| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Zastopanje otroka glede na Bruseljsko uredbo IIa
Tina Pritekelj, 2012, diplomsko delo

Opis: Starši so zakoniti zastopniki svojega mladoletnega otroka, ki še nima popolne poslovne sposobnosti. Svojega otroka zastopajo pred sodišči ter pred drugimi organi in organizacijami in sklepajo pravne posle v njegovem imenu in za njegov račun, ter tako skrbijo za osebo in za premoženje otroka. V moderni družbi in z modernim načinom življenja vse pogosteje prihaja do položaja, ko starši in otroci niso isti državljani ali ne prebivajo v isti državi članici EU. Ta socialni problem postane relevanten predvsem v primerih, ko pride med samimi starši ali med starši in otroki do sporov v zvezi z izvrševanjem starševske odgovornosti, v obseg katere spada tudi vprašanje pravice do zastopanja otroka. V teh primerih postane najprej pomembno vprašanje, v kateri državi članici je mednarodno pristojno sodišče za razrešitev spora. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa, ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se je pojavil v primeru mednarodnih družin ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. Uredba ima prednost pred nacionalno zakonodajo. Pojavi pa se tudi vprašanje, katero pravo bo pristojno sodišče uporabilo za razrešitev spora, kar pa se rešuje po nacionalnem pravu držav članic, kajti Bruseljska uredba IIa na področje uporabe prava ne posega.
Ključne besede: BU IIa, mednarodno zasebno pravo, mednarodna pristojnost, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, zastopanje otroka, starševska odgovornost, razmerja med starši in otroki, sposobnost otroka.
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 2066; Prenosov: 448
.pdf Celotno besedilo (432,02 KB)

2.
IZVRŠEVANJE STARŠEVSKE SKRBI: PREDSTAVITEV IN PRIMERJAVA MED SLOVENIJO IN ITALIJO
Alenka Škof, 2016, diplomsko delo

Opis: Roditeljska pravica je pravica staršev, v okviru katere skrbijo za korist svojih mladoletnih otrok. Gre za skupek pravic in dolžnosti staršev do svojih otrok. Temelj pravic in dolžnosti izhaja iz ustave RS, katera v 54. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. V mednarodnih dokumentih je izraz roditeljska pravica nadomestil izraz starševska skrb. Gre za širši pojem. Ne obsega le pravice in dolžnosti naravnih staršev, temveč tudi tistih oseb, ki jih pravo šteje za starše, torej posvojiteljev. V Sloveniji je področje družinskega prava urejeno v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v katerem se še vedno uporablja izraz roditeljska pravica. V Italiji je to področje urejeno v Civilnem zakoniku, in sicer v prvi knjigi. Leta 2013 je zakonodajni odlok na podlagi reforme iz leta 2012 prinesel spremembe v Civilni zakonik, med katerimi je bil tudi prehod roditeljske pravice v starševsko odgovornost.
Ključne besede: roditeljska pravica, starševska skrb, starševska odgovornost, dolžnosti staršev, pravice otrok, izvrševanje roditeljske pravice, odnos med starši in otroki, družinsko pravo
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 716; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (723,36 KB)

3.
VLOGA IN POMEN MEDIATORJA V POSTOPKU MEDNARODNE UGRABITVE OTROK
Samanta Abram, 2016, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je predstaviti problematiko mednarodne ugrabitve otrok in opisati delo in pomen mediatorja Evropskega parlamenta v primeru mednarodne ugrabitve otroka. Na začetku je predstavljenih nekaj bistvenih pojmov s področja mednarodnih ugrabitev, in sicer pojem otroka, starševske odgovornosti (predvsem, kako je s starševsko odgovornostjo, ko pride do razveze zakonske zveze ali življenjske skupnosti), pojem ugrabitve ter mednarodne ugrabitve. V nadaljevanju je predstavljena pomembna zakonodaja oziroma pravni akti, ki zadevajo področje mednarodnih ugrabitev. Tu sta izrednega pomena Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok in Uredba Bruselj II bis, ki najobsežneje pokrivata področje te problematike, nekaj besed pa sem namenila tudi Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah. V zadnjem poglavju je podrobneje predstavljena mediacija kot alternativni način reševanja sporov, načela mediacije in njen potek. Predstavljeno je tudi delo mediatorja Evropskega parlamenta v primerih mednarodne ugrabitve otrok ter razlogi za zavrnitev vrnitve otroka.
Ključne besede: otrok, mednarodna ugrabitev, starševska odgovornost, mediacija, mediator Evropskega parlamenta, otrokova korist.
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 692; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (545,68 KB)

4.
Opredelitev pojma običajnega prebivališča po Bruseljski uredbi IIa
Anja Pernat, 2017, magistrsko delo

Opis: Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št.1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa (BU IIa), ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se pojavi v primeru družin z mednarodnim elementom ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. BU IIa ima prednost pred nacionalno zakonodajo in se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze ter na podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti. V zadevah starševske odgovornosti, so pristojnosti določene tako, da se kar najbolj upošteva interese otroka kar pomeni, da je v prvi vrsti pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Tukaj se nam kaj hitro postavi vprašanje, kje ima otrok svoje običajno prebivališče, saj lahko pri ugotavljanju le tega nastopijo težave, zlasti v primeru pogostih selitev iz ene države članice v drugo ali če je bila selitev čez mednarodno mejo nedavna. Sodišče mora za vsak posamezni primer ugotoviti, ali ima otrok v neki zadevi običajno prebivališče v zadevni državi članici, in to na podlagi dejstev, ki izhajajo iz okoliščin navedenega otroka. BU IIa tega pojma posebej ne opredeljuje. Pomen izraza je treba razumeti v skladu s cilji in nameni BU IIa. Poudariti je potrebno, da razlaga običajnega prebivališča ne temelji na nobenem pojmovanju običajnega prebivališča iz katere koli izrecne nacionalne zakonodaje, ampak se ji priznava samostojen pomen v skladu s pravom Evropske unije in za namen prava Evropske unije.
Ključne besede: Običajno prebivališče, Bruseljska uredba IIa, starševska odgovornost, zakonski spori, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, mednarodna pristojnost, ugrabitev otrok.
Objavljeno: 30.11.2017; Ogledov: 591; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (795,93 KB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici