Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Konkurenca v panogi fitnesa je največja ovira za rast poslovnega subjekta. Z dobro strategijo, analizami in raziskavami je mogoče tudi to oviro premagati in izboljšati poslovanje podjetja, pri tem si mora to prizadevati k rasti in razvoju ter na konkurenco gledati kot motivacijski dejavnik za izboljšave. Za podjetje je zelo pomembno ugotoviti, kako pridobiti konkurenčno prednost v današnji panogi fitnesa, ve pa, da mora sočasno poskrbeti tudi za svoje zaposlene. Močan dejavnik razvoja te panoge je bil izbruh pandemije covida-19 leta 2020, ta je močno vplivala na vse ponudnike fitnesa v omenjenem letu in v naslednjih nekaj letih.
Ključne besede: konkurenčnost, fitnes, strateško odločanje, zadovoljstvo, stranka, cena
Objavljeno v DKUM: 09.05.2023; Ogledov: 501; Prenosov: 70
Celotno besedilo (827,66 KB)

Opis: Prodajo razumemo kot spretnost, saj vsebuje odnose med ljudmi v menjalnih procesih. Prodaja v modernem času vse bolj pridobiva pomen, zaradi povečanega števila udeležencev na trgih in vse bolj intenzivni menjavi. Proces prodaje obsega aktivnosti komuniciranja s strankami, optimiranja izkušenj obeh strani ob nakupu omogoča doseganje ciljev podjetja. Funkcija prodaje ima dominanten vpliv na druge poslovne funkcije, zaradi tega moramo upoštevati različne dimenzije prodaje, da lažje razumemo položaj prodaje v marketingu in v samem poslovanju. Management prodaje je proces razvoja prodajne sile, usklajevanje prodajnih operacij in izvajanje prodajnih tehnik, ki podjetju omogočajo, da stalno dosega in celo preseže svoje prodajne cilje. Managerji prodaje imajo eno od najpomembnejših vlog v vsaki organizaciji. Dober manager organizira in usmerja svojo prodajno ekipo k doseganju svojih ciljev povečanja prihodkov in produktivnosti. Ton in kultura prodajnih ekip, ki jih ustvarja vodstvo prodaje, lahko pomagata ustvarjati strast in spodbujati moralo med posameznimi zaposlenimi. Proces uspešnega prodajanja vključuje sedem glavnih aktivnosti. Ključ do uspeha prodajalcev v procesu prodajanja so znanja in informacije, ki jim dajejo prednost in pogajalsko moč. K njim štejemo realno samopodobo, poznavanje področja, dejavnosti in izdelkov, poznavanje konkurentov, strank in njihovih potreb ter poznavanje širšega okolja podjetja. Pomemben za prodajno osebje je tudi sistem s katerim pridobivajo informacije za odločanje v prodaji. V spekter poznavanj, ki so ključna za uspeh prodaje, sodi tudi poznavanje vedenja strank in dejavnikov, ki nanj vplivajo. Posebej na B2B trgih je pomembno, da prodajno osebje uspešno izvaja vse faze prodajnega procesa, saj so ključne za dolgoročni obstoj podjetja na trgu. Unior Strojegradnja je majhno podjetje, čigar dejavnost se ukvarja z gradnjo tehnološko naprednih namenskih strojev za proizvajalce avtomobilov in tier 1 dobavitelje. Podjetje sodeluje s večjimi avtomobilskimi koncerni in ima vzpostavljene podružnice po več državah na svetu. Za uspešno in dolgoročno delovanje na zelo konkurenčnem trgu mora prodajno osebje biti zelo uspešno pri izvajanju prodajnega procesa.
Ključne besede: Marketing, prodaja, management prodaje, prodajni proces, B2B trgi, CRM, stranka, tier 1, odnos, razmerje, namenski stroji, strojegradnja, zadovoljstvo.
Objavljeno v DKUM: 09.12.2019; Ogledov: 1327; Prenosov: 245
Celotno besedilo (708,71 KB)

Opis: Osrednja tema diplomskega dela, je vloga zavarovalnega agenta v procesu sklepanja zavarovanja. Najprej bomo teoretično opredelili poslovne procese in pomembne procese v zavarovalništvu. Procese v zavarovalništvu smo razdelili na temeljne in podporne poslovne procese, ki so najpomembnejši. V zavarovalnicah poteka ogromno procesov, ki se med sabo povezujejo in so odvisne, da pride do podpisa pogodbe med stranko in agentom (zavarovalnico). Zelo pomembna je optimizacija poslovnih procesov, ki bo vplivala v prihodnosti na vlogo zavarovalnih agentov. Optimizacija vpliva na delo agentov že danes, s pomočjo zavarovalnih agentov poslovne enote Celje Zavarovalnice Save in zavarovalne agencije Korinita d.o.o., pa smo prišli do odgovorov, kakšen je način njihovega poslovanja, ki ga izvajajo danes. V tretjem poglavju smo se usmerili v proces sklepanja zavarovanja, kjer pride do izraza vloga zavarovalnega agenta. Opisali smo tiste ključne procese, ki so potrebni, da potencialna stranka sklene zavarovalno pogodbo. Zavarovalništvo je področje, kjer roko na srce, večina strank nima ustrezne predstave. Vedo, da imajo nekaj sklenjeno, ne vedo pa kaj točno, predvsem pa ne, kaj njihova zavarovalna polica sploh krije. Za stranke so to nepomembni podatki, stran vržen denar s katerim se bogatijo le zavarovalnice in zavarovalniški agentje. Tako mislijo, dokler ne pride do nesreče, bolezni, poškodbe.., takrat pa postane tista zavarovalna polica, ki so jo plačevali, ali ne, zelo pomembna. Ravno zaradi tega so pomembni odnosi in zaupanje med stranko in zavarovalnim agentom. V nadaljevanju tretjega poglavja smo to tudi opisali. Ker izhajamo iz vloge zavarovalnega agenta, smo v četrtem poglavju izvedli tržno analizo z zavarovalnimi agenti. Anketirali smo 20 zavarovalnih agentov in 3 vodje prodajnih timov (VPT) poslovne enote Zavarovalnice Sava Celje in zavarovalne agencije Korinite d.o.o. V anketi so bili zavarovalni agentje anketirani o njihovem splošnem delu, odnosu in izkušnjami s strankami. S pomočjo anketnega vprašalnika, smo prišli do ugotovitev, da so stranke v povprečju zahtevne, a nobena tako zelo, da agentje z njo ne bi našli dogovora ali kompromisa. Po njihovih izkušnjah, strankam zelo veliko pomeni agentova takojšnja razpoložljivost, predvsem ob nastalih škodnih dogodkih, kjer stranke ne vedo kaj storiti. S pomočjo naše analize smo predlagali, da če želi agent biti uspešen v delu s strankami, in obdržati svoj poklic tudi v prihodnosti, naj bo razpoložljiv 24 ur na dan, vse dni v tednu, hkrati pa naj poveča svoj nivo strokovnosti in obseg znanja.
Ključne besede: zavarovalni agent, kakovost storitev, zavarovalnica, procesi, stranka, zavarovalna pogodba, zavarovalna polica
Objavljeno v DKUM: 10.12.2018; Ogledov: 3391; Prenosov: 155
Celotno besedilo (1,45 MB)

Opis: Civilni pravdni postopek je postopek, kjer sta v ospredju stranki, tožnik in toženec. Stranka je tisti, ki zahteva od sodišča pravno varstvo določene vsebine ter tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo. Za potek postopka zakon zahteva, da ima stranka izpolnjene pogoje za sposobnost biti stranka, pravdno sposobnost in postulacijsko sposobnost. Postulacijska sposobnost je sposobnost dati procesnim dejanjem pravno relevantno obliko. Gre za predpostavko opravljanja procesnih dejanj, ki jo sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Če postulacijska sposobnost ni podana, gre za absolutno bistveno kršitev postopka. Zakon o pravdnem postopku v 86. členu določa, da smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu. V postopkih pred prvostopenjskem sodiščem lahko stranke opravljajo procesna dejanja same ali po pooblaščencu. Uveljavljen je t.i. sistem popolne postulacijske sposobnosti. Če ima stranka pooblaščenca, lahko sodišče v posebnih primerih zahteva od nje, da se sama izjavi o določenih dejstvih, ki jih je potrebno ugotoviti v pravdi. To pomeni, da ima pred sodiščem na prvi stopnji vsaka stranka postulacijsko sposobnost, drugače pa je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjemoma lahko opravlja procesna dejanja sama, če ima opravljen pravniški državni izpit ali če ga ima opravljenega njen zakoniti zastopnik. V Sloveniji je tako uveljavljeno obvezno zastopanje po odvetnikih. Takšno ureditev imamo predvsem zaradi javnega interesa, prav tako pa je obvezno zastopanje po odvetnikih v korist strank samih. Pripomore k manjši obremenjenosti sodišč in k hitrejšem reševanjem sporov, hkrati pa pomaga strankam pri uspešnem uveljavljanju njihovih interesov, ker v večini primerov stranke same niso dovolj vešče prava. Vloge sestavljene s strani odvetnikov so preglednejše, procesno gradivo jasneje opredeljeno, kar pripomore k hitrejšim postopkom in boljši kakovosti sojenja. Na takšen način se prepreči tudi, da so vložene očitno neutemeljene tožbe in tako ne obremenjujejo že preobremenjenih sodišč.
Ključne besede: civilni pravdni postopek, postulacijska sposobnost, sposobnost biti stranka, pravdna sposobnost, obvezno zastopanje po odvetniku, izredna pravna sredstva, odvetništvo, pravniški državni izpit, sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 21.09.2018; Ogledov: 3243; Prenosov: 309
Celotno besedilo (244,77 KB)

Opis: Upravni in pravdni postopek sta dva bistveno različna postopka. Upravni poteka v okviru javne uprave in ga izvajajo »organi«, s katerimi so mišljeni organi državne uprave in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, pa tudi pristojni nosilci javnih pooblastil. Bistvo upravnega postopka je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni zadevi. Po drugi strani civilni pravdni postopek poteka znotraj sodne veje oblasti, v njegovem okviru pa redna sodišča razrešujejo civilne spore, to je odločajo o spornih pravnih razmerjih oziroma o spornih civilnih pravicah. Temeljne značilnosti obeh postopkov, pa tudi upravnega spora, sem povzel v II. poglavju naloge. V obeh postopkih je (poleg organa oziroma sodišča) nujni subjekt stranka, v upravnem postopku najmanj ena (aktivna ali pasivna), v pravdnem pa vsaj dve (aktivna in pasivna). Poleg strank(e) se lahko tako enega kot drugega postopka udeležujejo tudi stranski udeleženci. Stranski udeleženec upravnega postopka pridobi položaj stranke, ne pa tudi lastnosti stranke. V pravdnem postopku pa je intervencija lahko dveh vrst, navadna ali enostavna in sosporniška. Pri sosporniški intervenciji intervenient dobi položaj enotnega sospornika (in s tem položaj stranke), stranski intervenient pa z vstopom v postopek postane pomočnik stranke, za katere uspeh v pravdi je pravno zainteresiran – ne pridobi pa položaja stranke. Prav razmerjem na relaciji stranka – stranski udeleženec/intervenient – sosporniški intervenient – enotni sospornik – nujni sospornik je posvečena vsebina te diplomske naloge, s tem, da je osrednja pozornost namenjena stranski udeležbi v obeh postopkih. V III. poglavju naloge (podpoglavja 1. – 6.) sem stransko udeležbo v obeh postopkih proučil predvsem z naslednjih vidikov: • Opredelitev stranske udeležbe. • Namen stranske udeležbe. • Procesne in materialne predpostavke stranske udeležbe. • Vstop stranskega udeleženca v postopek. • Pravni položaj stranskega udeleženca v postopku ter njegovo pravno razmerje s stranko, kateri se je v postopku pridružil, oziroma za katere uspeh v pravdi je pravno zainteresan. • Specifične značilnosti posameznega postopka. Na področju upravnega postopka sem bolj podrobno prikazal tudi pravna sredstva stranskega udeleženca ter stroške stranske udeležbe. Na podlagi ugotovljenih značilnosti stranske udeležbe v obeh postopkih sem nato v 7. podpoglavju analiziral podobnosti in razlike stranske udeležbe v obeh postopkih ter opravil krajšo primerjavo med stransko udeležbo v slovenskem in nemškem upravnem in pravdnem postopku. V IV. poglavju sem povzel ugotovitve predhodnih poglavij naloge ter se osredotočil na razloge ugotovljenih podobnosti in razlik stranske udeležbe, pri čemer sem izhajal predvsem iz ciljev, ki jih zasledujeta Zakon o splošnem upravnem postopku in Zakon o pravdnem postopku, iz temeljnih načel obeh postopkov, pa tudi iz načel Ustave, povezanih z obravnavanima postopkoma. Dotaknil pa sem se tudi vprašanj, ki v zvezi s stransko udeležbo ostajajo odprta v strokovni javnosti. Menim, da sem cilje naloge, navedene v »Opredelitvi problema«, dosegel, saj so se v okviru njene vsebine dovolj jasno pokazali odgovori na vprašanja, ki sem si jih zastavil kot problem naloge.
Ključne besede: stranska udeležba, stranski udeleženec, intervenient, stranska intervencija, sosporniška intervencija, stranka, lastnost stranke, položaj stranke, upravni organ, sodišče, pravni interes, javni interes, upravni postopek, splošni upravni postopek, posebni upravni postopek, civilni pravdni postopek
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 5805; Prenosov: 992
Celotno besedilo (704,87 KB)