| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Model ključnih dejavnikov optimalne finančne strukture nefinančnih podjetij
Franjo Mlinarič, 2012, doktorska disertacija

Opis: Po več kot pol stoletja znanstvenega raziskovanja finančne strukture pretežno velikih podjetij se še vedno nahajamo pred "enigmo", ki počasi odkriva svoje skrivnosti. Strokovni spor med praktiki in teoretiki se nadaljuje, aktualna finančna kriza pa je oba tabora prisilila, da sta uvidela lastne napake in začela iskati kompromisno razlago. Teoretiki počasi opuščajo idejo o splošnem ravnovesnem modelu kapitalske strukture, praktiki pa poskušajo bolje razumeti in uporabiti spoznanja teorije. Teorija kapitalske strukture nam zagotavlja koristen koncept razumevanja značilnosti oblikovanja finančne strukture v obliki hipoteze o zaporedju financiranja (POH) ter hipoteze tehtanja koristi in stroškov (TOH). Hipotezi smo v modificirani obliki za potrebe vzorca MSP uporabili tudi v naši raziskavi. Tako smo oblikovali specifičen podvzorec, ki praviloma ne pozna agencijskega problema med lastniki in managerji. Posledično so MSP bolj dolgoročno usmerjena, saj ne čutijo pritiska trga kapitala na njihovo vrednost. Na drugi strani pa imajo MSP višje vstopne pregrade na finančnem trgu ter visoko odvisnost od bančnega financiranja (v državah EU okoli 90 %). Finančno strukturo smo opazovali kot celoto investicijskih in finančnih odločitev znotraj danega ekonomskega sistema, ker smo prepričani, da imajo testirane hipoteze samo pogojno veljavnost. Iskanje optimalne finančne strukture je pravzaprav plovba med Scilo in Karibdo. Na eni strani imamo zavajajočo deterministično logiko ekonometričnih modelov, na drugi strani pa heterogenost izkušenj praktikov in njihovo intuicijo. Tradicionalne hipoteze finančne strukture velikih podjetij so nam zagotovile izhodišče za oblikovanje pojasnjevalnih spremenljivk, ki so morale biti neposredno merljive in razumljive široki poslovni javnosti. Pri vključevanju izbranih cenilk za opazovanje vpliva pojasnjevalnih spremenljivk so pomembne tudi praktične izkušnje, ki nam zagotavljajo znanje o dosegljivih podatkih in njihovih pomanjkljivostih. Cilj naše raziskave je med drugim oblikovanje liste ključnih dejavnikov finančne strukture, ki z zbliževanjem prakse in teorije omogoča vzajemno učenje. Pričujočo raziskavo značilnosti finančne strukture smo osnovali na dveh neodvisnih vzorcih podatkov: BISNODE za slovenska podjetja ter BACH2 za podjetja nekaterih evropskih držav, ki zagotavljajo harmonizirane podatke. Dodana vrednost naše raziskave je v oblikovanju dveh ekonometričnih modelov zadolževanja podjetja, da lahko posebej opazujemo dolgoročno in kratkoročno zadolževanje. Poleg tega smo uvedli dva popolnoma nova pojasnjevalna dejavnika finančne strukture: a) stroški virov financiranja ter b) finančna nefleksibilnost. V sintezi modelnih spoznanj o zadolževanju slovenskih MSP ugotavljamo dokaj močno povezavo med investicijskimi ter finančnimi odločitvami, ki verjetno določijo značilnosti finančne strukture za celotno ekonomsko dobo investicijskega projekta. Ugotovljena visoka stopnja inercije dolgoročnega in kratkoročnega zadolževanja sugerira, da tekoča optimizacija finančne strukture skoraj ni mogoča. Pri tem je zanimivo tudi opažanje, da cena virov financiranja ne igra statistično značilne vloge v slovenskih modelih zadolževanja. Poleg tega se je v obeh modelih zadolževanja izkazalo, da so podjetja s prevladujočim tujim lastnikom manj zadolžena. Slednje pa velja tudi za podjetja z višjo stopnjo finančne nefleksibilnosti. Pomembnejših razlik med dejavnostmi nismo ugotovili. Modelna spoznanja o zadolževanju evropskih podjetij pri vplivu donosnosti poslovanja, unovčljivosti premoženja ter inercije vzpostavljenih finančnih struktur so identična modelu slovenskih podjetij. Statistično značilen vpliv smo ugotovili tudi pri novih pojasnjevalnih spremenljivkah stroškov financiranja (podjetja z visokimi stroški financiranja so manj dolgoročno zadolžena) ter finančne nefleksibilnosti (podjetja z daljšim procesom kroženja denarja so bolj dolgoročno zadolžena). Upoštevajoč rezultate ekonometričnih model
Ključne besede: kapitalska struktura, optimizacija finančne strukture, mala in srednje velika podjetja, nefinančna podjetja, agencijski konflikt, stroški virov financiranja, finančna nefleksibilnost
Objavljeno v DKUM: 11.03.2013; Ogledov: 3310; Prenosov: 459
.pdf Celotno besedilo (4,58 MB)

2.
PRISKRBA VIROV FINANCIRANJA V VELIKIH PODJETJIH
Sara Pristovnik, 2012, diplomsko delo

Opis: Na podlagi kriterijev razvrščanja podjetij, smo v skladu z v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah opredelili veliko podjetje. Velika podjetja imajo na razpolago veliko različnih načinov za pridobitev virov financiranja. Ker je finančno tržišče bolj prilagojeno velikim podjetjem, z dostopom do virov financiranja nimajo težav. Financiranje je proces, ki odloča o priskrbi različnih virov financiranja, obsega aktivnosti ugotavljanja potrebnih finančnih sredstev in aktivnosti pridobivanja virov financiranja. Podjetja potrebujejo sredstva zaradi različnih namenov, kot so razvoj, širitev, preživetje na trgu, funkcioniranje poslovanja ali za splošne namene. V našem diplomskem delu smo spoznali vse možne oblike priskrbe virov financiranja v podjetjih. Ugotovili smo, da nam je na razpolago pestra izbira. Izbiramo lahko med notranjimi in zunanjimi viri financiranja. Med notranje financiranje štejemo nerazdeljen dobiček, amortizacijo in druge notranje vire, med zunanje vire pa spadajo kapitalski vložki, krediti, subvencije in posebne zunanje oblike (lizing, faktoring, forfeting). Podjetja lahko finančna sredstva pridobivajo tudi z vidika lastništva, iz lastniških in dolžniških virov. Med lastniški kapital spadajo vsi notranji viri, kapitalski vložki in subvencije. V okvir dolžniškega kapitala pa uvrščamo kreditne oblike in posebne zunanje oblike. Spoznali smo, da je zelo pomembno, da znajo podjetja najti pravi vir financiranja in se odločiti o njegovi ceni. Pri odločitvi o virih financiranja je treba poiskati najboljšo rešitev, ki se prilagaja optimalni finančni strukturi sredstev v podjetjih. Vsak vir ima svojo ceno in predstavlja strošek za podjetja. Pri tem si lahko pomagamo z izračunom posameznih stroškov. Ugotoviti in oceniti je potrebno stroške lastniškega in stroške dolžniškega kapitala, potem pa tehtati povprečni strošek kapitala, saj imajo različna podjetja tudi precej različno ciljno finančno strukturo. Na ta način si lahko podjetja zagotovijo najugodnejše financiranje, ki je potrebno za uspešno poslovanje. Na primeru podjetja »X« d. d. smo spoznali osnovne vire financiranja. Načine financiranja podjetja smo razbrali iz bilance stanja. Pri analizi finančnega položaja smo si pomagali tudi z izračuni različnih finančnih kazalnikov. Iz ugotovitev lahko povzamemo, da se podjetje »X« d. d. v veliki meri financira z zunanjimi viri. Kot najpogostejša oblika se pojavljajo dolgoročni in kratkoročni krediti. Finančna struktura tako prikazuje manjši delež lastniškega kapitala in večji del dolžniškega kapitala. Na poslovanje podjetja z negativnimi učinki močno vpliva finančna kriza, ki vpliva na visoko stopnjo zadolženosti.
Ključne besede: veliko podjetje, notranji viri financiranja, zunanji viri financiranja, stroški virov financiranja, lastniški kapital, dolžniški kapital, finančni kazalniki.
Objavljeno v DKUM: 10.12.2012; Ogledov: 2341; Prenosov: 339
.pdf Celotno besedilo (1,54 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici