| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VPLIV PSIHIČNEGA DOBREGA POČUTJA NA TEMELJU ZADOSTNE IN POTREBNE OSEBNE CELOVITOSTI ZAPOSLENEGA NA USPEŠNOST ORGANIZACIJE (rok za oddajo izdelane dok. dis. je 20. 6. 2014)
Simona Šarotar Žižek, 2012, doktorska disertacija

Opis: Osrednji namen raziskave, ki je podlaga pričujočega dela, je razviti, predstaviti in preveriti inovativen model, ki temelji na posamezniku kot zaposlenega, njegovem psihičnem dobrem počutju (PDP) kakor tudi njegovi zadostni in potrebni celovitosti (ZIPOC), ki (posredno) pozitivno vpliva na uspešnost organizacij. Omenjen model temelji na dejstvuda človek poseduje sposobnosti, znanja, spretnosti in osebnostne lastnosti, obenem pa ga zaznamuje motiviranost, volja, vrednote in druga čustva. Na osnovi teh človek skuša uresničevati življenjski smisel med drugim tudi v vlogi zaposlenega. Čeprav delo človeku daje identiteto, samospoštovanje, socialno podporo in materialne nagrade, to ni edina vloga posameznika v življenju; vpet je v več vlog od partnerske, starševske do različnih sorodstvenih, prijateljskih, sosedskih in drugih. Vsaka od teh mu prinaša tudi obveznosti, ki naj bi jih v skladu z uveljavljenimi družbenimi normami uresničeval karseda optimalno. Posameznik, ki predano uresničuje različne življenjske vloge, mora biti kar najbolj celovit - v največji možni meri mora upoštevati vse važno. Da bi bil tega sposoben, mora krepiti svojo ZIPOC s prakso in zavedanjem samega sebe, najprej kot telesnega oz. biološkega/naravnega bitja, ki to uresničuje z aktivnim izvajanjem tehnik za zagotavljanje telesnega ravnovesja (zdrava prehrana, ajurveda, masaža in aromaterapija, sproščanje, tehnike dihanja, fizična aktivnost, upoštevanje biološkega ritma, dopolnilne oblike zdravljenja in drugo). Človek se mora zavedati tudi tega, da je duševno bitje, ki plemeniti čustvovanje, zaznavanje, mišljenje in voljo s tehnikami umetnosti življenja (čustvena inteligenca, življenje v sedanjem trenutku, ne da pozablja na bodočnost, pozitivno mišljenje in drugo). Človek je tudi družbeno bitje, ki kakovostne povezave s soljudmi izgrajuje s tehnikami strokovnega in delovnega razvoja ter družbene integriranosti (vzgoja, izobraževanje, usposabljanje, pridobivanje delovnih izkušenj v okviru delovne kariere in drugo). V sodobnem času prihaja vedno bolj do izraza, da je človek duhovno bitje, ki hrepeni po samo-aktualizaciji in po življenjskem smislu, kar uresničuje s pomočjo tehnik duhovnega razvoja (duhovna inteligenca, meditacija, mantre, joga, logoterapija, praktični budistični principi za vzpostavitev ravnovesja in drugo). Prav tako se v času, ko čutimo posledice globalne ekonomske krize, v ospredje postavlja tudi dejstvo, da je človek ekonomsko bitje, ki ima občutek, da zadovoljuje svoje materialne potrebe kot oseba, družinski član, sodelavec in pripadnik neke širše skupnosti, ki to uresničuje s tehnikami ekonomske stabilnosti (ustvarjalna in delovna vloga v različnih organizacijah) ipd. Ker človeku za približevanje k zadostni in potrebni celovitosti pogosto zmanjkuje časa, znanje, vednosti in moči, se sooča s stresom, duhovno naveličanostjo, čustveno in psihično praznino,… To pa se posledično odraža v nizkem psihičnem dobrem počutju (PDP), katerega model združuje tri psihološke modele. Nizko psihično dobro počutje posameznikov v vlogi zaposlenih pa negativno vpliva na uspešnost organizacij. Temeljno raziskovalno vprašanje te disertacije je, ali je mogoče oblikovati model za krepitev celovitosti posameznika - zaposlenega, ki bi povečeval njegovo psihično dobro počutje in s tem pozitivno vplival na uspešnost organizacij. Namen doktorske disertacije je bil na osnovi raziskave, kako na povečevanje uspešnosti organizacij vpliva porast psihičnega dobrega počutja, ki izvira iz posameznikove zadostne in potrebne celovitosti, oblikovati model psihičnega dobrega počutja na temelju zadostne in potrebne celovitosti posameznikov. 17 Raziskovalni model je v empiričnem delu raziskave temeljil na več glavnih determinantah, v ozadju katerih pa je vedno človek. Gre za naslednje determinante, ki so obenem tudi naši ključni raziskovalni konstrukti: (i) zadostna in potrebna osebna celovitost (ZIPOC), (ii) psihično dobro počutje (PDP), (iii) samospoštovanje, (iv) man
Ključne besede: Osrednji namen raziskave, ki je podlaga pričujočega dela, je razviti in podati inovativen pogled na človeka, njegovo psihično dobro počutje (PDP) kakor tudi njegovo zadostno in potrebno celovitost (ZIPOC), ki (posredno) pozitivno vpliva na uspešnost organizacij. To spoznanje iz raziskave ne preseneča, saj človek poseduje sposobnosti, znanja, spretnosti in osebnostne lastnosti, obenem pa ga zaznamuje motiviranost, volja, vrednote in druga čustva. Na osnovi teh človek skuša uresničevati življenjs
Objavljeno: 08.03.2013; Ogledov: 3107; Prenosov: 714
.pdf Celotno besedilo (5,73 MB)

2.
DOKAZNI STANDARDI V IZVŠILNEM POSTOPKU
Barbara Gerlec, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava vprašanje dokaznih standardov v izvršilnem postopku. Sami temi se najprej približamo preko spoznavanja vsebin, ki predstavljajo izhodišče dokaznih standardov v izvršilnem postopku. To dosežemo preko spoznavanja samega izvršilnega postopka in dokaznih standardov ter načel in ostalih vsebin, ki jih ovsebinjajo, kot je na primer načelo proste presoje dokazov (pomeni, da je sodniku prepuščena presoja o tem ali neko dejstvo šteje za resnično ali ne, seveda ob upoštevanju celotnega postopka), ki izhaja iz načela materialne resnice oz. je materialna resnica njegova podlaga. Spoznati moramo tudi, kaj je sama resnica in kakšna stopnja spoznanja o resnici je potrebna, da v izvršilnem postopku dosežemo zadovoljivo stopnjo dokaznega standarda. Poleg resnice je pri obravnavi dokaznega standarda drug pomembni sestavni del proces dokazovanja. Stopnja resnice, ki jo mora sodnik med spoznanjem doseči, je stopnja resnice o tistih dejstvih, ki jih stranka v postopku dokazuje in na katera opira svoje zahtevke. Izpolnitev dokaznega standarda je namreč uspeh dokazovanja, je dokazanost. Pri tem se v precejšnji meri naslonimo na pravdni postopek, sestavni del katerega dokazni postopek je in njegove zakonske določbe, ki se smiselno uporabljajo v izvršilnem postopku. Tu se srečamo z dokaznim bremenom v povezavi s trditvenim bremenom. Za stranke je namreč izrednega pomena, katera od njiju mora dejstva zatrjevati, saj mora dejstva, ki jih zatrjuje, opreti na dokaze (dokazno breme), da se ne bi postopek končal z non-liquet situacijo, kar bi pomenilo neuspešen dokazni postopek. Ker se dokazi presojajo na podlagi dokaznih standardov, nas to privede do spoznanja, da nižje postavljeni dokazni standard pomeni večjo verjetnost, da bo dokazni postopek uspešno izpeljan in obratno, obratno pa velja za višji dokazni standard. Za uspešno razumevanje samega pojma dokaznega standarda in presojanja o tem, kakšna stopnja dokaznega standarda je primerna v posameznem primeru, je dobro, da poznamo tudi teorije, ki so jih oz. jih še zastopajo nekateri pravniki in teoretiki. Pri tem izstopa predvsem teorija korespondence (spoznanje je resnično, kadar subjektivna slika ustreza objektivni stvarnosti), ki je opremljena z vedno več kritikami novejših teorij. Ta teorija bi namreč pomenila zahtevo po visoki stopnji prepričanja, morda lahko govorimo celo o gotovosti dokaznega standarda, ki pa jo je, glede na vsa znana dejstva in nekatere nepremostljive ovire med procesom spoznanja, težko pričakovati ali celo zahtevati. Zato se večina novodobnih teoretikov zavzema za verjetnost kot stopnjo dokaznega standarda in celo njeno prožnost (od verjetnosti do pretežne verjetnosti). Ob obravnavi teme hitro pridemo do spoznanja, da je definicija samega dokaznega standarda problematična in velja za eno najbolj spornih vprašanj teorije in prakse ter kliče po vsebinski napolnitvi. Če se osredotočimo na izvršilni postopek, se tam v večini primerov zahteva dokazni standard verjetnost, sicer naj to še vedno ne bi veljalo za meritorne sklepe (odločanje o glavni stvari), je pa dokazni standard izrecno znižan v postopku za izdajo začasne odredbe. To določa tudi rek fumus boni iuris, saj naj bi to vodilo v bolj smiselne, hitre postopke in pomenilo večjo ekonomičnost. To v izvršilnem postopku izhaja iz še enega vidnejšega načela, načela stroge formalnelegalitete. Po tem načelu še enkrat več presojamo o smiselnosti postavljanja previsokih dokaznih standardov v izvršilnem postopku. Izvršilni sodnik je namreč pri svojemodločanju vezan na izvršilni naslov in mora v njem ugotovljeno terjatev upoštevati.Prepovedano je ponovno odločanje o že pravnomočni zadevi. Ponovno pa se vprašanje dokaznih standardov postavlja pri odločanju o pravnih sredstvih v izvršilnem postopku, predvsem pri odločanju o ugovoru dolžnika in ugovoru tretjega. Tudi tukaj je nova ureditev prinesla spremembe, s tem ko prepušča dokončno odločitev o tem izvršilnemu sodniku in ne napotuje več na pravdo, četudi gre za
Ključne besede: izvršilni postopek, dokazni standardi, resnica, spoznanje, dokazovanje, načela, verjetnost
Objavljeno: 24.04.2013; Ogledov: 2180; Prenosov: 282
.pdf Celotno besedilo (390,95 KB)

Iskanje izvedeno v 0.03 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici