| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 50
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
11.
DRUŽBENI IN KULTURNI VIDIKI PISNE KULTURE V ZGODNJEM SREDNJEM VEKU
Katja Krapež, 2010, diplomsko delo

Opis: Zgodnji srednji vek sta zaznamovali predvsem dinastiji Merovingov in Karolingov. Večini prebivalstva je bila pismenost tuja. Brati in pisati so znali samo duhovniki in menihi. Samostani so bili takrat središča pisne kulture, pomembno vlogo pa je imela seveda tudi Cerkev. Po drugi strani je bilo z družbenega in kulturnega vidika v zgodnjem srednjem veku osrednjega pomena plemstvo, pri čemer se začetek vladanja Karla Velikega enači z začetkom nemške književnosti. Ustna in pisna kultura se v srednjem veku dopolnjujeta. Čeprav se je pisna kultura vedno bolj uveljavljala, se je še vedno pojavljala v povezavi z ustno kulturo.
Ključne besede: zgodnji srednji vek, pisna kultura, ustna kultura, samostan, dvor, kultura medijev
Objavljeno: 19.01.2011; Ogledov: 1973; Prenosov: 147
.pdf Celotno besedilo (442,67 KB)

12.
POLOŽAJ ŽENSKE V VISOKEM PLEMSTVU NA PRIMERU MARGARETE TIROLSKE IN BARBARE CELJSKE
Nina Lešnik, 2011, diplomsko delo

Opis: Položaj ženske v visokem plemstvu v srednjem veku je bil zaznamovan predvsem z njeno podrejenostjo moškemu spolu. Idealno podobo ženske so narekovali krščanski duhovniki in teologi, ki s samimi ženskami niso imeli neposrednega stika. Ženskina življenjska pot je bila določena že ob rojstvu. Najprej je zanjo odgovarjal oče, ki je želel svojo hčer čim bolje omožiti, in tako je bilo dekle velikokrat le sredstvo za dosego očetovih ciljev. Po poroki je zanjo odgovarjal mož in poskrbeti je morala za potomstvo. Samostojnosti so ženske uživale bolj malo. Kljub temu pa najdemo izjeme – ženske, ki so se uspele povzpeti iz danega družbenega okvirja. Plemkinje so ob poroki dobile doto, s katero so samostojno razpolagale, nadzirale so svoja posestva, nekatere so nadomeščale svoje može pri njihovih poslih, ko so bili ti odsotni ... Zato ne moremo trditi, da ženske oziroma plemkinje v srednjem veku niso imele politične moči. Takšna primera sta med drugim Margareta Tirolska in Barbara Celjska. Ženski, ki sta obvladali politično dogajanje in dobro poznali diplomacijo takratnega časa. Čeprav sta se razlikovali po družbenem položaju in sta prihajali iz različnih rodbin, sta bili obe pomembni predstavnici sodobnih žensk.
Ključne besede: Srednji vek, položaj ženske v družbi, visoko plemstvo, Margareta Tirolska, Barbara Celjska.
Objavljeno: 05.04.2011; Ogledov: 2528; Prenosov: 283
.pdf Celotno besedilo (931,90 KB)

13.
Privilegiji mesta Celje do konca srednjega veka
Martina Bezovšek, 2012, diplomsko delo

Opis: Zgodnjesrednjeveško Celje se je razvijalo zelo počasi in razmeroma pozno pridobilo trški oziroma mestni status. Celje pridobi status trga v 13. stoletju v času grofov Vovbrških. Po njihovem izumrtju leta 1322 Celje postopoma popolnoma preide v roke gospodov Žovneških iz Savinjske doline. V 14. in 15. stoletju se skupaj s celjskimi grofi vzpenja tudi Celje, ki postane eno pomembnejših mest v srednji Evropi. Uspešna in ambiciozna rodbina grofov Celjskih je v kratki dobi svoje vladavine Celju vtisnila neizbrisen pečat. S svojo preračunljivostjo, spretno politiko in ženitvami so si nenehno večali bogastvo, vpliv in oblast. Po pokneženju celjskih grofov leta 1436 je Celje v listinah prvič poimenovano kot mesto, pa čeprav formalnopravno to še ni bilo. 11. aprila 1451 je Friderik II. Celjski na prošnjo celjskih meščanov priznal Celju vse pravice štajerskih mest. Določil mu je pomerij, oprostil meščane plačila davka od prodaje vina, jih odvezal obvezne prodaje dvorskega vina in tlake, še vedno pa so morali sodelovati pri gradnji obzidja. V tem času se je Celje pričelo hitreje razvijati. Razvoj je bil viden tako z arhitekturnega kot tudi s (samo)upravnega vidika. Zgodba o celjskih mestnih pravicah je hkrati zgodba o boju meščanstva za svoj prostor v družbi. Mesto je bilo prestolnica celjske kneževine, sedež vicedoma, okrožno glavarstvo, sedež četrti in sedež sodne oblasti za vso slovensko Štajersko. V diplomskem delu so transliterirane in analizirane listine, ki so mestu Celju in njegovim meščanom podeljevale svoboščine in privilegije do konca srednjega veka. Prične se s podelitvijo mestnih pravic grofa Friderika II. dne 11. aprila 1451, sledi ponovna potrditev in razširitev pravic grofa Ulrika II. z dne 6. oktobra 1455. Po izumrtju celjskih grofov leta 1456 je njihovo ozemlje prešlo pod Habsburžane. Tako v prihodnjih letih izdaja listine s potrditvami obstoječih pravic ter dodatnimi pravicami cesar Friderik III. in nato njegov naslednik, Maksimiljan I., ki sta se poleg potrjevanja že obstoječih pravic in privilegijev ukvarjala predvsem s pritožbami meščanov in urejanjem gospodarske in trgovinske problematike.
Ključne besede: Ključne besede: grofje Celjski, Celje, mestne pravice in privilegiji, srednji vek.
Objavljeno: 11.06.2012; Ogledov: 2730; Prenosov: 311
.pdf Celotno besedilo (8,94 MB)

14.
STEBRI JAPONSKE DRUŽBE V OBDOBJU KAMAKURA ŠOGUNATA (1185-1333)
Katja Zorko, 2015, diplomsko delo

Opis: Z vzpostavitvijo šogunata v Kamakuri se je na Japonskem začel srednji vek, ki je s seboj prinesel mnoge spremembe, tako na političnem in pravnem kot tudi družbenem, kulturnem ter verskem področju. Te spremembe so počasi, a vztrajno preoblikovale japonsko miselnost in se še danes odražajo skozi določene kulturne posebnosti. V prvem delu diplomske naloge sem se osredotočila na zgodovinski razvoj, ki je privedel do omenjenih sprememb. V drugem pa sem se posvetila upravo-pravnim posebnostim vojaške vlade v Kamakuri s poudarkom na upravni delitvi na uradnike džito in šugo ter opisom njihovih dolžnosti in pravic. Kot glavni vir pri opisovanju le-teh so mi služili prevodi originalnih listin iz kamakurskega obdobja. V zadnjem delu naloge sem se osredotočila na glavne nosilce sprememb v obravnavanem obdobju – samuraje ter njihovo vojaško in kulturno življenje. Tukaj sem se dotaknila osnovnih vrednot samurajev, kot jih razlaga njihov častni kodeks bušido, ter njihovega življenja na bojišču in izven njega. Ker je veliko vlogo v življenju samuraja igral tudi zen budizem, sem na kratko predstavila tudi vpliv, ki ga je imelo to versko gibanje na razvoj umetnosti in kulture.
Ključne besede: Japonska, šogunat Kamakura, srednji vek, samuraji, džito, šugo, bušido, zen budizem.
Objavljeno: 07.10.2015; Ogledov: 517; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (2,11 MB)

15.
MESTNA KULTURA IN LITERARNI DISKURZI SREDNJEGA VEKA
Robert Lebar, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava srednjeveška mesta kot literarna okolja. V ospredju je vpliv literature na vsakdanje življenje meščanov. Delo se bo ukvarjalo tudi z vprašanjem širjenja srednjeveška literature in z literarnimi vlogami, kot so meceni, producenti in naslovniki. Da bi bralec dobil čim širši vpogled v takratno družbo, je obravnavano tudi vprašanje o razlikah med posameznimi sloji glede na ekonomske in izobrazbene dejavnike. Obdobje zgodnjega srednjega veka zaradi odsotnosti mestne kulture ni posebej obravnavano.
Ključne besede: mestna kultura, dvor, literarni diskurz, visoki srednji vek, pozni srednji vek
Objavljeno: 17.09.2012; Ogledov: 989; Prenosov: 114
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

16.
OBRTNIKI IN TRGOVCI V SREDNJEVEŠKI SLOVENSKI BISTRICI
Suzana Berlak, 2013, diplomsko delo

Opis: Slovenska Bistrica se je razvila iz vaškega jedra, imenovanega Gradišče, okrog leta 1147. Pri vasi je leta 1227 nastal trg in nato leta 1310 mesto. Pridevek ''Slovenska'' je dobila Bistrica šele v drugi polovici 16. stoletja, z namenom, da bi se ločila od ''Nemške'' Bistrice (''Deutsche Freistritz'') pri Gradcu. Slednja je šele konec 16. stoletja postala trg. V srednjem veku se ''naša'' – Slovenska Bistrica imenuje vedno le Bistrica. V diplomski nalogi je poimenovana s polnim imenom – Slovenska Bistrica. Prednost Slovenske Bistrice je bila v legi in s tem povezano trgovino. Leži namreč na vozlišču pomembnih cest proti Mariboru in Ptuju. Prvi znani zgodovinski viri povezani z mesti Ptuj, Maribor in Slovenska Bistrica so ohranjeni kot vinske pravice oziroma pravica do skladiščenja vina, ki jih je vojvoda Albert II., leta 1339, izdal kot pravico meščanom Slovenske Bistrice. Z mestoma Maribor in Ptuj so sklepali raznovrstne sporazume povezane z vinskim trgovanjem. Zaradi nenehnih sporov okrog prevoza vina so Bistričani z obema mestoma prišli do prave ''vinske vojne''. Slednja se je začela v 14. stoletju in ob koncu srednjega veka še vedno ni bila končana. Pravice, ki so si jih vsa tri mesta lastila, so bile ravno tako stoletja sporne. S transportom vina je povezana tudi bistriška trgovina. Trgovali so predvsem z vinom, lodnom, usnjem, kožami, voskom, oljem, suknom, oblačili in drugo robo. Vzporedno z razvojem trgovine se je razvijala tudi obrt. Najpomembnejše obrti v srednjeveški Slovenski Bistrici so bile usnjarstvo in predelovanje lodna, pa tudi čevljarstvo, mesarstvo, peka kruha, kovinarstvo, vlivanje zvonov, tekstilstvo, steklarstvo in zidarstvo.
Ključne besede: zgodovina, srednji vek, Slovenska Bistrica, obrt, obrtniki, trgovina, trgovci, vinska vojna, skladiščna pravica
Objavljeno: 18.06.2013; Ogledov: 2273; Prenosov: 307
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

17.
OSNOVNOŠOLSKI SISTEMI NA SLOVENSKEM OD SREDNJEGA VEKA DO DANES
Špela Jaušovec, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je strnjeno predstavljen osnovnošolski sistem vse od srednjega veka do danes. Razvoj šolstva je opisan po posameznih obdobjih, predstavljene so najpomembnejše značilnosti. Namen diplomskega dela je prikazati spreminjanje sistema osnovnega šolstva, predvsem na področju podajanja snovi učencem, ocenjevanja, preverjanja in zaključka le-teh. Glavni cilj je podati razlike med osemletko, ki je bila v veljavi do leta 2008, in zdajšnjo devetletko ter kakšno vlogo je imela materinščina skozi čas. Naloga bralcu omogoča kronološki pregled sistemov slovenskega osnovnega šolstva v različnih obdobjih, primerjanje med njimi in boljšo predstavo o spreminjanju sistemov skozi dolgo obdobje šolstva na Slovenskem. V diplomskem delu je uporabljena deskriptivna metoda, s katero je opisan teoretični del obravnavane teme, za primerjavo osnovnošolskih sistemov in odkrivanje razlik med njimi je uporabljena komparativna metoda, za opis zgodovinskih dejstev zgodovinska metoda ter metoda analize in sinteze, ki je uporabljena pri analizi učnih načrtov.
Ključne besede: Šolstvo na Slovenskem, zgodovina, srednji vek, jezuiti, Marija Terezija, Jožef II., Ilirske province, revolucija, Jugoslavija, partizani, osemletka, devetletka, preverjanje, ocenjevanje, nadarjeni učenci, učni načrt.
Objavljeno: 17.06.2013; Ogledov: 1534; Prenosov: 320
.pdf Celotno besedilo (2,39 MB)

