Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Raziskovalno delo obravnava učinkovitost strategije omejevanja nasilja v družini v Sloveniji. Nasilju v družini je lahko danes izpostavljen vsakdo, ne glede na svoj družbeni položaj; najpogosteje so napada deležne prav ranljive skupine (ženske, otroci, starejše osebe itd.). Da bi bile države pri omejevanju in zatiranju nasilja čim bolj uspešne, oblikujejo temu primerne strategije. Glavni organizaciji sta Evropska unija in Svet Evrope, ki evropske države usmerjata pri razvoju lastne nacionalne strategije omejevanja nasilja v družinah. Glavnega pomena pri omejevanju nasilja je medinstitucionalno sodelovanje, ta določa bistvene pristojnosti in naloge posameznih nadzornih institucij in drugih organizacij. Strategije so v prvi fazi usmerjene v obravnavo problematike nasilja v družini, usmerjanje in dodatna izobraževanja strokovnih delavcev, obravnavno povzročiteljev, pomoč žrtvam nasilja. Ključnega pomena je sodelovanje vseh, ki se soočajo z nasiljem v družini. V Sloveniji je še vedno premalo raziskav glede nasilja v družini, čeprav je po sprejetju zakonske podlage Zakona o preprečevanju nasilja v družini in sprejetja Resolucije za nacionalno preprečevanje nasilja v družini 2009–2014 viden resen in discipliniran pristop. Za uresničevanje zastavljenih ciljev in nalog pa je potrebnega še veliko več dela s strani posameznikov, družbe, pristojnih nadzornih institucij ter same države. V empiričnem delu smo z analizo podatkov, zbranih s pomočjo anketnega vprašalnika, namenjenega zaposlenim strokovnim delavcem centrov za socialno delo, ki se pri svojem delu srečujejo ter soočajo z nasiljem v družini, skušali preučiti njihovo učinkovitost. Večina respondentov meni, da se cilji resolucije le delno uresničujejo, medsebojno sodelovanje različnih institucij se je po sprejetju Resolucije precej izboljšalo, načeloma pa se žrtve v primeru nasilja najpogosteje obrnejo na državni organ – policijo, ki v prvi vrsti posreduje, ko pride do nasilnega dejanja. Po mnenju strokovnih delavcev, zaposlenih na centrih za socialno delo, je glavni vzrok za nezadostno učinkovitost strategije omejevanja nasilja dolgotrajnost sodnih postopkov za obravnavanje primerov nasilja v družini, pa tudi samo nepoznavanje strategije, glavni razlog za nezadostno izvajanje akcijskega načrta pa je slabo poznavanje njegovih določil.
Ključne besede: nasilje, nasilje v družini, preprečevanje nasilja, strategije omejevanja, Slovenija, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 10.03.2021; Ogledov: 836; Prenosov: 96
Celotno besedilo (1,08 MB)