Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrska naloga z naslovom »Vpliv stvarnih in pravnih napak na odškodninsko odgovornost nepremičninskega posrednika« je namenjena razumevanju instituta odškodninske odgovornosti za napake pri opravljanju poklica posredovanja v prometu z nepremičninami, v kateri je za lažje razumevanje predstavljen zgodovinski razvoj posredniške pogodbe in odškodninske odgovornosti. Načela po katerih se v pogodbenem pravu ravnamo, so zakoreninjena že od zgodnjega razvoja rimskega prava. Pred sprejetjem Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr) leta 2003 je nepremičninsko posredovanje vsebinsko urejal predvsem Obligacijski zakonik (OZ), ki posrednika opredeli kot osebo, ki naročitelju pomaga vzpostaviti stik s tretjo osebo za sklenitev določene pogodbe, pri čemer so prisotni elementi dvostranskosti, odplačnosti in neobličnosti. zaradi dispozitivnosti določb OZ, se je pojavila potreba po konkretnejši urejenosti panoge, zato je bil sprejet zakon s kogentnimi določbami, ki določa pogoje za opravljanje dejavnosti, obveznosti nepremičninskih družb in njenih posrednikov ter njihovo odgovornost s predpisanim standardom skrbnosti. Ker se naloga osredotoča na napake na nepremičninah, za katere odgovarja posrednik, so s pomočjo sodne prakse in literature zarisana merila odgovornosti do stranke, za katero je družba posredovala, saj je v tem razmerju naročnik oz. tretja oseba v položaju šibkejše stranke. prav tako se analizira pogodbena klavzula »videno-kupljeno«, ki ne zagotavlja brezhibnosti kupljene stvari in lahko omeji odgovornost nepremičninske družbe za očitne napake, zanimivo pa je tudi to, da ne izključuje odgovornosti za skrite napake, ko je posrednik za njih vedel in zamolčal. V zadnjem delu magistrske naloge je predstavljena primerjava institutov nepremičninskega posredovanja z italijanskim sistemom. Kljub različni nomotehnični ureditvi, vsebinsko najdemo veliko skupnih točk, a je slovenska ureditev v primerjavi z italijansko nekoliko natančnejša, čeprav je pri takšni raznolikosti primerov težko konkretno in taksativno opredeliti situacije, za katere nepremičninska družba odškodninsko odgovarja strankam.
Ključne besede: nepremičninsko posredovanje, odškodninska odgovornost, stvarne napake, pravne napake, posredniška pogodba, skrbnost dobrega strokovnjaka, ZNPosr, OZ, italijanski pravni sistem, Codice Civile
Objavljeno v DKUM: 10.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 40
Celotno besedilo (736,10 KB)

Opis: V magistrski nalogi se ukvarjam z vprašanjem odgovornosti prodajalca in/ali proizvajalca v primeru sklenitve prodajne pogodbe in obstoja napak na kupljeni stvari. Bistveni interes vsakega kupca je namreč, da za plačilo dobi stvar, ki je v skladu z njegovimi pričakovanji. Z integracijo Slovenije v Evropsko unijo smo se integrirali tudi v acquis communitarie, kjer se v vsakdanji praksi potrošnikov z nakupovanjem uresničuje ena izmed temeljnih svoboščin, prost pretok blaga. V dosedanjem razvoju področja prava varstva potrošnikov v Uniji se je v okviru sekundarnega prava v consumer acqius uveljavilo večje število direktiv, s katerimi je evropski zakonodajalec k varstvu potrošnikov pristopil na vertikalen način ureditve po posameznih področjih. Z Direktivo 1999/44/ES se je s ciljem enotne minimalne ravni varstva potrošnikov opredelil do nekaterih vidikov prodaje potrošniškega blaga in z njimi povezanih garancij v primeru neskladnosti blaga s potrošnikovimi razumnimi pričakovanji. Potrošnik kot kupec v primerjavi s prodajalcem ali proizvajalcem predstavlja šibkejšo stranko, zato mu v primeru neskladnosti blaga s prodajno pogodbo, ki je z našo pravno ureditvijo definirana kot stvarne napake, prodajalec objektivno odgovarja. Direktiva in slovenska zakonodaja v teh okoliščinah predvidevata katalog jamčevalnih zahtevkov, med katerimi ima prednost naknadni izpolnitveni zahtevek v obliki popravila ali zamenjave stvari. V primerih, ko je izpolnitveni zahtevek nemogoč, nesorazmeren ali neuspešen, lahko kupec alternativno uveljavlja, ali znižanje kupnine ali odstop od pogodbe. S ciljem sorazmernosti objektivne prodajalčeve odgovornosti je kogentno določeno trajanje zakonite odgovornosti, in sicer prodajalec jamči za napake, ki se pokažejo v roku dveh let od izročitve blaga oziroma v primerih rabljenega blaga v krajšem roku najmanj enega leta. Glede na dolžnost pravočasnosti potrošnikovega obvestila o obstoju napake v dveh mesecih od seznanitve z napako, je kogentno določena tudi domneva, da je napaka, ki se je pokazala v prvih šestih mesecih, obstajala že ob izročitvi blaga. Iz jamčevanja kot zakonske odgovornosti za skladnost izdelka s pričakovanim se je z razvojem industrije in proizvodnje razvil institut garancije, ki je opredeljen kot enostranska prostovoljna izjava (v primeru prostovoljne garancije) in na podlagi slovenske ureditve tudi kot zakonska obveznost (v primeru obvezne garancije). V nalogi so najprej predstavljeni vsi relevantni pojmi v zvezi z institutom garancije v slovenskem pravu in pravu Evropske unije. Za bolj kritično presojo teze te naloge je predstavljena tudi primerjalna angleška in nemška ureditev (prostovoljne) garancije. V tretjem delu naloge je predstavljena geneza instituta garancije v slovenskem, primerjalnem pravu in pravu EU ter v nadaljevanju ureditev zakonske odgovornosti za proizvode po slovenskem pravu z analitično primerjavo ureditve uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v pravu EU ter v slovenskem, nemškem in angleškem pravu. S ciljem dodatnega varstva potrošnikov je z Direktivo 1999/44/ES poleg zakonske odgovornosti za napake na izdelku določen tudi institut garancije. Slednja je po svoji osnovi opredeljena kot prostovoljna izbira na strani garanta kot dajalca garancije, ki se odloči, da bo s svojo garancijsko izjavo na določeno blago potrošniku v določenem časovnem obdobju (garancijski rok) poleg zakonitega nudil tudi dodatno varstvo. S tem je potrošniku v primeru napak na stvari omogočena alternativna izbira med uveljavljanjem ali jamčevalnih ali garancijskih zahtevkov. Potrošnik mora seveda zadostiti ostale pogoje za uveljavljanje zahtevkov na eni izmed pravnih podlag, z omejitvijo neupravičene pridobitve pa mu je omogočeno kombinirano uveljavljanje istovrstnih zahtevkov. Slovenski zakonodajalec je z upoštevanjem načela minimalne harmonizacije bistveno presegel cilje Direktive 1999/44/ES in na ta način bistveno zmanjšal funkcijo garancije kot elementa konkurenčnega prava, ki lahko garantu izboljša položaj na trgu. Z narav
Ključne besede: Prostovoljna garancija, obvezna garancija, pooblaščeni servis, garancija kot tržni mehanizem, jamčevanje, stvarne napake, objektivna odgovornost prodajalca/proizvajalca, zakonska odgovornost, napake na stvari, garancijski rok, jamčevalni rok, podaljšana garancija, vrste škode, damnum quod rem, damnum circa rem, damnum extra rem, neustreznost implementacije Direktive 1999/44/ES v slovenski pravni red, geneza instituta garancije v slovenskem, primerjalnem angleškem in nemškem pravu ter pravu EU, gara
Objavljeno v DKUM: 19.04.2012; Ogledov: 4538; Prenosov: 697
Celotno besedilo (1,25 MB)