18.
PREHRANJEVALNE NAVADE PLEMSTVA V POZNEM SREDNJEM VEKU
Mateja Praprotnik, 2013, diplomsko delo

Opis: Poznavanje prehranjevalnih navad predstavlja eno izmed zelo pomembnih okoliščin za razumevanje in preučevanje posameznih zgodovinskih obdobij. Posebej zanimivo obdobje prehranjevanja je predstavljal srednji vek, katerega so zaznamovale spremembe prehranjevalnih navad plemstva kot tudi novi in drugačni pogledi na prehrano. Polno obložene mize s prehrano, ki je bila večinoma sestavljena iz maščob in drugih visokokaloričnih sestavin, so zamenjale sicer še vedno zelo obložene mize, na katerih pa se je proti koncu srednjega veka znašla nekoliko bolj zdrava in kvalitetnejša prehrana. Vsekakor se je na krožnikih plemstva ves čas pojavljalo meso, razlika se je pokazala le v načinu priprave te priviligerane jedi. Poleg prehrane je pomembno sestavino vsakega obeda predstavljalo tudi vino, tako rdeče kot belo, ki se je pilo v velikih količinah. V obdobju poznega srednjega veka so ljudje vedno bolj pisali kuharske knjige, s katerimi so si služabniki pomagali pri pripravi jedi za svoje gospode. Poleg spremembe v prehrani pa so se začela pojavljati tudi določena pravila obnašanja pri mizi in pa pravila, povezana z načinom prehranjevanja. O vseh značilnostih prehrane in načinih prehranjevanja je pisal tudi oglejski kancler Paolo Santonino, ki nam je s svojimi zapiski podal podobo prehranjevanja ob koncu 15. stoletja.
Ključne besede: alkohol, bonton, kuharske knjige, kuhinja, meso, oglejski kancler Paolo Santonino, plemstvo, pozni srednji vek, prehrana, prehranjevalne navade, pribor, začimbe.
Objavljeno: 16.10.2013; Ogledov: 2699; Prenosov: 473
.pdf Celotno besedilo (523,71 KB)

19.
Fikcionalnost v visokosrednjeveški nemški književnosti na primeru Pesmi o Nibelungih
Sabina Gomboc, 2014, diplomsko delo

Opis: Opredelitev pojma fikcionalnosti je eden osrednjih problemov v literarni vedi. Diplomska naloga obravnava problem fikcionalnosti v diahroni perspektivi. Zato je potrebno izdelati pragmatični pojem fikcionalnosti, ki se ga da uporabiti tudi zgodovinsko. V ospredju je vprašanje njegovih najpomembnejših značilnosti in kriterijev, problematizirana pa je tudi referencialnost literarnih besedil. Ustrezni operacionalni pojem fikcionalnosti je v nalogi podlaga za analizo Pesmi o Nibelungih. Analiza se osredotoča na t.i. fikcijske signale in kriterije fikcionalnosti, upoštevana pa je tudi perspektiva historičnega recipienta. Na tej podlagi lahko ugotovimo, da gre pri najpomembnejšem srednjeveškem junaškem epu vsaj delno za fikcionalno besedilo.
Ključne besede: Fikcionalnost, visoki srednji vek, Pesem o Nibelungih
Objavljeno: 08.05.2014; Ogledov: 772; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (222,61 KB)

20.
KARTUZIJA PLETERJE V LISTINAH CELJSKIH GROFOV
Mateja Jordan, 2014, diplomsko delo

Opis: Listine so neprecenljiv vir srednjeveških dokumentov in predstavljajo zapis o nekem preteklem pravnem dejanju. Njihov pomen je predvsem v vsebinsko – pravnem pogledu. Nenehno združevanje z Bogom je bil osnovni ideal kartuzijanov in namen njihovega življenja. Razmišljanje o smrti, čaščenje Boga, obhajanje aniverzarija v samostanskih cerkvah, vnaprejšnja zagotovitev pokopa v želeni cerkveni ustanovi in večne maše so bili razlogi ustanoviteljev samostanov, da so izdajali listine s takšno vsebino. Z listinami je bila vzpostavljena simbolna povezava med izstaviteljem in Bogom. S slovenskimi kartuzijami so bili kot njihovi dobrotniki in zaščitniki izredno tesno povezani pripadniki rodbine Žovneških, kasneje grofje Celjski, ki so jim s svojimi darovnicami in privilegijskimi listinami omogočali podlago za njihovo eksistenco, z njihovim izumrtjem in s splošno krizo verskega življenja pa so le-te pričele gospodarsko in duhovno nazadovati. J. Mlinarič je v monografiji Kartuzija Pleterje ugotovil, da je tudi Hermana II., skladno s posvetnimi in religioznimi nagibi darovalcev, k ustanovitvi pleterske kartuzije, kjer bi našel svoj poslednji mir vodila misel, da je na svetu vse minljivo, da ima človek vsako posest le od Boga v fevdu in da so njegova prava lastnina le njegova dobra dela...
Ključne besede: listine, celjski grofje, samostani, Kartuzija Pleterje, srednji vek, darovanja, posest, pečati
Objavljeno: 03.11.2014; Ogledov: 739; Prenosov: 151
.pdf Celotno besedilo (302,65 KB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici