Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Ključne besede: policija, policisti, državna meja, schengenski sporazum, zadovoljstvo pri delu, management, vodenje
Objavljeno v DKUM: 29.03.2024; Ogledov: 258; Prenosov: 15
Celotno besedilo (823,78 KB)

Opis: Pogajanja so neločljiv del našega vsakdana, četudi se tega pogosto ne zavedamo. Nenehno se znajdemo v situacijah, kjer si želimo pridobiti nekaj, česar trenutno nimamo. Pogajanja predstavljajo ključno orodje za doseganje teh želenih ciljev. V življenju imamo različne interese, stališča in cilje, a so pogajanja tisti proces, ki omogočajo, da se te razlike premostijo z namenom osvojitve želenega stanja. Tudi v gospodarstvu se pogosto srečujemo z različnimi interesi med partnerji in organizacijami. Ta neskladja so v resnici gonilna sila napredka, saj spodbujajo iskanje rešitev in inovacij. Usklajevanje stališč je ključno za učinkovito delovanje in sodelovanje med organizacijami, saj omogoča, da se kljub razlikam dosežejo skupni cilji. Pogajanja so tako most med različnimi interesi in so ključna za doseganje uspeha tako na osebni kot tudi poslovni ravni, so pogoj za konkurenčno delovanje in uresničevanje poslanstva organizacij. Glavni namen pogajanj je doseči sklenitev dogovora, čeprav je pot do tega cilja pogosto zapletena in zahtevna. Ključnega pomena za uspeh pogajanj so pripravljenost in spretnosti pogajalcev ter način, kako se znajdejo v procesu pogajanj. Uspešni pogajalci se osredotočajo na svoje prednosti in hkrati znajo nadzirati svoja ravnanja, vztrajajo s potrpežljivostjo, iščejo kompromise in kreativne rešitve ter si prizadevajo premagovati razlike med udeleženci. V pogajalskem procesu imamo na voljo različne strategije in taktike, ki vplivajo na izid pogajanj. Izbor teh strategij je ključen, saj lahko odločilno vplivajo na končni rezultat. Pomembno je znati pravilno uporabiti različne pristope in prilagoditi svojo taktiko glede na posamezno situacijo in razpoloženje ter zahteve nasprotne strani. Poznavanje, kako in kdaj uporabiti določene metode, je ključno za doseganje optimalnih rezultatov in ciljev pogajanj. V magistrski nalogi smo predstavili namen in poglavitne značilnosti, cilje ter pristope k pogajanjem. Poudarili smo njihov pomen pri razreševanju konfliktnih situacij, ki nastanejo zaradi neskladnosti interesov pogajalcev. Dotaknili smo se komunikacijskih dimenzij pogajanj in opozorili na primerno izražanje stališč drugim sogovornikom ter izpostavili etična ravnanja na pogajanjih. V nadaljevanju smo se osredotočili na pogajalce kot udeležence pogajanj in izrazili pomembnost, da poznamo sebe kot pogajalca ter svoje prednosti in slabosti. Spoznali smo dejstvo, da se dobri pogajalci ne rodijo, temveč to postanejo s pomočjo vaj in izkušenj. Analizirali smo tudi izsledke raziskave, ki kažejo, da smo kot pogajalci preveč prepričani vase in pogosto nepotrpežljivi. Izkazali smo tudi pomembnost z zadovoljstvom in dobrim počutjem na delovnem mestu, kar motivira pogajalce k večji angažiranosti in učinkovitosti. V poglavju o pogajalskih strategijah in taktikah smo navedli vrste le-teh in njihove značilnosti ter uporabnost. Poudarili smo, kako ključno je izbirati pravilne strategije in taktike glede na okoliščine, v katerih potekajo pogajanja, z upoštevanjem naravnanosti drugih udeležencev. Poglobili smo se v analizo celotnega procesa pogajanj. Izpostavili smo ključnost priprav, izbiro ustreznih pogajalcev in zbiranje informacij o drugih udeležencih ter njihovih ciljih. Hkrati smo izrazili nujnost po določitvi lastnih ciljev in pripravo načrta za njihovo doseganje. V začetni fazi pogajanj se izrazi naša pripravljenost, ki jo je ključno podkrepiti s pravilnimi pristopi in ustvarjanjem primernega delovnega okolja ter ravnanj, ki omogočajo učinkovite razprave. Poudarili smo pomen zbliževanja stališč, ki je odločilen za doseganje končnega dogovora. Obravnavali smo tehnike zaključevanja pogajanj in izbire pravega momenta ter vrednotenje doseženega. Spoznali smo pogajanja v okviru socialnega dialoga med socialnimi partnerji na primeru kolektivnih pogajanj za sprejem Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti ter izvedli in analizirali intervju s karierno pogajalko teh pogajanj.
Ključne besede: poslovna pogajanja, udeleženci v pogajanjih, pogajalski proces, pogajalske strategije, komuniciranje v pogajanjih, sporazum
Objavljeno v DKUM: 23.11.2023; Ogledov: 393; Prenosov: 31
Celotno besedilo (2,06 MB)

Opis: Položaj tožene stranke v arbitražnem postopku je specifičen, odvisen od več dejavnikov in okoliščin. Da bi lahko govorili o položaju obtoženca, morajo najprej obstajati dejanja, okoliščine in dogodki, ki so skupaj pripomogli, da je ena od strank prišla v položaj obtoženca. Osnova arbitražnega postopka je arbitražni sporazum. Arbitražni sporazum je sklenjen, ko se stranki dogovorita, da bosta spore reševali s pomočjo arbitraže. Položaj tožene stranke v arbitražnem postopku je edinstven. Za razliko od položaja tožene stranke v tradicionalnem sodnem postopku je v arbitražnem postopku toženec vključen v izbor arbitrov, torej prispeva k procesu oblikovanja senata, pa tudi k trajanju postopka. Po drugi strani pa obstajajo situacije, ko se toženec v arbitražnem postopku sooča z nekaterimi pomanjkljivostmi v primerjavi s tožencem v tradicionalnem sodnem postopku. Omejene možnosti pritožbe v arbitraži bi lahko tožencu pustile manj možnosti za izpodbijanje negativne odločitve. Položaj tožene stranke v arbitražnem postopku je izjemno pomemben. To se kaže v pomembnem vplivu tožnika tako na postopek kot na sam izid spora. Tožena stranka je vedno tista stranka, ki se brani proti zahtevkom tožnika. Končni cilj, ki ga želi obdolženec doseči, je dokazati neutemeljenost oziroma netočnost očitkov zoper njega. Za položaj toženca v postopku je izjemno pomembno razumevanje arbitražnega postopka in pravil, ki vplivajo tako na postopek kot na toženca kot stranko v sporu. Razviti mora močno in jasno strategijo za način podajanja svoje obrambe, prav tako je zelo pomembno spoštovanje rokov, ki jih določi arbitražno sodišče. V tem magistrskem delu sem podrobno predstavila položaj tožene stranke v arbitražnem postopku. Posebej pomemben je način sklenitve arbitražnega sporazuma, ki je ključen dejavnik za celotno obnašanje strank in potek postopka. Predstavljeni sta tudi vloga strank pri sklenitvi arbitražnega sporazuma in vloga strank v prihodnjem postopku s poudarkom na tožencu. Arbitražni postopek je podrobno prikazan po korakih od samega začetka do konca. Postopek je prikazan v skladu z Ljubljanskim arbitražnim pravilnikom. Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije je samostojna institucionalna arbitraža, ki deluje v okviru Gospodarske zbornice Slovenije in je od nje neodvisna. Namen je reševanje tako domačih sporov kot tudi sporov s tujim elementom v skladu z Arbitražnimi pravili Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije oziroma v skladu z Ljubljanskimi arbitražnimi pravili.
Ključne besede: tradicionalni sodni postopek, arbitražni sporazum, arbitražni postopek, institucionalna arbitraža, Ljubljanska arbitražna pravila
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 277; Prenosov: 51
Celotno besedilo (1,27 MB)

Opis: Svetovna trgovinska organizacija (WTO) je največja trgovinska organizacija, ki je bila ustanovljena 1. januarja 1995. Njeni temelji so določeni v Splošnem sporazumu o carinah in trgovini (GATT). WTO in izboljšan ter učinkovitejši postopek za reševanje sporov v primerjavi z prejšnjim GATT postopkom je rezultat Urugvajskega kroga pogajanj. Postopek za reševanje sporov v WTO je nadgradnja postopka za reševanje sporov pod GATT sistemom. Pravila, ki urejajo postopek reševanja sporov so urejena v Dogovoru o pravilih in postopkih za reševanje sporov (DSU). Postopek reševanja sporov v WTO poteka v treh fazah. Najprej se postopek začne s posvetovanjem, sledi postopek pred panelno skupino in Pritožbenim organom ter zaključi s izvajanjem poročil panelne skupine in Pritožbenega organa od države kršiteljice. Ko panelna skupina in Pritožbeni organ izdajo poročila, sprejeta od Organa za reševanje sporov, so pravno zavezujoča za države članice.
Ključne besede: Organ za reševanje sporov, Pritožbeni organ, panelna skupina, Dogovor o pravilih in postopkih za reševanje sporov, Splošni sporazum o carinah in trgovini, Mednarodna trgovinska organizacija, Svetovna trgovinska organizacija
Objavljeno v DKUM: 30.08.2023; Ogledov: 414; Prenosov: 18
Celotno besedilo (869,57 KB)

Opis: Winston Churchill, eden izmed osrednjih politikov 20. stol., rojen 30. novembra 1874, v zlati viktorijanski dobi britanskega imperija, je zaključil šolanje na vojaški akademiji Sandhurst. Do leta 1900 je deloval kot vojak in vojni dopisnik. Državna politika ga je zanimala že vse od otroštva, zato je po zaključku vojaške službe začel graditi politično kariero. Svoj prvi vrhunec je dosegel leta 1915, ko je prevzel položaj ministra za vojno mornarico, s katerega je moral po porazu pri Dardanelah, ko je bil v celoti obtožen krivde, odstopiti. Po izgubi ministrskega položaja se je vrnil v vojsko, kjer je ostal do maja 1916. Šele konec velike vojne je prinesel ponovno oživitev Churchillove politične kariere. Do leta 1929, ko je konservativna stranka izgubila na volitvah, Churchill pa s tem za desetletje mesto v vladi, je zasedal številne odločilne ministrske položaje. V tridesetih letih 20. stol. pa je vseskozi svaril pred vzponom Adolfa Hitlerja na oblast in si s tem v slovenskem tisku do napada na Jugoslavijo pridobil sloves ne le uglednega in izkušenega politika, temveč tudi največjega Hitlerjevega sovražnika. Vrhunec svoje kariere je dosegel 10. maja 1940, ko je postal predsednik vlade Združenega kraljestva. Državo je uspešno pripeljal do zmage v drugi svetovni vojni, leta 1945 pa odstopil. Drugič je mesto predsednika vlade zasedal med letoma 1951 in 1955, skoraj do smrti (1965) pa je ostal poslanec v spodnjem domu parlamenta.
Ključne besede: Winston Churchill, Münchenski sporazum, slovensko časopisje, druga svetovna vojna, britanska politika
Objavljeno v DKUM: 02.06.2023; Ogledov: 581; Prenosov: 41
Celotno besedilo (2,62 MB)