SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
AORIST IN IMPERFEKT V KOPITARJEVI IZDAJI CLOČEVEGA GLAGOLITA
Iztok Mikulan, 2011, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo predstavlja dva starocerkvenoslovanska glagolska časa, aorist in imperfekt. Analiza oblik in rabe aorista ter imperfekta je temeljila na Kopitarjevi izdaji Cločevega glagolita. To je kanonski glagolski spomenik stare cerkvene slovanščine, ki je nastal po bolgarski predlogi nekje na Hrvaškem najkasneje v 11. stoletju. Ohranjen je le manjši del kodeksa, a je njegova izdaja pomenila velik premik v raziskovanju tega jezika. Aorist in imperfekt sta obstajala že v indoevropščini in zato je v teoretičnem delu nakazan razvoj teh oblik preko stare grščine in latinščine. Njuna raba je v nekaterih slovanskih jezikih začela upadati že v času, ko je Cločev glagolit nastal, drugi jeziki, predvsem južnoslovanski, pa so ju ohranili do danes. Analiza je pokazala, da sta obe obliki v stari cerkveni slovanščini 11. stoletja še pogosti. V tako kratkem besedilu se pojavi kar 328 oblik aorista ali imperfekta. Za lažjo predstavo o tem, kako so se različne oblike aorista in imperfekta uporabljale, je dodan seznam nedoločnikov, ki so v besedilu Cločevega glagolita postavljeni vanju, vsaki različni obliki pa je dodan del sobesedila. Preteklost se je v stari cerkveni slovanščini lahko izražala še z oblikami perfekta, a je v ohranjenih besedilih na ta način izražena mnogo redkeje. Tako aorist kot imperfekt sta lahko bila uporabljena tudi kot stilno sredstvo. Zaradi značilnih končnic namreč ob kopičenju oblik (kar je pri pridigah pogosto) ustvarjata občutek ritma in rime. V besedilu so zapisane vse pričakovane oblike aoristov in imperfektov, saj je tvorba večinoma sledila paradigmam. V nekaj primerih je prišlo do nepričakovanih oblik, kar priča o jezikovnih spremembah in vplivu narečij živega jezika na staro cerkveno slovanščino.
Ključne besede: Cločev glagolit, glagol, aorist, imperfekt, stara cerkvena slovanščina, Jernej Kopitar
Objavljeno: 05.09.2011; Ogledov: 2120; Prenosov: 144 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

2.
Deležniški in deležijski skladi na -č in -ši v slovenščini
Marko Jesenšek, 2006, izvirni znanstveni članek

Opis: Deležniško in deležijsko izražanje z oblikami na -č in -ši je bilo v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku od 16. do 19. stoletja slabo izkoriščeno in skoraj pozabljeno, pod vplivom prekmurskega knjižnega jezika in po vzgledu stare cerkvene slovanščine pa je v 19. stoletju ponovno oživelo. Oblike na -č in -ši so v enotnem slovenskem knjižnem jeziku druge polovice 19. stoletja postale modne in izrazito knjižne, konec stoletja pa so se z nastopom slovenskih modernistov ponovno umaknile na jezikovno obrobje, kjer so se obdržale v znanstvenem in tudi publicističnem jeziku kot učinkovit skladenjski strnjevalec in sredstvo za hierarhizacijo dejanj.
Ključne besede: slovenščina, slovenska slovnica, deležniki, deležja, zgodovina jezika, stara cerkvena slovanščina, slovenski knjižni jezik, skladenjsko strnjanje
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 391; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (208,03 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine
Gjoko Nikolovski, 2016, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija z naslovom Jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine je razdeljena na štiri dele: uvod, teoretični in empirični del ter sklep. Teoretični del disertacije vsebuje dve celoti. V prvem delu obravnavam osnovne pojme v slavistiki, ki se nanašajo na Slovane, njihova poimenovanja (etnonime) skozi zgodovino, prajezik, pradomovino, slovanske selitve, začetke slovanske pismenosti, staro cerkveno slovanščino. Namen tega dela je ustvariti pogled na obdobje pred nastankom in na pojav stare cerkvene slovanščine. V drugem delu teoretičnega dela se ukvarjam s pojavom najpomembnejšega vprašanja v slavistiki, ki se je oblikovalo na prehodu iz 18. v 19. stoletje in se nanaša na definiranje jezikovne osnove stare cerkvene slovanščine. Odgovor na to vprašanje se je oblikoval v obliki dveh teorij, panonske (panonsko-karantanske), ki sta jo zagovarjala Jernej Kopitar in Franc Miklošič, in makedonske teorije, ki sta jo zastopala Vatroslav Oblak in Vatroslav Jagić. Jernej Kopitar in pozneje Franc Miklošič sta zagovarjala teorijo, po kateri je bila osnova stare cerkvene slovanščine jezik panonskega območja, tj. jezik prednikov Slovencev. Jernej Kopitar je odkril veliko besed, ki so bile izposojenke iz latinskega in nemškega jezika (oc6t7, lat. acetum, ol7tar6, lat. Ataria, post7, nem. Fasta, pop7, nem. pfaffo). Domneval je, da naj bi bile te besede prisotne samo v slovanskem govoru, ki ga je govorilo prebivalstvo na območjih v bližini latinskega in nemškega jezika. Domnevo je dodatno podprl tudi z določenimi besedami, ki so bile prisotne v jeziku panonsko-moravskih Slovanov (balii, resnota, otok7, bratr7, rob7, pape'6). K tem argumentom je Franc Miklošič dodal še obstoj nosnikov (4, ѧ) in soglasniških skupin [t in 'd v madžarskem jeziku v izposojenkah slovanskega porekla (pentek madž. : pѧt7k7, szombota : s4bota; mozstoha, rozsda, Budapest), ki naj bi bile prevzete iz sosednjega slovanskega oziroma slovenskega jezika. Vatroslav Jagić in njegov učenec Vatroslav Oblak sta zastopala drugačno stališče. Oblak je ob koncu leta 1891 odšel na študijsko potovanje po južni Makedoniji, kjer je preučeval narečja solunske okolice. V narečju vasi Suho v okolici Soluna je našel jezikovne reflekse, ki so ozko povezani s staro cerkveno slovanščino. Po Vatroslavu Oblaku so najpomembnejše naslednje lastnosti: (1) razvoj ъ > o in ь > e kot v najstarejših slovanskih pisnih spomenikih, (2) ohranjanje nosnih vokalov 4 in ѧ, (3) ohranjena soglasniška sklopa [t in 'd kot v stari cerkveni slovanščini, (4) nerazlikovanje refleksov starih 5 = §. Končni rezultat je bila uveljavitev makedonske ali makedonsko-bolgarske teorije, ki temelji na dejstvu, da sta brata Ciril in Metod vzela za osnovo stare cerkvene slovanščine govore iz okolice Soluna, s čimer je zavrnil starejšo panonsko teorijo o poreklu stare cerkvene slovanščine. Razvidno je, da obe teoriji ponujata različna odgovora in imata enostransko stališče, ki ne vključuje sociolingvističnih okoliščin. V osnovi se zagovorniki panonske teorije sklicujejo na besedišče, medtem ko so v osnovi makedonske teorije zgodovinskoglasoslovni argumenti. V naslednjem poglavju sledi pregled pogledov na vprašanje o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine pri slovenskih jezikoslovcih 20. stoletja, pri čemer izpostavljam poglede Martine Orožen, Alenke Šivic Dular, Vande Babič in Mateja Šeklija. Ugotavljam, da je Martina Orožen bolj naklonjena teoriji Jerneja Kopitarja in Franca Miklošiča kljub umirjenemu vseslovanskemu pogledu, ki ga zagovarja v enem od svojih člankov, medtem ko preostali trije obravnavajo jezikovno osnovo s stališča genetske lingvistike in za to uporabljajo zgodovinskoglasoslovne argumente, na podlagi katerih stari cerkveni slovanščini določajo južnoslovansko osnovo. V naslednjem poglavju s pomočjo genetolingvistične teorije Daliborja Brozovića ugotavljam, da je stara cerkvena slovanščina kot knjižni jezik najvišje postavljeni neorganski konkretni idiom, ki ima svojo organsko osnovo v obliki krajevnega govora. Neorganskost je bila dosežena s civilizacijskimi nadgradnjami, in sicer z vnosom grških elementov v južnoslovanskem prostoru in nato z vnosom velikomoravsko-panonskih elementov v velikomoravsko-panonskem prostoru. Empirični del doktorske disertacije vsebuje: (1) opis fonoloških baz suškega govora, (2) kratek opis oblikoslovne podobe suškega govora, (3) primerjalno analizo ključnih refleksov med lagadinsko-bogdanskimi govori, (4) primerjalno analizo refleksov za praslovanski skupini *tj in *dj med solunsko-vodenskimi in sersko-lagadinskimi južnimi makedonskimi govori, (5) analizo pojavnosti besedja zahodnega (moravsko-panonskega) izvora v kanonskih spomenikih stare cerkvene slovanščine in poznejših makedonskih spomenikih iz 12., 13., 14. in 15. stoletja. Obstoj soglasniških skupin št in žd in primerjalna analiza drugih refleksov v lagadinsko-bodanski skupini govorov je pokazala, da suški, visoški in zarovski govor tvorijo narečno oazo, ki hrani reflekse (ä, razvoj ъ > o in ь > e ter št in žd), medtem ko se v njihovih sosednjih govorih opažajo novejši refleksi (denazalizacijo, ekavski razvoj 5, ǵ in ḱ). Na podlagi opravljenih analiz sem potrdil, da je prvotna organska osnova stare cerkvene slovanščine najverjetneje solunski govor 9. stoletja z okolico, ki se je danes najbolj ohranil v govorih vasi Suho, Visoka in Zarovo. Zadnji del empiričnega dela ponuja analizo pojavnosti besedja zahodnega (moravsko-panonskega) izvora v kanonskih spomenikih stare cerkvene slovanščine in makedonskih spomenikih iz 12., 13., 14. in 15. stoletja. Analiza je potrdila prisotnost številnih velikomoravsko-panonskih besed v makedonskih spomenikih, ki so se v makedonska besedila vnašala po vrnitvi cirilometodovih učencev v makedonsko-bolgarski prostor. V sklepu ugotavljam, da z genetolingvističnim pogledom na jezikovno osnovo stare cerkvene slovanščine definiramo njeno organsko južnoslovansko ali natančneje solunsko osnovo. Z upoštevanjem velikomoravsko-panonskega besedišča predlagam širši pogled na oblikovanje stare cerkvene slovanščine, in sicer skozi prizmo zgodovinskih in sociolingvističnih okoliščin ter v njenem polnem obsegu, ki vključuje vse faze razvoja v času in prostoru. Na koncu doktorske disertacije je še priloga z izbranimi govorjenimi besedili iz vasi Suho.
Ključne besede: Slovani, stara cerkvena slovanščina, jezikovna osnova, genetolingvistična teorija, jugovzhodna makedonska narečna skupina, suški govor, velikomoravizmi, panonizmi, makedonski biblijski rokopisi
Objavljeno: 13.10.2016; Ogledov: 693; Prenosov: 116
.pdf Celotno besedilo (7,73 MB)

4.
Diachrone und synchrone Aspekte von Personal-, Possesiv- und Demonstrativpronomina in der Slawia
Arno Wonisch, 2014, izvirni znanstveni članek

Opis: Diahroni in sinhroni vidiki osebnih, svojilnih in kazalnih zaimkov v slovanskih jezikih Namen prispevka je prikazati nekatere podobnosti in razlike v sistemu osebnih, svojilnih in kazalnih zaimkov v stari cerkveni slovanščini in v današnjih slovanskih jezikih. Po kratkem uvodu s splošnimi podatki o poimenovanju te besedne vrste v slovanskih jezikih sledi krajša analiza navedenih zaimenskih kategorij z diahronega in s sinhronega vidika. Na ravni zaimkov je opozorjeno tudi na nekatere posebnosti v odnosu med prvim slovanskim knjižnim jezikom in sodobnimi jeziki slovanske jezikovne družine.
Ključne besede: osebni zaimki, svojilni zaimki, kazalni zaimki, slovanski jeziki, stara cerkvena slovanščina
Objavljeno: 15.02.2018; Ogledov: 33; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (339,11 KB)

5.
Fonološke baze suškega govora
Gjoko Nikolovski, 2016, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek obravnava fonološke baze suškega govora, ki spada v jugovzhodno narečno skupino makedonskega jezika oz. v sersko-lagadinsko podskupino govorov. Ti govori se danes nahajajo v severnem delu Grčije, ki je bil do leta 1912 del etničnega ozemlja Makedoncev. Slovenski filolog Vatroslav Oblak je v letih 1891/1892 raziskoval narečja severno od Soluna in o njih napisal razpravo Macedonische Studien, v kateri je opisal solunski suški govor. Z glasovnimi refleksi, ki jih je našel v suškem govoru, je podprl svojo teorijo o solunski jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine (1895). Prispevek prinaša najsodobnejše stanje fonoloških baz suškega govora, in sicer 120 let po izidu omenjenega Oblakovega dela.
Ključne besede: makedonščina, stara cerkvena slovanščina, fonološke baze, suški govor
Objavljeno: 22.02.2018; Ogledov: 44; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (653,61 KB)

Iskanje izvedeno v 0.03 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici