| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
DAVČNOPRAVNI VIDIKI DAVČNIH VRTILJAKOV
Jožica Planinšec Deržek, 2013, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem predstavila davčnopravni vidik davčnih vrtiljakov. Le-ti v Evropski uniji in tudi izven nje predstavljajo veliko nevarnost za gospodarski sistem in za izkoriščanje obstoječih davčnih sistemov. Pravne podlage na področju so neustrezne in nezadostne. Predlagan je bil mehanizem obrnjene davčne obveznosti, ki je v tem času tudi implementiran v slovensko davčno zakonodajo. Potrebna bi bila tudi sprememba Šeste direktive Sveta, to je predvsem drugega člena, kjer bi bilo nujno dodati določilo, da davčni zavezanec opravlja dejavnost in njegov namen ni davčna utaja. Najučinkovitejša metoda za povračilo neplačanega davka je solidarna odgovornost; z njo se davčna obveznost iz primarnega davčnega zavezanca prenaša na druge subjekte, ki so na podlagi prejetih računov missing trader družb uveljavljali odbitek vstopnega DDV. V državah Evropske Unije bi lahko posamezne države definirale rizične dejavnosti, ki največkrat zapadejo v davčni vrtiljak. Že nekaj časa se Evropska unija ukvarja z možnostjo vpeljave sistema DDV, ki temelji na načelu države porekla. Z uvedbo načela porekla bi dobavitelj blaga, ki bi opravil dobavo blaga znotraj Unije, obračunal in plačal DDV, pridobitelj pa bi v svoji državi članici imel pravico do odbitka DDV. V tem primeru bi bila še toliko bolj pomembna poročanja o znotrajskupnostnih dobavah oziroma pridobitvah. Ugotavljamo, da je sistem odkrivanja in preprečevanja davčnih vrtiljakov še nedodelan. Zaradi problematike utaj na celotnem evropskem trgu Evropska komisija razpravlja v smeri temeljite spremembe sistema DDV, kar bi posledično omogočilo spremembe tudi pri nas. Namreč, nemogoče je pričakovati, da bi davčni nadzori odkrili vse davčne utaje. Davčne uprave se poslužujejo ciljno usmerjenih inšpekcijskih nadzorov na področju rizičnih dejavnosti, predvsem v gradbeništvu in v prometu z motornimi vozili. Davek na dodano vrednost omogoča nevtralnost med davčnimi zavezanci, zaradi davčnih utaj pa niso vsi davčni zavezanci v enakem položaju. Začetek davčne utaje se prične pri dodelitvi davčne številke, saj brez veljavne DDV številke davčna utaja ni mogoča. Davčne uprave so pri dodelitvi davčnih številk pričele zelo strogo pregledovati dokaze, ki jih zavezanci predlagajo v postopku pridobivanja davčne številke, problem je večplasten pri družbah, ki davčno številko že imajo in pride do spremembe lastništva ali drugih statusnih sprememb. Evropska komisija je že leta 2008 sprejela akcijski načrt za učinkovitejši boj proti utajam na področju DDV. S spremembo Uredbe o upravnem sodelovanju na področju DDV, s katero se je skrajšalo obdobje poročanja rekapitulacijskih poročil, pa je bil pomemben napredek dosežen tudi na področju avtomatskega dostopa do podatkov identifikacije in dejavnosti zavezanca. V magistrski nalogi so analizirani problem in priporočila, ki bi vodila k zmanjšanju davčnih utaj na področju DDV in bi posledično pomenila boljšo gospodarsko klimo in konkurenčnost slovenskega gospodarstva.
Ključne besede: Davčni vrtiljak, davčna utaja, missing trader družbe, neplačilo DDV, izmikanje plačilu DDV, Sodbe sodišč Evropskih Skupnosti, slovenska sodna praksa, administrativno sodelovanje, rekapitulacijsko poročilo - VIES, samoprijava, mehanizem obrnjene davčne obveznosti, subjektivna in objektivna davčna odgovornost
Objavljeno: 30.01.2014; Ogledov: 1468; Prenosov: 255
.pdf Celotno besedilo (895,90 KB)

2.
RAZBREMENILNI RAZLOGI POSLOVNE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI
Mitja Robin, 2013, diplomsko delo

Opis: Institut razbremenilnih razlogov poslovne odškodninske odgovornosti je v slovenski pravni teoriji deležen številnih, precej različnih razlag. Določba 240. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Na podlagi te določbe so različni avtorji opredelili poslovno odškodninsko odgovornost v slovenskem pravu tako za krivdno oz. subjektivno kot za objektivno odgovornost. Avtorji, ki se zavzemajo za koncepcijo krivdne odgovornosti, to utemeljujejo z dejstvom, da zakon ne določa, da bi se dolžnik lahko razbremenil zgolj zaradi zunanjih okoliščin, tako kot je določeno pri razbremenitvi objektivne odgovornosti, temveč lahko pridejo v poštev tudi notranje okoliščine. Bistveno je obvladovanje okoliščin, ki lahko preprečijo pravilno izpolnitev pogodbe in ne njihov izvor. Se pa mnenja posameznih avtorjev razlikujejo po načinu presoje ravnanja dolžnika glede obvladovanja škodljivih okoliščin. Nekateri menijo, da mora dolžnik ravnati kot dober gospodar, kar pomeni z ustrezno skrbnostjo, ki se presoja po abstraktnih merilih, medtem ko drugi izhajajo iz zmožnosti in prizadevanj konkretnega zavezanca, in ne po abstraktnem merilu. Novejša teorija se sicer bolj nagiba k objektivni odgovornosti, utemeljeno na razmejitvi med notranjimi in zunanjimi tveganji (riziki). Notranja tveganja so tista, ki izvirajo iz notranje sfere dolžnika in jih ta lahko obvladuje oziroma jih mora obvladati, zunanja tveganja pa so tista, ki so zunaj sfere pravnega subjekta in jih ta ne more oziroma jih ni dolžan obvladati. Dolžnik se lahko razbremeni poslovne odškodninske odgovornosti le zaradi razlogov, ki so zunaj njegove sfere, medtem ko za vzroke iz notranje sfere odgovarja, tudi če jih ne more vedno preprečiti. Pregled novejše sodne prakse je pokazal, da takšni razlagi (vsaj glede profesionalnih oseb) sledijo tudi sodišča. Diplomsko delo zaključujem s sklepom da je opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti bodisi kot subjektivne bodisi kot objektivne pretežno irelevantna, zaradi očitnega razlikovanja od določb OZ, na katerih se sicer utemeljujeta subjektivna in objektivna (neposlovna) odškodninska odgovornost, in tudi zaradi tega, ker bo končni rezultat v večini primerov enak ne glede na koncepcijo. Teoretično sicer lahko dolžnika razbremenijo odgovornosti tudi okoliščine iz notranje sfere, toda v takem primeru bo razbremenitev odgovornosti precej težja. Za profesionalne osebe domala nemogoča. Zakon kot odločilno dejstvo ne navaja izvora škodljivih okoliščin ampak dolžnikovo obvladovanje teh okoliščin (preprečiti, odvrniti, izogniti). Menim, da moramo dolžnikovo aktivno ravnanje glede obvladovanja presojati po abstraktnih merilih – standardu dobrega gospodarja za laike in standardu dobrega strokovnjaka za profesionalne osebe. Od slednjih se zahteva večja skrbnost ravnanja kot od laikov, zato bo že sicer težka razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, v njihovem primeru še otežena in dejansko nemogoča zaradi notranjih okoliščin. Ob takšni razlagi menim, da je nepomembna opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti kot subjektivne ali objektivne.
Ključne besede: poslovna odškodninska odgovornost, razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, ekskulpacija, kršitev pogodbe, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost
Objavljeno: 13.09.2013; Ogledov: 2056; Prenosov: 451
.pdf Celotno besedilo (744,47 KB)

3.
UPORABA STANDARDA SKRBNOSTI DOBREGA STROKOVNJAKA V SODNI PRAKSI
Anton Pori, 2013, diplomsko delo

Opis: Standard skrbnosti se uporablja za presojo ravnanj določenega udeleženca obligacijskega razmerja. Vedno se uporabi tedaj, kadar ravnanje udeležencev v obligacijskem razmerju ni posebej določeno z med njimi veljavno pogodbo ali pa ni posebej določeno s pravnimi pravili. Obligacijski zakonik pa razlikuje med dvema različnima standardoma skrbnosti kot sta urejena v 6. členu tega zakona. To sta standard skrbnosti dobrega gospodarja oziroma gospodarstvenika ter standard skrbnosti dobrega strokovnjaka. Kateri standard se bo uporabil je odvisno od tega, ali se presoja ravnanje udeleženca, ki izpolnjuje obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ali pa ta obveznost ni v zvezi z njegovo poklicno dejavnostjo. Kot pravi sam zakon v drugem odstavku 6. člena je standard skrbnosti dobrega strokovnjaka strožji, saj se ravnanje udeleženca pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti presoja po pravilih stroke in običajih. V tem diplomskem delu sem podrobneje razdelal standard skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ugotavljal sem kateri udeleženci morajo ravnati v skladu s tem standardom, pomen pravil stroke ter običajev pri presojanju ravnanja udeleženca iz njegove poklicne dejavnosti in na podlagi že uveljavljene teorije in sodne prakse podrobneje preučil pomen standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka ter njegovo uporabo.
Ključne besede: skrbnost, skrbnost dobrega strokovnjaka, pravila stroke, običaji, profesionalna oseba, subjektivna odškodninska odgovornost, objektivna odškodninska odgovornost, poslovna odškodninska odgovornost
Objavljeno: 10.10.2013; Ogledov: 6081; Prenosov: 1079
.pdf Celotno besedilo (258,82 KB)

4.
EKSKULPACIJA POSLOVNE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI PO OBLIGACIJSKEM ZAKONIKU IN DUNAJSKI KONVENCIJI (CISG)
Klemen Drnovšek, 2014, diplomsko delo

Opis: Poslovna odškodninska odgovornost je odgovornost za škodo, ki izvira iz pogodbenega razmerja in je posledica nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti. Kljub strogi zakonski ureditvi odgovornost dolžnika ni absolutna, saj se dolžnik odškodninske odgovornosti lahko razbremeni. Dolžnik nosi dokazno breme razbremenitve in mora dokazati obstoj zakonsko predpisanih ekskulpacijskih okoliščin. Ekskulpacija poslovne odškodninske odgovornosti je v OZ drugače urejena kot v CISG. Po 240. členu OZ je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Dikcija člena ne vsebuje pogoja nepredvidljivosti in zunanjosti okoliščin, kar je zabrisalo ločnico med objektivno in subjektivno odgovornostjo. Slovenska pravna doktrina ne daje enoznačnega odgovora glede pravne narave poslovne odškodninske odgovornosti, vendar lahko kljub precejšnjim razhajanjem v pravni teoriji ugotovimo, da kvalifikacija odgovornosti ni tako pomembna in v sodni praksi nima bistvenega pomena. Na drugi strani pa CISG na podlagi 79. člena CISG predpisuje objektivno odgovornost. Dolžnik tako ni odgovoren za neizpolnitev, le če dokaže, da je do neizpolnitve prišlo zaradi ovire, ki je bila izven njegove kontrole, in da od njega ni bilo primerno pričakovati, da pri sklenitvi pogodbe upošteva ovire, se jim izogne ali pa premosti takšno oviro in njene posledice. CISG, ki se uporablja zgolj za sklepanje mednarodnih gospodarskih pogodb tako predpisuje strožjo obliko odgovornosti, saj razbremenitev dolžnika omogoča le v primerih, kadar je do neizpolnitve prišlo zaradi nepredvidljivih okoliščin in kadar te izhajajo izven dolžnikove sfere kontrole.
Ključne besede: odgovornost za kršitev pogodbe, neizpolnitev, razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, ekskulpacija, subjektivna pravna narava, objektivna pravna narava, Dunajska konvencija – CISG, 79. čl. CISG, 80. čl. CISG.
Objavljeno: 07.10.2014; Ogledov: 2896; Prenosov: 350
.pdf Celotno besedilo (659,80 KB)

5.
Pravni vidiki lastništva živali - s primerjavo ureditve v Italiji
Taja Požru, 2015, diplomsko delo

Opis: Živali nimajo tistih lastnosti, ki so svoje le človeškim bitjem. Odsotnost prištevnosti, svobodnega odločanja in razuma jim onemogoča, da bi prevzemale upravičenja in dolžnosti. Manjkajoče lastnosti bi tako omogočale, da bi bile v pravu obravnavane kot subjekti. Že od samega obstoja človeštva, nam predstavljajo pomembno vlogo. Sprva kot sredstva za doseganje človekovih interesov, pa vse do čustvene navezanosti. Živali vplivajo tudi na razvoj pravnega sistema. Sprva so to področje urejali le z odločbami, ki so živali opredeljevale kot del premoženja gospodarja, sčasoma pa so v ospredje prešli modernejši cilji ohranitve biotske raznovrstnosti. Že stoletja se razvijajo zahtevnejše filozofske teorije o njihovem vplivu, psihologi in medicina razvijajo vedno več terapij zdravljenja bolezni s pomočjo le teh, ukvarjajo pa se z najbolj zahtevnimi pravnimi vprašanji, kot je na primer podelitev pravne subjektivitete v smislu živalskih pravic. Tako slovenski pravni red kot drugi veliki civilni zakoniki opredeljujejo žival kot stvar, nad katero lahko človek načeloma prosto razpolaga. Zaradi spoznanja, da živali ne moremo enačiti npr. z avtomobilom, jim pravni redi namenjajo posebno varstvo z nacionalnimi in mednarodnimi akti, tako da jim že priznavajo določene pravice. Sodobni zoofili in animalisti so mnenja, da je tudi živalim potrebno priznati t.i. živalske pravice, s katerim, bi se zavezovalo k pravilnemu ravnanju. Temelj tega prepričanja pa so spoznanja, da so nekatere živali, ki so ˝psihično višje razvite˝, sposobne pomnjenja ter čutenja trpljenja, zadovoljstva, želje, lastnosti, ki so bile do nedavnega lastne samo človeku. Regan se zavzema, da bi imeli ljudje moralne dolžnosti, ki preprečujejo izkoriščanje živali za prehrano, lov, poskuse, živalske vrtove in podobno. Ko stopimo skozi vrata na ulico lahko opazimo, koliko posameznikov ali družin, se je odločilo za nakup ali posvojitev hišnega ljubljenčka. Tudi v primeru divjih živali lahko opazimo močen porast slednjih. Ta porast pa v zadnjem času kmetom predstavljala velike nevšečnosti in stroške za zaščito svojih pridelkov in čred. Če smo včasih zelo redko videli srno med nabiranjem gob, je danes srečanje z divjadjo že skoraj vsakdanja stvar. Živali so že tako močno navajene na človeško prisotnost, da se brez strahu približujejo tudi stanovanjskim hišam. Zaradi velikega porasta živali je dolžnost zakonodajalca, da uredi to področje in tako vzpostavi sožitje med človekom in živaljo. Pogoste interakcije z njimi in verjetno tudi pomanjkljiva skrb s človeške strani, pripelje do povzročitve škode, za katero sama žival zaradi svoje narave, odsotnosti zavesti in pravne sposobnosti ne more biti nosilec odgovornosti. V diplomski nalogi je predstavljeno lastništvo živali. Doktrina se je v opredelitvi problema zavzela za izraz imetništvo, ker gre za širši pojem, saj zajema že samo detencijo. Poleg tega pa srečamo v razmerju do živali tudi primerjavo med lastnikom in skrbnikom. Razlika med njima je v tem, da je lastnik oseba, ki je opisana v centralni register psov, skrbnik, pa je oseba, ki dejansko za žival skrbi. . V primerjavi z italijanskim civilnim zakonikom. Slovenski pravni red deli živali na domače in divje. V obeh primerih se priznava pravni standard nevarne živali, ki bistveno vpliva na opredelitev odgovornosti. Glede na to, da se državi razlikujeta v sistemih, saj je Slovenija prevzela germanski model, Italija pa romanski, je namen diplomske naloge tudi v ugotoviti, ali se sistema na tem področju bistveno razlikujeta. Ker nam zakonodaja ne nudi/podaja konkretnih podatkov, sem pojme in dolžnosti imetnika predstavila s sodno prakso in tako podrobneje razložila vidike lastništva živali. Zaradi povečanega števila živali bodisi v urbanem okolju, kakor tudi v gozdovih, je imetnikom živali in vozil na voljo zavarovanje za take škodne primere.
Ključne besede: odgovornost za škodo, ki jo povzroči žival, divja žival, domača žival, nevarna žival, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, skrbništvo, lastništvo, pogodbeno zavarovanje.
Objavljeno: 12.05.2016; Ogledov: 767; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (996,50 KB)

6.
ODGOVORNOST SODELUJOČIH OSEB PRI PREVOZU TOVORA
Borut Radolič, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava različne oblike sodelovanja oseb pri prevozu tovora, upoštevajoč slovensko ureditev in ureditev v mednarodnih konvencijah. V nalogi je postavljena osnovna delitev oblik sodelovanja več oseb pri prevozu na podlagi prevoznega sredstva oziroma prevozne panoge, v okviru katere se takšen prevoz opravlja. Pri sodelovanju več oseb v okviru iste prevozne panoge je obravnavan podprevoz in zaporedni prevoz. Ključni razmejitveni kriterij razlikovanja med posameznimi oblikami sodelovanja prevoznikov iste prevozne panoge je v načinu nastanka pravnega razmerja in obstoju pogodbene volje pošiljatelja oziroma naročnika prevoza, da prevoz opravi več prevoznikov. Pri podprevozu ne nastane pogodbeno razmerje med podprevoznikom in pošiljateljem, saj le-ta ne prevzame tovornega lista. Bistvena značilnost zaporednega prevoza je v tem, da prevoznik, ki zaupa prevoz drugemu prevozniku, le-temu tudi izroči tovorni list. Posledica takšne izročitve tovornega lista je, da s sprejemom tovornega lista in pošiljke novi prevoznik vstopi v pravno razmerje med prevoznikom in pošiljateljem in s tem postane stranka osnovne prevozne pogodbe. Zaporedni prevoz je obravnavan v okviru posamezne prevozne panoge, pri tem pa so izpostavljene tudi ključne razlike glede na mednarodno ureditev. Na področju sodelovanja več prevoznikov iz različnih prevoznih panog so v nalogi obdelani pojmi kombiniranega oziroma mešanega prevoza ter multimodalnega prevoza. Pri kombiniranem ali mešanem prevozu sodelujejo prevozniki iz različnih prevoznih panog, odgovornost prevoznikov pa je urejena po principu mrežaste odgovornosti. Navedeno predstavlja tudi ključno razliko v primerjavi z multimodalnim prevozom, pri katerem sicer tudi sodelujejo prevozniki iz različnih prometnih panog, vendar pa za celoten prevoz odgovarja podjemnik multimodalnga prevoza po principu enotne odgovornosti. Prav preučevanje odgovornosti prevoznika v okviru posamezne prevozne panoge in uporaba teh pravil v primeru sodelovanja več prevoznikov pri prevozu pa predstavlja ključni del magistrske naloge. Odgovornost prevoznika je urejena po pravilih objektivne odgovornosti, razen za področje pomorskega prava, kjer velja ureditev po pravilih subjektivne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. V nalogi so obravnavane tudi razlike med ureditvijo v nacionalni zakonodaji in mednarodnih konvencijah. Pri ureditvi odgovornosti v primeru zaporednega prevoza velja, da so prevozniki, ki so pri takšnem prevozu sodelovali, pošiljatelju solidarno odgovorni, pri čemer se v razmerju med sodelujočimi prevozniki porazdelitev bremena določi na podlagi odgovornosti, ki velja med njimi. Odgovornost v kombiniranem prevozu temelji na principu mrežaste odgovornosti, kar pomeni, da je način oziroma obseg preučevanja odgovornosti prevoznika v kombiniranem prevozu odvisen od kraja nastanka škodnega dogodka oziroma od ureditve odgovornosti v pravu, v katerem se je škoda pripetila. Takšna ureditev v praksi povzroča nemalo težav, zato je vse bolj prevladujoča ureditev multimodalnega prevoza, v okviru katere se kot ključna oseba pojavlja podjemnik multimodalnega prevoza in odgovarja za škodo po enotnem principu, ki temelji na subjektivni odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Princip enotne odgovornosti nedvomno predstavlja izboljšanje položaja pošiljatelja, saj je za celotno pravno razmerje in vse izvedene aktivnosti ves čas povsem jasno, katero pravo se bo uporabilo in kakšne bodo predpostavke odgovornosti. Področje multimodalnega prevoza je urejeno v posameznih prevoznih zakonih, razen v segmentu železniškega prava. Ureditev v nacionalni zakonodaji je izvedena po vzoru ureditve v Konvenciji Združenih narodov o mednarodnem multimodalnem transportu iz leta 1980, ki pa (še) ni v veljavi. Zaradi navedenega je v prihodnosti mogoče pričakovati nadaljnji razvoj tega področja, ki bo zaokrožen s sprejetjem oziroma spremembami obstoječe Konvencije.
Ključne besede: Podprevoz, zaporedni prevoz, kombinirani prevoz, multimodalni prevoz, odgovornost prevoznika, princip enotne odgovornost, princip mrežaste odgovornosti, objektivna odgovornost, subjektivna odgovornost
Objavljeno: 17.11.2016; Ogledov: 577; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (960,56 KB)

7.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST ZARADI UGRIZA PSA
Jasmina Vaupotič, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo temelji na analizi odškodninske odgovornosti, do katere pride zaradi ugriza psa. Lastniki psov za ugriz psa odgovarjajo bodisi objektivno bodisi subjektivno. Odgovornost imetnika živali je v Obligacijskem zakoniku opredeljena v 158. členu. Objektivno odgovarja imetnik živali ne glede na krivdo, in sicer takrat, kadar se njegov pes šteje za nevarno žival. Za škodo, ki jo povzroči pes kot domača žival, pa zakon predpisuje subjektivno odgovornost. Imetnik psa se odgovornosti lahko razbremeni, če dokaže, da je poskrbel za ustrezen nadzor in varstvo nad psom. V diplomskem delu so raziskane možnosti in situacije v katerih so ugrizi psov najpogostejši. Ugotovitve so podkrepljene s primeri iz sodne prakse. Prav zaradi boljše preglednosti je v diplomski nalogi predstavljena tabela, v kateri je zbrana sodna praksa o ugrizu psa od leta 1995 naprej. Sodna praksa je bila preučena v različnih zgodovinskih obdobjih po različnih pravnih virih, in sicer na podlagi Občega državljanskega zakonika, Zakona o obligacijskih razmerjih in trenutno veljavnega Obligacijskega zakonika. Ugotovljeno je bilo, da v primeru ugriza psa lastnika (poleg odškodninske odgovornosti) doletijo različne posledice. Ena pomembnejših posledic je ta, da se psa v primeru ugriza, vpiše v Centralni register psov, hkrati pa pridobi status nevarnega psa. KLJUČNE BESEDE: odškodninska odgovornost za ugriz psa, predpostavke odškodninske obveznosti, objektivna in subjektivna odškodninska odgovornost, imetnik psa, Centralni register psov, nevaren pes, posledice ugriza.
Ključne besede: Odškodninska odgovornost za ugriz psa, predpostavke odškodninske obveznosti, objektivna in subjektivna odškodninska odgovornost, imetnik psa, Centralni register psov, nevaren pes, posledice ugriza.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 2262; Prenosov: 258
.pdf Celotno besedilo (649,99 KB)

8.
ODGOVORNOST ZA ŠKODO, KI JO POVZROČI DOMAČA ŽIVAL S PREGLEDOM SODNE PRAKSE
Eva Kaštrun, 2016, diplomsko delo

Opis: Žival je v pravu stvar, zato ima na njej lahko fizična ali pravna oseba lastninsko pravico. To pa ne pomeni, da se žival lahko kar enači s predmetom, saj so živali vendarle posebej zaščiten objekt prava. Predvsem je pomembno razlikovati nenevarne živali od nevarnih, saj je za škodo, ki jo povzročijo nevarne živali predpisana strožja odgovornost od tiste, ki jo povzročijo nenevarne. Za presojo, ali je žival nevarna, so pomembne njene lastnosti. Za to presojo pa ni pomembno ali je žival divja, domača ali udomačena. Za škodo, ki jo povzroči domača žival drugemu, je odgovoren njen imetnik, oziroma tisti, kateremu je lastnik žival zaupal. Za imetnika kot osebo, ki je zavezana za povračilo škode, katero povzroči domača žival, gre šteti bodisi lastnika, drugega stvarno-pravnega upravičenca ali obligacijsko-pravnega upravičenca. Riziko naj torej poleg lastnika domače živali nosi tisti, ki žival dejansko ima. V nekaterih primerih pa se kot imetnika živali lahko obravnava tudi več oseb hkrati. Odškodninska obveznost je obveznost stranke, da poravna škodo, za katero je odgovorna. Odgovornost za škodo, ki jo povzroči žival spada med posebne vrste oziroma oblike neposlovnih odškodninskih obveznosti. Katera pravila o odgovornosti imetnika živali se bodo v konkretnem primeru uporabila, je odvisno od lastnosti živali. Kolikor gre za nevarno domačo žival, je odgovornost imetnika objektivna. Tu prihajajo v poštev vse tiste določbe, ki se nanašajo na odgovornost za škodo od nevarne stvari. Kadar je domača žival tako nevarna, da ustreza pravnemu standardu nevarne živali, se imetnik svoje odgovornosti ne more rešiti s še tolikšno skrbnostjo. V vsakdanjem življenju se vprašanje odškodninske odgovornosti imetnika živali pogosteje pojavlja pri ugrizih psov, kjer velja enaka logika. Če je pes po naravi popadljiv ali je v takem stanju, da je jasno, da je bolj nevaren, potem se ga lahko obravnava kot nevarno žival in je torej odgovornost imetnika večja.
Ključne besede: domača žival, nenevarna žival, nevarna žival, imetnik, odškodninska odgovornost, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, skrbnost, varstvo, nadzor
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 963; Prenosov: 138
.pdf Celotno besedilo (780,03 KB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici