Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Stavbna pravica je vstopila v naš pravni red leta 2003 z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika. Je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino. Nastane na podlagi pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice, ki jo skleneta lastnik zemljišča in imetnik stavbne pravice, izdaje zemljiškoknjižnega dovolila in vpisa v zemljiško knjigo. Ker stavbna pravica omogoča različen pravni režim zemljišča in objekta, predstavlja izjemo od temeljnega načela povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit). Slednje pomeni, da je lastnik zgradbe, ki je zgrajena na podlagi stavbne pravice, imetnik stavbne pravice in ne lastnik zemljišča. Imetnik stavbne pravice mora za čas trajanja stavbne pravice, ki je omejen na 99 let, lastniku zemljišča plačevati nadomestilo. Stavbna pravica je prenosljiva in podedljiva pravica, možno jo je obremeniti z zastavno pravico, z osebno služnostjo, možno je stavbno pravico preoblikovati v etažno lastnino, kot tudi dogovoriti medsebojno predkupno pravico. Stavbna pravica preneha s potekom časa za katerega je bila ustanovljena ali pa na podlagi predčasnega prenehanja. Do slednjega pride na podlagi sporazuma med lastnikom zemljišča in imetnikom stavbne pravice, drugi razlog za predčasno prenehanje pa predstavlja kršitev s strani imetnika stavbne pravice. Ob prenehanju stavbne pravice je lastnik zemljišča dolžan imetniku stavbne pravice plačati nadomestilo zaradi povečanja vrednosti zemljišča, saj pride do ponovne vzpostavitve načela povezanosti zemljišča in objekta, kar pomeni da zgradba postane last lastnika zemljišča. V avstrijski pravni red je stavbna pravica vstopila s posebnim zakonom (Baurechtsgesetz) leta 1912. Poznajo jo kot prenosljivo in podedljivo pravico imeti na ali pod površino zemljišča zgradbo. Tudi v Avstriji predstavlja izjemo od načela povezanosti zemljišča in objekta. Čas trajanja stavbne pravice je omejen na najmanj 10 in največ 100 let. V nemškem pravnem redu prav tako poznajo poseben zakon, ki ureja stavbno pravico (Erbbaurechtsgesetz). Tudi tam predstavlja izjemo od že omenjenega načela, za razliko od slovenske in avstrijske ureditve pa nimajo omejitve trajanja stavbne pravice. V primerjavi s Slovenijo sta ureditvi stavbne pravice v Avstriji in Nemčiji dokaj podobni, tako vsebinsko, kot po samem obsegu zakona. Slovenska ureditev namreč obsega le 10 členov, medtem ko jo avstrijski zakon ureja v 1. do 20. členu, nemški pa celo v 1. do 39. členu. Primerjava ureditev je nakazala na pomanjkljivosti stavbne pravice v slovenski ureditvi, kar kaže na njeno podnormiranost in na potrebo po spremembi oziroma dopolnitvi ureditve stavbne pravice v Stvarnopravnem zakoniku.
Ključne besede: Stvarno pravo, stavbna pravica, načelo povezanosti zemljišča in objekta, zemljišče, zgradba, nastanek stavbne pravice, razpolaganje s stavbno pravico, prenehanje stavbne pravice.
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1781; Prenosov: 449
Celotno besedilo (481,11 KB)

Opis: Bistvo instituta stavbne pravice je v pravni ločitvi zgradbe od zemljišča, kar omogoča različen lastniški položaj na stavbi in zemljišču, zaradi česar pomeni odstop od načela superficies solo cedit. Enako velja tudi za etažno lastnino, ki omogoča, da se posamezni del stavbe določi kot samostojna stvar. Nepremičnine nastanejo v geodetskih postopkih, kjer se tudi ugotavljajo njihove lastnosti in se kot take evidentirajo v zemljiškem katastru in katastru stavb. Ko nepremičnina nastane in so znane njene lastnosti, kot so obseg, površina, meje itd., sledi določitev pravic, ki se vežejo nanjo. Te pravice pa se evidentirajo na podlagi zemljiškoknjižnih predlogov ali poočitve v zemljiško knjigo. Etažna lastnina se vzpostavi šele z vpisom v zemljiško knjigo. V skladu z 258. členom SPZ se lahko zgradba, ki je zgrajena na nepremičnini, obremenjeni s stavbno pravico, tudi razdeli v etažno lastnino ob upoštevanju zakonskih pogojev. Izvesti je treba delitev zgradbe na posamezne in skupne dele, pri čemer so posamezni deli takšni, da jih je mogoče posebej uporabljati, skupni deli pa služijo vsem ali vsaj več posameznim delom. V klasični etažni lastnini je glavni skupni del zemljišče, na katerem stoji stavba, in z vidika lastninske pravice se na to zemljišče prenaša pravno razmerje etažnih lastnikov na skupnih delih. Etažna lastnina se lahko vzpostavi samo na že zgrajeni zgradbi, zato bo investitor gradnje najprej praviloma pridobil stavbno pravico na zemljišču in sezidal zgradbo. Ko bo z gradnjo končal, bo z enostranskim pravnim poslom oblikoval etažno lastnino po pravilih SPZ. Posebnost take etažne lastnine bo v tem, da bo namesto zemljišča, na katerem stoji zgradba, skupni del predstavljala stavbna pravica. Imetništvo stavbne pravice pa bo enako, kot je pravno razmerje na skupnih delih, torej bo vsakemu posameznemu delu pripadal ustrezni delež udeležbe na stavbni pravici. Takšen režim etažne lastnine na zgradbi nima vpliva na prenehanje stavbne pravice, saj s potekom časa nastopijo enake pravne posledice in zgradba kot celota postane sestavni del zemljišča, na katerem je pred tem obstajala stavbna pravica. Iz razloga, da zgradba po prenehanju nima več lastnosti samostojne stvari, preneha tudi etažna lastnina. Lastnik oziroma lastniki zemljišča po prenehanju stavbne pravice pa lahko ponovno vzpostavijo etažno lastnino, če tako želijo. Stavba in njeni prostorski deli ostanejo vpisani v katastru stavb, kadar preneha stavbna pravica, kar pomeni, da prenehanje stavbne pravice ni podlaga za izbris stavbe in njenih prostorskih delov iz katastra stavb in tudi ne za prenehanje etažne lastnine. Posledica prenehanja je le ta, da prejšnji lastniki posameznih delov, če niso hkrati postali solastniki zemljišča, ki je obremenjeno s stavbno pravico, in če so ti različni od lastnika tega zemljišča, izgubijo lastninsko pravico na posameznih delih stavbe v etažni lastnini in soimetništvo stavbne pravice. Nov etažni lastnik postane lastnik zemljišča.
Ključne besede: načelo superficies solo cedit, stavbna pravica, etažna lastnina, preoblikovanje stavbne pravice v etažno lastnino, zemljiški kataster, kataster stavb, zemljiška knjiga
Objavljeno v DKUM: 24.09.2018; Ogledov: 2431; Prenosov: 402
Celotno besedilo (1,17 MB)

Opis: S posadno listino se opredeljuje listina o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja, saj zaradi določenih pravnih dejstev knjižno stanje ne ustreza resničnemu pravnemu stanju. Z novelo ZZK-1C je bil 40. člen dopolnjen z novim tretjim odstavkom, po katerem se za zemljiškoknjižno dovolilo šteje tudi listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe (posadna listina) ali zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali zaradi nadomestitve izgubljenih listin dovoljuje vpis lastninske pravice ali druge pravice v korist druge osebe. S posadno listino zemljiškoknjižni lastnik priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe, z listino o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim pa se nadomešča pravno poslovni prenos. Razlika je v tem, da je izvirna pridobitev neodvisna od pravnega prednika, zato izda takšno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, pa dejansko to ni, in v posadni listini prizna dejstva priposestvovanja osebi, ki ji priznava stvarno pravico in zato dovoljuje vpis nanjo. V drugem primeru pa je potrebno upoštevati načelo pravnega prednika . Tudi ko je podlaga za vpis v zemljiško knjigo ena izmed teh listin, morajo biti upoštevani vsi pogoji, ki so po ZZK-1 potrebni za overitev zemljiškoknjižnega dovolila. V obeh primerih mora biti listini priloženo tudi potrdilo o namenski rabi nepremičnine, oziroma v primeru, ko gre za nepremičnino, ki je glede na namen rabe podvržena ureditvi po drugih prisilnih predpisih, tudi soglasje ali odobritev pristojnega organa oziroma potrdilo, da takšno soglasje ali odobritev ni potrebna.
Ključne besede: uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, posadna listina, stavbna pravica, hipoteka, etažna lastnina, preoblikovanje stavbne pravice v etažno lastnino
Objavljeno v DKUM: 02.12.2016; Ogledov: 5150; Prenosov: 770
Celotno besedilo (640,33 KB)

Opis: Pri načrtovanju izgradnje javne infrastrukture se država in lokalne skupnosti nemalokrat srečajo s problematiko umestitve v prostor. Pri tem je potrebno pretehtati, katera trasa bo najcenejša in preveriti, po katerih nepremičninah bo trasa infrastrukture potekala. V konkretnih primerih se velikokrat srečajo z nepremičninami v zasebni lasti. Diplomska naloga bo predstavila postopke, ki jih imajo organi javnega prava na voljo, da pridobijo ustrezno pravico graditi na tem nepremičnem premoženju. Najbolj enostaven način je nedvomno pravno-poslovna pridobitev, pri kateri se stranki sporazumeta o vseh bistvenih sestavinah in podpišeta pogodbo o prodaji nepremičnine oziroma drugi razpolagalni pravici. V primeru, da stranki ne dosežeta sporazuma, pa imajo javni organi na voljo različne instrumente, s katerimi »prisilijo« lastnike k prodaji o oziroma omejitvi lastninske pravice. Ti instrumenti, ki so v diplomski nalogi podrobneje opisani in predstavljeni so razlastitev, ustanovitev stvarne služnosti oziroma stavbne pravice in začasna pravica uporabe nepremičnine.
Ključne besede: nepremičnina, javna korist, javna infrastruktura, država, lokalna skupnost, lastninska pravica, razlastitev, služnost, stavbna pravica, predkupna pravica, pogodba.
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 1396; Prenosov: 149
Celotno besedilo (645,39 KB)

Opis: V našem pravnem redu gradnja ni prepuščena posameznikom, saj gre za področje, ki je regulirano, zlasti z namenom zaščite javnega interesa. Temeljni pogoj graditve objektov je pravnomočno gradbeno dovoljenje. postopek izdaje gradbenega dovoljenja je upravni postopek, za začetek tega postopka je potrebna investitorjeva zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, vsebino zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pa natančno opredeljuje zakonodaja: inter alia morata biti zahtevi priložena najmanj dva izvoda projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in dokazilo o pravici graditi, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo. a še ni vpisana v zemljiško knjigo. Dokazilo o pravici graditi je dokazilo o lastninski ali drugi stvarni pravici ali o kateri drugi pravici, na podlagi katere lahko investitor na določenem zemljišču oziroma objektu izvaja gradnjo. Prva med relevantnimi pravicami je lastninska pravica, in sicer kot izključna lastninska pravica, prva tako pa so relevantne vse pojavne oblike lastninske pravice, kot so solastnina, skupna lastnina in etažna lastnina. Med druge stvarne pravice spadajo služnostna pravica in stavbna pravica. Med druge pravice spadajo naslednje obligacijske pravice, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo: najemna oziroma zakupna pogodba in posebna pravica uporabe javnega dobra. Dokazila s katerimi se dokazuje ustrezna pravica so izpisek iz zemljiške knjige, notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne oziroma obligacijske pravice na določeni nepremičnini v zemljiško knjigo, upravna ali sodna odločba ali druga listina, za katero poseben zakon določa, da se šteje za dokazilo o pravici graditi. Dokazilo o pravici graditi je relevantno samo pri izdaji gradbenega dovoljenja, slednje pa se izdaja z namenom graditve objektov. Pri graditvi objektov imajo nepogrešljivo vlogo svetovalni inženirji, katerih glavna naloga je, da pomagajo naročniku pri uresničitvi podjema, ki se ga je nameraval uresničiti. Njihova nepogrešljiva vloga izhaja iz dejstva, da naročnik sam nima zadostnega znanja za realizacijo podjema, svetovalni inženirji, organizirani v svetovalnih družbah pa ga imajo, ravno njihovo znanje je razlog za njihovo angažiranje.
Ključne besede: pravica graditi, dokazilo o pravici graditi, lastninska pravica, služnost, stavbna pravica, posebna pravica uporabe javnega dobra, inženiring, svetovalni inženiring, gradbena pogodba, projektantska pogodba
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 7440; Prenosov: 982
Celotno besedilo (1,06 MB)