| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


31 - 40 / 102
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
31.
Razvoj agresivnega vedenja
Suzana Krnjak, 2015, magistrsko delo

Opis: V teoretičnem delu so predstavljene ugotovitve različnih avtorjev, kako pojmujejo nasilje in agresivnost. V strokovni literaturi se ta dva pojma načeloma uporabljata kot sopomenki. Opisane teorije agresivnega vedenja se med seboj zelo razlikujejo, prav tako kot mnenja znanstvenikov in raziskovalcev o razvoju agresivnega vedenja. Poseben poudarek je namenjen biološkim teorijam, saj me je zanimalo, ali je delovanje v možganih povezano z razvojem agresivnega vedenja ter kateri del v možganih je za tovrstna čustva najbolj zaslužen. Prav tako so predstavljeni dejavniki, ki privedejo do agresivnosti, med katerimi se zdijo zelo pomembni dejavniki mediji in družina. Mediji so tisti, ki prenašajo po svetu najrazličnejše zgodbe, tako ljubezenske kot tudi tiste s kriminalno vsebino. Učinki medijev običajno hitro zbledijo, lahko pa se povečujejo, če se ponavljajo, saj se pri tem javnost spominja prejšnjih podobnih prizorov. Pogosto spremljanje nasilnih prizorov lahko privede do povečane neobčutljivosti za nasilje. Odraščanje otrok v družini, kjer je nasilno vedenje nekaj vsakdanjega, pomeni večjo verjetnost, da bo takšen otrok prevzel nasilne vzorce vedenja. Prav tako so v nalogi opisane motnje osebnosti, ki bi lahko vplivale na agresivno vedenje. V empiričnem delu so s pomočjo strokovne literature in literature, pridobljene na internetu, opisani in analizirani storilci nasilnih kaznivih dejanj, saj želimo s temi podatki ugotoviti, kateri od naštetih dejavnikov (biološki, socialni, psihološki) najbolj vpliva na razvoj agresivnega vedenja.
Ključne besede: agresivnost, agresivno vedenje, nasilje, osebnostne motnje, genetika, socialni dejavniki, kazniva dejanja, storilci, analize, magistrska dela
Objavljeno: 06.11.2015; Ogledov: 1609; Prenosov: 351
.pdf Celotno besedilo (518,85 KB)

32.
Socialnopsihološki vidik kibernetskega ustrahovanja
Nejc Pantič, 2015, magistrsko delo

Opis: Kibernetsko ustrahovanje ni nov problem. Navkljub resnim posledicam, ki mu lahko sledijo, pa marsikdo s tem pojmom ni seznanjeni. Posledica tega je, da so v prvi vrsti kibernetskemu ustrahovanju največkrat izpostavljeni posamezniki, ki se pred njim ne znajo zavarovati oziroma soočiti z njim. Tudi odgovorne osebe (starši, učitelji, socialni delavci ipd.) zaradi lastne neseznanjenosti podcenjujejo resnost problema, zato ga ne morejo adekvatno obvladovati, se soočiti z njim oziroma se o njem izobraziti/osvestiti na širši družbeni ravni. Čeprav je kibernetsko ustrahovanje abstraktno, so njegove posledice za žrtev resne in realne. V primerjavi z ustrahovanjem v realnem svetu sta lahko storilec ali žrtev kdorkoli. Tudi odrasli, ki v realnem svetu za storilca morda predstavljajo nekakšno avtoriteto, lahko postanejo žrtve ustrahovanja. Kibernetski prostor omogoča poleg širokega občinstva tudi večjo stopnjo anonimnosti, nižjo stopnjo nadzora, nezmožnost opazovanja žrtvine reakcije ter izključuje fizično nasilje. Pomembno je tudi dejstvo, da je posameznik danes prek informacijsko-komunikacijske tehnologije nenehno dosegljiv in kot tak tudi potencialno izpostavljen ustrahovanju. Kibernetski prostor namreč omogoča, da se dinamika odnosov iz realnega sveta popolnoma preoblikuje. Vse to so razlogi, zaradi katerih se lahko kibernetsko ustrahovanje in njegove posledice za žrtve stopnjujejo bistveno hitreje kot pri klasičnem ustrahovanju. Zato si kibernetsko ustrahovanje zasluži več pozornosti. Pristop k obvladovanju pojava in soočanju z njim mora biti celovit in obsegati vse segmente naše družbe. Kibernetsko ustrahovanje namreč ni problem posameznika, pač pa celotne družbe. S primerjalno analizo virov, opravljenimi raziskavami in intervjuji smo ugotovili, da je osveščenost/izobraženost o kibernetskem ustrahovanju med slovenskimi uporabniki spletnega socialnega omrežja Facebook slaba in da si nekateri pristojni organi premalo prizadevajo za reševanje tovrstnih problemov. Prav tako smo ugotovili, da so posledice za žrtev odvisne od tega, kako resno sama dojema kibernetsko ustrahovanje, in ne nazadnje, da poročanje medijev o kibernetskem ustrahovanju lahko negativno vpliva na žrtve.
Ključne besede: kibernetski prostor, kibernetsko ustrahovanje, storilci, žrtve, preprečevanje, magistrska dela
Objavljeno: 06.11.2015; Ogledov: 730; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

33.
Napačna priznanja
Larisa Trplan, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo opisali napačna priznanja. Ker je diplomsko delo predvsem teoretične narave smo povzemali ugotovitve različnih avtorjev, na koncu pa prišli do svojih ugotovitev in smo s tem potrdili ali ovrgli predvidene hipoteze. Poskusili smo odgovoriti na vprašanja: kaj je sploh priznanje, kaj je napačno priznanje, kateri so vzroki za pojav napačnih priznanj, ter kateri dejavniki, vplivajo na napačna priznanja. Samo priznanje lahko opredelimo kot izjavo osebe, s katero prizna kaznivo dejanje z vsemi elementi. Lahko je prostovoljna izjava ali izsiljena s strani policijskih preiskovalcev. Sem spadajo napačna priznanja oseb, ki priznajo kazniva dejanja, ampak ta dejanja dejansko niso storili. To naredijo zaradi pritiskov s strani policije ali pa če želijo zaščititi kakšno osebo, ji pomagati. Vzrokov, ki bi pripeljali do napačnih priznanj je več, zato na podlagi njih, ločimo prostovoljna, sporazumna, prepričevana lažna priznanja in vsiljeno - sporazumna, ki so tudi najpogostejša. Dejavniki, ki najbolj povzročajo lažna priznanja so predvsem ranljivost oseb; pomanjkanje samozavesti, slabo prenašanje stresa, osebne duševne motnje; razvojno onemogočene osebe, ki ne razumejo vprašanja kaznivega dejanja ter starost oseb; predvsem mladostniki, ki prav tako kot osebe z motnjami v razvoju želijo ugajati avtoritativnim osebam. V nadaljevanju smo opisali posledice policijsko vsiljenih lažnih priznanj, pri katerih smo prišli do zaključka, da snemanje zaslišanj bistveno vpliva na podajanje napačnih priznanj. Kajti proces zaslišanja se v celoti snema in tako se izdatno zmanjšajo pritiski policijskih preiskovalcev, saj imajo podzavestno v glavi, da se jih snema in jih kasneje tudi sodnik in porota vidijo. Na koncu smo še opisali razvpito Reidovo tehniko, katera je v Sloveniji prepovedana, zaradi njenih kršitev človekovih pravic. Za Reidovo tehniko je značilno predvsem, da se v vsakem primeru pride do priznanja, pa naj bo le – to napačno ali pravilno. Uporabljajo se manipulacije, psihološka prisila in zavajanja ter s tem povezane prevare. Zaključujemo z zasliševanji v Sloveniji, pri katerih lahko ugotovimo, da je v preteklosti in do sedaj izšlo že mnogo knjig, med njimi tudi Policijski priročnik, v katerem bi naj bile opisane tehnike, ki bi se uporabljale med zasliševanji. Vendar se v teh opisih pojavljajo tehnike, ki so bolj ali manj sporne. Zato ne moremo točno zatrditi katere tehnike se pri nas pojavljajo. Sporne tehnike verjetno uporabljajo predvsem manj iznajdljivi policijski preiskovalci, iznajdljivi pa se poslužujejo lastnih oblik in tehnik.
Ključne besede: kazniva dejanja, storilci, preiskovanje, zaslišanje, priznanje, napačna priznanja, forenzična psihologija, diplomske naloge
Objavljeno: 02.11.2015; Ogledov: 766; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (564,99 KB)

34.
Mnenje splošne javnosti o duševno motenih storilcih kaznivih dejanj
Tijana Štumpfl, 2015, diplomsko delo

Opis: Povzetek Duševna motnja lahko prizadene vsakega posameznika, vzroki za nastanek pa so lahko povezani z dednostjo, družinskimi težavami, stresnimi življenjskimi situacijami, stresom v službi itn. Mediji veliko pišejo o duševno motenih storilcih kaznivih dejanj, pogosto duševno motene posameznike opisujejo zelo negativno in nanje gledajo kot na čudaške, nevarne posameznike z motečim vedenjem. Medijske novice pogosto povzročijo, da si ljudje ustvarijo svoje mnenje o duševno motenih in nemalokrat je njihovo mnenje zgrešeno. Čeprav ustava zagotavlja enakost pred zakonom, pa se v praksi ̶ kot dokazujejo raziskave ̶ duševno motene ljudi načeloma zaposluje na slabša delovna mesta, za katera dobivajo tudi slabše plačilo. Duševno moteni storilci kaznivih dejanj se lahko zdravijo v psihiatrični bolnišnicah, kamor jih napoti sodišče, ki oceni prištevnost storilcev, veliko vlogo pa ima pri tem psihiatrični izvedenec. V primeru, da storilec stori kaznivo dejanje v času neprištevnosti, mu izrečejo oprostilno sodbo, vendar se mora nujno zdraviti v psihiatrični bolnišnici, lahko se ga tudi neprostovoljno hospitalizira. Duševno motena oseba lahko stori kaznivo dejanje, ampak teh primerov je izjemno malo, velikokrat raje sodijo sebi kot drugim. Rezultati ankete kažejo, da je stigmatizacija duševno motenih oseb v slovenskem okolju še vedno prisotna, velika večina ljudi jih ima za drugačne, takšne, ki jih je potrebno (tudi proti njihovi volji) hospitalizirati. Še vedno pa je kar 78 % anketirancev pripravljenih osebam z duševno motnjo pomagati.
Ključne besede: kazniva dejanja, storilci, duševne motnje, javnost, stališča, diplomske naloge
Objavljeno: 23.10.2015; Ogledov: 912; Prenosov: 168
.pdf Celotno besedilo (664,20 KB)

35.
Medijska reprezentacija amok situacij in storilcev
Kristina Pavli, 2015, diplomsko delo

Opis: Amok je globalen medijski kulturni fenomen. Zaradi geografske omejenosti dogodka na določeno skupnost in okolje je večina z njim seznanjena prav preko množičnih medijev, ki vplivajo na javno razumevanje amok situacij. Vedejo se v skladu s tržnimi zakonitostmi in o kriminaliteti poročajo na senzacionalističen način, izpostavljenost prekomernemu nasilju v medijih pa ima lahko pri občinstvu za posledico zmanjšanje občutljivosti za nasilje, dojemanje grožnje za večjo, kot je v resnici, in posnemanje. Poleg tega strokovnjaki ugotavljajo, da so vzroki za množično nasilje ter njegovi učinki poenostavljeni in v medijih pogosto napačno predstavljeni, kar vključuje tudi prikazovanje problema duševnega zdravja. Mediji so nagnjeni k prekomernemu sklicevanju na povezavo duševne bolezni in nasilja, s čimer med drugim prispevajo k stigmatizaciji duševnih bolnikov. Mediji lahko preko učinka posnemanja prispevajo tudi k sami pojavnosti amok situacij, možno pa bi jih bilo uporabiti tudi za preventivo teh dejanj, kar očitno nakazujejo že študije o učinkih medijev na pojavnost samomorov. Priporočila za medijsko poročanje v primeru samomorov bi lahko služila kot osnova za spremembo poročanja v primeru množičnih pokolov. Številni raziskovalci, pa tudi Ameriško psihološko združenje tako množičnim medijem predlagajo naj ne objavljajo imen napadalcev, njihovih obrazov in propagande, naj ne poročajo o njihovem življenju in ne ugibajo o motivu, naj zmanjšajo število podrobnosti (potek dogajanja, uporabljena oblačila, oborožitev ipd.) in krvavih detajlov, naj ne objavljajo fotografij in video posnetkov, naj usmerijo pozornost na žrtve, a zmanjšajo količino fotografij žalujočih družin, v splošnem pa naj omejijo poročanje, ki naj bo zmanjšano in lokalizirano, povedo pa naj tudi drugačno zgodbo. Z namenom raziskovanja, kakšna je medijska reprezentacija amok situacij in storilcev v slovenskem medijskem prostoru, smo analizirali poročanje spletnih medijev rtvslo.si in 24ur.com o 12 amok situacijah iz ZDA in Evrope. Z metodo kritične diskurzivne analize smo ugotovili, da medijsko poročanje o amok situacijah v slovenskih spletnih medijih prevladujoče ne sledi začrtanim smernicam poročanja in da je v ospredju poročanja storilec, ki je prevladujoče reprezentiran kot posameznik s predhodnimi duševnimi težavami.
Ključne besede: amok, krizne situacije, storilci, mediji, medijsko poročanje, analize, diplomske naloge
Objavljeno: 22.10.2015; Ogledov: 828; Prenosov: 189
.pdf Celotno besedilo (765,65 KB)

36.
Dejanja otrok, ki imajo znake kaznivega dejanja
Tina Marinčič, 2015, diplomsko delo

Opis: Otroci so specifična skupina oseb, ki si zaslužijo posebno obravnavo v kazenskem sistemu, če se pojavijo kot storilci dejanj, ki imajo znake kaznivega dejanja. Ker gre za posebej ranljiva bitja, moramo biti pozorni, da jim v prvi vrsti zagotovimo varnost in spoštovanje njihovih pravic, šele nato pa jih obravnavamo z vidika storilcev dejanj, ki imajo znake kaznivega dejanja. Najprej smo definirali ključne pojme, ki se pojavljajo v kazenski zakonodaji, torej kaznivo dejanje, storilec in kazenska odgovornost. Prav tako smo preučili pravno razmejitev med otroci, mladostniki in odraslimi. Podrobneje smo si ogledali delo institucije centra za socialno delo in Varuha človekovih pravic, ter kakšna je njuna vloga pri zagotavljanju in varstvu pravic otrok, ki jih narekuje tudi Konvencija o otrokovih pravicah. Meja kazenske odgovornosti se močno razlikuje tako znotraj Evropske unije, kot tudi drugje po svetu. Nekatere države sploh nimajo pravno določene minimalne starostne meje za kazensko odgovornost, druge pa imajo to postavljeno zelo nizko. Ta je na primer na Škotskem dosežena že z 8. letom, v Angliji z 10. letom, na Irskem pa z 12. letom starosti. Ugotovili smo, da osebe, mlajše od 14. let po slovenski zakonodaji ne morejo biti kazensko odgovorne in zato posledično ne moremo govoriti o storilcih kaznivih dejanj. V teh primerih centri za socialno delo prevzamejo vlogo ključnega reševanja problema in skladno s pooblastili obravnavajo otroke, ki so storili dejanja, z znaki kaznivega dejanja. Pooblastila, opredeljena v katalogu javnih pooblastil, nalog po zakonu in storitev, ki jih izvajajo centri za socialno delo, so edina podlaga, ki opredeljuje tovrstno obravnavo otrok.
Ključne besede: otroci, mladoletniki, kazniva dejanja, kazenska odgovornost, storilci, centri za socialno delo, človekove pravice, otrokove pravice, diplomske naloge
Objavljeno: 15.10.2015; Ogledov: 1285; Prenosov: 175
.pdf Celotno besedilo (355,73 KB)

37.
Kazniva dejanja, ki jih lahko storijo javni uslužbenci in uradne osebe
Sanja Žlavs, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo podrobneje predstavlja kriminaliteto v javnem sektorju in kazniva dejanja, ki jih lahko storijo javni uslužbenci in uradne osebe, ter kdo so slednji. Dodani so primeri kaznivih dejanj in njihova statistika v Sloveniji. S kaznivimi dejanji javnih uslužbencev in uradnih oseb se v današnjem času kar pogosto srečujemo, jih pa institucije in organi, kot so Komisija za preprečevanje korupcije, policija, tožilstvo, sodišče, Urad RS za preprečevanje pranja denarja, Finančna uprava RS in inšpekcijske službe, zelo dobro zaznavajo, rešujejo in zmanjšujejo njihove pojave. V literaturi je zaslediti, da je najbolj razširjeno kaznivo dejanje podkupovanje. Ta podkupovanja se pojavljajo v različnih oblikah, ki so usmerjena v različne koristi. Jemanje podkupnin uradnih oseb je tudi najbolj koruptivno dejanje. Vzroki, ki pripeljejo do kaznivih dejanj, so skoraj vedno želja po izboljšanju socialnega položaja. Kazniva dejanja javnih uslužbencev oziroma koruptivnost se kaže tudi v javnih naročilih, zato je zakonodajalec sprejel natančne postopke, ki jih je opredelil v Zakonu o javnih naročilih. Kljub sprejetju tega zakona pa še vedno obstaja možnost korupcije v fazah javnega naročanja. V diplomski nalogi so obravnavana kazniva dejanja javnih uslužbencev, ki so določena v Kazenskem zakoniku (KZ-1) v Kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva. Problem kaznivih dejanj javnih uslužbencev in uradnih oseb je resen tudi zato, ker uničuje zaupanje ostalih ljudi v pravičnost in učinkovitost pravnega sistema.
Ključne besede: kazniva dejanja, storilci, javni uslužbenci, uradne osebe, korupcija, diplomske naloge
Objavljeno: 09.09.2015; Ogledov: 1146; Prenosov: 206
.pdf Celotno besedilo (613,47 KB)

38.
Ženske kot zločinke
Monika Lipnik Brus, 2015, diplomsko delo

Opis: Ker se večina raziskav in literature osredotoča zgolj na moško ali splošno kriminaliteto ter vzroke zanjo, sem se v diplomski nalogi osredotočila predvsem na sociološke dejavnike, ki vplivajo na žensko kriminaliteto. Posebno pozornost sem namenila doseženi izobrazbi, revščini, socialnemu krogu, izpostavljenosti nasilju ter povratništvu. Raziskava je opravljena z intervjuji z zapornicami na ZPKZ Ig, ki so bili zastavljeni na podlagi nekaterih socioloških in psiholoških teorij. Tako sem ugotovila, da se dejavniki za izvršitev kriminalnega dejanja prepletajo, kljub vsemu pa v večji meri prevladujejo sociološki dejavniki. Med najpogostejšimi vzroki za kriminalno dejanje sta tako slabo finančno stanje oziroma revščina ter socialni krog. Ostali dejavniki so ravno tako prisotni, vendar v manjši meri, čeprav povratništva nisem imela priložnosti raziskati.
Ključne besede: kriminaliteta, kazniva dejanja, storilci kaznivih dejanj, ženske, sociološki dejavniki, nasilje, revščina, diplomske naloge
Objavljeno: 26.08.2015; Ogledov: 827; Prenosov: 163
.pdf Celotno besedilo (430,85 KB)

39.
Long-term consequences of providing a perpetratorʹs description on a subsequent lineup performance
Joanna Kabzińska, 2012, izvirni znanstveni članek

Opis: Purpose: Descriptions of perpetrators are routinely provided by witnesses during criminal interrogations. Psychological research suggests that recalling a suspect’s appearance negatively influences the ability to subsequently recognize the described face – a phenomenon referred to as verbal overshadowing effect (VOE). VOE has been confirmed in previous research, but its duration remains unclear. Design/Methods/Approach: Participants watched a film depicting a robbery and then, depending on the group: 1) did not describe a perpetrator’s appearance or 2) provided a description. Two weeks time interval between providing perpetrator’s description and recognition attempt from among 6 photographs, was introduced. In half of the lineups each group were perpetrator-present, half – perpetrator-absent. Findings: In forensically relevant conditions, verbal overshadowing seems no longer a threat to lineup performance, at least when manifested by an increase in misidentifications rates. Nevertheless, some research suggests that providing description after two weeks results in enhanced reluctance to identify anyone in the lineup. Research Implications: As facial composite construction involves recalling perpetrator’s appearance, future research should concentrate on its influence on a subsequent lineup performance. Practical Implications: Findings suggesting that verbalizing perpetrator’s face lead to an assumption that his absence in the lineup may have a positive aspect, i.e. protecting innocent persons from being identified as suspects. Originality/Value: This research demonstrates that only the knowledge of long-term effects of verbalization, allows the assessment of the risk that VOE carries for investigative practice.
Ključne besede: storilci, priče, identifikacija, opis, učinek besednega zasenčenja
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 234; Prenosov: 28
.pdf Celotno besedilo (487,61 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

40.
Tatvine v manjših samopostrežnih prodajalnah v Zgornji Savinjski dolini
Urška Šporin, 2015, diplomsko delo

Opis: V teoretičnem delu diplomskega dela predstavimo tatvine v samopostrežnih prodajalnah. Za boljše razumevanje naloge najprej opredelimo nekaj ključnih pojmov. Opredelimo tatvine, predstavimo različne tipe prodajaln, na kratko opišemo tudi Zgornjo Savinjsko dolino in njeno prebivalstveno strukturo. Preučili smo dejavnike, ki vplivajo na možne tatove in jih privedejo do tatvine. Obravnavali smo različne tipe storilcev tatvin, čeprav splošno velja, da lahko kraja premami prav vsakega, ne glede na starost, spol in izobrazbo. Opozorili smo na značilnosti, ki pomagajo pri prepoznavi nepoštenih kupcev. Preučili smo tudi različne načine varovanja, ki jih v prodajalnah uporabljajo za preprečevanje kaznivih dejanj tatvin, od mehanskega, elektronskega in varovanja blaga z varnostno službo. Opisali smo različne vloge zaposlenih v prodajalnah in njihove pristojnosti pri preprečevanju tatvin. V drugem delu so navedeni in predstavljeni podatki, pridobljeni s pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika, ki smo ga razdelili po prodajalnah v Zgornji Savinjski dolini. Anketiranih je bilo 49 zaposlenih v manjših samopostrežnih prodajalnah. Najprej smo predstavili demografske podatke anketirancev, nato pa še ostale rezultate izvedene ankete. V zaključnem delu našega diplomskega dela smo preverili zastavljene hipoteze ter zapisali ključne ugotovitve.
Ključne besede: kazniva dejanja, tatvine, storilci, samopostrežne prodajalne, preprečevanje, varovanje, diplomske naloge
Objavljeno: 15.04.2015; Ogledov: 702; Prenosov: 182
.pdf Celotno besedilo (915,53 KB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici