejo tudi občasna nedoslednost sodne prakse in neučinkovite sankcije, ki kršiteljev ne potisnejo v smer proti ustreznim spremembam.
Ključne besede: varstvo okolja, Evropsko sodišče za človekove pravice, antropocentrično varstvo, zdravo življenjsko okolje, podnebne spremembe, onesnaževanje, prosta presoja, subsidiarnost
Objavljeno v DKUM: 04.09.2024; Ogledov: 46; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

2.
Pristojnost EU za urejanje kazenskega materialnega prava : izbrani vidiki
Aljaž Kralj, 2020, magistrsko delo

Opis: Kazensko materialno pravo zaradi povezave s suverenostjo držav članic sprva ni bilo del Rimske pogodbe, z oblikovanjem tretjega medvladnega stebra in vplivom sodne prakse SEU pa je v času Maastrichtske in Amsterdamske pogodbe pridobilo vidnejšo vlogo. Lizbonska pogodba, v skladu s temeljnim načelom prenosa pristojnosti, glede kazenskega materialnega prava predvideva deljeno pristojnost med EU in državami članicami. EU pa mora pri izvrševanju svoje pristojnosti upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, kar preprečuje pretiran poseg v nacionalne kazenske sisteme. 83. člen PDEU natančneje opredeljuje pristojnost EU in predstavlja osrednjo določbo za približevanje kazenskega materialnega prava držav članic, v zvezi z njegovo uporabo pa je več nejasnosti in nerešenih vprašanj. V skladu s prvim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim. Našteta področja kriminala, ki predstavljajo zaprt sistem, se lahko glede na razvoj kriminala tudi razširijo. V skladu z drugim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na že harmoniziranem področju, za katerega se je izkazalo, da je približevanje določb kazenske zakonodaje in drugih predpisov držav članic nujno zaradi zagotovitve učinkovitega izvajanja politike EU. Medtem ko je prvi odstavek namenjen preprečevanju posebno hudega kriminala s čezmejnimi posledicami, služi drugi odstavek zagotavljanju učinkovitosti prava EU. Tretji odstavek ureja postopek zasilne zavore in možnost okrepljenega sodelovanja med državami članicami. 83. člen PDEU se zaradi strogih pogojev in omejitev kaže kot edina primerna pravna podlaga za kazenske materialne ukrepe EU, kar še posebej velja za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij. Pristojnost EU za kazensko materialno pravo je učinkovita, celovita in primerna trenutni stopnji integracije evropskih držav. Primerno je zasnovana, tako za vzpostavitev sistematičnega boja zoper posebno hude oblike kriminala s čezmejnimi posledicami, kot za zagotovitev učinkovitega izvajanja politike EU na področjih, kjer veljajo harmonizacijski ukrepi. Kljub nekaterim pomanjkljivostim pa ustavna načela in dovolj široka opredelitev 83. člena PDEU omogočajo celovit pristop in učinkovite rešitve, vendar hkrati tudi nevarnost pretiranega razmaha kazenske zakonodaje EU. V prihodnjih letih bo veliko odvisno od usmeritev, ciljev in delovanja Komisije ter odločitev SEU, ki lahko pojasni nedoločene pojme in zariše okvire 83. člena PDEU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, kazensko pravo EU, območje svobode, varnosti in pravice, pravosodje in notranje zadeve, deljena pristojnost EU, načelo prenosa pristojnosti, subsidiarnost, sorazmernost, približevanje kazenske zakonodaje držav članic, 83. člen PDEU.
Objavljeno v DKUM: 27.08.2020; Ogledov: 1613; Prenosov: 347
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

3.
Prenos pravila de minimis iz konkurenčnega prava na področje svoboščin notranjega trga EU
Janja Hojnik, 2012, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek raziskuje značilnosti in funkcijo pravila de minimis, njegovo obstoječo uporabo v okviru konkurenčnega prava EU in na področju javnega naročanja, nato pa presoja uporabo tega pravila na področju ekonomskih svoboščin notranjega trga. Izpostavlja tako primere, iz katerih izhaja, da pravilo de minimis ni združljivo z notranjim trgom, kot naraščajočo množico odločitev Sodišča EU, iz katerih izhaja ravno nasprotno. Na tej osnovi prispevek na osnovi teoretičnih komentarjev tega pravila diskutira o prednostih in slabostih potencialne uvedbe tega pravila na področje notranjega trga. Avtorica zaključuje, da okviru notranjega trga EU pravilo de minimis povečuje avtonomijo nacionalnih oblasti in tako krepi demokratičnost odločanja v EU kot sistema večstopenjskega vladanja. Preko tega pravila namreč državne članice ohranijo pristojnosti na področju tržnega prava, kar zadeva pravila, ki formalno ne diskriminirajo med domačim in uvoženim blagom, osebami in storitvami, katerih namen ni urejati trgovine z drugimi državami članicami in katerih omejujoči učinki na delovanje notranjega trga so preveč nedoločljivi in posredni, da bi lahko obveznost iz te zakonodaje predstavljala kršitev PDEU.
Ključne besede: pravilo de minimis, notranji trg, EU, Evropska unija, subsidiarnost, avtonomija, konkurenca
Objavljeno v DKUM: 01.08.2018; Ogledov: 881; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (318,61 KB)

4.
POSLEDICE OPT-OUT PRISTOPA GENSKO SPREMENJENIH ORGANIZMOV V ZAKONODAJI EVROPSKE UNIJE
Tanja Husar, 2016, magistrsko delo

Opis: POVZETEK Magistrska naloga preučuje novo možnost izvzetja, kot je bila sprejeta z Direktivo 2015/412 glede pravice držav članic, da omejijo ali prepovejo gojenje gensko spremenjenih organizmov (GSO) na svojem ozemlju. Izvzetje, poimenovano tudi kot pristop oziroma koncept opt-out, kot je urejeno z direktivo, pomeni, da lahko države članice sedaj same izbirajo, ali bodo na svojem celotnem ali delu ozemlja gojile GSO ali ne. V ta namen direktiva določa dopustne cilje, za dosego katerih lahko države članice sprejmejo ukrepe za omejitev ali prepoved gojenja GSO. Do sedaj so bile države članice v teh možnostih močno omejene, saj so lahko odločitev o prepovedi ali omejitvi gojenja sprejele le, če so imele nov znanstveni dokaz, da gojenje takšnega GSO škoduje zdravju ljudi ali okolju. V ta namen so lahko uporabile zaščitne klavzule v skladu s sekundarno zakonodajo oziroma druge ukrepe v skladu s primarno zakonodajo. V praksi takšnega novega znanstvenega dokaza niso uspele predložiti. Sodišče je namreč takšne klavzule, ki pomenijo uresničitev načela previdnosti, presojalo strogo, saj hkrati pomenijo omejitev prostega pretoka blaga kot temelja delovanja EU. Ob sprejemu opt-out pristopa se je tako postavilo vprašanje, kako presojati ukrepe v okviru opt-out, ki ne veljajo za EU kot celoto, temveč so locirani na ozemlje ali njegov del določene države članice. Ugotoviti je, da tudi takšni ukrepi pomenijo omejitev prostega pretoka blaga, saj so lahko ovrednoteni kot ukrepi z enakim učinkom. Tako bodo tudi ti ukrepi predmet presoje sorazmernosti, nediskriminatornosti in utemeljenosti.
Ključne besede: gensko spremenjeni organizmi (GSO), izvzetje, ukrepi držav članic, dokaz, omejitev prostega pretoka blaga, Evropska unija (EU), subsidiarnost, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 1570; Prenosov: 954
.pdf Celotno besedilo (987,95 KB)

5.
ANALOGIJA V SODNI PRAKSI SLOVENSKIH SODIŠČ
Denis Magyar, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom »Analogija v sodni praksi slovenskih sodišč« ima dvojni pomen. Predstavlja zaokroženo celoto in sistematični prikaz analogije v teoriji ter sodni praksi, kar je rezultat avtorjevega celoletnega raziskovanja, hkrati pa predstavlja temelj za nadaljnje raziskovanje na področju analogije v sodni praksi. Menim, da diplomsko delo bralcu omogoči globok vpogled v tematiko, tako s teoretičnega kot tudi s praktičnega vidika. Po uvodni predstavitvi pravnih praznin in razlogov za njihov nastanek, lahko bralec obudi znanje o analogiji, ki ga je pridobil pri predmetu pravoznanstvo, hkrati pa se mu predstavijo nova spoznanja in koncepti, ki v teoriji še niso bili razdelani. Diplomsko delo se seveda dotika tudi drugih vprašanj, ki so vsaj posredno povezana z analogijo, kot je na primer sistemizacija pravnih panog v javno in zasebno pravo, odnos med posameznimi panogami v smislu nad- in podrejenosti ter podobna vprašanja, ki so pomembna za razumevanje predmeta diplomskega dela. Zadnje poglavje je namenjeno predstavitvi sodne prakse in vprašanjem, kako praksa dojema analogijo in jo uporablja v vsakodnevnih pravnih operacijah, v sklepnem delu pa so podane končne ugotovitve in izhodišča, na katerih bo temeljilo nadaljnje raziskovanje v naslednjem oziroma naslednjih delih.
Ključne besede: pravna praznina, analogija intra legem, zakonska analogija, pravna analogija, argumentum a simili ad simile, sodna praksa, subsidiarnost, javno pravo, zasebno pravo
Objavljeno v DKUM: 22.08.2013; Ogledov: 5105; Prenosov: 1039
.pdf Celotno besedilo (256,91 KB)

6.
UPORABA SPLOŠNIH PRAVIL CIVILNEGA PRAVA PRI SKLENITVI POGODBE O ZAPOSLITVI
Nataša Poredoš Tropenauer, 2010, magistrsko delo

Opis: Zgodovinsko gledano, je bilo delovno pravo del civilnega prava. Uveljavljeno je bilo stališče, da delovno razmerje nastane s službeno pogodbo, s katero se je ena stranka za plačilo, zavezala drugi stranki nekaj dati, storiti, dopustiti. Z razvojem kapitalizma pa je postala pomembna tudi delavčeva osebnost, prav tako se je v delovno razmerje začela vmešavati država. Delovno pravo je postalo del javnega in ne več samo zasebnega prava. Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki jo podrobno ureja Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki v 11. členu, med drugim določa, da se pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila civilnega prava. Zaradi svoje narave in namena, je ugotoviti, da sta stranki pogodbe o zaposlitvi precej bolj omejeni, kot pa stranki pogodbe civilnega prava, kjer velja avtonomija volje in stranki lahko medsebojno razmerje uredita drugače kot pa določa zakon, omejeni sta samo z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, ter seveda temeljnimi načeli obligacijskega prava. Načelo dispozitivnosti je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi omejeno z načelom omejitve avtonomije delavca in delodajalca, prisilnimi predpisi in nenazadnje s temeljnimi načeli civilnega prava. Stranki pogodbe o zaposlitvi nista v enakopravnem položaju, kot to načeloma velja za stranki civilnega prava. Seveda pa stranki pogodbe o zaposlitvi lahko svoje pravice in obveznosti uredita drugače kot določa zakonodaja, upoštevaje pravilo »v korist delavca«. Razlog za omejitev avtonomije je varstvo šibkejše stranke, saj bi brez te javnopravne omejitve obstajala neenakost strank pogodbenega razmerja. Do veljave bi prišla volja pogodbeno močnejše stranke, s čimer bi se s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi uzakonilo izkoriščanje in podvrženost pogojem, ki bi jih postavil delodajalec. Večja in pomembnejša je vloga države, ki nujno vpliva na pogodbeno svobodo, kot pa na področju civilnega prava. Uporabnost obligacijskih pravil pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi je omejena, ker je potrebno upoštevati samo naravo delovnega razmerja, vendar pa se kljub temu v določenih primerih uporabljajo pravila obligacijskega prava. Tako se zlasti upoštevajo obligacijska določila o sposobnosti strank skleniti pogodbo o zaposlitvi, pri predpostavkah za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ponudbi za sklenitev pogodbe, pri pogajanjih, pri sprejemu ponudbe, pri času in kraju sklenitve pogodbe, glede pogojev in rokov, itd. V kolikor pa pride pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi do določenih nepravilnosti bodisi glede oblike, napake volje, bodisi če pogodba o zaposlitvi nasprotuje načelom morale, ustavi in prisilnim predpisom, je pogodba o zaposlitvi neveljavna. Ob tem pa je vedno treba imeti v vidu, kaj je bil odločilen nagib za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, saj gre pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za svoboden dogovor delavca in delodajalca, ki pa mora izražati njuno pravo voljo skleniti pogodbo o zaposlitvi in se tako pri razlagi pogodbe o zaposlitvi pogosto uporabi milejša sankcija kot je izpodbojnost ali celo ničnost pogodbe o zaposlitvi. Našteti instituti so povezani s civilnim pravom, kar kaže na to, da kljub temu, da je delovno pravo šlo v razvoju svojo pot, ni čisto izgubilo povezave s civilnim pravom, zato je pomembno, da je v ZDR vnesena določba 11. člena, ki omogoča povezavo med delovnim in civilnim pravom. Praktično povezavo med delovnim in civilnim pravo, glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi, pa kreirajo sodišča. Pri odločanju in oblikovanju sodne prakse se morajo upoštevati strokovni in zlasti življenjski dejavniki, saj sodišča s svojimi odločitvami razvijajo in kreirajo pravo in ga v posameznih primerih tudi konkretizirajo. Pri uporabi sodne prakse sem opazila, da je namen delovnih in socialnih sodišč predvsem čim hitrejša rešitev posameznega spora in upoštevanje, da je delavec šibkejša pogodbena stranka, kateri naj se omogoči sodno varstvo in uživanje delovno pravne zaščite.
Ključne besede: Civilno pravo, delovno pravo, pogodba o zaposlitvi, stranke pogodbe, sposobnost strank, napake volje, zmota, prevara, zvijača, ničnost, izpodbojnost, delna ničnost, konverzija, konvalidacija, čas, kraj, ponudba, sprejem ponudbe, pogajanja, predpogodba, pogoj, rok, obličnost, predmet, subsidiarnost, smiselnost, avtonomija.
Objavljeno v DKUM: 24.03.2011; Ogledov: 7787; Prenosov: 1222
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici