| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 13
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
SLUŽNOST V JAVNO KORIST
Živa Makovec, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava institut ureditve služnosti v javno korist z upoštevanjem normativne ureditve področja v Republiki Sloveniji. Služnosti v javno korist so služnosti, ki se ustanovijo v javnem interesu, in sicer v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov (gospodarske) javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. So neprave stvarne služnosti, ki nastanejo na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. Njihovo trajanje je omejeno, razen če zakon izjeme izrecno predvideva. Prenehajo z odločbo upravnega organa, s pretekom časa, za katerega so ustanovljene oz. s pretekom 30 let, če so ustanovljene v korist pravne osebe. Služnosti v javno korist so prenosljive, vendar le s povsem enako vsebino. Za konec je v diplomski nalogi predstavljena še ureditev služnosti v javno korist v nekaterih zakonih.
Ključne besede: lastninska pravica, načelo sorazmernosti, služnost, stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist
Objavljeno: 20.07.2010; Ogledov: 4039; Prenosov: 520
.pdf Celotno besedilo (662,44 KB)

2.
PRAVNA PROBLEMATIKA SLUŽNOSTI V JAVNO KORIST
Boštjan Vehovec, 2012, diplomsko delo

Opis: Služnosti v javno korist so služnosti, ki so ustanovljene v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti. Služnost v javno korist pomeni poseg v lastninsko pravico. Gre za posebno obliko razlastitve. Razlastitev je dopusten poseg v lastninsko pravico, če je izvedena v javno korist, na podlagi zakona in proti nadomestilu ali odškodnini. Gre za neprave stvarne služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti, vendar so ustanovljene v korist individualno določene osebe. Nastanejo lahko na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. Ustanovijo se lahko za določen ali nedoločen čas.
Ključne besede: služnost v javno korist, neprava stvarna služnost, omejitve lastninske pravice, javna korist, prenos služnosti, Zakon o urejanju prostora
Objavljeno: 27.02.2012; Ogledov: 2036; Prenosov: 437
.pdf Celotno besedilo (619,21 KB)

3.
INSTITUT SLUŽNOSTI Z VIDIKA SODNE PRAKSE
Tanja Podlesnik, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je obravnavan stvarnopravni institut, in sicer institut služnosti. Obravnavan je tako z vidika teorije kot z vidika prakse, saj sem vsakemu institutu služnosti dodala primere iz sodne prakse. Služnost je pravica, ki omogoča imetniku služnosti, da uporablja tujo stvar ali izkorišča pravico. Lastnika služeče stvari pa zavezuje k nekemu trpljenju, saj mora ta nekaj opustiti oziroma dopustiti, vendar pa ga ne zavezuje k nekemu aktivnemu ravnanju. Služnost nastane na podlagi pravnega posla, zakona in na podlagi sodne odločbe. Služnost se deli na dve veliki skupini, in sicer na stvarno in osebno služnost. Stvarna služnost je pravica vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine uporabljati služečo nepremičnino ali od njenega lastnika zahtevati, da opušča določena dejanja. Ustanovi se v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine. V nalogi je obravnavana tudi osebna služnost, ki se vedno ustanovi v korist točno določene fizične ali pravne osebe. Posebnost te vrste služnosti je v tem, da je časovno omejena. V primeru, da se ustanovi v korist fizične osebe lahko traja najdlje do njene smrti, v primeru pravne osebe pa samo 30 let. Druga posebnost osebnih služnosti pa je, da je njihova vsebina natančno zakonsko opredeljena. Iz tega izhaja, da je tudi njihovo število omejeno. Obstajajo samo tri vrste osebnih služnosti, in sicer užitek, raba in služnost stanovanja. Vse tri vrste so v diplomskem delu natančno opredeljene. V diplomski nalogi sem obravnavala tudi varstvo služnosti, in natančneje opisala tožbe, ki jih imata na voljo obe stranki služnostnega razmerja v primeru kršitev njunih pravic.
Ključne besede: služnost, stvarna služnost, osebna služnost, sodna praksa, Stvarnopravni zakonik, užitek, raba, služnost stanovanja
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 1907; Prenosov: 363
.pdf Celotno besedilo (406,99 KB)

4.
SLUŽNOST V JAVNO KORIST V TEORIJI IN PRAKSI
Izabela Daničić, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi obravnavam institut služnosti v javno korist v teoriji in praksi. Služnost v javno korist predstavlja eno izmed oblik omejitve lastninske pravice, med katere sodijo tudi razlastitev, zakonita predkupna pravica in podobno. Služnost v javno korist je neprava stvarna služnost, ki se lahko ustanovi voljno ali prisilno. Pravna ureditev v Republiki Sloveniji pozna razlastitev, začasno ali trajno služnost v javno korist, kot oblike omejitve lastninske pravice na nepremičninah v javno korist. Služnost v javno korist se največkrat uporablja za namene gospodarske javne infrastrukture. Ustanovitev je lahko po volji lastnika nepremičnine, na podlagi pravnega posla. Lahko pa se ustanovi prisilno, z odločbo pristojnega organa. Lastnik nepremičnine, ki se s služnostjo v javno korist obremeni, ima pravico do odškodnine. Služnost v javno korist lahko preneha z odločbo upravnega organa, s potekom časa, za katerega je bila ustanovljena ali če je bila ustanovljena v korist pravne osebe, po preteku 30 let.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitve lastninske pravice na nepremičnini, služnosti, služnost v javno korist, razlastitev, neprava stvarna služnost.
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 1348; Prenosov: 314
.pdf Celotno besedilo (449,91 KB)

5.
VPIS PRAVIC V ZEMLJIŠKO KNJIGO S POUDARKOM NA VPISU SLUŽNOSTNE PRAVICE
Urša Dragovan, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava vpis pravic v zemljiško knjigo, pri čemer je poudarek na vpisovanju služnostne pravice, kot ene izmed stvarnih pravic, ki se v skladu z zakonom vpisujejo v zemljiško knjigo. Tako se najprej seznanimo s samo zemljiško knjigo, kot pravno evidenco in katastrom, kot dejansko evidenco o nepremičninah. Seznanimo se tudi z osnovnimi načeli zemljiškoknjižnega prava. Nadalje diplomska naloga obravnava glavne (vknjižba, predznamba in zaznamba) in pomožne (poočitev in plomba) vpise v zemljiško knjigo, preostale stvarne pravice, ki se lahko vpisujejo v zemljiško knjigo in sam način njihovega vpisovanja, kot tudi obligacijske pravice ter pravna dejstva, ki jih je skladno z zakonom mogoče vpisovati v zemljiško knjigo. Ta del diplomske naloge služi kot uvod v glavni del diplomskega dela, to je vpisovanju služnostne pravice v zemljiško knjigo. Služnost je omejena stvarna pravica na tuji stvari. Služnosti v osnovi delimo na stvarne in osebne. Stvarna služnost vselej izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, to je gospodujoče in služeče nepremičnine. Tako je s stvarno služnostjo lahko obremenjena samo lastninska pravica na nepremičninah. Stvarna služnost se nikoli ne ustanovi v korist določene osebe, temveč se vpisuje v korist vsakokratnega imetnika gospodujoče nepremičnine. V kolikor bi to želeli, imamo na voljo institut neprave stvarne služnosti. Neprava stvarna služnost je po svoji vsebini stvarna služnost, a jo je mogoče ustanoviti v korist določene osebe. Stvarne služnosti se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo in sicer pri služeči nepremičnini. V kolikor bo zemljiškoknjižno sodišče vpis dovolilo, bo tudi po uradni dolžnosti odločilo o poočitvi obstoja služnosti pri gospodujoči nepremičnini. Pomembno je, da se vsebina služnosti, ki se ustanavlja, natančno opiše, saj sama vsebina stvarne služnosti z zakonom ni določena. Osebne služnosti (užitek, raba in služnost stanovanja) se vselej ustanovijo v korist določene fizične ali prave osebe. Predmet osebnih služnosti so stvari ali pravice, ki dajejo koristi, pri čemer se užitek lahko ustanovi na nepremičninah, premičninah, premoženjskih pravicah ter tudi na potrošnih stvareh (nepravi užitek), predmet rabe so nepotrošne, kot tudi potrošne stvari, ki ne dajejo obresti in koristi (neprava služnost rabe), predmet služnosti stanovanja pa je lahko le nepremičnina. V zemljiško knjigo se osebne služnosti vpisujejo z vknjižbo pri služeči nepremičnini. Vpiše se vrsta pravice in njen imetnik. Opis vsebine ni potreben, saj izhaja iz zakona. V diplomskem delu je vsaka vrsta služnosti obravnavana ločeno. Navedeni so pravni temelji nastanka in prenehanja, kot tudi pogoji in sam vpis v zemljiško knjigo.
Ključne besede: zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno dovolilo, vknjižba, predznamba, zaznamba, poočitev, plomba, stvarna služnost, neprava stvarna služnost, osebne služnosti.
Objavljeno: 10.04.2015; Ogledov: 1993; Prenosov: 578
.pdf Celotno besedilo (804,17 KB)

6.
USTANOVITEV SLUŽNOSTI PROTI VOLJI LASTNIKA SLUŽEČE NEPREMIČNINE V TEORIJI IN PRAKSI
Nuša Štrekelj, 2015, diplomsko delo

Opis: Pravica do zasebne lastnine je temeljna človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja eksistenčno varnost, neodvisnost in samostojnost. Zato je temu primerno tudi varovana, ni pa popolnoma nedotakljiva. V prvem delu te diplomske naloge si bomo uvodoma ogledali sam institut lastninske pravice, varstvo le-te ter oblike njenega omejevanja. Nadaljevali bomo s samim institutom služnosti, vrstami služnosti, njihovo vsebino, nastankom in prenehanju le-teh. Glavni del pa bomo namenili posameznim načinom ustanovitve služnosti proti volji lastnika nepremičnine, ki se lahko ustanovijo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, dokončne upravne odločbe ali s priposestvovanjem, pri čemer je možnost priposestvovanja osebne služnosti izključena. Posebno pozornost bomo namenili služnostim v javno korist, ki so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti in so ustanovljene v korist vsakokratnega operaterja določene javne infrastrukture. Ustanovijo se na podlagi dokončne upravne odločbe, njihovo trajanje pa je lahko začasno ali trajno. Za konec si bomo ogledali tudi zakonite služnosti oziroma legalne servitute, ki po svoji naravi sicer niso prave služnosti, ampak gre navadno za sklop zakonsko določenih omejitev in obveznosti vseh lastnikov nepremičnin, ki spadajo v določeno kategorijo in jih urejajo posebni predpisi.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, služnostni upravičenec, gospodujoča nepremičnina, služeča nepremičnina, nujna pot, pravnomočna sodna odločba, dokončna upravna odločba, priposestvovanje, odškodnina, zemljiška knjiga
Objavljeno: 06.07.2015; Ogledov: 1114; Prenosov: 313
.pdf Celotno besedilo (976,46 KB)

7.
PRIPOSESTVOVANJE SLUŽNOSTI S PREGLEDOM AKTUALNE SODNE PRAKSE
Nastja Podlesek, 2015, diplomsko delo

Opis: Služnost je ena izmed stvarnih pravic na tuji stvari. Je omejena, saj vsebinsko omejuje lastninsko pravico služnostnega zavezanca. Gre torej za izvedeno stvarno pravico na tuji stvari, pri čemer ima en subjekt pravico v razmerju do stvari, ki je last nekega drugega pravnega subjekta. Izvrševanje služnosti obremenjuje lastninsko pravico, saj služnostni upravičenec v določenem obsegu razpolaga s služečo stvarjo, služnostni zavezanec pa mora neka dejanja, ki bi mu kot lastniku pripadala, opustiti ali trpeti. V grobem ločimo stvarne in osebne služnosti, poznamo pa še neprave stvarne služnosti. Nastanek na podlagi zakona, to je s priposestvovanjem, poznamo samo pri stvarnih služnostih ter v bistvu tudi pri nepravih stvarnih služnostih, saj ni nobenega posebnega razloga, da to ne bi bilo mogoče. Poznamo pravo in nepravo priposestvovanje. Pravo priposestvovanje pomeni, da dobroverni priposestvovalec v dobri veri izvršuje služnost 10 let. Razlika z nepravim priposestvovanjem je v tem, da mora v tem primeru priposestvovalec samo izvrševati služnost 20 let, ne zahteva se dobra vera, lastnik služeče nepremičnine pa mora vedeti za izvrševanje služnosti in temu ne nasprotovati. Pravo priposestvovanje začne teči, ko nastopi dobra vera na primerni pravni podlagi, nepravo priposestvovanje pa začne teči, ko priposestvovalec dejansko začne izvrševati služnost. Po zakonu ni mogoče priposestvovati služnosti, ki se izvršujejo s silo, zvijačo ali do preklica, negativnih služnosti, služnosti na javnem dobrem in na stvari izven pravnega prometa.
Ključne besede: služnost, stvarna služnost, osebna služnost, priposestvovanje, priposestvovalna doba, Stvarnopravni zakonik, sodna praksa
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 1939; Prenosov: 318
.pdf Celotno besedilo (526,87 KB)

8.
Nujna pot s poudarkom na aktualni sodni praksi
Sara Knez, 2015, diplomsko delo

Opis: Nujna pot je pojavna oblika ene izmed 4 izvedenih stvarnih pravic, in sicer služnosti. Natančneje spada nujna pot med stvarne služnosti. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) kot slovenski matični predpis na področju stvarnega prava tako v 211. (Nastanek služnosti) kot v 214. členu (Nastanek stvarne služnosti) kot pravne podlage za nastanek stvarne služnosti taksativno določa zakon, pravni posel in odločbo državnega organa. Nujna pot nastane na slednji način, torej z odločbo državnega organa, natančneje sodišča; konkretno v časovnem smislu pa z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna. Kaj konkretno pa si naj predstavljamo pod izrazom nujna pot? Če zopet izhajamo iz tega, da je nujna pot po svoji naravi oz. vsebini stvarna služnost, pride v poštev 1. odstavek 213. člena SPZ, ki opredeljuje stvarno služnost kot pravico lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Nujna pot spada med pozitivne služnosti, saj sodišče dovoli njeno vzpostavitev za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški , kar pomeni predvsem, da dobi gospodujoča nepremičnina pot do javne ceste preko tuje (služeče) nepremičnine. Ker nujna pot poteka preko vsaj ene (tuje) nepremičnine, ki je po logiki stvari sosednja, so določbe o nujni poti v SPZ nomotehnično umeščene v oddelek Sosedsko pravo. Institut nujne poti pa izhodiščno predstavlja konkretizacijo 67. člena Ustave Republike Slovenije , ki določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. V zvezi z nujno potjo je mišljeno predvsem uživanje lastnine, saj lastnik nepremičnine, kljub temu da mu lastninska pravica daje nad objektom le-te teoretično najvišjo možno, absolutno oblast, znotraj te oblasti ni popolnoma svoboden. Tako je zato, ker so nepremičnine kot prostorsko odmerjeni del zemeljske površine omejena naravna danost, ki so prav zaradi te svoje omejenosti in posebnega pomena podvržene posebnemu režimu.
Ključne besede: nujna pot, stvarna služnost, gospodujoča nepremičnina, služeča nepremičnina, odločba sodišča, redna raba, zveza z javno cesto, nesorazmerni stroški
Objavljeno: 16.05.2016; Ogledov: 1032; Prenosov: 100
.pdf Celotno besedilo (406,74 KB)

9.
Analiza najnovejše sodne prakse glede služnosti v javno korist
Mojca Kos, 2016, diplomsko delo

Opis: Lastninska pravica kot temeljna človekova pravica kljub absolutnemu varstvu ni povsem neomejena. Omejitve lastninske pravice posameznika so namreč dopustne zaradi njene gospodarske, socialne in ekološke funkcije in se posplošeno imenujejo omejitve v javnem interesu ali zaradi javne koristi. Obstoj zakonske podlage in javnega interesa za omejitev lastninske pravice nista dovolj. Dopustnost omejitve se namreč presoja tudi z vidika načela sorazmernosti. Gre za instrument s katerim se preprečujejo prekomerni posegi oblasti v lastninsko pravico posameznikov. V okviru posegov v lastninsko pravico na nepremičninah naše pravo pozna institut »utesnitve« lastninske pravice na nepremičninah imenovan služnost v javno korist. Gre za posebno vrsto nepravih stvarnih služnostnih pravic, ki so ustanovljene v korist države, lokalnih skupnosti, izvajalcev javnih služb in nosilcev različnih infrastrukturnih dejavnosti. Ustanovijo se lahko na podlagi pogodbe med služnostnim upravičencem in lastnikom nepremičnine ali prisilno s pravnomočno upravno odločbo. Trajanje služnosti v javno korist je omejeno, razen če zakon določa drugače. Omejeno je na čas, ki je nujno potreben za dosego namena za katerega so bile služnosti v javno korist ustanovljene. Prenehajo v večini primerov na podlagi odločbe upravnega organa ali s pretekom časa za katerega so bile ustanovljene, ko torej niso več nujno potrebne.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, nepremičnina, javna korist.
Objavljeno: 19.05.2016; Ogledov: 861; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (1,69 MB)

10.
SKLEPANJE SLUŽNOSTNIH POGODB ZA IZGRADNJO KOMUNALNE INFRASTRUKTURE
Gašper Pavlin, 2016, diplomsko delo/naloga

Opis: Diplomsko delo obravnava institut služnosti za izgradnjo komunalne infrastrukture. Služnost za izgradnjo komunalne infrastrukture oz. služnost v javno korist je služnost, ki se ustanovi v javnem interesu, in sicer v korist investitorja, kot so izvajalci javnih služb, lokalne skupnosti, države ali nosilci različnih infrastrukturnih dejavnosti, če je to potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske infrastrukture ter za njihovo nemoteno delovanje. Neprava stvarna služnost, kar predstavlja služnost v javno korist, je lahko ustanovljena v korist individualno določene osebe, in sicer fizične ali pravne osebe. Služnost v javno korist je možno ustanoviti le v tistih primerih, če je nujno potrebna za dosego javne koristi, ki je ni mogoče drugače ustanoviti. Nastanek stvarne služnosti določa Stvarnopravni zakonik, ki predvideva tri podlage, in sicer: zakon, pravni posel in z odločbo državnega oz. upravnega organa. Ustanovitev služnosti v javno korist je poseg v temeljno človekovo pravico, s katerim zakonodaja lastniku nepremičnine priznava izplačilo denarnega nadomestila na premoženjskem področju. S posegom v lastninsko pravico se zmanjšujeta vrednost služečega zemljišča zaradi povzročene škode ter izgubljeni dobiček. Za večino projektov izgradnje komunalne infrastrukture je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Le nekateri projekti se izvajajo brez gradbenega dovoljenja, kjer gre za obnovo obstoječega stanja.
Ključne besede: stvarno pravo, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, denarno nadomestilo, komunalna infrastruktura, investitor, idejna zasnova, projekt za gradbeno dovoljenje
Objavljeno: 04.07.2016; Ogledov: 998; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (1013,86 KB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici