| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 30
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Variabilnost lobanje snežnih voluharic (rod: Chionomys Miller, 1908): pristop z geometrijsko morfometrijo
Tea Lipovnik, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem s pomočjo geometrijske morfometrije analizirala medvrstno variabilnost v velikosti in obliki ventralne strani lobanje pri štirih vrstah voluharic iz rodu Chionomys: C. gud, C. nivalis, C. roberti in C. lasistanius, ter morfometrične odnose primerjala z genetskimi. V analizo sem vključila 362 osebkov. Geometrijska analiza je temeljila na 20 oslonilnih točkah, ki sem jih določila na ventralni strani lobanje. Prisotnost sekundarnega spolnega dimorfizma (SSD) sem preverjala ločeno za velikost in obliko lobanje za vsako vrsto posebej. Sekundarni spolni dimorfizem v velikosti lobanje (SSDV) sem analizirala s primerjavo centroidne velikosti samcev in samic, pri čemer sem uporabila t-test. Za preverjanje sekundarnega spolnega dimorfizma v obliki lobanje (SSDO) sem uporabila multivariatno analizo variance (MANOVA). Razlike med spoloma ni bila pri nobeni vrsti signifikantna, zato sem v nadaljnjih analizah spola obravnavala združeno. Variabilnost v velikosti lobanje med štirimi vrstami sem preverila z enosmerno analizo variance (ANOVA). V analizo sem vključila vseh 362 osebkov. Rezultati analize variance so bili visoko signifikantni (F=51,87; p<0,0001). Posteriorni test Je pokazal značilne razlike med pari vrst: lasistanius – roberti, lasistanius – gud in nivalis – roberti. Variabilnost v obliki lobanje sem preverila z diskriminantno analizo, kjer so Prokrustove koooridnate predstavljale odvisno spremenljivko, vrstna pripadnost pa neodvisno. Diskriminantna analiza je pokazala na signifikantne razlike med vrstami (Wilksova lambda=0,049 df1=108 df2=968,2 F=15,59 p<0,0001). Najbolj podobni sta bili vrsti C. lasistanius in C. gud, najbolj različni pa so bili pari med C. roberti in ostalimi vrstami. Ugotovitve o morfometričnih odnosih med vrstami sem primerjala z genetskimi odnosi. Podatke o nukletoidnih zaporedjih sem pridobila s pomočjo genetske banke (GenBank), pri čemer so bile lokalitete osebkov podobne lokalitetam vzorcev iz materiala za magistrsko nalogo. Na podlagi pridobljenih podatkov sem s pomočjo programa MAFFT izrisala dendrogram filogenetskih odnosov. Rezultati so pokazali, da vrsti C. lasistanius in C. gud tako na podlagi morfometričnih kot genetskih odnosov predstavljata sestrsko skupino. Par vrst gud-lasistanius je bil najbolj podoben C. nivalis, medtem, ko je bila vrsta C. roberti najbolj samosvoja. Rezultati morfometričnega drevesa se niso skladali s tipologijo genetskega drevesa. Zaključujem, da ima na obliko lobanje večji vpliv način življenja kot pa filogenetska sorodnost. Uvrščanje vrste C. roberti v skupine znotraj rodu Chionomys bi tako lahko bil predmet nadaljnih raziskav.
Ključne besede: Chionomys, Chionomys nivalis, Chionomys gud, Chionomys roberti, Chionomy lasistanius, geometrijska morfometrija, morfometrična varibilnost, spolni dimorfizem, ventralna stran lobanje, oslonilne točke
Objavljeno: 16.12.2020; Ogledov: 148; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (2,05 MB)

2.
Variabilnost čeljustnice in spodnjih meljakov pri Prometheomys schaposchnikowi: pristop z geometrijsko morfometrijo
Ana Žunkovič, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem z metodami geometrijske morfometrije ovrednotila morfometrično variabilnost mandibule in spodnjih meljakov pri prometejevi voluharici (Prometheomys schaposchnikowi). V analizo je bilo vključenih 186 primerkov mandibul in 204 primerki spodnjih meljakov iz različnih muzejskih zbirk. Analizirala sem sekundarni spolni dimorfizem, ontogenetsko variabilnost in geografsko variabilnost. Na mandibuli sem določila 14 oslonilnih točk, na spodnjih meljakih pa 32 oslonilnih točk, ki sem jih dalje uporabila v morfometrični analizi z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami. Sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen niti v velikosti niti obliki mandibule ali spodnjih meljakov. Pri preverjanju ontogenetske variabilnosti sem ugotovila, da se juvenilni osebki razlikujejo od odraslih v velikosti, saj imajo manjšo mandibulo in spodnje meljake. Do razlik pa prihaja tudi v obliki mandibule in obliki spodnjih meljakov. Na mandibuli mladih in odraslih osebkov so odstopanja od povprečne oblike vidna tako v alveolni regiji (regija z zobmi) kot tudi na zadnjem delu manidbule. Odstopanja od povprečne oblike so opazna tudi na spodnjih meljakih mladih in odraslih osebkov. Preverila sem še geografsko variabilnost v velikosti in obliki mandbule in spodnjih meljakov ter ugotovila, da se osebki z območja Malega Kavkaza razlikujejo od ostalih (Severni in Veliki Kavkaz) v velikosti mandibule in spodnjih meljakov. Do manjših odstopanj od povprečne oblike pa prihaja tudi v obliki mandibule in spodnjih meljakov.
Ključne besede: Prometheomys schaposchnikowi, mandibula, spodnji meljaki, sekundarni spolni dimorfizem, ontogenetska variabilnost, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija.
Objavljeno: 30.07.2020; Ogledov: 176; Prenosov: 28
.pdf Celotno besedilo (2,26 MB)

3.
Morfološka variabilnost spodnje čeljustnice belonogih miši, Apodemus (Rodentia, Muridae) iz jugozahodne Azije
Taja Lakoše, 2020, magistrsko delo

Opis: V rod belonogih miši Apodemus vključujemo od majhnih do srednje velikih miši, ki imajo majhno podolgovato glavo in dolg gobček, razmeroma dolg in zmerno dlakav rep ter kožuh, ki je gost in mehak, temno rjave do sive barve. Namen magistrske naloge je bil s pomočjo metod geometrijske morfometrije analizirati morfološko variabilnost spodnje čeljustnice belonogih miši, Apodemus sp., na območju jugozahodne Azije z vidika vrstne pripadnosti, spola, geografske lege in morfotipov. Izbrana območja jugozahodne Azije smo združili v šest večjih geografskih območij, ki so Afganistan, Gruzija, Indija, Iran, Nepal in Sirija. Znane vrste so bile Apodemus flavicollis, Apodemus fulvipectus, Apodemus witherbyi, Apodemus ponticus in Apodemus uralensis. Spolni dimorfizem ni bil statistično značilen. Prisotna je bila značilna geografska variabilnost v velikosti in obliki spodnjih čeljustnic med geografskimi vrstami in območji. Osebki brez znane taksonomske identitete iz Afganistana in Nepala bi lahko glede na velikost in obliko čeljustnice pripadali dvema morfotipoma.
Ključne besede: Apodemus sp., morfotip, jugozahodna Azija, čeljustnica, spolni dimorfizem
Objavljeno: 20.07.2020; Ogledov: 206; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (3,25 MB)

4.
Ontogenetska variabilnost lobanje velikega hrčka, Cricetus cricetus (linnaeus, 1758)
Urška Breznik, 2019, magistrsko delo

Opis: Veliki hrček, Cricetus cricetus je velik in robusten glodavec s kratkim repom. V osnovi naseljuje kulturne in gozdne stepe. Razširjenost velikega hrčka sega od Evrope do Azije. Dlaka je za glodavce nenavadno obarvana. Za velikega hrčka je značilen barvni polimorfizem, ki je najpomembnejša značilnost posameznikov in populacijske variabilnosti. Naš cilj je bil analizirati morfološko variabilnost ventralne strani lobanje velikega hrčka med ontogenetskim razvojem ločeno po spolu. Uporabili smo metode geometrijske morfometrije, ki so nam omogočile ločeno obravnavo velikosti in oblike lobanje. Material so predstavljale lobanje hrčka, ki so bili rojeni v ujetništvu, rejeni in usmrčeni v okolici Prage na Češkem. Starost materiala je bila natančno znana - starostne kategorije od mladičev do odraslih živali. Vzorec je predstavljal 134 lobanj iz zbirke na Karlovi univerzi v Pragi, od katerih smo jih uporabili 125. Osebki so bili razdeljeni v 10 starostnih skupin, od najmlajših starih manj kot 30 dni, do najstarejših v četrtem koledarskem letu življenja. Potrdili smo prisotnost sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti lobanje, ne pa tudi v obliki. Sekundarni spolni dimorfizem v velikosti lobanje se je pojavil pri starosti 120 dni. Od starosti 120 dni dalje, so samice rastle počasneje od samcev, kar se je pokazalo v večji velikosti lobanj samcev. Na podlagi tega smo zaključili, da do razlik v starostnih manifestacijah spolnega dimorfizma in postnatalne rasti lobanje prihaja zaradi različnih smeri selekcije. Oblika lobanje se je spreminjala glede na starostne skupine. Primerjava najmlajših in najstarejših osebkov je pokazala, da imajo mlade živali širšo in bolj zaobljeno lobanjo, krajši in ožji gobčni del, relativno daljši niz zgornjih meljakov, večji bobnični mehur in ožja oziroma manj usločena lična loka. Primerjava velikosti in oblike lobanje med starostnimi skupinami je pokazala najvišjo stopnjo sprememb v velikosti in obliki do 150 dneva starosti. Po 450 dnevu so bile spremembe v velikosti in obliki neznatne. Z raziskavo ontogenetske alometrije smo dokazali tesno povezavo med obliko in velikostjo lobanje. Lobanja je rastla alometrično, kar pomeni, da so posamezni segmenti lobanje med ontogenetskim razvojem rastli z različno hitrostjo in se je tekom rasti posledično spreminjala tudi oblika lobanje. Iz tega smo sklepali, da alometrična rast pri velikem hrčku pomembno vpliva na razvoj in obliko lobanje v odraslem stanju.
Ključne besede: Cricetus cricetus, geometrijska morfometrija, lobanja, ontogenija, alometrija, spolni dimorfizem.
Objavljeno: 11.12.2019; Ogledov: 432; Prenosov: 58
.pdf Celotno besedilo (2,36 MB)

5.
Ekomorfološka variabilnost lobanje poljskih voluharic (rod Microtus): pristop z geometrijsko morfometrijo
Selma Selimović, 2019, magistrsko delo

Opis: Skupina arvalis iz rodu Microtus je znana po morfološko podobnih vrstah ter zapletenih medsebojnih taksonomskih razmerjih. V okviru magistrske naloge sem z metodami geometrijske morfometrije ovrednotila morfometrično variabilnost lobanje štirih vrst poljskih voluharic. V raziskavo sem vključila 289 osebkov, med katerimi sem analizirala sekundarni spolni dimorfizem, medvrstno variabilnost in znotrajvrstno geografsko variabilnost. Vpliv podnebja na variabilnost ventralne strani lobanje M. arvalis sem analizirala posebej. Med spoloma sem potrdila prisotnost različnih vzorcev spolnega dimorfizma. Medvrstno variabilnost v velikosti in obliki lobanje sem preverila za vrste M. arvalis, M. obscurus, M. mystacinus in M. ilaeus. Rezultati analize variance so visoko signifikantni (F3, 285 = 26,66; p < 0,0001), z izjemo M. arvalis in M. obscurus, ki med seboj ne kažeta signifikantnih razlik (p > 0,05). Največjo lobanjo so imeli predstavniki vrste M. ilaeus. Geografsko variabilnost sem preverjala znotraj štirih filogenetskih skupin M. arvalis (F5, 169 = 24,9; p < 0,0001), kjer so se le osebki iz Slovenije in BiH statistično razlikovali med posameznimi lokalitetami. Variabilnost v obliki lobanje med vrstami in populacijami M. arvalis sem preverila z diskriminantno analizo. P-vrednosti permutacijskega testa za matriko Prokrustovih razdalje so pokazale, da se vrste in filogenetske skupine med seboj signifikatntno razlikujejo (p > 0,05). Najbolj variabilni strukturi sta bili bobnični mehur in rostrum. V zadnjem delu naloge sem z analizo PLS ocenila odnos med podnebjem in obliko ventralno obliko lobanje. Na podlagi RV koeficienta sem ugotovila signifikatno povezavo med podnebjem in obliko lobanje (RV = 0,544; p < 0,0001). Multipla regresija ni potrdila povezave med podnebjem in velikostjo lobanje (p = 0,144). Sklepam, da signifikantna korelacija med obliko in bioklimatskimi spremenljivkami kaže morda na delovanja selektivnih pritiskov, ki jih predstavljajo okoljski dejavniki.
Ključne besede: Microtus, poljska voluharica, lobanja, geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, medvrstna in znotrajvrstna variabilnost, podnebje
Objavljeno: 22.11.2019; Ogledov: 402; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (2,44 MB)

6.
Variabilnost spodnje čeljustnice navadnega jelena Cervus elaphus v Sloveniji; ontogenetski razvoj, spolni dimorfizem in geografska raznolikost
Polona Rupnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je bil analizirati morfološko variabilnost v velikosti in obliki leve polovice spodnje čeljustnice (leve spodnjočeljustne kosti) navadnega jelena Cervus elaphus z vidika spolnega dimorfizma, postnatalnega ontogenetskega razvoja ter morebitnih razlik med geografskimi območji. V raziskavi smo uporabili metode geometrijske mofrometrije, ki omogočajo ločeno analiziranje velikosti in oblike struktur. V analizo smo vključili 325 spodnjih čeljustnic mladičev (telet obeh spolov) in enoletnih živali (lanščakov in junic) z devetih lovskoupravljavskih območij (LUO) v Sloveniji. Pri nobeni od teh dveh starostnih skupin nismo zaznali sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti ali obliki spodnje čeljustnice. Spola smo zato v nadaljnjih analizah združili. Pri analizi ontogenetske alometrije smo ugotovili, da je variabilnost v obliki med rastjo tesno povezana z velikostjo čeljustnic. Območje največje variabilnosti med starostnima skupinama je bilo na mestu, kjer izraščajo meljaki. Razlika v velikosti in obliki čeljustnic med teleti in enoletnimi živalmi je bila opazna v vseh lovskoupravljavskih območjih. Z analizo geografske variabilnosti smo ugotovili, da so imele živali s Pomurskega LUO največje čeljustnice. Pri jelenjadi je prisotna tudi variabilnost v obliki čeljustnic. Največja razlika v obliki čeljustnic telet je bila med Pomurskim in Notranjskim LUO, pri enoletnih živalih pa med Gorenjskim in Pomurskim oz. Gorenjskim in Primorskim LUO.
Ključne besede: spodnje čeljustnice, jelenjad, geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, ontogenija, alometrija, geografska variabilnost
Objavljeno: 20.11.2019; Ogledov: 412; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (2,77 MB)

7.
Geografska variabilnost lobanje močvirske rovke, Neomys anomalus (Cabrera, 1907) v Sloveniji
Sabina Titan, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen raziskave je bil analizirati geografsko variabilnost lobanje močvirske rovke Neomys anomalus v Sloveniji. Predstavnike močvirske rovke najpogosteje najdemo ob stoječih vodnih telesih. V Sloveniji je splošno razširjena, saj jo najdemo od nižin do visokogorja. V tej raziskavi smo domnevali, da se selekcijski pritiski razlikujejo med okolji, kar se odraža kot medpopulacijska morfometrična heterogenost. Geografsko variabilnost močvirske rovke smo merili na lobanjah, pridobljenih iz muzejskih zbirk Prirodoslovnega muzeja Slovenije. V analizo smo vključili 164 osebkov s petih geografskih območij (Kočevja, Kranja, Lendave, Ljubljanskega barja in Postojne). Z metodami geometrijske morfometrije smo ovrednotili variabilnost v velikosti in obliko lobanj. Dokazali smo, da med različnimi geografskimi območji obstajajo statistično značilne razlike tako v velikosti kot obliki lobanje. Na splošno sekundarni spolni dimorfizem ni bil statistično značilen ne v velikosti in ne obliki lobanje. Izjema so samice z Ljubljanskega barja, ki so imele nekoliko večje lobanje. Velikost osebkov se je večala od severa proti jugu in je bila v negativni korelaciji s povprečno temperaturo okolja ter je tako izkazovala pozitiven Bergmannov odziv. Odkrili smo, da sta za območji z največjimi (Postojna) in najmanjšimi lobanjami (Lendava) bili značilni tudi skrajni nadmorski višini (556 m in 161 m). Odkrili smo tudi, da se variabilnost v velikosti lobanje močvirske rovke v Sloveniji ujema z ugotovitvami, da so osebki močvirske rovke manjši v območjih, kjer živijo simpatrično z vodno rovko Neomys fodiens.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, selekcijski pritisk, geografska variabilnost, spolni dimorfizem, Bergmannovo pravilo
Objavljeno: 04.04.2019; Ogledov: 652; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (1,75 MB)

8.
Variabilnost lobanje mišjih hrčkov (rod Calomyscus): pristop z geometrijsko morfometrijo
Barbara Grm, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem z metodami geometrijske morfometrije ovrednotila morfometrično variabilnost lobanje treh vrst mišjih hrčkov: pakistanskega mišjega hrčka (C. baluchi), plemenitega mišjega hrčka (C. grandis) in hotsonskega mišjega hrčka (C. hotsoni). V raziskavo sem vključila tudi osebke katerih binarno ime ni znano – Calomyscus sp. Med 120 osebki, ki so del muzejskih zbirk, sem analizirala sekundarni spolni dimorfizem, geografsko in medvrstno variabilnost, ter alometrijo v velikosti in obliki ventralne strani lobanje. Z analizo morfološke variabilnosti pri C. baluchi nisem zaznala sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti in obliki lobanje. Iz tega sklepam, da je stopnja kompeticije med istospolnimi osebki majhna. Geografsko in medvrstno variabilnost v velikosti in obliki lobanje sem analizirala pri šestih geografskih vzorcih (OTU-jih) treh vrst: C. baluchi, C. grandis in C. hotsoni. Variabilnost v velikosti lobanje med posameznimi vrstami sem preverila z analizo variance, ki je bila visoko signifikantna. Predstavniki C. baluchi iz Kabula so imeli največje lobanje, nekoliko manjši so bili C. hotsoni iz Kermana, presenetljivo najmanjši pa C. grandis iz Tehrana. Variabilnost v obliki lobanje sem preverila z diskriminantno analizo. P-vrednosti so pokazale, da so razlike med vsemi skupinami signifikantne, z izjemo C. hotsoni, ki z večino drugih OTU-jev ni dosegel signifikantne razlike. Nesignifikantnost rezultatov sem pripisala nizkemu številu osebkov v vzorcu (n = 3). Glede na prvo diskriminantno funkcijo sta se formirali dve skupini, C. baluchi in C. grandis. Obe vrsti sta se razlikovali v dolžini slušnega kanala, širini ličnega loka in dolžini gobčnega dela lobanje. Najdaljšo Prokrustovo razdaljo sem zabeležila med C. baluchi in Calomyscus sp., kar pomeni, da je med njima bila oblikovna variabilnost lobanje največja. Istovrstna primerjava lobanje je pokazala, da se velikost in oblika lobanje C. baluchi iz različnih OTU-jev statistično značilno razlikujejo. Posteriorno testiranje je izkazalo signifikantno razliko med osebki iz provinc Kabul in Kandahar. Provinci sta precej oddaljeni druga od druge in sklepam, da so osebki najverjetneje izpostavljeni različnim okoljskim pritiskom. V zadnjem delu naloge sem z analizo alometrije ugotovila tesno povezanost oblike in velikosti lobanje mišjih hrčkov. Odnos oblike in velikosti je bil pri vseh vrstah linearen. Ob izključitvi alometrije se je prekrivanje morfoprostorov bistveno povečalo. Iz tega sklepam, da ima alometrija pomembno vlogo v morfologiji lobanj mišjih hrčkov.
Ključne besede: Calomyscus, lobanja, geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, geografska in medvrstna variabilnost, alometrija
Objavljeno: 13.12.2018; Ogledov: 539; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

9.
Morfometrična analiza mandibul velikega voluharja, Arvicola terrestris (Linnaeus, 1758)
Nuša Nezman, 2018, magistrsko delo

Opis: Tema magistrske naloge je bila morfometrična analiza variabilnosti mandibule pri velikem voluharju, Arvicoli terrestris (Linnaeus, 1758). Raziskovani material je zajemal 597 osebkov z različnih geografskih območij: iz Avstrije, Bolgarije, Nemčije, Španije, Švice, s Češke, Madžarske in Slovaške. Material izvira iz različnih muzejskih zbirk. Zaradi izredne ekološke plastičnosti velikega voluharja, največje evropske voluharice, prihaja med populacijami do izrazite variabilnosti v telesni velikosti in obliki. Namen dela je bil s pomočjo geometrijske morfometrije odkriti, ali obstajajo razlike v velikosti in obliki spodnje čeljustnice (mandibule) med živalmi z različnih geografskih območij, in oceniti razlike med spoloma. Po določitvi 13 oslonilnih točk na mandibulah smo opravili uni- in multivariatne analize. Preverjanje morebitnih razlik v velikosti in obliki je potekalo ločeno. Pri preverjanju sekundarnega spolnega dimorfizma smo ugotovili, da ne prihaja do razlik med spoloma, zato smo v nadaljevanju raziskave oba spola obravnavali skupaj. V nadaljevanju smo pri preverjanju geografske variabilnosti v velikosti mandibul znotraj vrste Arvicola terrestris prepoznali tri velikostne razrede. V najmanjši razred so se uvrščale mandibule vseh osebkov iz Avstrije in večine osebkov iz Švice, največje mandibule pa so imeli osebki, ulovljeni na območju Bolgarije, Madžarske in Nemčije. Izstopal je material iz Španije, ki je zajemal devet osebkov vrste Arvicola sapidus. Tudi pri preverjanju geografske variabilnosti v obliki smo opazili razlike. Te smo zaznali tako na sprednjem predelu z meljaki kot tudi na veji mandibule s tremi odrastki. Celotna mandibula postaja krajša in kompaktnejša. Pri analizi kopičenja na osnovi oblike smo prepoznali sedem skupin, ki so bile geografsko ustrezne.
Ključne besede: veliki voluhar, Arvicola terrestris, spodnja čeljustnica, mandibula, oslonilna točka, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost
Objavljeno: 13.12.2018; Ogledov: 495; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (2,82 MB)

10.
Morfometrična analiza mandibul treh vrst debelorepih skakačev, Pygeretmus (Rodentia: Mammalia)
Nejc Raj, 2018, magistrsko delo

Opis: Debelorepi skakači (rod Pygeretmus) iz reda glodavcev (Rodentia) živijo predvsem v glinenih puščavah in polpuščavah centralne Azije (Nowak, 1999). Zanimala nas je morfološka evolucija pri treh vrstah tega rodu: Pygeretmus platyurus (Lichtenstein, 1823), Pygeretmus pumilio (Kerr, 1792) in Pygeretmus zhitkovi (Vinogradov, 1937). Morfometrično analizo smo izvedli na mandibuli (spodnji čeljustnici), raziskovalna vprašanja pa smo naslovili na preverjanje sekundarnega spolnega dimorfizma, geografske variabilnosti posameznih vrst ter njihove medvrstne variabilnosti. Osnovni cilj je bil prepoznati filogenetski signal od ekološke pogojeno komponente morfometrične variabilnosti. Obstoj sekundarnega spolnega dimorfizma in prisotnost prostorske heterogenosti smo preverjali s statistično analizo podatkov. Dobljene rezultate smo primerjali z obstoječo klasifikacijo. Naši rezultati niso bili v nasprotju s trenutno klasifikacijo treh vrst. Pri dveh vrstah (P. pumilio in P. platyurus) smo potrdili visoko signifikantno geografsko heterogenost, katero smo razložili z dvema ključnima okoljskima dejavnikoma, količino padavin in temperaturo v puščavskem habitatu. Zaradi fragmentarnih genetskih analiz rodu Pygeretmus rezultatov nismo mogli komentirati v širšem filogenetskem okviru.
Ključne besede: debelorepi skakači, Pygertmus pumilio, Pygeretmus platyurus, Pygeretmus zhitkovi, mandibula, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija
Objavljeno: 11.12.2018; Ogledov: 540; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (2,91 MB)

Iskanje izvedeno v 0.39 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici