| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 35
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Morfološka variabilnost balkanskih populacij hrošča Megabruchidius dorsalis (Fåhræus, 1839) : magistrsko delo
Taja Nardin, 2023, magistrsko delo

Opis: Ličinka hrošča semenarja vrste Megabruchidius dorsalis je oligofagni granivor dveh vrst iz poddružine Caesalpinioideade. Vrsta izvira iz Azije, v Evropi pa je bila prvič najdena v Italiji leta 1989. Od prve najdbe se je razširila v večini vzhodne, zahodne in osrednje Evrope. Cilj naše naloge je bil izmeriti telesno variabilnost hrošča Megabruchidius dorsalis; ovrednotiti telesno variabilnost znotraj populacij in med posameznimi balkanskimi populacijami; primerjati variabilnost izmerjenih morfoloških parametrov med spoloma znotraj in med populacijami; preveriti ali obstajajo biogeografski vzorci po geografski dolžini in širini. Premerili smo 171 hroščev iz šestih lokacij na Balkanskem polotoku (Maribor, Volčji potok, Zagreb, Banjaluka, Nikšić, Tirana). Ker smo meritve opravljali na suhem materialu in se suhim osebkom glava spodviha, smo jih najprej navlažili. Po 24 urah smo osebke spreparirali, da so bili pripravljeni za fotografiranje, ter izmerili pet telesnih dimenzij (dolžina telesa, dolžina in širina pronotuma, dolžina elitre in širina eliter). Dokazana je bila prisotnost spolnega dimorfizma, saj so bili samci večji od samic na petih od šestih lokacij. Razlike v morfoloških parametrih so bile zaznane tudi med lokacijami, vedno je bil najmanjši vzorec osebkov iz Banjaluke. Izmerjeni parametri so pokazali tudi geografske vzorce, saj so se osebki večali od juga proti severu in od vzhoda proti zahodu.
Ključne besede: Megabruchidius dorsalis, morfološka variabilnost, tujerodna vrsta, spolni dimorfizem, Balkanski polotok
Objavljeno v DKUM: 26.09.2023; Ogledov: 358; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

2.
Morfološka variabilnost spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758) na Madžarskem : magistrsko delo
Daša Štalc, 2023, magistrsko delo

Opis: Namen raziskave je bil analizirati geografsko variabilnost in spolni dimorfizem spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus iz madžarske populacije. Predstavnike velikega hrčka najpogosteje najdemo na območju gozdne in travnate stepe. Na Madžarskem je vrsta dokaj pogosta, vendar število osebkov z leti drastično upada. V naše analize smo vključili 355 spodnjih čeljustnic obeh spolov iz štirih različnih geografskih območjih (Dunaszeg, Tiszavasvári, Balmazújváros, Dunaszentpál). Z metodami geografske morfometrije smo ovrednotili variabilnost oblike in velikosti spodnje čeljustnice. Dokazali smo, da obstajajo statistično značilne razlike v obliki in velikosti spodnje čeljustnice na celotnem vzorcu, zato smo nadaljnje analize naredili ločeno po spolu. Dokazali smo, da sta velikost in oblika spodnje čeljustnice razlikujeta glede na spol in geografsko območje. Samci iz območja Dunaszentpál so imeli največje spodnje čeljusti, pri samicah pa so bile največje iz območja Tiszavasvári. Zaznali smo tudi nekaj osebkov, ki so odstopali od povprečne velikosti, saj so bili zelo veliki ali pritlikavi.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, geografska variabilnost, veliki hrček, spodnja čeljustnica.
Objavljeno v DKUM: 25.05.2023; Ogledov: 523; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (5,08 MB)

3.
Ontogenetska variabilnost spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758) : magistrsko delo
Barbara Stupan, 2022, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo preučevali ontogenetski razvoj spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758). Z geometrijsko morfometrijo smo analizirali 123 spodnjih čeljustnic, ki smo jim določili 16 oslonilnih točk. Primerjali smo razlike v velikosti in obliki spodnjih čeljustnic med spoloma ter starostnimi razredi. Spodnja čeljustnica je rasla vse življenje. Rast je bila najbolj intenzivna do 60. dneva starosti, nato pa se je do 200. dne starosti postopoma upočasnjevala, vendar ne ustavila. Potrdili smo, da imajo samci večjo spodnjo čeljustnico. Razlike so se pojavile pri 120. dnevu starosti in so trajale do 4. leta življenja. V tem starostnem obdobju razlike niso bile več statistično značilne. Spolni dimorfizem v obliki spodnje čeljustnice smo potrdili v starostnih razredih 40 in 150 dni ter v 2. in 3. letu življenja. Med ontogenetskim razvojem se je spreminjala oblika spodnje čeljustnice. Največja razlika je bila med najmlajšimi osebki, ki so bili stari manj kot 30 dni, in najstarejšimi osebki v 4. letu življenja. Najizrazitejše spremembe med ontogenetskim razvojem so bile odebelitev čeljustne veje in podaljškov ter dvig kočnikov. Spodnja čeljustnica raste alometrično, kar ohranja njeno funkcionalnost. Spremembe v obliki so ključne med prehodom iz sesanja na samostojno hranjenje.
Ključne besede: veliki hrček, spodnja čeljustnica, spolni dimorfizem, ontogenija, geometrijska morfometrija
Objavljeno v DKUM: 23.11.2022; Ogledov: 779; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (2,88 MB)

4.
Morfometrična variabilnost poletuš (rod pteromys): pristop z geometrijsko morfometrijo : pristop z geometrijsko morfometrijo
Ana Jurjec, 2021, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo s pomočjo metode geometrijske morfometrije ovrednotili morfometrično variabilnost spodnje čeljustnice in lobanje treh operativnih taksonomskih enot (OTU) rodu Pteromys, in sicer P. momonga, P. volans in P. volans buechneri. Naši cilji so bili preveriti razlike med tremi OTU-ji poletuš in testirati sekundarni spolni dimorfizem pri tej skupini veveric. V analizo je bilo vključenih 60 primerkov mandibul, 55 primerkov ventralne lobanje, 56 primerkov lateralne lobanje in 40 primerkov dorzalne lobanje. Na spodnji čeljustnici smo določili 17 oslonilnih točk, na dorzalni strani lobanje 13, na ventralni in lateralni strani lobanje pa 18 oslonilnih točk. Analiza morfološke variabilnosti med spoloma ni pokazala signifikantnih razlik v spolnem dimorfizmu tako v velikosti kot v obliki spodnje čeljustnice in lobanje pri nobenem od OTU-jev. OTU-ji so se statistično razlikovali v obliki, ne pa tudi v velikosti. Največja odstopanja so se pojavila pri OTU-ju P. v. buechneri, v obliki kotnega podaljška spodnje čeljustnice, v obliki bobničnega mehurja in v obliki možganskega dela lobanje.
Ključne besede: Pteromys, geometrijska morfometrija, spodnja čeljustnica, lobanja, sekundarni spolni dimorfizem
Objavljeno v DKUM: 12.01.2022; Ogledov: 927; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (2,14 MB)

5.
Ontogenetski razvoj spodnje čeljustnice pri vrtni voluharici (Microtus subterraneus) pristop z geometrijsko morfometrijo : magistrsko delo
Marko Pšajd, 2021, magistrsko delo

Opis: Z uporabo metod geometrijske morfometrije smo analizirali morfološko variabilnost spodnje čeljustnice pri vrtni voluharici (Microtus subterraneus). Analizirali in ovrednotili smo morebitni pojav sekundarnega spolnega diformizma ter variabilnost v velikosti in obliki spodnje čeljustnice med ontogenetskim razvojem. Raziskovalni material je obsegal 236 spodnjih čeljustnic vrtne voluharice vzgojenih v in vitro pogojih na Karlovi Univerzi v Pragi. Sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen niti v velikosti niti obliki spodnje čeljustnice, zato smo oba spola obravnavali združeno. Velikost in oblika spodnje čeljustnice vrtne voluharice sta se tekom ontogeneze spreminjali. Z največjo stopnjo rasti se je spodnja čeljustnica razvijala do šestdesetega dneva starosti, po tem pa je bila rast umirjena a konstantna, razvoj oblike pa se je zaustavil. Potrdili smo signifikantne razlike v velikosti spodnje čeljustnice med starostnimi razredi. Juvenilni osebki imajo najmanjšo spodnjo čeljustnico, ki pa se s starostjo konstantno povečuje skozi celotno življenjsko obdobje. Oblika spodnje čeljustnice se je spreminjala glede na starostne razrede. Najbolj so odstopali juvenilni osebki medtem ko pri adultnih in senilnih osebkih ni prihajalo do značilnih razlik v obliki spodnje čeljustnice. Spodnje čeljustnice mlajših in starejšh osebkov so odstopale od povprečne oblike v alveolni regiji in v njenem zadnjem delu. Z analizo ontogenetske alometrije smo dokazali tesno povezavo med obliko in velikostjo spodnje čeljustnice. Odnos med obliko in velikostjo je bil pri vseh starostnih skupinah bolj ali manj linearen.
Ključne besede: Microtus subterraneus, spodnja čeljustnica, geometrijska morfometrija, ontogenija, spolni dimorfizem, alometrija
Objavljeno v DKUM: 15.11.2021; Ogledov: 924; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (1,54 MB)

6.
Variabilnost lobanje snežnih voluharic (rod: Chionomys Miller, 1908): pristop z geometrijsko morfometrijo
Tea Lipovnik, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem s pomočjo geometrijske morfometrije analizirala medvrstno variabilnost v velikosti in obliki ventralne strani lobanje pri štirih vrstah voluharic iz rodu Chionomys: C. gud, C. nivalis, C. roberti in C. lasistanius, ter morfometrične odnose primerjala z genetskimi. V analizo sem vključila 362 osebkov. Geometrijska analiza je temeljila na 20 oslonilnih točkah, ki sem jih določila na ventralni strani lobanje. Prisotnost sekundarnega spolnega dimorfizma (SSD) sem preverjala ločeno za velikost in obliko lobanje za vsako vrsto posebej. Sekundarni spolni dimorfizem v velikosti lobanje (SSDV) sem analizirala s primerjavo centroidne velikosti samcev in samic, pri čemer sem uporabila t-test. Za preverjanje sekundarnega spolnega dimorfizma v obliki lobanje (SSDO) sem uporabila multivariatno analizo variance (MANOVA). Razlike med spoloma ni bila pri nobeni vrsti signifikantna, zato sem v nadaljnjih analizah spola obravnavala združeno. Variabilnost v velikosti lobanje med štirimi vrstami sem preverila z enosmerno analizo variance (ANOVA). V analizo sem vključila vseh 362 osebkov. Rezultati analize variance so bili visoko signifikantni (F=51,87; p<0,0001). Posteriorni test Je pokazal značilne razlike med pari vrst: lasistanius – roberti, lasistanius – gud in nivalis – roberti. Variabilnost v obliki lobanje sem preverila z diskriminantno analizo, kjer so Prokrustove koooridnate predstavljale odvisno spremenljivko, vrstna pripadnost pa neodvisno. Diskriminantna analiza je pokazala na signifikantne razlike med vrstami (Wilksova lambda=0,049 df1=108 df2=968,2 F=15,59 p<0,0001). Najbolj podobni sta bili vrsti C. lasistanius in C. gud, najbolj različni pa so bili pari med C. roberti in ostalimi vrstami. Ugotovitve o morfometričnih odnosih med vrstami sem primerjala z genetskimi odnosi. Podatke o nukletoidnih zaporedjih sem pridobila s pomočjo genetske banke (GenBank), pri čemer so bile lokalitete osebkov podobne lokalitetam vzorcev iz materiala za magistrsko nalogo. Na podlagi pridobljenih podatkov sem s pomočjo programa MAFFT izrisala dendrogram filogenetskih odnosov. Rezultati so pokazali, da vrsti C. lasistanius in C. gud tako na podlagi morfometričnih kot genetskih odnosov predstavljata sestrsko skupino. Par vrst gud-lasistanius je bil najbolj podoben C. nivalis, medtem, ko je bila vrsta C. roberti najbolj samosvoja. Rezultati morfometričnega drevesa se niso skladali s tipologijo genetskega drevesa. Zaključujem, da ima na obliko lobanje večji vpliv način življenja kot pa filogenetska sorodnost. Uvrščanje vrste C. roberti v skupine znotraj rodu Chionomys bi tako lahko bil predmet nadaljnih raziskav.
Ključne besede: Chionomys, Chionomys nivalis, Chionomys gud, Chionomys roberti, Chionomy lasistanius, geometrijska morfometrija, morfometrična varibilnost, spolni dimorfizem, ventralna stran lobanje, oslonilne točke
Objavljeno v DKUM: 16.12.2020; Ogledov: 926; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (2,05 MB)

7.
Variabilnost čeljustnice in spodnjih meljakov pri Prometheomys schaposchnikowi: pristop z geometrijsko morfometrijo
Ana Žunkovič, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem z metodami geometrijske morfometrije ovrednotila morfometrično variabilnost mandibule in spodnjih meljakov pri prometejevi voluharici (Prometheomys schaposchnikowi). V analizo je bilo vključenih 186 primerkov mandibul in 204 primerki spodnjih meljakov iz različnih muzejskih zbirk. Analizirala sem sekundarni spolni dimorfizem, ontogenetsko variabilnost in geografsko variabilnost. Na mandibuli sem določila 14 oslonilnih točk, na spodnjih meljakih pa 32 oslonilnih točk, ki sem jih dalje uporabila v morfometrični analizi z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami. Sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen niti v velikosti niti obliki mandibule ali spodnjih meljakov. Pri preverjanju ontogenetske variabilnosti sem ugotovila, da se juvenilni osebki razlikujejo od odraslih v velikosti, saj imajo manjšo mandibulo in spodnje meljake. Do razlik pa prihaja tudi v obliki mandibule in obliki spodnjih meljakov. Na mandibuli mladih in odraslih osebkov so odstopanja od povprečne oblike vidna tako v alveolni regiji (regija z zobmi) kot tudi na zadnjem delu manidbule. Odstopanja od povprečne oblike so opazna tudi na spodnjih meljakih mladih in odraslih osebkov. Preverila sem še geografsko variabilnost v velikosti in obliki mandbule in spodnjih meljakov ter ugotovila, da se osebki z območja Malega Kavkaza razlikujejo od ostalih (Severni in Veliki Kavkaz) v velikosti mandibule in spodnjih meljakov. Do manjših odstopanj od povprečne oblike pa prihaja tudi v obliki mandibule in spodnjih meljakov.
Ključne besede: Prometheomys schaposchnikowi, mandibula, spodnji meljaki, sekundarni spolni dimorfizem, ontogenetska variabilnost, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija.
Objavljeno v DKUM: 30.07.2020; Ogledov: 1032; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (2,26 MB)

8.
Morfološka variabilnost spodnje čeljustnice belonogih miši, Apodemus (Rodentia, Muridae) iz jugozahodne Azije
Taja Lakoše, 2020, magistrsko delo

Opis: V rod belonogih miši Apodemus vključujemo od majhnih do srednje velikih miši, ki imajo majhno podolgovato glavo in dolg gobček, razmeroma dolg in zmerno dlakav rep ter kožuh, ki je gost in mehak, temno rjave do sive barve. Namen magistrske naloge je bil s pomočjo metod geometrijske morfometrije analizirati morfološko variabilnost spodnje čeljustnice belonogih miši, Apodemus sp., na območju jugozahodne Azije z vidika vrstne pripadnosti, spola, geografske lege in morfotipov. Izbrana območja jugozahodne Azije smo združili v šest večjih geografskih območij, ki so Afganistan, Gruzija, Indija, Iran, Nepal in Sirija. Znane vrste so bile Apodemus flavicollis, Apodemus fulvipectus, Apodemus witherbyi, Apodemus ponticus in Apodemus uralensis. Spolni dimorfizem ni bil statistično značilen. Prisotna je bila značilna geografska variabilnost v velikosti in obliki spodnjih čeljustnic med geografskimi vrstami in območji. Osebki brez znane taksonomske identitete iz Afganistana in Nepala bi lahko glede na velikost in obliko čeljustnice pripadali dvema morfotipoma.
Ključne besede: Apodemus sp., morfotip, jugozahodna Azija, čeljustnica, spolni dimorfizem
Objavljeno v DKUM: 20.07.2020; Ogledov: 1074; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (3,25 MB)

9.
Ontogenetska variabilnost lobanje velikega hrčka, Cricetus cricetus (linnaeus, 1758)
Urška Breznik, 2019, magistrsko delo

Opis: Veliki hrček, Cricetus cricetus je velik in robusten glodavec s kratkim repom. V osnovi naseljuje kulturne in gozdne stepe. Razširjenost velikega hrčka sega od Evrope do Azije. Dlaka je za glodavce nenavadno obarvana. Za velikega hrčka je značilen barvni polimorfizem, ki je najpomembnejša značilnost posameznikov in populacijske variabilnosti. Naš cilj je bil analizirati morfološko variabilnost ventralne strani lobanje velikega hrčka med ontogenetskim razvojem ločeno po spolu. Uporabili smo metode geometrijske morfometrije, ki so nam omogočile ločeno obravnavo velikosti in oblike lobanje. Material so predstavljale lobanje hrčka, ki so bili rojeni v ujetništvu, rejeni in usmrčeni v okolici Prage na Češkem. Starost materiala je bila natančno znana - starostne kategorije od mladičev do odraslih živali. Vzorec je predstavljal 134 lobanj iz zbirke na Karlovi univerzi v Pragi, od katerih smo jih uporabili 125. Osebki so bili razdeljeni v 10 starostnih skupin, od najmlajših starih manj kot 30 dni, do najstarejših v četrtem koledarskem letu življenja. Potrdili smo prisotnost sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti lobanje, ne pa tudi v obliki. Sekundarni spolni dimorfizem v velikosti lobanje se je pojavil pri starosti 120 dni. Od starosti 120 dni dalje, so samice rastle počasneje od samcev, kar se je pokazalo v večji velikosti lobanj samcev. Na podlagi tega smo zaključili, da do razlik v starostnih manifestacijah spolnega dimorfizma in postnatalne rasti lobanje prihaja zaradi različnih smeri selekcije. Oblika lobanje se je spreminjala glede na starostne skupine. Primerjava najmlajših in najstarejših osebkov je pokazala, da imajo mlade živali širšo in bolj zaobljeno lobanjo, krajši in ožji gobčni del, relativno daljši niz zgornjih meljakov, večji bobnični mehur in ožja oziroma manj usločena lična loka. Primerjava velikosti in oblike lobanje med starostnimi skupinami je pokazala najvišjo stopnjo sprememb v velikosti in obliki do 150 dneva starosti. Po 450 dnevu so bile spremembe v velikosti in obliki neznatne. Z raziskavo ontogenetske alometrije smo dokazali tesno povezavo med obliko in velikostjo lobanje. Lobanja je rastla alometrično, kar pomeni, da so posamezni segmenti lobanje med ontogenetskim razvojem rastli z različno hitrostjo in se je tekom rasti posledično spreminjala tudi oblika lobanje. Iz tega smo sklepali, da alometrična rast pri velikem hrčku pomembno vpliva na razvoj in obliko lobanje v odraslem stanju.
Ključne besede: Cricetus cricetus, geometrijska morfometrija, lobanja, ontogenija, alometrija, spolni dimorfizem.
Objavljeno v DKUM: 11.12.2019; Ogledov: 1527; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (2,36 MB)

10.
Ekomorfološka variabilnost lobanje poljskih voluharic (rod Microtus): pristop z geometrijsko morfometrijo
Selma Selimović, 2019, magistrsko delo

Opis: Skupina arvalis iz rodu Microtus je znana po morfološko podobnih vrstah ter zapletenih medsebojnih taksonomskih razmerjih. V okviru magistrske naloge sem z metodami geometrijske morfometrije ovrednotila morfometrično variabilnost lobanje štirih vrst poljskih voluharic. V raziskavo sem vključila 289 osebkov, med katerimi sem analizirala sekundarni spolni dimorfizem, medvrstno variabilnost in znotrajvrstno geografsko variabilnost. Vpliv podnebja na variabilnost ventralne strani lobanje M. arvalis sem analizirala posebej. Med spoloma sem potrdila prisotnost različnih vzorcev spolnega dimorfizma. Medvrstno variabilnost v velikosti in obliki lobanje sem preverila za vrste M. arvalis, M. obscurus, M. mystacinus in M. ilaeus. Rezultati analize variance so visoko signifikantni (F3, 285 = 26,66; p < 0,0001), z izjemo M. arvalis in M. obscurus, ki med seboj ne kažeta signifikantnih razlik (p > 0,05). Največjo lobanjo so imeli predstavniki vrste M. ilaeus. Geografsko variabilnost sem preverjala znotraj štirih filogenetskih skupin M. arvalis (F5, 169 = 24,9; p < 0,0001), kjer so se le osebki iz Slovenije in BiH statistično razlikovali med posameznimi lokalitetami. Variabilnost v obliki lobanje med vrstami in populacijami M. arvalis sem preverila z diskriminantno analizo. P-vrednosti permutacijskega testa za matriko Prokrustovih razdalje so pokazale, da se vrste in filogenetske skupine med seboj signifikatntno razlikujejo (p > 0,05). Najbolj variabilni strukturi sta bili bobnični mehur in rostrum. V zadnjem delu naloge sem z analizo PLS ocenila odnos med podnebjem in obliko ventralno obliko lobanje. Na podlagi RV koeficienta sem ugotovila signifikatno povezavo med podnebjem in obliko lobanje (RV = 0,544; p < 0,0001). Multipla regresija ni potrdila povezave med podnebjem in velikostjo lobanje (p = 0,144). Sklepam, da signifikantna korelacija med obliko in bioklimatskimi spremenljivkami kaže morda na delovanja selektivnih pritiskov, ki jih predstavljajo okoljski dejavniki.
Ključne besede: Microtus, poljska voluharica, lobanja, geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, medvrstna in znotrajvrstna variabilnost, podnebje
Objavljeno v DKUM: 22.11.2019; Ogledov: 1361; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (2,44 MB)

Iskanje izvedeno v 4.76 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici