Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Tipična oz. 'prava' stvarna služnost je služnost, ki jo ureja 1. odstavek 213. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zakonsko je definirana kot pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Iz tega lahko sklepamo, da je atipična stvarna služnost služnost, ki je 'pravi' stvarni služnosti podobna, vendar se od nje v določenih elementih vseeno razlikuje. Tako SPZ v 226. členu ureja nepravo stvarno služnost. Opredeljena je kot služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, a se ustanovi v korist določene osebe. Iz opredelitve vidimo, da združuje elemente tako stvarnih kot osebnih služnosti. Po vsebini oz. upravičenjih je podobna pravi stvarni služnosti, s to razliko, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, temveč v korist točno določene fizične ali pravne osebe. V tej značilnosti pa je podobna osebni služnosti, zaradi česar 226. člen v 2. stavku določa, da se glede nastanka in prenehanja tovrstnih služnosti uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Določba 226. člena SPZ predstavlja pravno podlago za nastanek posebne vrste služnosti, ki jih krovno ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), in sicer služnosti v javno korist. 211. člen v 2. odstavku dovoljuje omejitev lastninske pravice na nepremičnini, če je to nujno potrebno za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. Naslednji odstavek pa omogoča ustanovitev služnosti tudi za gradnjo ali nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v kolikor to predvideva poseben zakon. Zakon primarno zahteva pravnoposlovni nastanek služnosti v javno korist, če to ni mogoče, pa omogoča prisilni nastanek v posebnem upravnem razlastitvenem postopku. Kot služnostni upravičenec nastopajo država, občina ali investitor javne infrastrukture. Namen teh služnosti je zasledovanje javne koristi, ki mora biti podana na dveh ravneh. Da je omejitev lastninske pravice dopustna, mora biti najprej podana abstraktna javna korist. To pomeni, da mora biti služnost v javno korist predvidena za namen, določen z zakonom, poleg tega pa mora biti predvidena v ustreznem prostorskem aktu. Nato pa mora upravni organ, ki odloča v postopku, še v vsakem konkretnem primeru posebej presojati, ali je podana konkretna javna korist. Za to se zahtevata dva pogoja, in sicer: 1) služnost v javno korist je za dosego javne koristi nujno potrebna (nujnost) in 2) javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (sorazmernost). Potreben pa je še dodaten pogoj, da država ali občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino, s katero bi lahko dosegla isti namen. Lastniku v primeru obremenitve nepremičnine s služnostjo v javno korist pripada ustrezna odškodnina oz. nadomestilo. Naše pravo pa pozna še en institut, ki je vsebinsko primerljiv s stvarno služnostjo, in sicer zakonito služnost (legalna servituta). Formalno gledano ne gre za stvarno služnost, temveč za sklop upravičenj uporabe tuje nepremičnine, ki imajo pravno podlago neposredno v zakonu. Služnosti v javno korist in zakonite služnosti imajo skupno to, da gre v obeh primerih za javnopravne omejitve lastninske pravice na nepremičnini. Izhodišče za oblastno omejevanje lastninske pravice najdemo v 69. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta določba je konkretizacija načela iz 67. členu Ustave, ki predpisuje zakonsko določanje načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
Ključne besede: stvarna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, abstraktna javna korist, konkretna javna korist, nujnost, sorazmernost, gospodarska javna infrastruktura, razlastitveni postopek, upravna odločba, odškodnina, zakonita služnost, gospodarska in socialna funkcija lastnine, prisilna omejitev lastninske pravice
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 7012; Prenosov: 503
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: Institut nujne poti posega v samo lastninsko pravico, ki predstavlja »najvišjo« pravno oblast, ki jo ima pravni subjekt nad pravnim objektom, in je eden ključnih pojmov vsakega pravnega reda . Lastninska pravica je veljala za neomejeno že po rimskem pravu vendar so kljub temu že tedaj obstajale določene posebnosti pri urejanju medsebojnih razmerij med sosedi . Pravni red v Republiki Sloveniji priznava pravico do zasebne lastnine celo v Ustavi Republike Slovenije, in sicer 33. člen določa: »Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja.« Sicer pa lahko lastninska pravica konkurira z drugo lastninsko pravico, zato lahko neomejeno izvrševanje ene do njiju onemogoči izvrševanje druge lastninske pravice. Prav zaradi tega pravni redi predpisujejo pravila, ki rešujejo tako nastale kolizije pravnih oblasti glede nepremičnin . Ta pravila se imenujejo sosedsko pravo. Namen pravil o sosedskem pravu je posledica življenja v skupnosti in na skupnem prostoru in da se morajo ljudje drug drugemu prilagajati, da ne bi prihajalo do sporov med lastniki nepremičnin, katere so medsebojno dotikajo. Ta pravila lastnika po eni strani omejujejo, po drugi strani pa omogočajo normalno izvrševanje njegove lastninske pavice. Eno izmed poglavji sosedskega prava je osrednja tema te diplomske naloge, in sicer institut nujne poti, ki po našem pravu pomeni omejitev lastninske pravice v obliki posebne stvarne služnosti. Ustanovi se prisilno, s pravnomočno odločbo, kar jasno nakazuje, da institut nujne poti predstavlja velik in nezaželen poseg v lastninsko pravico lastnika obremenjene nepremičnine in ga pri tem ovira pri izvrševanju njegove »svete« pravice. Institut nujne poti je tako treba močno omejevati, kar nakazuje že samo ime, nujna pot, in njena zahteva naj bo res vložena predvsem tedaj, kadar ni druge možnosti, torej kadar ne bo mogoče doseči soglasja o služnosti in ko bi alternativa nujni poti, torej ureditev lastne poti, predstavljala za predlagatelja nesorazmerno visok strošek. V diplomskem delu sem na začetku pojasnila osnovne pojme, ki so ključni za nadaljnje razumevanje tematike, in sicer predstavila sem pojem lastninske pravice in pravico do zasebne lastnine, ki je absolutna in ki ne sme biti vezana na rok ali pogoj, razen seveda če zakon tako določa. Glede na dejstvo, da nujna pot predstavlja omejitev lastninske pravice sem malo bolj podrobno predstavila tudi to. Nadalje sem pojasnila pojem sosedskega prava, katerega nujna pot je tradicionalen institut. Ne nazadnje sem predstavila sam institut nujne poti, predstavila sem njegovo definicijo, na kakšen način se ustanovi, spremeni in preneha. Ob zaključku teoretičnih razlag posameznega instituta sem dodala pripadajočo sodno prakso in pri tem skušala ugotoviti kako si je sodna praksa enotna, kako si razlaga institut nujne poti.
Ključne besede: lastninska pravica, sosedsko pravo, nujna pot, stvarna služnost, gospodujoče zemljišče, obremenjeno zemljišče, nesorazmerni stroški.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2155; Prenosov: 321
Celotno besedilo (653,80 KB)

Opis: Diplomsko delo obravnava institut služnosti za izgradnjo komunalne infrastrukture. Služnost za izgradnjo komunalne infrastrukture oz. služnost v javno korist je služnost, ki se ustanovi v javnem interesu, in sicer v korist investitorja, kot so izvajalci javnih služb, lokalne skupnosti, države ali nosilci različnih infrastrukturnih dejavnosti, če je to potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske infrastrukture ter za njihovo nemoteno delovanje. Neprava stvarna služnost, kar predstavlja služnost v javno korist, je lahko ustanovljena v korist individualno določene osebe, in sicer fizične ali pravne osebe. Služnost v javno korist je možno ustanoviti le v tistih primerih, če je nujno potrebna za dosego javne koristi, ki je ni mogoče drugače ustanoviti. Nastanek stvarne služnosti določa Stvarnopravni zakonik, ki predvideva tri podlage, in sicer: zakon, pravni posel in z odločbo državnega oz. upravnega organa. Ustanovitev služnosti v javno korist je poseg v temeljno človekovo pravico, s katerim zakonodaja lastniku nepremičnine priznava izplačilo denarnega nadomestila na premoženjskem področju. S posegom v lastninsko pravico se zmanjšujeta vrednost služečega zemljišča zaradi povzročene škode ter izgubljeni dobiček. Za večino projektov izgradnje komunalne infrastrukture je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Le nekateri projekti se izvajajo brez gradbenega dovoljenja, kjer gre za obnovo obstoječega stanja.
Ključne besede: stvarno pravo, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, denarno nadomestilo, komunalna infrastruktura, investitor, idejna zasnova, projekt za gradbeno dovoljenje
Objavljeno v DKUM: 04.07.2016; Ogledov: 2270; Prenosov: 236
Celotno besedilo (1013,86 KB)

Opis: Nujna pot je pojavna oblika ene izmed 4 izvedenih stvarnih pravic, in sicer služnosti. Natančneje spada nujna pot med stvarne služnosti. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) kot slovenski matični predpis na področju stvarnega prava tako v 211. (Nastanek služnosti) kot v 214. členu (Nastanek stvarne služnosti) kot pravne podlage za nastanek stvarne služnosti taksativno določa zakon, pravni posel in odločbo državnega organa. Nujna pot nastane na slednji način, torej z odločbo državnega organa, natančneje sodišča; konkretno v časovnem smislu pa z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna. Kaj konkretno pa si naj predstavljamo pod izrazom nujna pot? Če zopet izhajamo iz tega, da je nujna pot po svoji naravi oz. vsebini stvarna služnost, pride v poštev 1. odstavek 213. člena SPZ, ki opredeljuje stvarno služnost kot pravico lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (pozitivna služnost) ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (negativna služnost). Nujna pot spada med pozitivne služnosti, saj sodišče dovoli njeno vzpostavitev za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški , kar pomeni predvsem, da dobi gospodujoča nepremičnina pot do javne ceste preko tuje (služeče) nepremičnine. Ker nujna pot poteka preko vsaj ene (tuje) nepremičnine, ki je po logiki stvari sosednja, so določbe o nujni poti v SPZ nomotehnično umeščene v oddelek Sosedsko pravo. Institut nujne poti pa izhodiščno predstavlja konkretizacijo 67. člena Ustave Republike Slovenije , ki določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. V zvezi z nujno potjo je mišljeno predvsem uživanje lastnine, saj lastnik nepremičnine, kljub temu da mu lastninska pravica daje nad objektom le-te teoretično najvišjo možno, absolutno oblast, znotraj te oblasti ni popolnoma svoboden. Tako je zato, ker so nepremičnine kot prostorsko odmerjeni del zemeljske površine omejena naravna danost, ki so prav zaradi te svoje omejenosti in posebnega pomena podvržene posebnemu režimu.
Ključne besede: nujna pot, stvarna služnost, gospodujoča nepremičnina, služeča nepremičnina, odločba sodišča, redna raba, zveza z javno cesto, nesorazmerni stroški
Objavljeno v DKUM: 16.05.2016; Ogledov: 2355; Prenosov: 310
Celotno besedilo (406,74 KB)

Opis: Pravica do zasebne lastnine je temeljna človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja eksistenčno varnost, neodvisnost in samostojnost. Zato je temu primerno tudi varovana, ni pa popolnoma nedotakljiva. V prvem delu te diplomske naloge si bomo uvodoma ogledali sam institut lastninske pravice, varstvo le-te ter oblike njenega omejevanja. Nadaljevali bomo s samim institutom služnosti, vrstami služnosti, njihovo vsebino, nastankom in prenehanju le-teh. Glavni del pa bomo namenili posameznim načinom ustanovitve služnosti proti volji lastnika nepremičnine, ki se lahko ustanovijo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, dokončne upravne odločbe ali s priposestvovanjem, pri čemer je možnost priposestvovanja osebne služnosti izključena. Posebno pozornost bomo namenili služnostim v javno korist, ki so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti in so ustanovljene v korist vsakokratnega operaterja določene javne infrastrukture. Ustanovijo se na podlagi dokončne upravne odločbe, njihovo trajanje pa je lahko začasno ali trajno. Za konec si bomo ogledali tudi zakonite služnosti oziroma legalne servitute, ki po svoji naravi sicer niso prave služnosti, ampak gre navadno za sklop zakonsko določenih omejitev in obveznosti vseh lastnikov nepremičnin, ki spadajo v določeno kategorijo in jih urejajo posebni predpisi.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, služnostni upravičenec, gospodujoča nepremičnina, služeča nepremičnina, nujna pot, pravnomočna sodna odločba, dokončna upravna odločba, priposestvovanje, odškodnina, zemljiška knjiga
Objavljeno v DKUM: 06.07.2015; Ogledov: 2601; Prenosov: 523
Celotno besedilo (976,46 KB)