Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Odkar je v naše življenje vstopil internet kot multimodalni medij, se je v sklopu razvijajoče se internetne tehnologije ter novonastalih »online« besedilnih vrst koncem prejšnjega tisočletja pojavil tudi novi način dialoške komunikacije v obliki bloga. Le-ta je nadomestil poprejšnjo »offline« obliko dnevniških zapisov in ji dodal argumentativni aspekt ter apelativno funkcijo. Pričujoče magistrsko delo preučuje argumentativno strukturo političnih blogov na podlagi nadrobne strukturne in jezikovno stilne analize. V teoretičnem delu je najprej predstavljena zgodovina blogov, ki so kmalu po vzniku interneta postali priljubljena domena medmrežne komunikacije, ki je ljudem omogočila javno obelodanjenje njihovega mnenja in virtualno povezanost s celotnim svetom. Izhajajoč iz teoretičnih dognanj, smo ugotovili, da se je blogosfera začela razvijati leta 1999 in čez noč postala nepogrešljiv vir vsakdanje komunikacije. Razlog za hitro širjenje je bil tudi ta, da je vsak povprečni slehernik lahko vzpostavil svojo spletno stran in z relativno lahkoto ustvaril svojo blogovsko platformo, preko katere je prenesel svoje sporočilo v svet. Tako so se najprej pojavili osebno-izpovedni blogi, kmalu zatem pa tudi blogi, ki so naslavljali specifične teme. Posledično so že v nekaj letih postali nadvse priljubljeni politični blogi, s pomočjo katerih so blogerji želeli vplivati na javno mnenje. Na tem mestu je treba omeniti, da blogovski zapisi že od samih začetkov veljajo za besedilni žanr, v katerem pisci izražajo svoje mnenje z namenom prepričati bralca. V njih lahko zasledimo tudi moderni duh časa, ki se kaže v novodobnih izraznih strukturah. Blog se od ostalih besedilnih žanrov loči predvsem po tem, da v njem prevladuje avtorjevo lastno vrednotenje dogodka. Večina ostalih, predvsem poročevalskih žanrov, namreč ne dovoljuje podajanje lastnega mnenja, s čimer bi prestopili žanrske okvire. Blog teh okvirov praktično nima, zakaj producentom je dovoljeno vse. Posamezniki namreč ne delujejo znotraj strogo konfiniranega sistema, temveč pravila postavljajo sami. Sicer obstajo tudi takšni blogi, ki delujejo v okviru določene časopisne hiše, a jim v striktnem pomeni besede ne moremo reči blogi, oziraje se na dejstvo, da je blog strogopomensko v domeni individuuma in ne organizacije. Priljubljenost blogov lahko pripišemo številnim dejavnikom. Poglavitni razlog je javna dostopnost, poleg tega pa je tudi zunanja podoba v primerjavi z ostalimi besedilnimi vrstami izjemno zanimiva, lahko bi rekli, da celo razgibana. Sestoji namreč iz fluidnega prepletanja slikovnega gradiva in besedila, obenem pa je načeloma blogu na koncu dodana funkcija komentarja, ki omogoči dialoški proces med producentom, torej stvariteljem bloga, in recipientom, bralcem, ki dostopa do bloga z namenom izpopolniti svojo miselno shemo in rekonstruirati lastno mnenje. Blog smo se namenili analizirati na podlagi predpostavke, da ta besedilna vrsta avtorju omogoča izražanje lastnega mnenja in odnosa do obravnavane vsebine, pri čemer je zapis stilno bogat. Cilj magistrskega dela je bil ugotoviti, vsled česa imajo politični blogi v javni sferi tako silen vpliv. Pri iskanju odgovora na to vprašanje smo se osredinili na strukturno analizo argumentativne sheme blogovskih zapisov in jezikovno stilne lastnosti teh besedil. Argumentacija nas je zanimala zato, ker je pomemben del vsakega teksta. Avtor lahko namreč svoje bralce prepriča le tako, da jih seznani z ustreznimi argumenti in svoje argumente utemelji. Pri tem so mu na voljo vse jezikovno stilne prvine oziroma izrazne možnosti, ki jih ponuja jezik. Argumentacija je tudi edini način, s katerim lahko na plano prodre tud apelativna funkcija, ki se je avtorji često poslužujejo. Persuasija predstavlja namreč avtorjevo ciljno usmerjenost, brez katere bi blogovski zapis ne imel notranje namenskosti.
Ključne besede: politični blog, stilistična analiza, argumentacija, Toulminov model, komparativna analiza
Objavljeno v DKUM: 23.10.2019; Ogledov: 823; Prenosov: 127
Celotno besedilo (1,08 MB)

Opis: Magistrsko delo stilistično analizira devet inavguralnih govorov ameriških predsedniških velikanov, od prvega, ki ga je leta 1789 imel George Washington, do govora Baracka Obame iz leta 2009. Analiza je opravljena na glasovni, morfološki, leksikalni, skladenjski in semantični ravni. Pripadajoč žanru predsedniške retorike, inavguralni govori vključujejo primesi epideiktične in deliberativne retorike. Vsebina govora zrcali družbene, politične in gospodarske okoliščine iz časa inavguracije. V vsakem izmed devetih govorov so prisotne retorične figure, ki se med seboj prepletajo in podpirajo glavno sporočilo govora. Strategije retoričnega prepričevanja - etos, logos, patos - so prisotne v vseh govorih, ne glede na zgodovinske in druge okoliščine. Skozi čas se je zmanjšala kompleksnost govorov in se približala široki ameriški publiki.
Ključne besede: inavguralni govori, stilistična analiza, predsedniška retorika, retorične figure, sredstva retoričnega prepričevanja
Objavljeno v DKUM: 18.06.2013; Ogledov: 1923; Prenosov: 461
Celotno besedilo (2,40 MB)