| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Interakcije med larvami volkcev in plenilsko vedenje ob povečani prisotnosti plena
Eva Veler, 2018, magistrsko delo

Opis: Larve volkcev so sedentarni plenilci, med katerimi je kar nekaj vrst, ki gradijo pasti v obliki lijakov. V prvem delu naloge smo preučevali interakcije med larvama dveh vrst lijakarjev; Euroleon nostras in Myrmeleon formicarius. Vrsti se v naravi pojavljata simpatrično. V prvem poskusu smo kompeticijo med dvema larvama povečali, tako da smo 15 dni hranili le eno larvo v paru, nato smo režim hranjenja spremenili. Larve E. nostras so, ne glede na hranjenost, ob prisotnosti M. formicarius bolj povečale lijake kot v kontrolnem poskusu, kjer so bile v posode nameščene posamezno. Larve M. formicarius so v interakcijah lijake manj povečevale, hkrati pa so se več prestavljale in so bile pogosteje brez lijakov. Pri večji gostoti larv sta se obe larvi pogosteje prestavljali, pogostejši je bil tudi pojav znotrajcehovskega plenilstva. Ne glede na hranjenost obeh larv v paru, so larve E. nostras v interakcijah pogosteje zmagale kot larve M. formicarius. Sklepamo, da lahko različen odziv larv obeh vrst na pomanjkanje hrane pomembno vpliva na kompeticijsko uspešnost posamezne vrste. V zadnjem poskusu smo pare larv 24 ur snemali in analizirali videoposnetke. Opisali smo 14 novih osnovnih vedenjskih vzorcev, ki so vključeni v direktne interakcije med larvami obeh vrst volkcev. Kot sedentarni plenilci so larve volkcev odvisne od aktivnosti plena, zato je pomembno, da vsako priložnost čim bolj učinkovito izkoristijo. V drugem sklopu naloge smo preučevali odziv larv E. nostras na povečano pristnost plena. Opazovali smo hranjene larve 2. in 3. stadija ter stradane larve 3. stadija. Larvam smo v lijak v kratkem časovnem zaporedju spustili dve mravlji. Večjih razlik v odzivu na nov plen med skupinami nismo opazili. Larve so se večinoma na nov plen odzvale le, če so prvega že usmrtile. V kolikor je bil prvi plen še živ, novega niso poskušale uloviti. Nekatere larve prvega plena niso takoj izpustile, ampak so začele lučati pesek v nov plen, medtem ko so v čeljustih prvega še zmeraj držale. Samo stradane larve so zmeraj izkoristile oba plena, hranjene larve pa so prvi plen vrgle iz lijaka ali ga pustile ležati v lijaku, ne da bi ga do konca izsesale.
Ključne besede: volkci, medvrstne interakcije, Euroleon nostras, Myrmeleon formicarius, stradanje, prehranjevalno vedenje, povečana prisotnost plena
Objavljeno: 01.10.2018; Ogledov: 811; Prenosov: 142
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

2.
STRUKTURA SREDNJEGA ČREVESA VELIKEGA JAMSKEGA PAJKA, (META MENARDI) (LATREILLE 1804) (ARANEAE, TETREAGNATHIDAE), MED PREZIMOVANJEM V NADZOROVANIH RAZMERAH
Nina Brdelak, 2017, magistrsko delo

Opis: Raziskovali smo strukturne in ultrastrukturne spremembe celic srednjega črevesa pajka Meta menardi v nadzorovanih razmerah stradanja pozimi, torej v izzvanem prezimovanju, kar je primerljivo naravnem stradanju pozimi, če pajek ne ulovi nobenega plena. Metodologija raziskovanja. Ob pisanju teoretičnega dela magistrske naloge smo si pomagali z ustreznimi članki različnih avtorjev in internetnimi viri. Podatke empiričnega dela za izvedbo magistrske naloge smo pridobili z delom v laboratoriju. Rezultati. Ugotovili smo, da so v epitelu srednjega črevesa prisotne sekrecijske in prebavne celice ter adipociti. Apikalni del epitelnih celic z mikrovili meji na črevesni lumen. Sekrecijske celice vsebujejo številne cimogene granule, prebavne celice pa številne prebavne vakuole. Na začetku prezimovanja so prebavne vakuole pri obeh spolih vsebovale večje količine elektronsko gostega materiala kot ob koncu prezimovanja. Adipociti so pri obeh spolih vsebovali veliko lipidnih kapelj in zrn glikogena. V sredini prezimovanja so prebavne vakuole pri samcih vsebovale več elektronsko gostega materiala kot pri samicah, kjer je bilo elektronsko gostega materiala zelo malo (večji del je predstavljal elektronsko svetel material). V adipocitih smo pri obeh spolih opazili porabo glikogena ter lipidov. Pri samcih v prebavnih vakuolah v prebavni celici ob koncu prezimovanja ni bilo elektronsko gostega materiala, v nasprotju s samicami, kjer so še bile prisotne manjše količine elektronsko gostega materiala. Ob koncu prezimovanja so adipociti pri samcih vsebovali več lipidnih kapelj kot adipociti samic; pri samicah so bile posamezne lipidne kaplje v osrednjem delu celic. Ob koncu prezimovanja so bili v sekrecijskih celicah samcev prisotni posamezni avtofagosomi, v prebavni celici pa smo našli avtolizosom. Med prezimovanjem so bili v epitelnih celicah srednjega črevesa prisotni tudi številni sferiti. Njihova zgradba se je med prezimovanjem pri obeh spolih spreminjala. Posamezne plasti materiala so se postopoma porabljale in ob koncu prezimovanja so bili sferiti večinoma prazni. Sklep. Ultrastruktura celic srednjega črevesja se pri pajku Meta menardi pozimi med nadzorovanim stradanjem spreminja. Na začetku prezimovanja so prebavne vakuole v prebavnih celicah pri obeh spolih vsebovale več elektronsko gostega materiala kot ob koncu prezimovanja. Za sekrecijske celice so značilne številne cimogene granule in zrnati endoplazmatski retikulum. V adipocitih so poleg velikega števila zrn glikogena prisotne številne lipidne kaplje, ki so na začetku prezimovanja tesno ena ob drugi in pritiskajo ob jedro. Struktura sferitov se med prezimovanjem spreminja. Ob koncu prezimovanja so pri obeh spolih prisotne avtofagne strukture (avtofagosomi in avtolizosomi). Med spoloma obstajajo manjše razlike v ultrastrukturi celic srednjega črevesa in v uporabi založnih snovi.
Ključne besede: pajkovci, srednje črevo, prezimovanje, stradanje, ultrastruktura celic prebavila
Objavljeno: 07.06.2017; Ogledov: 1027; Prenosov: 74
.pdf Celotno besedilo (1,72 MB)

3.
Ultrastrukturne spremembe celic srednjega črevesa med prezimovanjem velikega jamskega pajka, Meta menardi (Latreille 1804) (Araneae, Tetragnathidae), v naravnih habitatih
Nina Weiland, 2017, magistrsko delo

Opis: Meta menardi je troglofilna vrsta. Večino življenjskega cikla preživi v podzemeljskih habitatih. V svojem življenjskem ciklu nima programiranega prezimovanja, kar pomeni, da se pozimi priložnostno prehranjuje. Ob nedostopnosti plena in posledičnem stradanju v celicah potečejo procesi, značilni za vrste s programiranim prezimovanjem, ki se pozimi ne prehranjujejo. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo proučili strukturo in ultrastrukturo divertiklov srednjega črevesa M. menardi med prezimovanjem v naravnih habitatih. Samce in samice M. menardi smo nabrali v različnih obdobjih prezimovanja – na začetku (november), na sredi (januar) in ob koncu prezimovanja (marec). Zanimale so nas spremembe v strukturi in ultrastrukturi pri obeh spolih, spreminjanje količine založnih snovi, značilnosti sferitov in pojav avtofagnih struktur, ki odražajo trajanje stradanja med prezimovanjem. Epitel divertiklov srednjega črevesa je bil zgrajen iz prebavnih, sekrecijskih in založnih celic. V strukturi in ultrastrukturi med spoloma ni bilo razlik. Med prezimovanjem so se v epitelnih celicah divertiklov pojavile spremembe, značilne za stradanje. Količina založnih snovi (glikogena in lipidov) se je zmanjšala. Sferiti so imeli med prezimovanjem vse več elektronsko svetlejših, izpraznjenih plasti. Število avtofagnih struktur, stopnja vakuolizacije citoplazme in poraba materiala iz vakuol so se povečali. Ultrastrukturne značilnosti, ki so odraz stradanja med prezimovanjem, so pri M. menardi posledica pomanjkanja in nedostopnosti plena, ki prezimuje v jamah. Nutriente in energijo za vzdrževanje različnih fizioloških procesov, potrebnih za preživetje med stradanjem, so pajki pridobivali s porabo energijsko bogatih založnih snovi, iz mineralnih in organskih sestavin sferitov, z razgradnjo celičnih sestavin v procesu avtofagije in intenzivne vakuolizacije ter priložnostno s prebavo ujetega plena. Ob koncu prezimovanja so se pri eni samici v tkivu z značilnostmi stradanja pojavile velike, elektronsko temne prebavne vakuole, z lipidnimi kapljami, kar je dokaz, da je samica ob koncu prezimovanja ujela plen. Ujetje plena je najverjetneje sovpadlo z zaključkom prezimovanja nekaterih nevretenčarjev v jami in posledično migracijo določenega plena iz jame.
Ključne besede: avtofagija, prezimovanje, sferiti, srednje črevo, stradanje, ultrastruktura, založne snovi
Objavljeno: 08.05.2017; Ogledov: 1002; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (4,91 MB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici