Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Poštni sektor v EU je bil v zadnjih dvajsetih letih predmet obsežnih regulativnih sprememb. S postopnim in kontroliranim odpiranjem prej zaprtega (monopolnega) trga poštnih storitev konkurenci, sta se uresničevala glavna cilja poštne politike EU, in sicer vzpostavitev notranjega trga poštnih storitev in zagotavljanje visoko kakovostne univerzalne poštne storitve. Zasledovani cilji na področju poštnih storitev so jasno razvidni iz Direktive o poštnih storitvah in njenih dveh dopolnitev, ki tvorijo regulativni okvir poštnih storitev v EU. Poštne storitve so izjemnega pomena in imajo daljnosežne ekonomske in socialne učinke, zato njihova ureditev ni ostala zgolj na nivoju evropskega, nadnacionalnega koncepta storitev splošnega gospodarskega pomena. S posebno sektorsko regulacijo, ki se dotika elementov, kot so univerzalnost poštne storitve, kontinuiteta zagotavljanja storitev, kvaliteta in dostopna cena storitev, varnost uporabnikov, dostop do poštnega omrežja, kar je odraz skupnih vrednot in ciljev EU, so bili postavljeni temelji univerzalne storitve v poštnem sektorju. Nadnacionalni koncept univerzalne storitve je bistven del procesa tržne liberalizacije poštnega sektorja, ki je z odpravo pravnih in dejanskih ovir uvedel konkurenco na prej zaprte (monopolne) trge poštnih storitev. Zgolj proces liberalizacije prej zaprtega (monopolnega) trga poštnih storitev, v smislu odprave izključnih in posebnih pravic, ki so ustvarjale monopol, ne bi dal želenih učinkov, zato še zmeraj obstoji potreba po nadaljnji (novi) regulaciji oziroma intervenciji države v poštni sektor. Z obsežnimi sistemskimi spremembami, ki smo jim priča v poštnem sektorju, so povezana številna kompleksna ekonomska vprašanja, ki se nanašajo na uvedbo in varstvo konkurence, in socialna vprašanja, ki se nanašajo na zagotavljanje kvalitetnih poštnih storitev pod dostopnimi pogoji, vsem uporabnikom, ne glede na njihov geografski položaj. Za uresničevanje cilje poštne politike EU so ključna splošna pravila konkurenčnega prava EU in posebna sektorska regulacija. Pri tem gre za komplementaren (dopolnjujoč si) odnos. Zaenkrat ni pričakovati, da bi splošna pravila konkurenčnega prava EU v celoti lahko nadomestila in posledično odpravila potrebo po obstoju posebne sektorske regulacije. S procesom liberalizacije trga poštnih storitve je neločljivo povezana tudi spremenjena vloga države. Če smo državi v preteklosti lahko pripisali vlogo »lastnika«, ko je praviloma sama skrbela za zagotavljanje in izvajanje poštnih storitev, ji danes lahko pripišemo vlogo »regulatorja«. Vloga države danes je bistveno bolj kompleksna, tudi odgovorna, saj mora v procesih prepletanja številnih politik, ekonomskih in socialnih vprašanj, najti najprimernejše ravnovesje za izpolnjevanje, ne toliko svojih ciljev, ampak ciljev poštne politike EU. Izjemnega pomena pri tem so tudi novo ustanovljeni nacionalni regulativni organi, ki so zadolženi za dosledno izvajanje sektorske regulacije, država pa jim mora zagotavljati ustrezne pogoje za njihovo strokovno in neodvisno delovanje. Z dokončno odpravo izključnih in posebnih pravic, ki so dolgo časa dajale podlago monopolom in bile glavni vir financiranja izvajanja poštnih storitev, se postavlja kompleksno vprašanje nadomestnega (alternativnega) načina financiranja izvajanja univerzalne poštne storitve. Izvajanje univerzalne storitve lahko izvajalcem povzroča neupravičeno finančno breme in stroške, ki jih ne bi imeli, v kolikor teh storitev ne bi izvajali. Izvajanje univerzalne storitve je v javnem interesu, zato mora država, ob izpolnjevanju pogojev primarne zakonodaje EU, kot tudi posebne sektorske zakonodaje, zagotoviti ustrezna nadomestila (državno pomoč). Pomembno vlogo pri ugotavljanju skladnosti državnih pomoči z notranjim trgom in pravom EU ima Evropska Komisija.
Ključne besede: poštni sektor, liberalizacija, regulacija, univerzalna storitev, storitve splošnega gospodarskega pomena, poštna direktiva, konkurenčno pravo EU, državna pomoč.
Objavljeno v DKUM: 25.10.2016; Ogledov: 1504; Prenosov: 190
Celotno besedilo (4,40 MB)

Opis: V diplomskem delu si pogledamo nadnacionalni koncept storitve splošnega gospodarskega pomena, saj predstavlja v konkurenčnem pravu v zadnjih desetletjih eno najbolj burnih debat glede svoje definicije in umestitve v pravne rede posameznih držav članic EU, ki zaradi različnega razumevanja vloge države različno razumejo pojme, kot sta javna služba in javni interes. Znotraj diplomskega dela se v okviru obravnavane tematike državnih pomoči osredotočimo na podjetja, ki na podlagi posebnega akta (ali aktov) javne oblasti opravljajo dejavnosti, ki jih države članice v skladu s svojo diskrecijsko pravico pojmujejo pod nadnacionalni koncept storitve splošnega gospodarskega pomena in razložimo, zakaj tem podjetjem države članice naklonijo nadomestilo za opravljanje teh dejavnosti. Prav način dodelitve nadomestila, njegova narava in njegova velikost (med drugim) lahko na notranjem trgu Evropske unije izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino med dvema ali več državami članicami EU. Zato v nalogi predstavimo novi paket štirih aktov Evropske Komisije, ki urejajo področje teh nadomestil za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena in povzamemo doprinos le-teh, pred tem se dotaknemo še državnih pomoči v smislu prvega odstavka 107. člena PDEU in izpostavimo izjeme, med njimi (za obravnavano tematiko diplomskega dela) najpomembnejšo izjemo iz drugega odstavka 106. člena PDEU.
Ključne besede: Državna pomoč, storitve splošnega gospodarskega pomena, pravni akti Evropske Komisije, test Altmark Trans, 106/2 PDEU
Objavljeno v DKUM: 12.07.2012; Ogledov: 2223; Prenosov: 538
Celotno besedilo (333,70 KB)