| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


31 - 40 / 50
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
31.
Judje v srednjeveških mestih Maribor in Erfurt
Samantha Roškar, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava položaj Judov v mestih Maribor in Erfurt v srednjem veku. Poleg smiselnega uvoda o razvoju in nastanku obeh srednjveških mest je del naloge posvečen primerjalni analizi judovskega položaja v obeh mestih. Izpostavljene so ključne tematike, kjer se kažejo podobnosti in razlike med obema obravnavanima judovskima skupnostima. Specifično se magistrsko delo ukvarja še z raziskavo vzorca judovske naselitve v mestih Maribor in Erfurt. Nadalje so analizirane različne perspektive judovskega položaja v obeh mestih. Eden izmed ključnih ciljev, ki predstavlja sklepni del naloge, je ugotoviti podobnosti in razlike med mariborskimi in erfurtskimi Judi. Judje so kot etnična skupnost sooblikovali zgodovino na slovenskem ozemlju kot tudi drugod, kar jasno pokaže primer Erfurta, ki je premogel številčnejšo judovsko skupnost v primerjavi z Mariborom. Ponovni pojav Judov v 9. in 10. stoletju se povezuje predvsem z dobro prepredeno trgovsko mrežo, ki je botrovala nastanku številnih judovskih krajev in oblikovanju močnih judovskih skupnosti z lastno politično in pravno samoupravo. Le-te so bile pomemben faktor gospodarskega razvoja vse do množičnih izgonov v 15. stoletju. Nedvomno sta judovski skupnosti v Mariboru in Erfurtu odličen pokazatelj hitrega gospodarskega razvoja, številnih privilegijev (predvsem v korist vladarjev), značilne strukture judovskih občin in najstarejših navad ter običajev Judov na evropskih tleh.
Ključne besede: Maribor, Erfurt, Judje, judovska občina, zgodovina, srednji vek, srednjeveška mesta, nastanek mesta, gospodarstvo, pravni položaj, vsakdanjik
Objavljeno: 26.02.2016; Ogledov: 794; Prenosov: 124
.pdf Celotno besedilo (2,17 MB)

32.
POSESTI GOSPODOV PTUJSKIH IN NJIHOVE KORISTI OD POSEDOVANJA
Laura Mohorko, 2016, magistrsko delo

Opis: Ptujski gospodje so bili od 12. do začetka 15. stoletja izjemno pomembna ministerialna rodbina salzburške nadškofije, ki se je primarno močno utrdila v samem mestu Ptuj in neposredni okolici. Sprva »le« salzburški ministeriali so v desetletjih pred smrtjo dosegli vpliv, ki jih je postavljal na drugo mesto za grofi Celjskimi. Širjenje njihovih posesti vzhodno od Ptuja, na zahodu pa vse do Savinjske in Šaleške doline, kjer so jih izpodrivali tamkajšnji grofje Celjski, priča o njihovi pomembni strateški funkciji – obrambi meje ob Ogrski. Pomembne ženske v rodbini Ptujskih in njihova dediščina po Ehrneških, Dravsko/Šoštanjskih ter Ortih so pripeljale do posedovanja pomembnih posesti in posledično do izjemnega vpliva te ministerialne rodbine. Pridobivanje moči Ptujskih s spretnimi porokami, sodelovanjem v vojnah in fajdah ter dednimi povezavami z drugimi plemiškimi rodbini je prinašalo lastništvo nad pomembnimi alodi, fevdi in deželnoknežjimi fevdi, od katerih so imeli neštete koristi. Zlasti pri njihovi »ekspanziji« na zahod jim je vlogo seniorjev ter mnoge fevde in alode prinesla povezava s sorodniki Kunšperškimi in Orti, na območju vzhodno od Ptuja pa so veliko posesti pridobili kot borci nemškega kralja Rudolfa Habsburškega in zvesti spremljevalci ogrskega kralja Bele IV. Zastave gradov in posesti nekaterih pomembnih plemiških rodbin v roke Ptujskim (npr. zastava Lemberga Hartnida Guštanjskega, ki je bil deželski sodnik za Savinjsko) še vedno prinašajo zapleteno interpretacijo pri procesu pridobivanja posesti. Posledice in koristi, ki jih je prinašalo posedovanje posesti Ptujskih, so povezane z dodelitvijo trških in mestnih pravic, obrambnimi in odvetniškimi nalogami, odrekanjem posesti v korist salzburške nadškofije, prav tako pa z gradbeno dejavnostjo.
Ključne besede: gospodje Ptujski, posesti Ptujskih, slovenske dežele, srednji vek, fevdalizem
Objavljeno: 23.02.2016; Ogledov: 530; Prenosov: 147
.pdf Celotno besedilo (1,89 MB)

33.
SREDNJEVEŠKI VITEŠKI TURNIRJI V EVROPI IN PRI NAS
Natalija Zamernik, 2016, diplomsko delo/naloga

Opis: Diplomska naloga z naslovom Srednjeveški viteški turnirji v Evropi in pri nas, na podlagi Turnirske knjige Gašperja Lambergerja in Turnirske knjige kralja Renéja Anžujskega ter zgodovinske literature, predstavlja podroben vpogled v svet evropskega in slovenskega viteštva ter njegovega turnirskega udejstvovanja. Vitez je pripadal vojaški eliti, ki se je v 11. stoletju oblikovala ob višjem plemstvu, in je predstavljal težko oboroženega konjenika. Poleg vojaške vloge je s svojo ideologijo, kulturo in idealom močno zaznamoval družbeno in kulturno področje srednjeveškega sveta. Profesionalizacija vojske in vse večja moč meščanstva sta ob koncu srednjega veka zmanjšali vitezovo vojaško moč, zato je začel iskati nove izzive na področju politike, gospodarstva in denarnega poslovanja. Predvsem pa se je posvečal obnavljanju viteške kulture. Posebno mesto je v vitezovem življenju imel viteški turnir. Slednji je od 12. stoletja dalje združeval vse elemente zahodnega viteštva: bojevanje, idealne nazore žrtvovanja, služenje, ljubezen, vero in upanje. Njegova prvotna oblika skupinske vojaške vaje je tekom srednjega veka dobila podobo skrbno zrežiranega dvornega ceremoniala posamičnih dvobojev. Skupaj z obliko se je spreminjal tudi njegov pomen, saj je igral pomembno vlogo v vitezovem življenju. To potrjujeta tudi turnirski knjigi, ki omogočata neposreden vpogled v svet viteškega turnirja in raziskovanje viteškega sveta.
Ključne besede: srednji vek, viteštvo, vitez, srednjeveški viteški turnir, Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja, Turnirska knjiga kralja Renéja Anžujskega
Objavljeno: 16.03.2016; Ogledov: 1206; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

34.
PRIMERJAVA VINOGRADNIŠTVA MED MARIBOROM IN PTUJEM V VISOKEM IN POZNEM SREDNJEM VEKU
Andreja Vozlič, 2016, diplomsko delo

Opis: Vinogradništvo je še dandanes pomembna kmetijska panoga na področju Slovenije. Ne le da združuje ljudi, nudi nekaterim ljudem tudi kruh, ampak nas predstavlja tudi v svetu, saj se lahko pohvalimo z dobrimi kvalitetnimi vini. Danes je sicer gojenje, obdelava, predelava grozdja v vino veliko lažja kot bomo v nadaljevanju videli v primerjavi s preteklostjo vinogradništva. Pri našem diplomskem delu pa smo se najbolj osredotočili na Slovenske gorice, kjer smo primerjali panogo vinogradništva od začetka trte na naših tleh, še najbolj pa se poglobili v primerjanje vinogradništva med mesti Maribor in Ptuj v času visokega in poznega srednjega veka. V obeh mestih so bili najpomembnejši za razvoj vinogradništva samostani. Vino so potrebovali pri bogoslužju in v vsakdanjem dnevu kot dodatek slabi prehrani. Bili so tudi izobraženi in skoraj edini, ki so imeli postopke zapisane in so se tudi učili ter raziskovali kako priti do boljše kakovosti vin. Kasneje jim je bil interes še trgovanje z vinom, ki je takrat prinašalo lep dobiček, še posebej, če je bilo vino okusno. Z vinogradništvom so se pričeli ukvarjati tudi meščani in svobodni ljudje, ki so tudi videli v trgovini z vinom zaslužek. Tako so se ob vinogradništvu začele razvijati tudi druge obrti, ki so bile povezane z goricami in kletmi. Ena izmed njih je bila na primer sodarstvo. Med prej omenjenimi mesti pa je čez čas prišlo do napetosti, kjer je bilo vpleteno tudi mesto Slovenska Bistrica. Vzrok za nastale spore je predstavljala vinska trgovina. Vsa tri mesta so si želela nadvlade nad drugimi, saj kot smo že omenili je bila ta trgovina zelo dobičkonosna. Spor se je prelevil celo v pravo vinsko vojno, ki je trajala precej časa in je odločala o razvoju in življenju teh mest. Vinograde pa so v zgodovini prizadele tudi vremenske razmere, ki so jih včasih v celoti uničile in tako naredile veliko škodo. Škoda pa je nastala tudi zaradi živine, ki je dobesedno pojedla pridelek. Čez čas pa so iz tujine prihajale skupaj s sadikami trt tudi različne bolezni, s katerimi so se morali boriti v preteklosti. Najhujše izgube pa so doživljali prebivalci in vinogradi ob vdoru Turkov, ki so včasih do tal uničili zemljo ter pobili ljudi ali jih odpeljali v suženjstvo.
Ključne besede: zgodovina, srednji vek, vinogradništvo, Maribor, Ptuj, samostani, meščani, vinska trgovina, vinska vojna.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 409; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (1,22 MB)

35.
ZA JEDILNO MIZO V SREDNJEM VEKU
Luka Hepe, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo se ukvarjali s tematiko hrane v srednjem veku, s posebnim poudarkom na obnašanju za jedilno mizo in spremembami le tega v času srednjega veka. Opisali smo osnovne značilnost prehrane in prehranjevanja različnih slojev prebivalstva ter na koncu naloge primerjali prehrano in prehranjevalne navade v evropskih deželah ter na Slovenskem. Hrana v srednjem veku ni bila enolična in monotona, predvsem višji sloji družbe, plemiči in graščaki na gradovih, menihi v samostanih in bogatejši meščani so si lahko privoščili izobilje in prirejali prave pojedine. Sestavine za jedilnik so pridobivali iz svojih posestev, divjačino so ulovili v gozdovih, veliko hrane so dobili od podložnih slojev v obliki dajatev, začimbe in del mesa pa so kupovali na trgu. Kmetje so se morali zadovoljiti s samozadostnostjo, kar so sami pridelali, to so tudi jedli. Prav tako so bili vezani na sezonsko hrano, poleti je bil njihov jedilnik bogatejši, pozimi pa manj raznolik. Posebej smo izpostavili samostane, ki so bile gurmanske zibelke srednjega veka. V toku časa so se spreminjale navade za jedilno mizo. Če so v zgodnjem srednjem veku jedli brez obzira do drugih, so se v poznejšem obdobju izoblikovale in ustalile navade spodobnega in civiliziranega obnašanja za mizo, ki so od ljudi za mizo zahtevale vedenje v skladu z njihovim družbenim statusom. V tem obdobju se je razširila tudi uporaba osnovnega jedilnega pribora. Hrana na slovenskem je bila v obdobju srednjega veka podobna kot v preostalih evropskih deželah. Pri svojih raziskavah smo ugotovili, da so tudi v slovenskih deželah višji sloji jedli prefinjeno hrano in so ob prihodu eminentnih gostov prirejali prave pojedine, kjer je bilo hrane v izobilju. Slovenski kmetje so se, podobno kot njihovi evropski rojaki, morali zadovoljiti z bolj skromno prehrano. Ob praznikih in večjih delih pa so si tudi kmetje privoščili boljše jedi.
Ključne besede: Prehranjevalne navade, srednji vek, pridelovanje hrane, plemiči, bonton za mizo, kmečka prehrana, prehrana na Slovenskem.
Objavljeno: 27.05.2016; Ogledov: 1912; Prenosov: 350
.pdf Celotno besedilo (2,91 MB)

36.
PTUJSKE MEŠČANKE V POZNEM SREDNJEM VEKU
Hermina Žuran Knez, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem predstavila družbeni položaj žensk v poznem srednjem veku, kjer sem se osredotočila na ptujske meščanke v tem obdobju. Skozi zgodovino se je položaj žensk v različnih obdobjih zelo spreminjal. V srednjem veku so pravila določali statuti in listine posameznih mest, zato se je njihov družbeni položaj razlikoval. Na slovenskem področju je o zgodovini žensk in njihovem življenju ter pravicah izredno malo napisanega. Najmanj se je pisalo o ženski v srednjem veku. V diplomskem delu sem se osredotočila na položaj ženske v družini, družbi in v pravnem smislu ter primerjala pravice in življenjska pravila žensk v različnih mestih. V srednjem veku so ženske vedno postavljali v položaj nepopolnega moškega. V takratni družbi so bile ženske brez pravic in izločene iz javnega življenja. Že od samega rojstva so bile prikrajšane pri marsičem. Pri podrobnejšem pregledu položaja žensk v srednjem veku vidimo, da so ženske že zelo zgodaj sprejele podrejen položaj, kljub temu pa v sami zgodovini najdemo tudi ženske, ki so se tej podrejenosti uprle in ustvarile novo zgodovino, ki je izrednega pomena pri današnji emancipaciji žensk.
Ključne besede: pozni srednji vek, družbeni položaj, družina, poroka, pravica dedovanja, vzgoja in izobraževanje, neenakopravnost spolov
Objavljeno: 07.09.2016; Ogledov: 739; Prenosov: 94
.pdf Celotno besedilo (1,91 MB)

37.
Ljubezen in seksualnost v dvorski literaturi visokega srednjega veka
Arina Pušnik, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana srednjeveška družba in njen odnos do seksualnosti. Pri tem je v ospredju predvsem dejstvo, da je seksualnost v srednjem veku bila razumljena kot nekaj grešnega in nečistega. Vključen je tudi koncept dvorske ljubezni in zakona. Nato je seksualnost obravnavana še kot literarni motiv v nekaterih delih dvorske literature visokega srednjega veka. V analizi je ugotovljeno, da je Cerkev seksualnost sicer dojemala kot slabo, ne pa tudi posvetna družba. Za ljudi je le-ta bila del vsakdanjega življenja, vendar se o njej niso pogovarjali. Ker je seksualnost zaradi tega tabuja pri ljudeh vzbudila veliko zanimanje, je postala ponavljajoči se motiv v delih različnih srednjeveških avtorjev.
Ključne besede: srednjeveška družba, dvorska ljubezen, dvorska literatura, visoki srednji vek, Cerkev.
Objavljeno: 24.06.2016; Ogledov: 522; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (746,24 KB)

38.
Odnosi med Ptujem in Mariborom v poznem srednjem veku
Natalija Munda, 2017, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga obravnava odnose med Mariborom in Ptujem v poznem srednjem veku. V ospredje je avtorica postavila spor glede vinske trgovine na spodnjem Štajerskem med salzburškim Ptujem in habsburškim Mariborom. Sprva je imel monopol nad vinsko trgovino Ptuj, potem ko so Habsburžani dobili Maribor v svoje roke, so strmeli k temu, da bi monopol dobili v svoje roke. Pri oviranju Ptuja so bili zelo uspešni, saj so izvajali točno določene trgovske poti, po katerih samo se je smelo trgovati. V t. i. vinsko vojno med omenjenima mestoma se vključijo še druga mesta, saj je vinska trgovina v tistem času nudila izjemne možnosti za luksuzno življenje. Trgovci, na splošno gledano, so bili v tistem času najbogatejši sloj prebivalstva, bogatejši celo od plemstva. Zato se začnejo v poznem srednjem veku plemstvo in tudi samostani vključevati v vinsko trgovino, kar je meščanom predstavljalo konkurenco, predvsem samostani, ki so od deželnega kneza dobivali najrazličnejše privilegije, seveda na škodo meščanskih trgovcev. Ti majhni konflikti so botrovali k izbruhu nesoglasij, in ne nazadnje vodili k pravi vinski vojni. Epilog je dobila vinska vojna šele na sredini 17. Stoletja; leta 1654 skleneta obe mesti kompromis, ki ga potrdi tudi cesar Ferdinand III. Vinska trgovina se po podpisu sporazuma še močneje razbohoti.
Ključne besede: Srednji vek, Maribor, Ptuj, Slovenska Bistrica, Radgona, vinogradništvo, vino, vinska vojna, trgovina, trgovske poti, Habsburžani, Salzburška nadškofija.
Objavljeno: 18.07.2017; Ogledov: 339; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (2,35 MB)

39.
SREDNJEVEŠKI PEČATI PTUJSKIH MEŠČANOV IN TAMKAJŠNJIH USTANOV
Tadeja Kmetec, 2016, diplomsko delo

Opis: POVZETEK Pečat je starejši kot pisava in ga najdemo že v starih kulturah. Služil je za overovitev listin in aktov pravne in upravne vsebine, kot spoznavni znak pri pošiljanju povelj in naročil ali kot dokaz naslovniku o nedotakljivosti zapore. Največji razcvet sta pečat in pečatenje dosegla od srednjega do novega veka. V tem času so nastajali tudi mestni grbi. V primeru Ptuja obstaja tesna povezanost med pečatom in grbom, saj sta oba neposredno povezana z mestnim zaščitnikom sv. Jurijem. Sv. Jurij je bil upodobljen na prvem ptujskem mestnem pečatu iz leta 1273, nato se je v 15. stoletju Jurijev ščit z rdečim križem na beli podlagi začel uporabljati kot mestni grb. Ptujski pečat sodi med najstarejše pečate slovenskih mest. Pečatnik tega starega ptujskega mestnega pečata pa se je ohranil do današnjih dni in je razstavljen v zbirki pečatnikov Štajerskega deželnega arhiva. Izdelan je iz brona, pečatna ploskev pa je pozlačena. Med še zdaj ohranjenimi srednjeveškimi pečatniki je največ mestnih in cerkvenih, ker so te institucije svoje pečatnike skrbno hranile in jih uporabljale tudi po več stoletij, plemiške pa so po smrti lastnika uničevali. Meščanski pečati so bili do leta 1300 zelo redki, v večjem obsegu pa so jih začeli uporabljati od začetka 14. stoletja, sprva le bogatejši in uglednejši meščani, pozneje pa tudi drugi pomembnejši meščani. Podobe na pečatih so bile odvisne od lastnika. Cerkveni so imeli od 12. stoletja podobe škofov ali svetnikov, pri fevdalcih pa je od 13. stoletja prevladoval grb lastnika. Pri mestnih so prevladovale do 15. stoletja upodobitve mestnih obzidij, stolpov, vrat, cerkva, krajevnih svetnikov itd. Med materiali za pečatenje je v srednjem veku prevladoval vosek, do srede 14. stoletja naraven in nebarvan, pozneje zeleno, rdeče ali črno barvan. V 15. stoletju je podeljeval pravico do pečatenja z rdečim voskom vladar. Velikost pečatov je bila odvisna od pomembnosti lastnika (zgornja meja je 120 mm), po obliki so bili večinoma okrogli, cerkveni pa koničastoovalni, primerni za upodobitve stoječih svetnikov. Mestni so bili večinoma okrogli. Pomembnejši fevdalci in mesta so imeli pečate v različnih velikostih: večje za svečanejše listine, manjše pa za dopise in akte. Originalne listine ptujskih mestnih, cerkvenih, plemiški in meščanskih pečatov hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu ali Deželni arhiv na Dunaju.
Ključne besede: Srednji vek, grb, pečat, Ptuj, listine.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 782; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (1,62 MB)

40.
VPLIV NORMANSKE INVAZIJE NA ANGLOSAŠKI PRAVNI SISTEM
Miloš Kukovič, 2016, diplomsko delo

Opis: Zgodovina anglosaške Anglije je zgodovina neprestanih bojev za oblast, nestabilnih družbenih razmer in invazij. V tako heterogeni družbi, razdrobljeni na več majhnih državic, od katerih je v različnih obdobjih ena ali druga prevzela primat, se nikoli ni izoblikovala močna centralna oblast z enotnimi pravili in pravnimi normami. Kljub temu se je izoblikoval pravni sistem pravil, ki je temeljil na običajnem pravu, le-ta pa je imel veliko skupnih prvin, ki so izvirale iz germanske tradicije. To tradicijo je občasno prekinilo obdobje vpadov skandinavskih osvajalcev, ki so si z mirovnimi sporazumi zagotovili obširna območja, kjer so veljali njihovi običaji in zakoni, dokončno pa invazija pod vodstvom Viljema Osvajalca. Angleška centralno urejena fevdalna država ima svoje korenine v normanski invaziji, ki je spremenila anglosaško klansko ureditev in jo nadomestila z osebnim vazalstvom vezanim neposredno na vladarja. Viljem je s preprostimi, a strogimi zakoni enotno uredil kazenskopravno ureditev. S tem je ustvaril temelje močni centralizirani državi pod vodstvom vrhovnega poglavarja z enotno ureditvijo na njenem celotnem ozemlju. Normani kljub prevzemu oblasti niso popolnoma spremenili pravnega sistema, ampak so ga le nadgradili tako, da jim je bilo olajšano vladanje nad novimi podaniki. Vpeljali so nekatere prvine kontinentalnega fevdalnega prava in v pravni red vpeljali nekatere inovativne rešitve, ki so bile unikatne v tedanji Evropi. V tem času se začne oblikovati common law sistem kot prizadevanje, da se pravo enotno uredi na celotnem območju, ki je pod kontrolo Normanov.
Ključne besede: Anglosasi, Normani, Viljem Osvajalec, srednji vek, centralizem, fevdalizem, vazalstvo, običajno pravo, common law.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 516; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (663,08 KB)

Iskanje izvedeno v 0.24 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici